Ljubezen v pomladi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubezen v pomladi ...
Zdenko Savinski
Izdano: Slovenski narod 30. januar 1904 (37/24), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

In takrat se ji je zazdelo, da živi v neki omotici … V njeni duši so se vršile čudne izpremembe … Vsa čutstva so poprej nekam spala, mrtvo je bilo vse v njeni notranjosti … A sedaj hipoma ta izprememba …! Ko ga je zagledala, ji je takoj ugajal, toda več ne … Ne, ne! Tako je takrat vpila njena duša, a vse njene misli so morale vendarle k njemu … In ko je pričel govoriti ž njo, ko ji je njegov glas zvenel na ušesa, zdelo se ji je, da čuje govor, kakoršnega še ni govoril nikdar nihče ž njo … In še bolj si jo je osvojil. Že se ni več zavedala, je-li njena duša še njena, ali je-li že njegova, popolnoma njegova …

In odslej sta se večkrat videvala. Tudi k njim je večkrat zahajal, toda precej redko; vsaj njej se je tako zdelo … Sama ni vedela, pri čem da je … Včasih je bil zelo prijazen in zgovoren, a včasih zopet malobeseden, skoro oduren; bili so tudi trenutki, ko je zasijal iz njegovih oči žalostno-teman sijaj; bil je otožen … In tedaj se je tudi njena duša užalostila in le s težavo se je premagala, da ni zaplakala … Tako težko ji je bilo pri srcu, kakor težak kamen jo je tiščalo …

Svojih čustev se pa vendar še ni popolnoma zavedla. Dasiravno je vedela, da so njene misli le pri njem, vendar si ni upala, da, niti znala si ni pripoznati, da ga ljubi … Ljubi? Ljubila še ni nikdar … doslej še ne … To mora biti čudno — si je mislila v svoji naivni glavici, ko je slišala, da so druge zaljubljene … Njena duša je še ostala nedotaknjena, čista … Sicer ji je že dopadal marsikateri mladenič, ker je bil pač lep … Toda sedaj se ji je zdelo, da ni samo njegova zunanjščina, ki se ji dopada, ampak, da ji ugaja tudi njegovo govorjenje, da ji ugajajo tudi njegove misli in njegovi nazori.

In to ji je bilo novo … Doslej še ni nikdar slišala od svojih tovarišic: Tega imam zato rada, ker je dober človek, ker je pameten —, ampak vsaka je še rekla: Lep je in zato sem vanj zaljubljena.

Kako to? Je-li njena ljubezen toli različna od ljubezni druginj? Ali to čustvo, katero polje sedaj z vso silo v njej, ni ljubezen?

Ni si bila na čistem. Premišljevala in ugibala je semintja … Neizkušena in nedolžna mladost! —

Nekoč sta govorila o ljubezni … In on ji je pravil, da je podlaga pravi ljubezni le natančno spoznanje obeh, a da je zunanjščina postranska stvar. In ona je hlastno poslušala te njegove besede; in to ji je delo tako dobro … Zavedla se je prvič jasno in določno, da ga ljubi …

Vse ji je tako govorilo, vse … Listi dreves zunaj v naravi so šušteli pesem o večno-mladi ljubezni … Peli in šumeli so ono tajinstveno pesem, ki osvoji celega človeka, katere čar se vsesa v vse žile in žilice, v zadnjo kapljico krvi … Tudi zunaj je vladala pestro-bujna pomlad, potresena z neštetimi cveti … — In ptice, veselo letajoče po zraku, so ji pele o jasni ljubezni in cvetlice so ji duhtele ljubezen nasproti … Vsa pomlad, bujno potresena z vso svojo krasoto, osvojujoča si človekovo srce s svojim aromatičnim duhom, ji je bila velik, večen simbol ljubezni; in vse to življenje zunaj ji je vdarjalo na njeno dušo liki simfonija mogočne prirodne ljubezni …

A tudi doma je zavladala ljubezen … Ko je zasijalo solnce skozi temne gardine v njeno sobo, videla je ljubezen, kako je oklepala vse stvari, ki so bile v sobi … Na vseh stenah, slikah, knjigah na polici, povsodi, povsodi je čutila njeno bližino … Celo stari naslanjač v kotu je postal svetel in se ji je smehljal prijazno. Vse je bilo tako krasno, tako divno … In ljudje! Vsi so postali nakrat dobri, vsi so se ji smehljali, vsi so govorili ž njo tako prijazno … A tudi ona sama je postala vsa druga v svojem občevanju. Vse ljudi je začela ljubiti, berača na cesti in otroka na trati … in stariše in brate in sestre, vse je začela ljubiti … Kakor, da bi jih poprej ne bila nikdar ljubila!

Vse okrog nje je postalo svetlo, jasno, srečno … Da, srečno, tako brezmejno srečno … Sreča, mladost …! Šele zdaj je spoznala vso lepoto življenja, spoznala svoj namen cilj življenja. Poprej je živela tja v en dan, smejala se zato, ker so se vse njene tovarišice tudi smejale, učila zato, ker je v šolo hodila … A sedaj so se ji zdele nekatere stvari res tako smešne, — čutila je to — da se je morala iz srca nasmejati; in učila pa se je zato ker je čutila, da je to dolžna svoji, ljubezni … Saj je ljubila tudi šolo, šolsko sobo, knjige, vse, vse …

Kakor si je njo celo osvojila ljubezen, tako je tudi ona objela s svojo ljubeznijo ves svet, ves veliki svet nebo in zvezde na njem in luno in solnce in njega …

Njegova bližina je vplivala očarajoče nanjo; ni vedela kaj bi mu povedala, kaj bi mu odgovarjala na njegova vprašanja; le redkokdaj si ga je sploh upala pogledati, bala se je, da bi on ne bral v njenih očeh tega, kar je bilo zapisano v njih. — In včasi, takole ko so padale temne sence po sobi, ko se je vlegel mrak na zemljo in ko sta tako kramljala, tedaj je zadrhtel njen glasek, samo malce je zatrepetal … In iz njega se je dala razbrati vsa njena ljubezen, ona čista, nedolžna …

In on jo je razbral ... Jasno jo je videl, kako da mu podaje njena duša svoje roke in jih izteguje po njem ... In nekoč, — bilo je tudi ob mraku v pozni pomladi, ko je soince zahajalo za zelene gričke in ko sta sedela ob parobku gozda na mali klo-pici, — tedaj ji je zopet zatrepetal glasek, samo malce zadrhtel ... A on je to zapazil in prijel jo za ročico in ji privzdignil temno-kodrasto glavico in ji pogledal v dno njenih zvestih oči in jo pritisnil nase in ji poljubil njene rdeče ustnice ... In njena duša seje oklenila njegove z vso življensko silo; — vsa narava pa je zašumela … Veter je zazibal drevesa, trave in bilke žita tam doli ob poljski poti ... in prva zvezdica na nebu je zatrepetala j in se užgala s svojim motnim bleskom, j In tudi njeno srce je zatrepetalo blaženosti … Slonela je na njegovih prsih in saujala sanje svoje prve, deviške ljubezni …

V tem hipu se je tudi odločno zavedla, da je stopila s prvim korakom v svet, v življenje …

In tedaj je prenehala v naravi brezskrbna pomlad in začelo se je vroče poletje …