Ljubezen v kleti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubezen v kleti
Tone Čufar
Drama v treh dejanjih.
Izdano: Književnost 3/3 (1935), 90-96
Viri: dLib 3
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Osebe: Majnik Davorin, zidarski pomagač Ančka, njegove žena Mihelčič Marina, perica Trtnik Andrej, hišni posestnik Vrečar Vinko, ključavničar


Prizorišče za vsa tri dejanja.

Mračno kletno stanovanje. V sredini leve stene je malo podstropno okno, skozi katerega prihaja edina svetloba. V zadnji steni so večja vrata v vežo. Kadar so odprta, je vidna nasprotna stena z vrati v stanovanje perice Marine Mihelčičeve. V desni so vrata v sosednjo sobico. – Pod oknom stoji ležišče, v levem kotu omara, v desnem železno ognjišče, mala stelaža za kuhinjsko posodo in kuhinjska stolica. V ospredju na desni strani je še miza in nekaj stolov. – Vsa oprava je zelo borna stanovanje samo pa dokaj snažno. — Izhod iz kleti je po veži na levo.

Tretje dejanje.[uredi]

Na odru so: Marina, žena in Vinko.

Marina sloni na vratih, žena zamišljena sedi na ležišču. Vinku je pa pripravljen za odhod in nima pravega obstanka.

Marina: Enkrat bi vsa reč gotovo prišla na dan. Zato je neumno. Ančka, če si tako ženeš k srcu.

Žena: Kaj poreko doma?!

Marina: Če so stare vere. jim ne bo ravno všeč. Morejo ti pa nič. Dati ti nimajo kaj, vzeti tudi ne, za vse drugo si pa sama dovolj stara.

Vinko: Kaj bi premlevali! Zdaj je, kar je!

Marina: Ančki ne gre v glavo, kar se je zgodilo. – Vidim, da ženske res niso vse enake.

Vinko: Te dni je pač treba potrpeti. Ko uredimo v tovarni, pojde vsa stvar sama po sebi na boljše.

Žena: Ali si pozabil, kaj ti je obljubil gospodar?

Vinko: Pred vsako grožnjo naj trepetam? Kam pa pridemo?! Danes pogledam ono stanovanje za prelazom. – Povej mi, če hočeš tja. Lahko se tudi drugje pobrigam zanj.

Žena: Poišči ga kjer hočeš ...

Vinko: Kaj ti je, Ančka? Saj ne vem, ali smem računati s tabo ali ne. Ta čudna ravnodušnost boli ...

Žena: Vedela sem, da se z mano samo pokoplješ ...

Vinko: Kako si skovala to trditev? Nikar ne misli, da sem iz sladkorja. Bil sem že brez službe, lačen, raztrgan, preganjan. Pa še živim! Če sama nimaš dovolj korajže, je vsaj meni ne jemlji. Nazaj ne moreva več.

Žena: Vse bi bilo dobro, če bi meni ne spodletelo.

Marina: Pa si drugje poišči! Saj niso samo pletilnice na svetu.

Vinko: Če ni zdrava, nima smisla da išče delo.

Žena (ihti): Oh, te zdravnikove kaprice! Lahko bi me vzel, saj nisem tako slaba. Tudi druge niso nič boljše, pa vseeno delajo.

Marina: Povedala bi mu!

Žena: Prosila sem ga, jokala sem pred njim, pa vse skupaj ni nič zaleglo. Dejal je, da bi rada izkoriščala bolniško zavarovanje.

Marina: Ha, ha, za praške in kamilično vodo se boje!

Vinko (prisede k ženi in jo potolaži): Ančka, najprvo se pozdraviš. Potem lahko pogledaš za primernim delom. Dotlej pa vedi, da sem jaz tu. Če sem znal priti v klet, najdem tudi pot iz nje. A ne le zase, za oba. Zato ne maram, da po nepotrebnem tuhtaš in si slabiš zdravje. Kar ni zate, prepusti meni. Veruj mi, da se kmalu znebiva vsega hudega. (Vstane.)

Žena (toplo): Če greš ven, ne hodi dolgo ...

Vinko (jo prisrčno stisne k sebi): K tovarni pogledam in za stanovanje se dogovorim. Do snidenja. (Odide skozi skednja vrata.)

Žena: Marina, zakaj je tako na svetu?

Marina: Kako?

Žena: Tako, da se nekaterim navali toliko težkega. – Vinko hoče, naj bom vesela. Naj ne tuhtam.

Marina: To res škodi.

Žena: Povej mi, kako naj prepodim iz glave skrb, kaj bo nocoj, kaj; bo jutri. Če Žerjav zapre tovarno, je za Vinka in zame vse zaprto. Posebno zame ...

Marina: Z dopustom za te tri dni je samo ostrašil nepokorne delavce.

Žena: Lahko je kaj hujšega. Gospodar ni zaman grozil.

Marina: Trmast je res in maščevalen. K meni ga še ni bilo, zamerila sem se mu.

Žena: Zaradi mene si še ti na slabem.

Marina: Saj ni res! Zame so že minuli tisti časi. ko je ženska nesrečna, če par dni ne vidi svojega dedca.

Žena: Najbrže jih še nikoli ni bilo.

Marina: O, pač! Dovolj sem se že cmerila svoje dni. Vsako pomlad me je kdo naplahtal, dokler se nisem spametovala. Zdaj pa vse drugače jemljem te zadeve in lažje živim. Kar se pa Andreja tiče, mi ne more in ne upa na lepem dati brce. Zato rajši ne pride. – Kaj pa Davorin?

Žena: Po starem – pije ...

Marina: Nič ga ne vidim.

Žena: Zdaj samo okrog kolovrati. Še spal je parkrat drugje.

Marina: Pametno! Navsezadnje razume, da je zapravil zakonske pravice. Lepo od njega, da je tako miren. Mislim, da se ne kesaš, ker si ga rešena.

Žena: Naj bo, kjer hoče! – Oh, ko bi vedel, kako je z mano, to bi mi privoščil.

Marina: Saj vse ve.

Žena: Najhujšega ne ve niti Vinico.

Marina (sočutno zavzeta): Kaj vendar imaš nad sabo?

Žena: Zdravnik mi je napovedal – otroka.

Marina: Ni mogoče!

Žena: Zdaj vidiš, da nisem zaman v skrbeh, Vinku kar ne upam odkriti. Kdo ve, kako me pogleda.

Marina: Nerodno je res, mislim pa, da ne pokaže grdega obraza. S tem je moral računati. – Pomagaj si, Ančka. Gotovo je še dovolj zgodaj.

Žena: Ne, tega nočem! P a če bi tudi hotela, ne morem več. Saj ni denarja! In zdravnik že ve. Prišla bi samo v zapor. – Oh, kaj me še čaka ... (Ihti.)

(V veži nagle stopinje in nato močno trkanje na srednja vrata. -Marina jih odpre. Žena vstane. Vstopi gospodar. Nastopa oholo in je močno osoren.)

Gospodar: Kje je Majnik?!

Marina: Če si prišel samo ponj, je bila odveč tvoja pot.

Gospodar (ženi): Kje je mož?!

Žena: Ne vem.

Gospodar: Kdaj je bil poslednjič tu?!

Žena: Davi.

Marina: Ali ga ni pri tebi? Saj sta se pogodila.

Gospodar: Zadnjikrat! Takih ne maram več, če mi plačajo! Moledoval je za predjem, zdaj, ko ima denar, pa gotovo kje fraklja – ja z naj pa čakam na njegovo milost. Vsake maše je enkrat konec, samo jaz vse potrpim!

Marina: Nekje si prislužiš nebesa. – Pošteno ga oštej, nad nama pa nikar ne rentači.

Gospodar: Kaj bi ga ošteval, ko je drugih na pretek. Samo to mu povem, da je pri meni opravil. (Ženi.) Takoj naj izprazni stanovanje! Rajši vidim, da mi potres podere vse hiše, kakor pa bi trpel takšno svojat poti svojo streho!

Marina (posmehljivo in priliznjeno): Andrej, škoda ko se ne vidiš v zrcalo. Takoj bi bil drugačen. (Se mu približa.) Upam, da nisi prišel samo zaradi Davorina.

Gospodar (se je otrese): Ne obešaj se name! Dovolj mi je tvojih ciganskih čarovnij!

Marina (postaja resna): S ciganko me častiš? Krasno odlikovanje! Kdo ga je predlagal? Milostiva gospa soproga? Za kakšne zasluge?!

Gospodar: Ne izbrusi na meni strupenega jezika!

Marina (odločno): Ciganke ti ne odpustim samo za lep pogled! Psovanja ne zaslužim!

Gospodar: Dovolj škode imam zavoljo tebe! – – – S poti!

(Gospodar hoče oditi, a Marina stopi pred vrata in mu zastavi pot.)

Marina: Če se ti drugekrat ne mudi, še danes počakaj. Mislim, da bi ne bilo napačno, če se natančneje pogovoriva o tisti škodi. Kakšna je?!

Gospodar: Stran od vrat!

Marina: Dokler mi ne razjasniš, kaj me dolžiš, ne prideš iz kleti!

Gospodar: Ne jahaj vsake besede!

Marina: Ti ne bodi nesramno krivičen! Prav gotovo sem jaz več utrpela zaradi tebe kakor ti zavoljo mene. Zdaj bi rad videl, da ti zginem izpred oči. – Preobjedel si se Marine in se je otepaš.

Gospodar: Kdo to pravi?!

Marina: Nihče, pa je zame vendar jasno kakor na dlani. Nisem iz kamna, da bi nič ne občutila. – – – No, saj te ne držim nazaj. Hodi, kjer hočeš! Popolnoma se me nikoli ne odkrižaš. Ako ti je kaka druga ženščina všeč, le k nji! Živi, dokler ne opešaš! Samo mojega stanovanja ne obljubi nobeni drugi.

Gospodar: Hudičev klepetec! Molči o teh rečeh pred drugimi ljudmi!

Marina: Tudi drugi naj zvedo, da sem zaradi tebe sedela v zaporu. Zato me ne pozabi v hudih časih! Drugače spravim še kaj neprijetnega na dan.

Gospodar: Nehaj! Ali ti kaj odrekam?! Pomisli pa, da sam ne živim po knežje! Upniki pritiskajo –

Marina (ga prekinte): Dobro, dobro! Muzika o upnikih in rubežni mi gre na živce. Povedala sem ti, kar je treba; ti pa izvozi kakor veš in znaš.

(S stopnic v veži se zasliši pijano moževo petje. Žena se ustraši, tudi Marino zaskrbi, gospodarja pa prevzame še hujša jeza.)

Gospodar: Zdaj ga imamo!

(Petje nenadno utihne. Zasliši se možev padec po tleh, njegovo stokanje in preklinjanje. Marina odpre srednja vrata. V veži se pobira mož in na to vstopi.)

Mož: Zlodjeve stopnice!

Marina: Polzi ti, Davorin.

Mož: E, že gre. Da bi le tako ostalo.

Gospodar: Pa ne bo!

Mož (spozna gospodarja): Dober dan, gospod Trtnik ... Ne zamerite ... Moral sem k ženi ...

Žena: Ne laži!

Mož: U, kača! (Hoče planiti nanjo.)

Marina (ga zgrabi in ustavi): Nobenih komedij, Davorin! Si jo že dovolj mučil!

Mož: Vlačuga ni nikdar dovolj kaznovana! Dajte mi jo, da jo zdrobim!

Gospodar: Le mirno, da zveš, kar ti sliši.

Mož (ponižno): Saj poslušam, gospod ...

Gospodar: Enkrat za vselej si zapomni, da sva midva zgovorjena! Nisem te jemal zato v delo, da me puščaš na cedilu in piješ! Tudi denarja ti ne dajem za žganje!

Mož (zmeden): Kaj mislite s tem, gospod Trtnik?

Gospodar: Nič drugega kakor to, da dobim na dvorišče boljšega delavca, v stanovanje pa boljšega plačnika. Zato vzemi suknjo in se poberi!

Mož: Gospod Trtnik, prosim vas!

Gospodar: Vsako moledovanje je zdaj brez pomena. Dovolj dolgo si me vodil za nos!

Mož: Kam naj grem s samo suknjo?

Gospodar: Kamor hočeš! Opravo pusti tukaj! Dolžan si mi.

Mož: Nikar, gospod, prosim vas ... (Poklekne.) Poglejte, kako lepo vas prosim ...

Gospodar: Ne valjaj se. po tleh, ko nič ne pomaga! Kar sem rekel, drži!

Mož (vstane): Zadnjič ste nekaj drugega obljubili. Vse naredim, vse, kar ukažete ...

Gospodar: Ali res?!

Mož: Čisto vse ...

Gospodar: Kar se stanovanja tiče in dela pri meni, ne umaknem besede. V Žerjavovo tovarno ti pa lahko pomagam. Seveda, če si pozabil na rdeče litanije in se zavedaš, da moraš biti pokorn in hvaležen tistemu, ki te redi.

Mož: Vse izpolnim, gospod ... Kdaj pa lahko poprimem za delo?

Gospodar: Ko dobe obračun tisti, ki še niso pozabili rdečih litanij. Dolgo ne boš čakal.

Marina (gospodarju): Gospod Žerjav ti bo zelo hvaležen za tako izvrstnega delavca!

Mož: Saj se poboljšam, gotovo se poboljšam ...

Marina: Pri novem litru!

Gospodar: Marina, le mir! Kdor ima takšno ženo kakor Davorin, se prav lahko spozabi.

Mož (gospodarju): Vi res razumete človeka ... (Gre proti ženi, ki se je že prej umaknila k mizi in od tam strahoma strmela na ostale.) Ti si vsega kriva! Vlačuga! Lajdra!

(Žena se mu mirno umakne v sobo. V svojem miru zadržuje ves obup, ki se nabira v njej in je kakor bi bila odsotna. – Mož hoče navaliti za njo, pa ga Marina odtrga od desnih vrat.)

Marina: Lahko bi se že streznil!

(Mož pobit sede k mizi. – Skozi srednja vrata vstopi Vinko. – Prihaja zamišljen, potrt in malodušen. Ko ugleda gospodarja in moža, se začudi in vzkipi.)

Vinko (gospodarju): Hvala vam za veliko dobroto!

Gospodar (možu in Marini): Ali ta še ni pobral svojih stvari?!

Vinko: Ne bojte se, da vam ne ustreženi! Še na smrt obsojenim dajo nekaj ur miru, mislim, da ga tudi jaz dobim!

Mož (vstane, seže po nožu in se zažene proti Vinku): Kaj bi še rad, falot?! – Zdaj lahko poračunava, kar je navzkriž!

(Vinko zgrabi moža, mu vzame nož in ga vrže po tleh, njega pa porine na ležišče. – Med tem pogleda skozi stranska vrata preplašena žena. – Vinko ne ve za njeno prisotnost.)

Vinko (gospodarju): Tudi vi zaslužite, da vas kam treščim! Pomagali ste, da sem ob službo! Kaj imate od tega?!

Gospodar: Ne sprašuj, prekucuh, če nočeš žandarjev na glavo!

(Gospodar se pripravi za odhod. – Žena, vsa preplašena od novice, nekaj časa strmi, nato pohiti k iznenadenemu Vinku, ga sunkovito poljublja, šepeta njegovo ime, nenadoma se pa odtrga od njega in za hip ostane med srednjimi vrati.)

Žena: Bodi srečen, Vinko!

(Žena pohiti ven. Na odru začudenje. Marina, ki je vse trezno opazovala, razume ženine namene.)

Marina (Vinku): Hitro za njo!

(Marina odhiti skozi srednja vrata, za njo tudi Vinko. Mož vstane in sili v gospodarja.)

Mož: Kaj vse to pomeni?

Gospodar: Beraški cirkus! – Ko se ti žganje izkadi iz glave, me poišči!

Mož: Takoj bom za vami, gospod ... Hvala vam za vse ...

(Gospodar odide. – Možu se zdi čudno, da je sam. Strmi okoli sebe, nato gre v desni kot in stika za jedili. – Zunaj se dvigne hrup. Skozi srednja vrata prineseta Vinko in Marina povoženo ženo in jo položita na ležišče. Govorita med prenašanjem. Za njima se pojavi gospodar.)

Marina: Morda ni prehudo. Auto jo je samo odbil.

Vinko: Marina, po zdravnika! Hitro! Hitro!

(Marina plane ven. – Vinko se skloni k steni in strahoma prisluškuje, če je še kaj življenja v njej.)

Mož (gospodarju): Kaj se godi?

Gospodar: Menda se je vrgla pred auto.

(Vinko se obupan dvigne od žene, ki je v zadnjih vzdihljajih. Obema pokaže vrata.)

Vinko (sikajoče): Mir! Ven! Takoj!

(Gospodar in mož odideta. – Vinko strmi na ženo.)

Vinko (šepetaje): Ančka, Ančka ... (Ves zamaknjen počasi stopi k ženi in ihte klecne k ležišču.)

Konec.