Ljubezen v snegu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubezen v snegu
Alexandros Papadiamantis
Prevod: Andrej Cizl, marec 2008, iz srbščine (latinica): Alexandros Papadiamantis, Ljubezen v snegu; v: Antologija kratke priče Grčke, Bagdala, Kruševac 1990, prevedla Milivoje Zagajac in Maja Bogdanović, (COBISS).
Dovoljenje:      GPL yellow.png     Avtor prevoda daje to delo v splošno javno last.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Srce zime. Božič. Sveti Bazilij, svetloba.

Zjutraj vstane, si na pleča vrže kratek plašč - edino oblačilo, ohranjeno iz časov pred propadanjem - odide na trg poleg morja in si mrmlja, vendar tako, da ga slišijo sosedje:

"Ljubezen je to, ne pa brozga ... Ljubimec, ne pa starec."

Govoril je tako pogosto, da so mu sosedje dali nadimek "striček Janis, ljubimec."

Saj, mlad ni bil več, lep tudi ne, niti ni imel denarja. Vsega je pognal pred mnogimi leti, živeč na ladji, na morju, v Marseillu. Ko se je prvič vkrcal na sorodnikovo ladjo, je začel s tem kratkim plaščem. Dosti je privarčeval na dnevnicah, na tistem, kar je prejemal za potovanja, imel je dejavnosti na ladji, prevzel je celo lastno ladjo in napravil nekaj donosnih poti. Oblačil se je v angleška oblačila, nosil žametne telovnike, visoke klobuke, nosil je zlat obroč na uri - služil je denar. A vse to je pognal za prostitutke v Marseillu. Nič mu ni preostalo, samo stari plašč, s katerim se ogrne, ko se zjutraj spusti do obale, da bi se komu pridružil na krajši vožnji z ladjico na dva jadra ali da bi s tujim čolnem odšel v zaliv, da ulovi kakšno hobotnico.

Nikogar na svetu ni imel, bil je sam. Oženil se je in ovdovel. Imel je otroka in ostal brez njega.

In pozno zvečer, ob polnoči, ko je spil nekaj čaš, da pozabi in da se segreje, se je povzpel na polporušeno malo hišico in v pesem izlival svojo bolečino:

"Moja uličica, dolga, ozka, strma,
združi me z mojo drago."

Drugič je veselo pomiloval:

"Soseda, lažnjivka,
ali ne poreče: Ajde noter, moj Janis."

Težka zima, nebo zaprto dneve in dneve. Gori po hribih sneg, doli po poljih sneženi dež. Jutra so spominjala na narodno pesem:

"Móči, móči - pada sneg,
ded z roko žito melje."

Ni ded mlel žita, mlela ga je lažnjiva soseda iz pesmi strička Janisa. Stvar je bila ta, da so mlinarji z roko obračali mlinsko kolo. Tiste čase je bil to običaj in mestna gospoda je smatrala, da ni lepo jesti hleb, pripravljen iz moke, ki so jo zmleli v vodnem ali vetrnem mlinu, in zato so uporabljali moko iz ročnih mlinov.

In soseda je imela dosti domišljije. Vsa je sijala, imela je velike oči, namazan obraz. Imela je moža in štiri otroke in enega oslička za raznašanje moke. Vse jih je imela rada: moža, otroke, svojega oslička. Samo strička Janisa ni marala. Kdo bi njega maral? Bil je sam na svetu.

Zaljubil se je v sosedo, da bi pozabil svojo ladjo, ženske iz Marseilla, morje in njegove valove, svoje muke, svoje preklinjanje, svojo ženo in dete. In začel se je opijati, da bi pozabil svojo sosedo.

Vračajoč se zvečer, pozno v noč, je njegova dolga, suha in tanka senca s plaščem, ki mu je bežal in polzel iz ramen, spodrsavala po dolgi tesni ulici, in snežinke so se kot bele mušice in prameni bombaža vrtinčile v zraku in padale na zemljo. Gledal je, kako se hribi belijo v mraku, gledal zaprto, molčeče okno sosede, in mesec, kako nejasno sije, poslušal mlinarico, kako se pogovarja, če bi mlin prenehal mleti. Spominjal se je njenega moža, otroka, oslička, vsega tega, kar je ona imela rada, medtem ko se na njega ni ozirala. Bil je zbegan zaradi tega, kakor čebelji roj v dimu ali hobotnica, ko jo mečejo ob kamnito ploskev, pričel je s filozofskimi razmišljanji in padal v pesniška razpoloženja.

"Ko bi ljubezen imela svoje strele! ... Svoje zanke ... ognje ... Da bi s strelami zadevala okna ... Da bi pogrevala srca, da bi razpenjala zanke v snegu ... En nemočni starec lahko ujame v zanke tisoče drozgov ..."

Ljubezen je v njem storila, da se je počutil kot neki obnemogel starec, ki prebije dan na vrhu grička z bori, zaposlen s tem, da nastavlja zanke in ujema nedolžne duše, kakor se ujemajo napol zmrznjene ptičice, ki zaman iščejo, da bi odkrile svoje poslednje dozorele olive v olivnem nasadu. Zmanjkalo je malih plodov iz divjih oliv na hribu Verandi, zmanjkalo je mirt iz dišečega mirtinega drevja ob nabrežju reke Mamus, in sedaj male ptice črnega perja, črne in ljubke, veseli drozgi, padajo kot žrtve zank obnemoglega starca.

Naslednjega večera se je vračal manj pijan, pogledoval po oknu brbotavke, zmigoval z rameni in mrmljal:

"Bog nam bo sodil ... Smrt naju bo ločila."

In po vzdihljaju je zašepetal:

"In eno pokopališče naju bo združilo."

A ni mogel oditi in zaspati, ne da bo odpel svojo običajno pesmico:

"Moja uličica, dolga, ozka, strma.
Združi me z mojo drago."

Naslednji večer je sneg pogrnil odejo nad celo strmo uličico.

"Bela odeja ... Naj naju Oko Gospoda oba pobeli" ... Naj nama pobeli najina telesa ... Naj ne bo med nama zlih src!"

Nejasno si je zamišljal neko sliko na motnem nebu, neko vizijo. Kakor da je sneg s svojo belino pobelil vse stvari, vse grehe, vso preteklost: ladjo, morje, visoke klobuke, ure, zlate obročke in jeklene obroče, blodnjo Marseilla, preklinjanje, nesrečo, brodolome, da jih je vse pokril in očistil, da se razgaljeni in umazani ne pojavijo in pojdejo pred Gospoda v času strašne sodbe; da je pobelil in v mrtvaško pražnjo obleko oblekel tesno in dolgo padajočo uličico s smradom vred, staro in polporušeno hišico in umazani in razcapani plašč; da je v mrtvaško pražnjo obleko oblekel in pokril brbotavo in lažnjivo sosedo, in njen mlin, njenega moža, njene otroke in njenega oslička; da je vse pokril, pobelil, očistil!

Naslednji večer, poslednji, se je okoli polnoči vračal domov bolj pijan kot kadarkoli prej.

Noge ga niso več nosile, težko se je premikal, komajda je še dihal.

Težka zima, oslabela hiša, zdrobljeno srce. Samota, nadležnost, težek in rjast svet, brezčuten. Zdravje spodkopano, telo izmučeno, pretrgano, znotraj dogorelo. Ni mogel več živeti, čutiti, se radostiti. Pil je, da bi zdržal, pil je, da bi mogel iti, pil je, da bi rinil dalje. Zemlja ga ni več držala.

Najde pot, jo prepozna. Ujame se za nek zid. Zamaje se in podpre z ramenom. Pomaga si z nogama. Mrmlja:

"Ko bi ognje imele ljubezni ... Ko bi zanke imele snega ..." Ni mogel več sestaviti logičnega stavka. Mešal je besede in misli.

Spet se zamaje. Preprijema se nekogaršnjega podboja. Pomotoma potegne za vratni obroč. Obroč močno odjekne.

"Kdo je?"

Bila so vrata njegove sosede. Nekdo bi z lahkoto pomislil, da vstopa v njeno hišo. Zakaj ne?

Zgoraj se premika svetloba in domači. Mogoče je pripravljanje. Sveti Bazilij, svetloba. Večer pred praznikom. Srce zime.

"Kdo je," se spet oglasi glas?

Okno se odpre. Striček Janis je bil prav pod balkonom in od zgoraj se ga ni videlo. Nihče ni bil. Okno se s treskom zapre. Da bi se samo en trenutek kasneje zaprlo!

Striček Janis se zaspan podpira ob zid. Poskuša odpeti svojo pesem, a iz podzavesti mu prihajajo besede kot ladijske razbitine:

"Soseda, lažnjivka ... dolga tesna uličica... "

Komaj je izustil besede, ki se skorajda ne slišijo. Izgubé se v hrupu vetra in šumenju.

"Tudi jaz sem uličica ..." zamrmlja. "Živa uličica!"

Zemlja se mu izmika, zamaje se in pade. Stegne se in se zagozdi v mali uličici.

Poskusi se pobrati, a otrpne. Ugotovi, da je v snegu toplo in prijetno.

"Imele se ognje ljubezni! Ej, imele so zanke snega ..."

A okno se je samo en trenutek prezgodaj zaprlo! Da je samo malo zakasnilo, bi lažnjivka videla človeka, kako pada v sneg.

Tega ni videla ne ona ne nihče drug. Sneg je padal preko snega. Zvrhal se je in napravil gomilo. In sneg je postal odeja, mrtvaški prt.

Striček Janis je pobelil in zaspal pod snegom, da ne bi bil gol in umazan, on in njegovo življenje in njegova dela, ob času Božje sodbe.