Ljubezen za stavo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ljubezen za stavo.
Matija Rode
Izdano: Slovenski narod, 43/211 Ljubljana, 1910.
Viri: dLib 211, 213, 215, 216, 218, 220, 224, 226
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II III IV V VI VIIdno

I[uredi]

»Ah, hvala lepa, kako prijazni ste, kako kavalirski,« hitela je ona, »iz srca sem vam hvaležna za vašo naklonjenost, gospod Pohlin. Oprostite, da vas kličem po priimku. Tolikokrat vas srečam in ker ste mi simptomatični (hotela je reči simpatični), vprašala sem prijateljico za vaše cenjeno ime.«

»Hvala iskrena za toliko pozornost,« sem odvrnil, »nisem slutil, da je moja ničeva malenkost vzbudila toliko in tako zanimanje v vas, dična gospica. Naravnost počaščen sem vsled tega.«

»Ah, kako me veseli,« zazijala je Fani in pokazala dve vrsti kratkih in redkih ter od sladkorja razjedenih zob, »tako rada bi se že bila pobližje seznanila z vami, pa nikdar nisem našla prilike. Ženska take prilike ne sme iskati, saj veste, kako je čuden svet, ki takoj vse podlo zasuče, dasi dotičnico pri tem vodijo morda najplemenitejši nameni. Jaz sem naravnost srečna, da se mi je izpolnila moja srčna želja — ali me hočete nekoliko spremiti?«

Bil sem ujet. Tak nesramen naskok! Ti plemeniti nameni! Seveda simptomatičen sem ji bil, pa jo je tiščalo za menoj.

Izpolnil sem ji željo in jo spremil. Povem vam, da nisem prišel prav nič do besede. Kvečjemu sem kakšen »da urinil v gostost njenih besedi, v katerih mi je pravila o teti, mami, sestri, bratu, sploh o vsem sorodstvu vsevprek. Ko sva se razhajala, so me naravnost že ušesa bolela — mene namreč pri takem pripovedovanju silno hitro vzbole — Fani mi je pa tako gracijozno podala desnico v slovo, da bi jo bil kakšen petošolec, ki je še bolj pri tleh, gotovo poljubil. Jaz je nisem iz dostojanstva do svoje časti kot sedmošolec, pa tudi, ker se mi zdi poljubovanje nevredno moškega. Samo enkrat sem v življenju poljubil žensko roko, a še takrat tako nerodno, da je pravzaprav nisem poljubil: z nosom sem sunil roko češčenke, da so mi solze stopile v oči in ker imam precej obilen nos, ki je bil že pogosto povod raznim prilikam in neprilikam, ustnice niso prišle na zaželjeno mesto, ampak ostale med nebom in roko. Žalostno, a resnično! Zato me pa dotična češčenka, ki je visoka narodna dama, — ne da bi morda kdo mislil, da sem imel z njo kaj nepostavnega, saj je bil njen mož zraven, pa če bi ga prav ne bilo! — precej časa ni pogledala tako prijazno kot sicer! Seveda, jaz ji nisem mogel praviti, da nisem vajen lizati ženskih rok. Ker človek ne ve, kaj vse ga na svetu doleti, ali dohiti, ali prehiti, kakor že hočete, zato se zadnji čas vadim v poljubovanju rok. Ker nimam nobene ženske v ta namen na razpolago, poljubujem jih sebi! Kolikortoliko se človek privadi in priuči! Sicer pa, kakor rečeno, sem jaz tako strupen sovražnik tega ženskega športa, da bi vzdignil celo vojsko zoper njega, če bi kaj izdalo.

Tako se je torej pričela moja ljubezen s Fani.

Ko sem prijatelju Pavlu naznanil, da je začetek v določenem roku dostojno storjen in mu tudi povedal vsebino prvih pogovorov, je vzkliknil:

»Da, da, začetek je storjen, a konca ne boš zlepa učakal. Ravno taka, kot sem ti jo slikal. Ali se boš še kesal! Pa zdaj moraš dalje, prvič, da nisi precej ob petak, drugič pa, ker si ji tako simptomatičen! Ha, ha!«

Ta »simptomatičen« je bil vzrok, da so tisto dopoldne letele dvojke kot toča. Pri matematiki smo se ves čas režali temu Faninemu izrazu kot pečeni mački, profesor pa ni bil vajen burk, je pa sekal petice vsenavzkriž.

II[uredi]

Naslednji dan sem dobil razglednico v kričečih barvah. Dva angelja sta peljala na samokolnici velikansko srce, v katero je bila zapičena ostra pšica. Razglednica je bila od Fani, ki si je »vzela prostost,« da me je povabila za popoldne na »rendecvovs«, ko ravno nimam šole, ona je pa tudi prosta.

Priznati sem moral takoj, da je Fani zelo podjetno dekle, da pride do svojega cilja. Le ti tuji izrazi ji delajo majčkino težave, pa to z ozirom na blagi namen ne pride povsem v poštev.

Pa sem šel na »rendecvovs«. Ob določeni uri sem bil na določenem mestu, a Fani me je že čakala. Ravno ta »momment« da je prišla! Rdeča je bila v lice in zasopla ter mi v pretrganih stavkih pripovedovala, koliko je imela opraviti s »tojileto«, da se je na vso moč bala, da ne bi zamudila, naj oprostim, da je ona mene povabila na »rendecvovs«, ker sicer bi se ne mogla danes sniti itd. Seveda sem jo moral pohvaliti, da posveča toliko paznosti moji osebi, obenem pa izražal priznanje o njenem finem okusu pri izbiranju razglednic.

»Najlepšo sem vzela,« se je pohvalila, »samo tega sem se bala, če morda vam ne bo všečna.«

»Če pride od vas, mi je gotovo všeč, gospodična,« sem dejal in jo pogledal prav globoko v oči, ona me je pa tako hvaležno pogledala, kot zakonska žena moža, ki mu po petih nerodovitnih letih zakona prvič razodene, da čuti živo bitje pod srcem.

Šla sva na izprehod. Fani me je peljala v senčnot, gost smrekov gozdič, kjer so udobne klopice vabile k odpočitku. »Tukaj tako rada sedim,« je dejala moja prijateljica, »vsediva se na to-le klopico.«

»Ali pogosto zahajate sem?« sem vprašal.

»Da, posebno zvečer je prijetno tu, ko se stemni.«

»Pa vas ni nič strah tako pozno!« sem menil poredno.

»Saj ne pridem sama, s sestrično ali bratrancem se grem izprehajat,« je rekla in mi gledala zelo verno v oči.

Nasmehnil sem se pri teh besedah. Sestrične in bratranci igrajo namreč v ljubezenskem občevanju med moškim in žensko zelo važno vlogo in kakor iz svoje skušnje vem, da sem marsikako ljubico moral predstaviti kot sestrično, ker nisem hotel, da bi bilo vsakemu znano moje ožje razmerje ž njo, ravno tako sem bil prepričan, da je bil Kanin bratranec, kateri izmed njenih ljubčkov. Je to sicer že precej obrabljena laž, na katero dandanes ne verjame nihče več rad, boljši je pa vendarle, kakor jasno pripoznati, da sem sedel z ljubico do desetih ali še dalj zvečer na samotni klopi in molil tam žalostni del rožnega venca za večerno molitev. Morda mi celo kdo tega ne bi hotel verjeti.

S Fani sva se usedla. Dekle je privilo krilo okrog sebe, da bi mesna moč bila bolj vidna — dasi bi kolikršnakoli baharija v tem oziru izražala samo napuh in prešernost — s hrbtom se pa naslonila na klopičino naslonjalo, tako da se je napela bluza na prsih in da so tudi ta padla v oči. Uvidel sem, da je tudi tu mati narava zelo skoparila s svojim darilom. Žalibog, da vzvišeni namen moje prijateljice, da bi s tem svojim ravnanjem vzbudila v meni nagnenje do nje, ni napravil na meni tistega učinka, da bi občudoval njene skrite telesne čare! Sem namreč imel že prekrasne prilike, da sem opazoval na Evinih hčerkah vse lepše in čednejše omenjene oblike, zato me Fani s svojim stezanjem in napenjanjem ni spravila prav nič iz ravnotežja. Nobena žilica se vsled tega ni razburila v meni, dasi sem sicer razno motril vse gibe na svojem ljubem idealu.

Začel se je pogovor, dolgočasen, pust in suhoparen, kakor sploh z ženskami, ki nimajo nobenega duha. Fani je klepetala, kot bi že teden dni ne bila gibala jezika. Pravila mi je, da je stara »že« 18 let, da je imela že silno ženinov na ponudbo, a da se nobenemu ni hotela oddati, ker ji ni bil nobeden simptomatičen (hotela je zopet reči: simpatičen, pa se ji je zareklo!) Jaz sem pa takoj prvikrat, ko me je videla pred štirimi tedni, napravil najboljši vtisk nanjo in tudi njeni teti in mami da sem všeč! Pri tem je vrgla name tak poželjiv pogled, da sem se kar premaknil na sedežu. O njej da se marsikaj govori, koliko je imela opraviti s tem ali onim, resnica je pa le, da so včasih nekoliko pokrokali. Več pa nič! Niti objeti se ni nikoli dala nikomur, kaj šele poljubiti! Sploh da je doslej sovražila moške, ker je sodila, da so vsi packe, v meni pa vidi tako prečastno izjemo, da bi bilo kar škoda za mene, če bi me ne dobilo dekle, ki bi me ljubilo iz vsega srca, takorekoč z dušo in telesom, krvjo in mesom! Za tak kompliment sem se moral prav iskreno zahvaliti in to tembolj, ker je Fani znova vrgla name strašansko poželjiv pogled.

Ker se ji je zdelo, da je bojno polje na tej strani obdelano za prvo silo, prešla je na drugo stran. Jela je bahati, da sem se moral naravnost čuditi njeni zgovornosti. Starši so bogati, stric je bogat, teta je bogata, brat ima hišo, ona bo pa podedovala vse kot edina hči, edina sestra in edina nečakinja (preje je pa kvasila o bratrancu in sestrični!). Doma že pripravljajo za njeno balo. Mati njena da je prepričana, da se Fani moži v dobrih dveh letih, ker ji je bilo prorokovano tako. Vzela da bo železniškega uradnika, precej ko ta službo dobi. »Kaj pa boste vi postali, g. Pohlin, ko skončate gimnazijo?« vprašala je kot mimogrede.

Ker sem bil poreden, sem odgovoril:

»Za železnico mi ni bilo nikdar nič!«

Dekletu se je kar milo storilo pri tem mojem izreku in zatrjevala mi je, da ni boljše službe na svetu, kakor je ona železniškega uradnika. Posebno jaz bi hitro avanziral, ker bi mi šla na roke ona in njeni starši, ki so znani z vsemi velikimi gospodi pri direkciji. Naj se sprijaznim z mislijo, da je železniški uradnik prav tako vse časti vreden in dostojen človek, kot kak profesor ali doktor.

Svojemu idealu sem pojasnil, da železniški uradnik v mojih očeh še ni bil nikoli manj spoštovan gospod od profesorja ali doktorja. Nasprotno: vedno sem ga nad vse čislal, dočim sem o marsikakem profesorju dvomil, da bi se mu morala izkazovati ona čast, kolikor je zahteva nekateri zastopnik tega stanu, pri tem pa kaže prav hribovsko oliko napram podrejenim dijakom. Z ozirom na prijateljske razmere pa, ki so zavladale med nama, to je med menoj in Fani, sem obljubil, da bom proučeval vprašanje, če se ne bi ostro začrtana pot moje prihodnjosti dala zasukati tako, da bi se posvetil lepemu stanu železniškega uradnika.

Fani me je hvaležno pogledala, tako hvaležno, kot ribič ribo, ki jo je po dolgem brezuspešnem lovu zagledal tik pred seboj v vodi in upa, da jo bo zagotovo ujel.

Tako sva kramljala z mojo prijateljico. Kakor mi je bila sprva družba naravnost neslana, tako mi je postala sčasoma interesantna. Interesantna zato, ker sem se smejal v srcu, videč, kako si dekle prizadeva pridobiti me zase. Zame je bila taka ljubezen vedno najbolj zanimiva, kajpak, ko mi je bilo dovolj, sem pa, raztrgal s sirovo silo vse vezi in mreže, ki so se tekom časa zavile okrog mene.

Prisedel sem bližje dekletu. Ker sem uvidel, da je pripraven čas za krepko podkrepitev ljubezenskih odnošajev med menoj in Fani, storil sem, kar sem storil že tolikokrat — drugod seveda nekoliko po daljšem znanju —: prijel sem za desnico devico, z drugo roko jo objel okrog pasu, gledal kar škiljasto-ljubeznivo v njene oči, potem pa saj veste, da pride, kar mora priti: ustnice se strnejo z ustnicami. Tudi pri nama se je tako zgodilo in sicer po vseh predpisanih pravilih olikanih zaljubljencev. Ta pravila določajo med drugim, da se ne sme cmokniti pri tem plemenitem okusu ljubezni, ampak da se naj ves akt izvrši mirnim potom, ker je potem okus veliko večji, kar je vsekakor za utrditev ljubezenskih žilic velik prispevek. Pri poljubovaniju cmakajo baje samo kuharice, to pa iz neke takorekoč prirojene navade iz kuhinje. Ravno tako so, kakor sem zvedel od prijatelja, starejši zaljubljenci in zaljubljenke pravi cmokavzarji in cmokavzarice pri medsebojni delitvi poljubov. Pri teh je namreč srce že izžito, torej prazno in dobi se, kakor mi je zatrjeval dotični prijatelj, celo slučaj, da tak cmokavzar ali cmokavzarica tudi z jezikom nekoliko podeluje med ustnicami svoje ljubezni. To sicer ni bogve kako apetitno, posebno če jo ljubitelj ali ljubiteljica kak šnopsar ali šnopsarica, ali pa če ima veliko prijateljstvo s čebulo in česnom, ima pa svoj pomen in pomen kot poljub sploh, ki je vprašanje, če je neka druga stvar popolnoma v redu.

Vidite, midva s Fani sva se pa vse bolj idealno poljubila. Po prestanem ljubezenskem boju so Fanine oči žarele blaženosti tudi jaz sem v svojih čutil tako, vsaj Fani je menda to opazila potem se mi je pa naslonila z glavo na ramo in globoko dihala, seveda od ljubezenskega boja. Tudi jaz sem globoko dihal, a ne od ljubezni, ampak ker se je ideal moj tak o naslonil na mojo ramo, da je kar ležal na meni. Da se ljubezen ne zamori koj v prvih dihljajih nežnega svojega življenja, vzdignil sem Fanino glavo in pritisnil na drhteča ustna še en poljub. Dasi sem zelo rahlo ravnal, bi vendar kmalu zaslužil ime cmokavzarja. Ker sem imel dekličine pene dovolj, položil sem svojo glavo na njeno ramo, seveda ne s tako kruto težo, kot prej ona na mene. Zdaj je Fani prevzela mojo vlogo, vzdignila mi glavo in položila slasten poljub na moja usta.

Tako je šlo dalje s to delitvijo poljubov semtertja. V morju največje sreče je pa vedno tudi kapljica nesreče, oziroma smole in tako se je zgodilo, da je najino idealno uživanje svete čiste ljubezni prekinil mlad parček, ki ga je privedla usoda v najino tihoto najbrž z enakim ali sličnim namenom s katerim sva prišla midva. Jaz, ki mi je bilo ljubezenskega uživanja res že dosti in sem, kar sem storil, napravil naravnost v svetniškem zatajevanju, sem hotel oditi in privoščiti tudi drugemu da se naužije v naravi ljulbezni brez motenja kakega nepovabljenca, toda Fani je bila trdosrčna in neusmiljena in ni hotela, da bi se tudi onemu odprla rajska vrata in da bi bil deležen nebeškega veselja tolike sreče, kot sem bil jaz. Tu pa sem jaz dokazal, da je v svetem pismu že zapisano, da bodi ženska pokorna moškemu in da pravičnost zahteva, da se da vsakemu svoje, s čimer sem dosegel, da sva napravila prostor onima dvema, ki sta se že obirala kot mačka, ki kota išče.

Tako je bila ljubezen med menoj in Fani cepljena z vso skrbnostjo in se ni bilo bati, da se posuši kot bilka, vsajena v pesek, ampak je bilo pričakovati, da ne bo bohotno razvijala kot buča, ki raste ob gnojišču.

III[uredi]

Minulo je teden dni.

Ljubezen med menoj in Fani ni žela nobenih novih triumfov. Ker je bilo od moje strani vse prisiljeno, nisem hotel prav nič aktivno nastopati. Zato sem se ogibal krajev, kjer sem vedel, da bi se srečal s svojo posili-ljubico, poslal ji pa tudi nisem nobene razglednice, ker že samo bije v obraz nazorom o pravi moderni študentovski ljubezni. Če je dekle res tako korenito usiljivo, dejal sem si, poiskala si bo sama prilike, da se snideva.

Nisem se motil.

Prišla me je čakat kar pred šolo! To je res korenita usiljivost! Bila je užaljena, strašno užaljena, ker sem nanjo pozabil! Ali mi je zoperna, ali sem se je že naveličal! Ali sem našel boljšo od nje? Spati da ne more, srce ji trepeče od razburjenja, strašansko je »nerfozna,« življenje nima nobene veljave zanjo več, vsega je že sita, skratka, ni ji več živeti. Cela jeremijada, prosim! Revica je toliko jadikovala in zdihovala, da se mi je usmilila v srce. Potolažil sem jo, da ni tako hudo, kot si ona domišljuje, da je ravno nasprotno pravzaprav, namreč da sem si njo postavil na prestol svojega srca, ki noč in dan bije za njo kot s kladivom. Naj ne bo tako občutna, če me ne vidi vsak dan, ko ima človek toliko opraviti s šolo, ki zahteva velikih žrtev.

Fani je bila po teh besedah naenkrat pomirjena. Razlagala mi je, da ji je le tako »grozno nagnenje« do mene narekovalo prejšnje očitanje in zdihovanje. Zdaj pa da vidi, da njen strah in trepet nista bila opravičena in da se sme zanesti na moje moške besede. Kompliment pa tak! Dostojno sem se zahvalil zanj

Dekle sem moral spremiti do njenega stanovanja, pri razidu pa obljubiti, da bom popoldne na svojem mestu, to je, da pridem na ta in ta kraj na »rendecvovs«. Iz usmiljenja sem obljubil. Da bi zaradi mene deklica trpela na življenju, tega ne bi hotel imeti na vesti.

Pa sem šel popoldne na sestanek. Povem vam, da je bil ves pogovor do pičice podoben onemu na zadnjem sestanku. Ko sem opomnil svojemu idealu, da sem že zadnjič vse to izvedel, pogledal me je začudeno, kot bi bil jaz obsojen, da moram dvakrat poslušati premlevanje enih in istih čvekanj in čenčarij.

Potem pa tisto poljubovanje in naslanjanje. Če bi mi dekle odkrito priznala, da je delila poljube vsevprek in se dala objemati od množice ljubimcev, bi ji človek ne štel pravnic v zlo: tisti ne stori tega, ki nima prilike. Meni je pa častno zatrjevala, da sem prvi, ki mi je dovolila poljubiti deviška svoja usta in prvi, ki ga je objela in pritisnila nase. Prijatelji in prijateljice, to je grda hinavščina, ki je dostojen človek, kot sem jaz, ne more in ne mara prenašati. V takih razmerah usmiljenje, ki sem je hotel imeti s Fani, ne more priti v poštev, in rekel sem čisto brezobzirno:

»Tega ne verjamem!«

Kar zgrozila se je.

Jela je govoriti o hudobnih jezikih, ki so vsak njen korak napačno presodili, dasi je bilo vse zgolj le zlobno obrekovanje. Z nekim Francem Plantaričem, ki je bil še cel »fanatik (nastavljeno vprašanje v tem oziru sem izvedel, da je finejši izraz za besedo »fantek«!), je imela zelo dolgo ljubezen, ko je bila stara petnajst let. Hodila sta mnogo po sprehodih, ko je bilo konec šolskega leta, so bandali celo noč do štirih zjutraj, a kaj čez meje navadnega prijateljstva in najdostojnejše ljubezni ni šlo nikoli. Hotel jo je nekoč objeti, a ona tega ni dovolila! Zato sta se tudi sprla in uničila ljubezenske nasade, ki sta jih gojila osem mesecev. Občudoval sem dekliški talent za farbanje. Nato mi je pripovedovala o svojem razmerju z nekim finančnim uradnikom, ki se je pehal za njo, da bi si bil kmalu glavo pobil. Ker je tako strašno silil za njo in tudi hotel imeti objeme in poljube, ji ni bil »simptomatičen« (že spet!), zato ga je pustila. Ravnotako se je zgodilo nekemu visokošolcu, ki je delal pesmi o njej in v sonetih opeval sladkost njenih ust — jaz bi ne storil tega, tudi če bi bil predsednik, to pa iz globokega prepričanja, ker vem, da bi se nesramno lagal s takim opevanjem — revež pa je ni niti enkrat poljubil, dasi je vedno »fanatiziral« (mislila je reči »fantaziral«) o sojitvi ž njo potom poljubov.

Njenim trditvam sem skušal oporekati in jih spodbiti s tem, da sem izrazil sumnjo, da bi dekle, ki še ni nikoli poljubovalo moških, ne bilo tako izurjeno pri tem poslu, kot sem skusil in opazil jaz. Pa Fani je imela izgovor že na krožniku. Očeta in mamo, ter sestro in brata je poljubovala doma, zato ima toliko spretnosti v tem oziru! Sicer pa da so v njih sorodstvu, poosebno pa v rodbini sploh vsi zelo nadarjeni za vsako reč in njen brat je samo zato umrl, ker je bil tako odprte glave (pa ne menda za poljubovanje?). Vsaj ljudje so trdili tako!

Vspričo takih dokazov sem izjavil, da verjamem, da sem prvi tuji moški, ki mu Fani deli poljube ... Živela resnica, hčerka božja in Fanica gojenka!

IV[uredi]

Pretekel je nato mesec dni.

V svojo bridko žalost moram povedati, da sem postal velik revež pred Fani. Čul sem sicer včasih, da so ženske usiljive, posebno če so na meji, kjer se začenja staro in vedno devištvo, to je samstvo, a da je ta lastnost razvita tudi v mladem dekletu osemnajstih let, tega ne bi bil nikoli verjel.

Le poslušajte!

Vsak drugi dan je poslala svojemu srčku, ljubčku, golobčku, dragcu, v živahnih kričečih barvah slikano razglednico z lepimi, srčnimi, prijaznimi ljubeznjivimi, iskrenimi, najprisrčnejšimi, najlepšimi, veselimi, ljubimi, najljubšimi pozdravi, vabeč ga zdaj na »rendecvovs«, zdaj na stanovanje k teti, zdaj spet kam drugam. A ko sem se prikazal na cesti, bila je takoj za menoj in me spremila do gimnazije, kjer se je že vse škandaliziralo nad mojo predrznostjo, da vodim dekle kar pred šolo in me je poredni suplent Kobalurij, ki je nadomestoval obolelega profesorja latinščine, špiknil nekoč, ko nisem vedel odgovora na stavljeno vprašanje: »Kaj ne, vi enako ljubite dvojko in devojko!« Prijatelju Pavlu je ta dovtip tako ugajal, da je plačal zvečer štefan vina na račun izgubljene stave. Drugikrat me je Fani zvlekla k svoji teti, kjer je stanovala; tam sta se vsedli vsaka na eno stran mene, in poslušati sem moral baharije, ki sem jih že stokrat čul. Pri takih prilikah je hotela teta izsiliti iz mene obvezno obljubo, da bom čez par let s Fani zakonska celota, kar pa je ostalo, na žalost Fani in njene tete, samo pri poskusu, ker sem jaz, kakor je znano iz začetka tega spisa, storil slovesno prisego, da se ne dam ujeti v nobene mreže, iz katerih bi ne mogel več ven.

Vrhunec usiljivosti je pa dosegla Fani s tem, da je prišla v stanovanje k meni. Nekoč sem ji povedal, da ne morem priti na sestanek, ker se mi je pripravljati za drugi dan za šolo. Ali vam ne pride ta usiljivka k meni! Rahlo potrka, vstopi, ko zakličem: »Da si mi zdrav, potepuh!« — mislil sem, da je prišel prijatelj Pavel — potem mi pa začne razkladati, da imajo tako strašno težko nalogo v šoli, da si je ne upa sama napraviti in da je prišla mene prosit pomoči. Da je vse skupaj le hinavščina, sem izprevidel, ko se Fani ni nič menila, da bi napravila nalogo, ampak se mi je kar vrgla okrog vratu in me stiskala in poljubovala, da sem moral odločno in osorno zahtevati miru. Potem se je usedla tik mene in me jela s koleni suvati v moja, me cukati za lase in ščipati za roko, da sem se razhudil in zakričal:

»Kaj, ali si prišla same norčije uganjat, ali kaj?«

»Ljubček moj, kako si čuden danes« pokarala me je in me ugriznila v lice, »glej, samo iz ljubezni sem prišla k tebi, ker mi je sicer tako dolgčas, da mi ni obstanka. Nisem mislila, srček, da si tako slabe volje: no, pa da se je iznebiš, prinesla sem ti bonbončkov, prav sladkih in finih, na, vzemi!«

Pomolila mi je zavojček sladkarije.

Jaz sem bil pa res peklensko slabe volje. Udaril sem po zavoju, da se je vsebina raztresla po tleh, rekel pa:

»Veš, Fani, teh-le oslarij s teboj naj bo enkrat konec. Te tedne, ko se poznava, sem izprevidel, da nisva drug za drugega. Jaz imam muhe, da mi ti nisi nič kaj všeč, da bi te kdaj jemal za srečno ženo. Vem, da bi bil jaz dobra partija za tebe, a sebi sem vendar bližji, nego tebi. Iz golega krščanskega usmiljenja sem bil prijazen in ljubezniv s teboj, pravo ljubezen imam pa za drugod pripravljeno. Le pomisli, kakšen nesrečen zakon bi bil najin, ko bi jaz gledal po drugih, ker bi lastne žene ne maral. Sicer se pa tudi ne maram ženiti še tako kmalu in boš ti že lahko vdova, ko si bom jaz šele gradil domače ognjišče in si tesal zakonsko posteljo.«

Gledala me je začudeno topih oči, iz katerih ni bilo brati nobenih misli. Potem je rekla:

Obetal si mi večno zvestobo!«

Zasmejal sem se, rekoč:

»Prijateljica, vidi se, da sveta še nič ne poznaš. Kolikim sem že obetal kaj takega! Tudi takim, ki sem jih nekoliko rad imel. Vidiš, večna zvestoba, to je tako obrabljena stvar, da spada med najzanikarnejšo staro šaro. Ni več v modi. Najboljše bi jo bilo pokopati sedem klafter globoko in jo zametati, da bi je nikoli več ne bilo na svetlo. Večna zvestoba je kot parkelj, v katerega verujejo samo še otroci, za odrasle ljudi ni.«

»Hudoben si danes. Nisem storila prav, da sem te prišla nadlegovat.«

»Oboje to je res. Najljubše mi je, če me sploh pustiš pri miru za zmerom. Zaradi tebe sem prestal že toliko zbadanja in špikanja, da zaslužim, da ne siliš več za menoj. Te tudi ne morem prav nič rabiti v življenju. Vprašal sem te, saj veš, kako se otroci vzgajajo. Sram te je bilo mojega človekoljubnega vprašanja, ker si menila, da te vprašujem po nečem pregrešnem. Ko sem ti pojasnil stvar, si odvrnila, da ti je treba mamo vprašati. Vprašala si jo baje in dobila odgovor, da te naj take reči še ne brigajo. Iz tega sem isprevidel, da imaš mater, ki ne zna vzgajati svojih otrok. Jaz bi naj bil pa tak osel, da bi jemal od slabe matere slabo vzgojeno hčer? Bodi pametna, Fani, pusti mene pri miru in še hvaležna mi boš kdaj za to.«

Govoril sem glasno, kot imam navado, kadar delim nauke, ki sem jih tudi sam še včasih potreben. Ravno sem hotel dekletu povedati, naj se drži šolskih knjig, če so ji pa te zoperne, kakor mi je dopovedovala, naj vzame v roko šivanko, ali pa kuhalnico, da ji ne bo hodil bodoči mož lačen in raztrgan — ko se odpro vrata in stopi v sobo moja teta, moja rednica in varovalka, moja oskrbnica in pospeševateljica vseh dobrih lastnosti v meni. Široko je odprla vrata in usta in vprašala ostro:

»Blaže, kdo je to dekle?«

Ker nisem hotel imeti škandala sem dejal:

»Gospodična je sestrična mojega prijatelja Pavla, ki mi je poslal po njej računsko nalogo za jutri, zdaj se pa meniva, kako strašno veliko se imamo pri nas učiti.«

Teta je gledala neprijazno.

»Blaže, ali je to res?«

»Ljuba teta, kaj vendar mislite o meni?«

»Bomo že videli,« je odvrnila, ostro, premerila dekle od nog do glave, potem pa odšla z opominom, naj ne pozabim, kakšen je moj namen in njen.

»Kakšen?« je vprašala Fani, komaj je teta zaprla vrata.

»V semenišče moram iti po osmi šoli.«

»To je tetina želja?«

»Tetina želja je moja želja. Če ne spolnim njenih zahtev, ne dobim od nje solda, ko mi sicer da vse premoženje, ki je vredno deset tisočakov.«

»Toliko imamo pri nas tudi,« pobahala se je Fani, »jaz bom poskrbela, da ne pojdeš v semenišče.«

Kmalu na to je odšla.

Ženska, to vam je res pravi vrag. Poslušajte, kaj se je dogodilo zdaj!

Moja teta je toliko časa brskala, kdo da je Fani, dokler ni izbrskala, da je moje dekle, s katero hodim na izprehode in da se ž njo že prav dobro imam. Kdo bi si mislil kaj bolj strašnega za mojo teto, ki me je »namenila« v lemenat in ki je sodila, da sem še neumen kot božji volek. Prva njena pot je bila nad Fani. Teta moja je prirohnela kot furija k njej, vpila tam, razbijala in jokala od žalosti in srda. Delala je tak šunder, da so letele vse sosednje babnice vkup. Pa tudi Fanina teta se je postavila, ni molčala — kako bi mogel ženski jezik mirovati, če je taka lepa prilika za njegovo miganje! — in konec je bil, da sta ženski skočili druga v drugo, ko je moja teta zgrabila Fani za lase v svoji sveti jezi. Moja teta je pa v divjem boju za sveto stvar podlegla, to se pravi, Fanina teta jo je vrgla skozi vrata med kričeče sosedinje.

Drugi del tega dejanja se je odigral pri meni doma. Tu sem bil jaz revež. Psovke so letele na me in na Fani vseprek, kot bi se bil pregrešil zoper vse predpise nravstvenih paragrafov, čul sem o samem pohujšanju, škandalih, pokvarjenosti, propalosti, kot bi bil vreden težke ječe v Gradišču na Primorskem. Ker doma moje tete ni nihče ven metal, je reglanje trajalo par ur. Poslušal sem pohlevno, kako me bo bog kaznoval za moje velike grehe, ki sem jih zagrešil proti svoji dobri teti, ki tako skrbi za mene, da še sebi ne privošči kake dobrote, le da se meni dobro godi, kako me bo preganjala pekoča vest, ker sem zgrešil svoj bodoči poklic, poklic duhovniški, za katerega so me starši, ki zdaj z onega sveta gledajo na mene, odločili že v zibeli, in kako bom njo, teto, spravil s svojim nasprotnim življenjem v prezgodnji grob. Kker so ženske solze vobče poceni, usule so se tudi s tetinih lic na štedilnik, da je šumelo, kot bi se pekla pečenka. Mene so ženske solze že večkrat ganile in tako se je zgodilo tudi zdaj, da sem pristopil k svoji ljubi teti in jo s solzami v očeh zagotovil, da ne pogledam nikdar več nobenega dekleta, najmanj pa Fani, s katero v resnici nisem imel nikoli več znanja, kot da sem jo parkrat pozdravil. Slovesno sem obljubil, da pojdem v semenišče, to pa zaradi nje, svoje ljube tete, da njej ne bo treba v prezgodnji grob. Iz skesanega srca izvirajoča obljuba je ganila tetino srce in ko mi je ta napravila še četrt ure dolgo pridigo o raznih dolžnostih človeka napram sebi in bogu, ki ne pusti, da bi kdo zakopaval talente, kakršne sem jaz sprejel v veliki meri, sva se pobotala. Jaz pa sem sklenil, da se s Fani ne pogledam več, in sicer že zaradi domačega miru ne.

Pa sem se bridko varal v svojem sklepu.

V[uredi]

V treh tednih je bilo konec šolskega leta in napočil je zlati čas počitnic. Vsi moji sošolci so jo potegnili na kmete domov, kar jih je bilo pa iz mesta, so se pa šli vedrit v divne, romantične kraje naše lepe Gorenjske. Edino jaz sem bil tako nesrečen, da mi ni bilo usojeno, da bi užival počitnice tako, da bi imel kaj od tega. Ostati sem moral pri svoji teti, ki je pazila na mene, da bi se me ne prijela kaka strupena napredna sapa. Ta nalog ji je dal njen spovednik. Določen sem bil za semenišče in človek, ki naj postane kdaj učitelj in vodnik ljudstva, mora biti enostransko vzgojen, da potem istotako enostransko vzgaja ljudstvo, ki naj se ne izneveri častitljivi veri častitljivih pradedov, ki so suženjsko tlačanili Rimu in Dunaju in imeli same denarne in krvne dolžnosti napram obema, pravic pa nikdar nobenih. Teta me ni pustila na počitnice, dasi je prijatelj Pavel obljubil, da bom imel pri njem vse zastonj. Nikamor nisem smel. Le dnevne izprehode sem smel delati, zvečer sem moral pa biti ob sedmih doma; bog ne daj, da bi me noč zasačila zunaj.

Tako sem životaril kot puščavnik. Kopat sem se hodil v bližnjo reko, ki bi me bila pri neki priliki kmalu vzela, ker nisem bil še izurjen plavač, voda pa deroča kot Sava. Drugače sem pa hodil posedavat na klopice mestnih parkov in prebiral ondi svoje ljube pisatelje Tolstega, Ibsena, Lermontova in druge. Dolgčas mi je bilo mnogokrat naravnost strašno. Mlad človek sem bil, rad vesel, pa sem utepal tako žaltovo življenje. Zato mi je bil dobrodošel vsak znanec, v katerega družbi sem mogel prebiti par ur in se pogovoriti, če ne o drugem, pa o naši slovenski politiki. Kajti brigal sem se že takrat za naše politično življenje, akoravno nam je rajni profesor Vrhovec zatrjeval, da se človek pred tridesetim letom nima baviti s politiko, če hočemo Slovenci, da ne bodo naši politični smotri dosegali samo piškavih uspehov. Danes izprevidim, da je imel mož prav, dasiravno se naši mladimi pod 30. letom ne more kar pavšalno očitati, da bi bila v svojem političnem delovanju zgrešila svoje cilje v prospeh narodne koristi. Sedel sem tako nekega vročega popoldneva v mirnem gozdnem zavetju na udobni klopici in se zatopil v Turgenjevovega kralja Learja. Kar mi zakrijeta dve roki oči. Dotičnik je stal za mojim hrbtom. Zgrabil sem ga za roki, da bi jih odstranil, a nisem jih mogel. KO sem segel nekoliko nazaj, začutil sem ženske rokave. Pomislil sem nekoliko, katera ženska bi imela veselje do mene, da se ji izljubi uganjati z menoj take norčije. Bil sem si kmalu na čistem in zaklical:

»Fani!«

Roki sta se sami odtegnili in res je stala Fani pri meni.

V času, ko sem pasel tak peklenski dolgčas, kakor sem gori omenil, nisem hotel zavračati ljubeznivosti dekleta, ki mi ni bila nikdar prav nič pri srcu, ampak sem jo kolikor toliko hvaležno sprejel po geslu in navodilu, da v sili hudič muhe je. Zato sem jo vprašal precej prijazno:

»Okod si prišla?«

»Z doma, kjer sem bila na počitnicah, zdaj pa ostanem v mestu,« je odvrnila. »Zvedela sem, da si tukaj, da nisi nikamor šel in da prodajaš tak pasji dolgčas, da se ti prav na obrazu bere. Pa sem te šla iskat in te srečno našla. Reci, če te res nimam rada!«

Zvedavosti bralčevi in bralkini, ki bi rada vedela, kako se je moja posili-ljubezen s Fani zasukala po korenitem nastopu moje tete, zadostim s tem, da jima razodenem, da sem Fani takrat sporočil, naj miruje zdaj s hrupno ljubeznijo, ko je ozračje tako soparno. Vsaka malenkost bi utegnila škodovati »dobri stvari«. Govoril sem v prijaznem in prijateljskem tonu kljub toli sovražnim prejšnjim besedam, ki sem jih rabil, ko je bila Fani pri meni na stanovanju in katerih mi ni posebno hudo zamerila, kakor sem razvidel iz njenega pisma.

Dekle si je dalo res nekoliko dopovedati.

Zalezovala me ni več na vseh oglih in koncih, le pisarila mi je danzadnem po osem strani dolga rdečkasta pisma in pošiljala vpijoče razglednice, kjer so znamke na različnih krajih oznanjevale njeno srčno razpoloženje, zdaj upanje, zdaj betežnost, zdaj žalost, zdaj veselje, zdaj vprašanja, zdaj odgovore. Ker sem tudi jaz tupatam spisal par hinavskih stavkov, se je »ljubezen« pletla naprej. Jaz bi se najbrž ne spuščal toliko daleč; ker mi je pa Fani zagotovila, da mi da njena teta štiri tisočake na posodo, da pojdem lahko študirat naprej po osmi šoli, seveda če se zavežem, da se vzameva ž njeno nečakinjo in ker mi je doma moja teta venomer trobila, naj ne pričakujem od nje niti solda nikoli, če ne mislim postati duhovnik — zato sem z ozirom na praktični položaj sprevidel, da je vseeno boljše, da si nisem prehud sovražnik s Fani in njeno teto, ker za semenišče nisem imel posluha. Seveda mi pri vsem tem nikdar ni hodilo v glavo, da bi bila dekle res kedaj moja žena poročena.

To se mi je zdelo potrebno povedati, da se spozna pravi dejanski stan vse »zadeve«, da rabim frazo, ki jo ima vsak naš jurist vsak dan najmanj dvajsetkrat na jeziku.

Fanin današnji nastop, njene besede in moj položaj je bil vzrok, da sem začutil do dekleta nekaj takega, kar imenujemo nagnenje. Nisem več videl na njej njenih napak, ne več kratkih, redkih in od sladkorja razjedenih zob, ki so mi bili zoperni, ampak deklica se mi je zazdela simpatična. Treba ji je človeka, sodil sem, ki ji bo stal ob strani, jo poučil o tem in onem, ji odpravil slabe navade in jo privadil dobrih. Zakaj bi se mlado drevo ne dalo nagniti tja, kamor želi vrtnar. Tak vrtnar sem hotel biti zdaj jaz!

Jela sva kramljati. Kar mi je dekle pripovedovalo, se mi je videlo vse pametno in kar sem spregovoril jaz, ki sem tudi sodil, da govorim samo pamet, mi je pritrjevala. Z eno besedo: začudil sem se, da se najine misli tako ujemajo. Govoril sem med drugim tudi o narodni vzgoji naše mladine, naše bodočnosti, ki bi jo bilo treba vso, od prve do zadnje glave, organizirati za narodno obrambo, in čujte! Fani je bila enakega prepričanja z menoj. Svojim ušesom nisem verjel, da je dekle tako narodno-navdušeno, o čemer preje ni bilo sledu. Besedo sem sprevrgel na drugo nič manj važno naše narodno vprašanje, da je dolžnost vsakega Slovenca, da si jemlje v zakon samo Slovenko in nobene druge. Zaničevanje lastnega rodu da je vničdevanje slovenskih deklet od onega, ki v lastnem narodu ne najde družine, ki naj ž njo deli zakonske križe in dobrote. Tak človek ni zaveden Slovenec, kar se pokaže toliko bolj, ko so njegovi otroci vzgojeni v nemškem duhu in postanejo nemškutarji najhujšega kalibra. Fani mi je pritrjevala z izrazi najodločnejšega obsojanja takih nezavednih Slovencev, istočasno pa tudi poudarjala, da je iste sodbe vredna Slovenka, ki vzame za moža Nemca, naraščaj je pa potem zopet nemški. Ali bi se vi ne čudili takšni izpremembi? Resnično vam povem, da bi se. In vprašam: ali je bilo potem kaj tako nenaravnega, da sem deklico prisrčno objel in jo poljubil s pravim ljubimskim poljubom? Mislim, da ne. Ravno tako je tudi čisto umevno, da sem jo prav rad spremil do doma njene tete in da sem obljubil, da pridem prihodnje jutro na sestanek. Časa je bilo dovolj, dolgčasa pa tudi toliko, da bi ga lahko na debelo prodajal.

Ljubezen se je zdaj v tej smeri vlekla naprej. S Fani sva bila danzadnem skupaj, delala izlete zdaj sem, zdaj tja, ob nedeljah je šla pa še Fanina teta z nama. Uvideval sem sicer, da lezem na ta način vedno bolj pod ženski podplat, vendar stvar se mi še ni zdela tako nevarna, da bi bilo treba ustaviti tek njenega kolesca. Fanina teta me je z raznimi darili tako priklenila na se, da sem bil kot olikan človek naravnost primoran nadaljevati započeto delo ljubezni napram dekletu. In ko smo se neko nedeljo vrnili iz gostilne, kjer smo se na Fanine tete račun res prav dobro imeli, potem ko sva se po tetini zaslugi midva s Fani medpotoma skozi dolg temen drevored že prav krasno ljubila, praznovali smo ob novem žvenketanju kozarcev doma zaroko med menoj in Fani ...

Kako menja človek nazore! Kako pozablja na slovesne obljube!

VI[uredi]

September je bil tu, in šola se je znova začela. Mesto je oživelo po mladih ljudeh, ki so si prišli bistrit svoj um in razširjat svoje obzorje v mestne šole. Krona vse učeče se mladine smo pa bili mi, gospodje osmošolci, ki smo paradirali kot kaki polbogovi. Kar smo rekli mi, je bila sama učenost, ki je imponirala posebno ženskemu spolu, pri katerem smo marsikje prevzeli vlogo osmošolcev prejšnjega leta, od katerih se nihče ni maral ujeti v premetene mreže meščank in njih zalitih hčera.

Stanoval sem s svojo teto na drugem koncu mesta kot prejšnje leto. Pripomogla je v to največ moja ljubezen s Fani, kateri me je moja teta hotela na vsak način docela odtujiti. Moje počitniško razmerje ž njo ji sicer ni bilo nič znano, vendar teta je bila skrbna in me hotela obvarovati vsake ljubezenske sapice.

Meni nasproti so stanovale študentke. Različne zunanjosti so bila dekleta. Bile so štiri. Tri mi niso bile prav nič všeč, toliko bolj pa četrta. To vam je bil fin obraz, prava lepota. Pri Schwentnerju v Ljubljani sem nekoč videl tak kras v izložbi — seveda le slikan! Deklica je hodila v višjo dekliško šolo in kakor sem kmalu dognal, ni imela nobenega čestilca, ki bi že lazil za njo. Meni je tako ugajala, da se mi je kar sanjalo o njej in da sem sklenil, da ne opustim lepe prilike seznaniti se ž njo.

Človek ima včasih srečo. Neko popoldne se je vlil dež, ko smo hiteli iz šole domov. Jaz sem imel dežnik, moja lepa študentka je bila pa brez njega. Uljudnost in olika je zahtevala z vso brezobzirnostjo, da sem ji ponudil polovico črne strehe, kar je hvaležno sprejela. Ko sva šla skupaj, sem šele izprevedel, kako lepo dekle gre z menoj. Te oči! Rečem vam, da bi človeka na smrtni postelji zmešale, da bi jih vzljubil. In nosek in lice in usteca in lasje! Vse lepo, vse krasno, vse vredno srčnega poljuba in kipeče ljubezni. Pri ločitvi se mi je prijazno zahvalila za potrpežljivost in uljudnost ter odhitela liki vitka srnica v svoj stan.

Tisto opoldne sem silno malo kosil. Ni šlo pa ni šlo. Teta se je bala, da sem se prehladil ali pa da se preveč učim. Velela mi je, naj se vležem na zofo, ona pa da mi skuha čaja, da si opomorem. Povedati treba, da je moja teta smatrala zofo in čaj za najboljše sredstvo zoper vsako bolezen, zato sem moral storiti po njenem navodilu.

Ko sem tako ležal na zofi, skrbno zavit in odet, in sem spil skodelico čaja, udal sem se razmišljevanju. Moja nova znanka in njena lepota mi ni šla iz glave. Primerjal sem jo s Fani in konstatiral, da je med njima velikanski razloček. Kaj pa je na Fani, da bi me vleklo k nji in vezalo na njo? Prav nič Že iz prevega početka mi je bila zoperna, in če sem zadnje tedne spremenil svoje mnenje o njej, bilo je to le vsled zunanjega vpliva, ki pa ni segel do srca. Fani me je hotela pridobiti le s svojo baharijo in res me je omamila vaba tisočakov njene tete, katerih pa doslej še videl nisem in je prav tako mogoče, da bi si nakopal na vrat ženo, na katero bi bil pri vsakem pogledu jezen, na tistočake bi pa čakal kot vrag na nebesa. Zato sem se zazdel samemu sebi silno nespameten, da sem se spozabil tako daleč, da sem šel v vinjenosti sklepati zaroko s Fani, do katere sem občutil nagnjenje le, ko mi je dolgčas metal vrv okrog vratu.

Kako vse drugačno je pa bilo moje srce napram novi znanki! Na prvi hip se mi je priljubila. Komaj sem spregovoril ž njo par vsakdanjih besedi o vremenu in drugih takih brezpomembnostih, že podaja moja duša njeni roko v prijateljstvo in ljubezen. Nisem še čul besede ljubezni iz njenih ust, nisem še okusil sladkosti in slasti njenega odkritosrčnega prvega poljuba, a že mi navdaja srce veselje vsled zavesti, da je deklica vredna najiskrenejše ljubavi.

Ni moj namen tukaj razkladati, kako sem se z Zoro — tako je bilo ime moji lepi prijateljici — pobližje seznanil. Zadostuje naj, da povem, da je ljubezen med nama vzcvetela ko žareča vrtnica sredi pisanega vrta in da sem bil jaz za Zoro tako od srca zavzet, kakor do tedaj do tedaj še za nobeno dekle. Resnično sem ljubil, katera ljubezen se mi je v isti meri vračala, ker sem bil poleg drugega tudi čeden dečko, kar gotovo pride v poštev; mimogrede omenjam, da čujem iz nekaterih ženskih ust še danes trditi, da mi tudi zdaj še ni nič reči, kar smatram včasih sicer za strupeno zafrkancijo, včasih pa za prijazen poklon, ki potrebuje primerne zahvale.

Da je moje razmerje z Zoro uplivalo jasno in odločno na razmerje s Fani, se razume.

Fani ni bilo več v našem mestu, ker skončala »šole«, kakor je pravila, ampak je bila doma pri materi na Dolenjskem, kjer si je pripravljala balo. Pisarila mi je vedno. Ker na par njenih prav zaljubljenih pisem nisem nič odgovoril, izrazila je v prihodnjem sum, da sem si morda izbral drugo dekle in da mi je ona (Fani) postala odveč. Odpisal sem ji, da je temu obojemu res tako, da se ž njo po najboljši volji ne morem vezati in da naj vse nepremišljene besede oprosti, saj niso bile izgovorjene iz srca, ampak le pod zunanjimi vtisi, ki niso imeli s srcem nič opraviti. Vedel sem, da izzove to pismo vihar, a tega se nisem bal, ker bi bil vendar enkrat rad že prost te bedaste ljubezni.

Nisem se motil.

Dva dni nato me je Fani čakala opoldne pred šolo. Bila je razjarjena kot osa in govorila v raztrganih stavkih in razburjenih besedah o neznačajnosti, nehvaležnosti in drugih takih slabih lastnostih, ki so prešle v mojo last, kar spričuje moje zadnje pismo. Nehvaležen da sem napram njeni teti, ki je bila pripravljena žrtvovati toliko za mene in ki si bo poiskala zadoščenja na način, ki meni gotovo ne bo ljub.

Kadar začne meni kdo groziti, potem imam ž njim že sklenjene račune. Zato sem Fani odgovoril z ostrim glasom:

»Prijateljica, povedal sem ti že enkrat, da z najino zvezo, ki si jo ti tako prebito želiš, ne bo nič. Povem ti to danes vnovič in te prosim, da si to zapišeš v možgane. Jaz te ne maram. S tem je menda dosti povedano. Groženj tvoje tete me ni strah in če želi škandala, ga doživi. Tiste neumnosti, ki sem jih uganjal s teboj v počitnicah, so bile vse prisiljene, nič iskrenega ni bilo na njih. Kaj si res mislila, da bom jaz celo svoje borno življenje ubil na tvoji strani kot pohleven možiček, pokoren vsem tvojim sorodnikom, zlasti pa sorodnicam? Tega ni bog rekel! Zato me pusti enkrat za vselej pri miru sebi v korist in meni v pokoj.«

Hudo so jo poparile moje rezke besede.

»Zaroke ne boš mogel kar meni nič tebi nič razdreti«, je rekla in jeza ji je švigala iz oči.

»Pojdi se solit s tisto zaroko! Ali ne verjameš, da bi se mi krave smejale in se kozli v mene zaletavali, če bi jim pravil, da sem šel s teboj zaroko sklepat! Zaroke se samo tam sklepajo, kjer se dekle in njeni starši ali kakršnekoli tete boje, da bi ženin, ki so ga s tolikšno težavo pridobili, ne ušel iz mrež, ki se pletejo okrog njega. Kljub toliki važnosti, ki se polaga na zaroko, se ta tolikokrat razdere, da se dandanes že vsak pameten človek smeje tistemu, ki jo sklepa in jo potem še v kakšnem listu objavlja, da je potem za dekle toliko večja sramota, ko jo zapusti presrečni zaročenec. Zato naj te le prevzame prepričanje, da najina zaroka nima nobenih posledic, ne dobrih, ne slabih, vsaj za mene ne, ravnotako pa tudi ne za tebe, če si pametna.«

Te in take moje besede so spravile dekle še v bolj slabo voljo in jezo. Spominjala me je na lepe moje obljube, a jaz sem brutalno zasmehoval vse najnežnejše občutke in uničeval s surovo silo redke cvetke, ki so vzklile na najinem ljubezenskem polju zadnje tedne.

Z deklico sva se ločila v jezi in sovražnosti. Jokala je, mene pa niso ganile njene solze; imel sem zakrknjeno srce zanje, ker sem vedel, da je le tako za me prav.

Ali pa mislite, da je kaj zalegel moj nastop?

Prav nič. Fani mi je pisarila dan za dnem tako jokava pisma, kot bi jih ji bil narekoval sam prerok Jeremija iz starega testamenta ali pa kak nesrečen pesnik, ki ima kvečjemu samo dolge lase pa kratko pamet, kakor ženske. Spati da ne more, obraz ji vene, oči pa redče. Vsega tega da sem kriv jaz, ki me je tako neizrečeno ljubila in me še ljubi. V dokaz, da res joka, mi je poslala nekoč vse premočeno pismo, katerega vlažnosti pa nisem preiskaval, če je mokro res od Faninih solza, ali od kake druge mokrote. Tudi razglednice mi je pošiljala strašno žalostne vsebine, da bi se mrtvi kači utrgalo srce usmiljenja in žalosti. Ker to ni doseglo zaželjenega uspeha, prišla me je spet čakat pred šolo in me spremljala kot klop po vseh ulicah. Prosila, rotila me je, naj ne pustim nje kot »starejšo ljubezen«, naj ne bom tako trdovraten, trdoglav in trdosrčen, na njeni strani, da mi bo tako dobro kot nikjer. Počival da bom na samih rožicah in cvetju. Vse prav lepo, rekel sem, obenem pa pristavil, da z mirnim srcem prepustim te dobrote vsakomur, kdor se hoče naslanjati ob njeni strani.

Fani je sčasoma postala prava nadloga, prava šiba božja za mene, ki nisem imel miru pred njo noben dan. Poslala je tudi svojo teto v ogenj. K sreči sem tej vrnil vsa darila, ki sem jih svoj čas prejel od nje, zato mi ni mogla očitati nobenih dobrot, ampak se je vse prizadevanje osredotočilo v prošnjah, naj ne naredim sramote sebi, Fani in njej, teti, naj ne »planiram« (hotela je reči »blamiram«) vseh treh. Dasi sem z vso odločnostjo zahteval miru pred tem večnim javkanjem, vendar vse ni nič pomagalo. Pisma in razglednice so romale dan za dnem do mene — pošiljal sem jih nazaj, morila me je Fani in teta osebno — grozil sem celo s policajem, a vse zastonj! Kot bi bilo zakleto! Jaz pa si nisem vedel in znal pomagati iz teh stisk, v katere me je privedla sama študentovska razposajenost.


VII[uredi]

Minulo je šest mesecev, odkar sva s Pavlom sklenila usodepolno stavo. stavo sem izgubil jaz, ker se me je Fani držala še z vso trdovratnostjo usiljive ženske. Zaradi obojega sem se Pavlu zasmilil v srce in rekel mi je nekoč, ko sem spet dobil rdečkasto pisemce:

»Tvojih muk je dovolj. Napravimo korenit konec tvoji ljubezni s Fani.«

»Pomagaj, če se pomagati da,« viknil sem kot človek, ki ne zna plavati, pa so mu privezali težek kamen na noge in ga vrgli v vodo, iz katere mu gleda samo glava.

»Ostani teden dni doma, bodi bolan!«

»In potem?«

Minulo je šest mesecev, odkar sva s Pavlom sklenila usodepolno stavo. Stavo sem izgubil jaz, ker se me je Fani držala še z vso trdovratnostjo usiljive ženske. Zaradi obojega sem se Pavlu zasmilil v srce in rekel mi je nekoč, ko sem spet dobil rdečkasto pisemce:

»Tvojih muk je dovolj. Napravimo korenit konec tvoji ljubezni s Fani.«

»Pomagaj, če se pomagati da,« viknil sem kot človek, ki ne zna plavati, pa so mu privezali težek kamen na noge in ga vrgli v vodo, iz katere mu gleda samo glava.

»Ostani teden dni doma, bodi bolan!«

»In potem?«

»Jaz pišem Fani, da si strašno zbolel in da ti ni nobene pomoči več, kakor je izjavil zdravnik. Pri tem jo kot tvoj prijatelj iskreno prosim, naj te ne pride obiskat nič, obenem pa ji napol odkrijem svoje srce, kateremu je ona zelo »simpatična«. Čez par dni ji naznanim, da si umrl, da smo te ravno pokopali, povem ji pa tudi, da si mi zaupal, da ti zanjo ni bilo nikoli nič, da si se le norčeval ž njo, da torej nisi bil po mojem mnenju vreden njene ljubezni, ki je tako gorela za tebe. Pri tem se ji razkrijem popolnoma, to je, razložim ji, kako krepko mi bije srce zanjo, katero sem si že zdavnaj zapisal v najglobočje globočine svoje duše. Opojem nekoliko njeno krasoto, njene telesne in duševne vrline ter jo poprosim, kakšno je kaj njeno razpoloženje k temu razkritju. Če me skaže vrednega, da bi smel ljubiti njo, naj pride na sestanek, ki ga naj določi ona. Na sestanek pa greš ti. Če to zdravilo ne pomaga, da Fani sprevidi, kako jo imaš za norca, se obesi! Bolj radikalnega sredstva ne vem.«

Priznati sem moral, da Pavel ni na prežganki priplaval v naše mesto. Njegova ideja je bila res izborna, in če ne bi imela uspeha, potem se mi je res obesiti.

Storil sem, kakor mi je svetoval prijatelj, ki je tudi napravil, kakor je obljubil. Pismo je tako imenitno napisal, da bi mu moral verjeti še tak nejeveren Tomaž, ne pa lahkoverna ženska. In res. Komaj je Fani zaznala, da sem mrtev in pokopan, in da se ji ponuja drug ljubimec, takoj je temu ponudila roko in srce, sploh vse, kar je imela. Znamka je bila udarjena na poljub, sestanek pa določen na gotovo uro in gotov kraj.

Na sestanek sem seveda šel jaz. Prišel sem mnogo pred določenim časom, ker sem vedel, da je Fani v takih rečeh zelo točna. Skril sem se za košato drevo. Ni mi bilo treba dolgo čakati.

Dekle je bila res točna. Oblečena je bila v najlepšo bluzo, kolikor jih je premogla, lica so ji rdela, lase je imela nažgane, slamnik je imel nov nakit, skratka, bila je prav čedna punica, da bi mi bila kmalu všeč! Pustil sem jo čakati dobrih deset minut, ko je pa prišla mimo drevesa, za katerim sem se skrival, stopil sem pred njo kot duh z onega sveta. Dekle je zakričalo, da mi je šlo skozi mozeg, nato pa letela proč, da se je delal prah za njo.

Nikdar več mi ni pisala nobenega pisma, nobene razglednice, še manj me pa hodila čakat pred gimnazijo.

Pavlu sem plačal stavo še enkrat.

Zadnjič sem imel opraviti v Ljubljani zaradi nekega nezakonskega otroka, prosim, pa ne svojega. Ko grem po Mestnem trgu, srečam Fani, ki je od takrat nisem več videl. Pozdravil sem jo prijazno in ona mi je odzdravila tudi prijazno. Spoznala sva se takoj. Ona se ni spremenila skoraj nič, jaz pa sem še vedno bil pol študenta. Vprašal sem jo, kako se kaj ima, na kar mi je odgovorila:

»Izvrstno. Pet otrok imam.«

»Pa moža tudi!« pristavil sem sarkastično.

»Porednost!« in ošvrknila me je s pekočim pogledom.

»Pa vi?«

»Mi smo pa še tako,« odvrnil sem, »ženimo se na debelo in na drobno, kakor bolj kaže, ker je še vedno precej ljubezni žejnih devic na svetu. Pred zakonom me vsak oženjenec svari, in ker izkušenim verjamem, sem obljubil večno fantovstvo, kakor nekdaj vam večno zvestobo. Pa brez zamere gospa! In vaš mož, če dovolite, da vprašam po njegovem obnašanju?«

»Ta je pohlevna stvar. Stori in mora storiti, kar je moja volja in želja. Vse žene, ki naju poznajo, me blagrujejo,« pohvalila se je.

»Čestitam, iskreno čestitam,« hitel sem, »ampak če bi se jaz imenoval vaš mož, bi najbrž tisto blagrovanje izostalo.«

»Kako ste hudobni!«

»Uvidim, da sem srečna, da nisem vas dobila!«

»Pa ste se tako pehali za menoj! Glejte, kako nesrečen zakon bi bil najin. Oba lahko zdaj hvaliva boga, da je dal meni takrat tako pamet, da se nisem zares zaljubil v vas. Pa nič zameriti za to!«

Podal sem ji desnico. Ločila sva se oba zadovoljna z nasmehom na licih in v očeh.

Tako je prav. Svojih pripovesti ne maram končavati s krvjo in žalostjo in smrtjo.