Ljubezen v gorah
| Ljubezen v gorah Josip Vandot |
| |||||||||||
V gorah je vrela črnikasta megla, ki se je zaganjala od stene do stene in se je le tu pa tam za trenutek razdelila, da se je v višavi zasvetila proga snega, ležečega v gorski kotanji. Nebo je bilo sivo in izza sivine je sonce mežikalo le medlo, komaj vidno. Po dolini pa je žgala težka sopara.
Bošt je sedel v senci gozdnega obronka in se otepaval nadležnih muh. Poten je bil po vsem životu, dasi je imel na sebi le srajco in kratke, irhaste hlače, ki so mu pokrivale komaj polovico stegen. Krava, stoječa pod košato bukvijo, je opletala z repom in se z njim tolkla po rebrih, kjer so jo muhe in obadi grizli neusmiljeno. Z ušesi je strigla in dvigala glavo vedno više in vse je kazalo, da bo zbezljala zdaj pa zdaj.
Bošt pa je gledal zamišljeno na gore. »Nevihta bo,« si je rekel. »Megle vršé prečudno in skale so črne, da že dolgo ne tako. Da bi le to e ne bilo! Moje tri njivice kažejo tako dobro, da bi bilo škoda. če jih toča raztepe.«
Na roko sta mu sedla dva obada in se prisesala h koži. Gledal ju je, a ju ni zapodil. Pač ga je zaščemelo, ko sta obadva pričela sesati kri iz roke, a se je samo dobrovoljno posmejal in mirno držal roko.
»Le nasitita se, prijateljčka,« je rekel. »Dovolj imam krvi, dejal bi, da še preveč. Le napijta se je, da bosta sita in bosta vsaj ubogo kravico pustila v miru.«
Bošt se je smejal in je bil vesel, da more živalcam s čim postreči. In kako tudi ne? Bošt je imel srce za vse živali in razjokal bi se bil, ako bi pohodil mravljo. Prepričan je bil, da živé živali prav tako kot ljudje, nemara še bolj pošteno in še lepše nego ljudje. Srce imajo, ljubezen imajo in trpe še bolj kot ljudje, ker si ne znajo v sili pomagati. Kako bi jim torej človek ne šel na roko in jim v lakoti ne privoščil treh kapljic krvi, ki jo ima Bošt v napetih žilah še preveč?
Obada sta odletela nasičena in za njima je na roki ostal le madež krvi. Bošt si je obrisal roko ob irhaste hlače in se namuznil zadovoljno. A še isti trenutek je skočil na noge, kakor da ga je kača pičila. Prsti desne roke so se mu skrčili v pest in silovito je z njo zamahnil po zraku.
»Nemarnica, že spet tepe ubogo žival,« se mu je izvilo skozi stisnjene zobe. »S šibo jo klesti, a vem, da ji sirotna žival ni prizadejala niti toliko, kolikor imam črnega za nohtom. Tepe jo pod milim nebom in pred očmi ljudi, a Bog ve kako jo tepe na samoti v hlevu. Ni čudnega, da je kravica mršava kot sam smrtni greh, ki ga je Reza vsa polna. Bog se usmili …«
In res je košata ženska na pokošeni meji tam doli za njivami tepla kravo, ki je poizkušala, da bi na vsak način pobegnila. A ženska jo je z levico trdno držala za vrv, privezano kravi okrog rogov, in jo je neusmiljeno pretepavala, najbrž, ker je iz neprevidnosti hlastnila po zorečem klasju.
»Ali ne boš odnehala, zverina?« je zavpil Bošt. »Grehov te bodi sram, kravo pa pusti v miru!«
Ženska se niti okrenila ni, samo glasno se je zasmejala in je s šibo nagnala kravo skozi odprto leso. Krava se je izmuznila iz njene roke, še enkrat jo je šiba oplazila po hrbtu in že je izginila.
Bošt si je godrnjaje z rokami brisal znojni obraz. Vsedel se je nazaj v travo in hudo mu je bilo v srcu. Sam Bog ve kaj bi dal, da bi ne bilo Polonine Reze na vasi, a še več bi dal, da je ne bi bilo v njegovem sosedstvu. A njena hišica, o kateri človek ne more reči, da ni čedna, stoji komaj dvajset korakov oddaljena od Boštove bajte, in siromašni Bošt vidi Rezo vsak hip, če le pogleda skozi okence. No, to bi mu nazadnje še ne presedalo, preseda mu le to, da Reza pretepa kravo, kakor hitro jo zagleda ob nji. Bošta pa to boli še bolj, kakor če bi Reza pretepala njega samega. Desetkrat pač je bil že stopil dol do nje in jo lepo prosil, naj ne pretepa krave, ki ima srce prav takšno ali pa še lepše nego Reza sama. No, Reza se je vsakikrat zagnala vanj in ga s pestmi pognala iz hiše. In je še huje ravnala s kravo, samo da ga je togotila in mu delala silne bolečine.
Bošt se je nad trpljenjem te uboge krave nazadnje glasno razjokal. Smilila se mu je v dno srca. Saj vse drugo bi še prenašal, le ne trpljenja živali, ki si ne zna prav nič pomagati in jo radi tega boli še huje nego človeka. In Bošt si je rekel, da je njegova najsvetejša dolžnost, da reši to kravo iz rok brezsrčne ženske. Rešiti jo mora, pa naj stane karkoli.
In je dobro premislil vse to in je še isti dan proti večeru stopil v Rezino hišo. V veži jo je našel, ko je v stari pinji medla presno maslo. Pogledala ga je s hudim pogledom izpod čela, a se niti za trenutek ni ustavila v svojem delu.
»Reza,« jo je Bošt nagovoril z najprijaznejšim glasom, »saj ne rečem, da nisi zastavna ženska. Prav prijetna si na pogled in še vedno se mi čudno zdi, da si s svojo prijaznostjo še danes samica. Najlepša žena bi bila, če bi imela dobrega moža. A to veš ti sama najbolje in je škoda mojih praznih besed. Kravo imaš in dela imaš doma čez glavo in ti paša krave ni kdo ve kako v korist, ker te moti pri delu. Od danes naprej jo bom pasel jaz. Pasti moram svojo kravo, če pa pri tem pasem še tvojo, ne bo dosti muke več. Ali si slišala?«
Zasmejala se je, da je bila vsa veža polna njenega smeha. »Norec si,« mu je zavpila naravnost v obraz in je medla še hitreje.
»No, če ti praviš, sem pa nemara res norec,« je Bošt menil prav pohlevno. »Za pastirja me torej nočeš, kot kupca me pa menda ne boš zavrnila. Glej, za kravo ti ponujam njivo pod Lužicami. Prav pri rokah ti bo, ker leži tik ob tvoji. Že rajnki vaš oče me je pregovarjal naj mu jo prodam. A mu je nisem. Tebi jo dam za kravo. Tu je moja roka. Reza, udari vanjo!«
Reza se ni več smejala. Počasi je vstala in gledala Bošta s čudnimi očmi. A že je dvignila obe roki in jih iztegnila. »Ven se poberi, dedec prismojeni!« je zavpila in zgrabila Bošta za rame. Zasukala ga je in ga silovito potisnila k durim. Bošt se še zavedal ni, kdaj je stopil čez prag in kdaj je Reza zaloputnila duri za njim.
Po tistem dnevu pa mu je še bolj kljubovala. Namenoma je prignala kravo na mejo prav tedaj, ko je Bošt pasel gori ob gozdnem obronku. In če je pogledal dol, je Reza že vihtela šibo in udrihala po kravi sam Bog vedi zakaj. Bošt pa si je zatiskal oči, da bi ne videl vsega tega. V srcu ga je bolelo in zdelo se mu je, da Reza s trnjevo šibo tepe njega samega. Dvakrat se ga je pač polotila divja jeza, da je moral zaškripati z zobmi.
»Hudoba si, da je bolj črne ni niti v peklu,« je zavpil. »Pusti žival v miru, ti rečem.«
A še malo se ni menila za njegovo vpitje in je nalašč še huje vihtela šibo. Bošt pa je umolknil, ker je videl, da je s svojimi besedami kravi le povečal gorje. Trdo se je vsedel v travo in obrnil Rezi hrbet. Sram ga je bilo, da nima toliko moči in tistih pripomočkov, ki bi z njimi odkupil in rešil siromašno kravo. Še danes ga je sram, ker si ne more izmisliti ničesar, kar bi bilo ubogi kravi v prid, sram še tem bolj, ker je videl, da se mu Reza očitno posmehuje in ga ima za neumneža, ki nikoli nikjer ne bo srečal svoje pameti.
»A kravico moram vendarle rešiti,« je godrnjal uporno. »Reza je že ne bo mučila do smrti. A moj Bog, kako naj jo rešim? Za njo sem Rezi že ponujal njivo, a me je odgnala. In me tudi nažene, če ji ponudim vse tri njive, ki jih imam, in še bajto po vrhu. Zlodej je obsedel Rezo in jo ima obsedeno. Pa ji pridi na kraj, če moreš. Z mezincem ji migni, pa te že pritiska za vrat.«
Zlovoljen se je prevrgel na drugo stran. Pogled mu je padel na Rezino lično hišico, stoječo tesno kraj polja. Bila je bela in streha, nedavno pokrita z novimi deščicami, se je svetlikala v rumenkasti svetlobi. Okenca so bila vsa zastrta z rožami in rdeči naglji so se v širokih kitah vili ob belem zidu. Blag mir se je smehljal okrog hišice in tega miru ni motil niti petelin, ki je prepeval nekje na dvorišču.
Boštu se je stisnilo srce. »Tako lepa domačija,« je vzdihnil bridko. »A kakor je lepa domačija, tako je grda hudoba, ki prebiva v nji. Bog, in ti dopuščaš vse to? Glej, glej ...«
A že ni več utegnil razmišljati, zakaj njegova krava je bila visoko dvignila rep in zamukala obupno. A že v naslednjem trenutku se je sunkoma okrenila in je jadrno zdrvela po položnem bregu. Še preden se je Bošt zavedel, je že izginila med visokim žitom. Nad gorami se je zvil dolg, pošasten blisk, ki je komaj izginil med črnino, visečo nizko ob gorah, pa je že zagrmelo, da se je silovito stresla gorska dolina.
»Križ božji!« je jeknil Bošt in se naglo prekrižal. Potem pa je zdrvel za kravo in se je ustavil šele na dvorišču. Ploha se je še usula z debelimi kapljami, ki so pričele presunljivo ropotati po strehi. Bošt je spravil kravo v nebogljeni hlev, sam pa je stopil v bajto in se vsedel na črvivo klop pod oknom. Gledal je ven v divjo nevihto, ki je besnela po gorskem svetu. Napenjal je oči, da bi med težkimi, plesočimi kapljami zagledal Rezino hišico. A ploha je bila tako gosta, da ni mogel videti niti polja. Sam ni vedel, zakaj se je moral zdajle spomniti uprav nagljev, visečih z Rezinih okenc, in zaskrbelo ga je zaradi njih.
»Veter in ploha jih potrgata in pokončata,« se je domislil ves nemiren. »Škoda takih nagljev. Najlepši so, kar jih premore vas.«
In je napenjal oči in strmel v naliv, ki je postajal vedno gostejši. Skozi dež se ni videlo niti dva koraka daleč, a kje šele Rezina hiša, stoječa nekje v silnem nalivu. Vedno večji nemir se ga je loteval in nehote je moral misliti na Rezo. Spomnil se je, da je ženske rado strah ob nevihtah in se stiskajo v najskritejši kot in se neprestano križajo in javkajo. In tedaj si vsaka želi, da bi stal moški ob nji in jo varoval pred bliskom in gromom. Tudi Reza je ženska, ker jo je Bog tako ustvaril, in nemara si prav zdajle želi, da bi Bošt stal pri nji in jo zastiral pred bliski.
Bošt se je tega komaj domislil, pa je bil že zunaj na pragu. Le za trenutek je pogledal v naliv, a že se je pognal s praga in zdrvel med ploho naravnost proti Rezinemu domovanju. Naglo je odprl vežna vrata in skočil v hišo. Otepal si je mokro obleko, da se je na tleh napravila luža. Pogledal je po koči, a Reze ni bilo nikjer. Zato je stopil v izbo. Zagledal je Rezo, ki je sedela prav mirno za mizo, kakor da ji še mar ni strahote, ki je divjala zunaj.
»Za naglje sem se zbal in zate,« je rekel Bošt in je bil v zadregi. »Nagljev bi bilo škoda, če jih veter polomi ...«
Reza je vstala in si je oprla roke ob boke. Nekaj trenutkov ni izpregovorila besede, temveč je s čudnimi očmi gledala Bošta. Njemu pa se je v tem hipu zazdela strašno lepa. Lice ji je bilo rdeče, život poln in napet in še malo ni kazala, da je že davno prekoračila trideseto leto. Bošt je ostrmel in se je zavzel, da tega še ni opazil nikoli. Požiral jo je z očmi in po vsem telesu ga je spreletelo nekaj čudnega in omamnega.
»Glej, to bi bila žena, kakor Bog zapoveduje,« mu je šinilo skozi misli. »Bošt, štirideseto leto te že pritiska k tlom, pa še nisi utegnil pogledati po prilični ženski. In glej, imel si jo pred durmi, a še z levim očesom nisi trenil po nji. Daj, primi jo zdaj, dokler je še čas. In če je Reza tvoja, je tvoja tudi uboga kravica. Reza je ne bo več pretepala, saj bo imela drugih skrbi na pretek.«
Domislil se je krave in je od veselja tlesknil z rokami. Še čakal ni več, da mu Reza odgovori na prve besede. Z raskavimi dlanmi je stisnil njeno roko, da jo je zabolelo.
»Reza, ti boš moja žena, ker drugače ne more biti.« se ji je posmejal na glas. »Čas je, da se oženim, in tudi zate je čas, da se ogledaš po možu. Čez leto dni bo za naju oba nemara že prepozno. In zakaj bi se ne vzela? Ti si zastavna ženska, a tudi jaz se ne ustrašim nikogar. Vzemiva se, pa je konec besedi ...«
A ni utegnil končati, zakaj Reza je zapihala od togote in ga je zasukala z vso silo. Potisnila ga je skozi odprte duri v vežo in še dalje čez hišni prag. Bošt se ni prav nič upiral. Hrbet je sklonil in je vsak hip pričakoval, da mu Rezine široke pesti padejo po glavi. Oddahnil se je šele zunaj, ko je pljusnila ploha vanj. Zasopel je globoko in je zbežal skozi naliv proti domu.
Doma se je stisnil k ognjišču in si je podprl glavo z rokami. A ni premišljal prav ničesar, le tu pa tam je žalostno zmajal z glavo in zagodrnjal: »Uboga kravica, zate ni rešitve, ni je in ni. Togotnica te bo pretepala meni nakljub in tebi nakljub. Kravica, kravica …«
Nevihta se je bila pretegnila čez dolino. Še je za tri trenutke posijalo sonce, a Bošt ga ni videl več. Slekel je premočeno obleko, jo vrgel na klop ob starinski peči in še na misel mu ni prišlo, da bi si zvaril mleko in segrel žgance, ki si jih je bil že davi skuhal za kosilo in za večerjo. Zavalil se je na slamnjačo, zatisnil oči z rokami in zaspal, kot bi trenil. Spal pa je do ranega jutra.
Od tistega dne pa ni več pasel po gozdnem obronku, temveč globoko v goščavi, od koder ni videl niti Reze, niti njene krave. Le včasih je proti večeru pogledal dol na Rezino domačijo. In je vselej zagledal Rezo, ki je nekaj varila po dvorišču. Tedaj pa je Bošta v duši pograbilo nekaj čudnega, o čemur ni vedel, ali je sladko ali grenko, kar ga grize globoko v duši. Široki hrbet se mu je upognil in zlezel je popolnoma sam vase.
»Glejte, saj je Reza res čudna ženska,« je zagodrnjal. »Lahko bi bila najlepša žena, pa noče. Nagnala me je, a še pomislila ni, da sem Bošt, ki samcat dvigne najtežji hlod. A kaj Reza! Kravica. sirotna kravica, ki ti ne morem rešiti ...«
A že se je naglo okrenil in je stopil v bajto. Že štirinajst dni ni več pospravljal po bajti. Vse je bilo razmetano po nji in prah po črvivem pohištvu je bil za prst visok. A Bošt, ki je bil sicer vajen reda, se ni prav nič menil za vse to. Včasih se mu še kuhati ni ljubilo in je bil ves dan tešč. Po obrazu so mu poganjale črnikaste kocine, a si jih ni obril niti na sveto nedeljo, ko je šel k zgodnji jutranji maši. Še delo mu ni dišalo in nevšečno je godrnjal celo tedaj. ko je v gozdu pasel kravo. Zdelo se mu je, da se je svet postavil narobe, a to se mu je zdelo prav, ker je čutil, da je tudi on sam narobe.
Tisto soboto je bilo delopust že davno odzvonilo. Sonce je bilo gorski svet zavilo v rumeno kopreno in gluha tišina je ležala po vsi dolini. Bošt pa je ležal na klopi za pečjo. Videl je vso navlako po izbi, a da bi mu je ne bilo treba gledati, je vlekel uporno iz čedre in puhal goste dime iz ust. Že je bila vsa izba v dimu in že ni več videl niti do mize. ki je stala v kotu med dvema oknoma. To pa je bilo Boštu všeč in se je pričel zadovoljivo muzati.
Nenadoma so se duri odprle na stežaj. Na pragu se je prikazala ženska, ki je pričela kašljati, ker jo je dim dušil. Bošt je skočil prestrašen na noge, zakaj brž je spoznal žensko. Bila je Reza, ki je otepala z rokami, da bi odgnala od sebe smrdeči dim. V svojem začudenju Bošt niti čedre ni vzel iz ust, temveč je puhal, puhal Rezi naravnost v obraz.
A Reza se je že premaknila s praga. Naglo je stopila naprej in odprla okno za oknom. Veter je zavel po izbi in dim se je začel usipati skozi okna. Vsa navlaka in nesnaga po izbi je postajala vedno bolj očitna. Rezine oči so se svetile od togote in so begale iz kota v kot. A že je stala tik pred Boštom in ga sunila s pestjo v prsa, da se je opotekel.
»Ven se poberi, dedec nemarni!« je siknila med stisnjenimi zobmi. A že ga je zrinila čez prag in je trdo zaloputnila duri za njim.
Bošt se je praskal za ušesi in strmel. Še malo ni mogel uganiti, kaj naj pomeni vse to. Splazil se je iz veže in je zunaj sedel na klop, prislonjeno k zidu tik pod oknom. Silovito je vlekel iz čedre, pa še opazil ni, da mu je tobak v čedri že pogorel in je ogenj ugasnil v nji. V izbi pa je Reza strašno ropotala in premikala pohištvo sem in tja. Bošt je skrivaj pogledal skozi okno. Videl je Rezo. ki je spretno pometala po izbi. Njen obraz je bil rdeč in kljub jezi, ki se je svetila v njenih očeh, je bila Reza močno lepa, da je je bil Bošt kar vesel.
»Nič ne rečem. prijetna žena bi mi bila.« se je namuznil. »A noče in noče … Sam Bog ve kaj naj pomeni vse to današnje njeno početje? Če bi do večera ugibal. bi vendar ne uganil ničesar. Najbolje je, da kar počakam. Bo že sama povedala, kako in kaj.«
In je potrpežljivo čakal dolgo uro. Naposled je Reza vendarle stopila na prag. »Noter pojdi!« je velela osorno in se je že okrenila.
Bošt jo je ubogal ukorno. A ko je zagledal izbo. se je zavzel, ker izbe niti spoznati ni več mogel. Izba je bila tako čedno pospravljena, da je še rajnka mati za veliko noč ni nikoli pospravila tako čedno. V grlu ga je pričelo dušiti in z roko je šinil čez oči, ker se mu je zazdelo. da je vanje padlo nekaj mokrega. Potem pa je zavzet gledal Rezo in zdaj se mu je zdela kut čudna vila. ki prebiva nekje na planini in jo človek vidi le vsakih sto let enkrat.
A Reza je že bila v kuhinji in je razgrajala po nji. Bošt je stopil plašno za njo in je v zadregi tiščal roke v hlačne žepe. Spustil se je na klop oh ognjišču, sklonil glavo in vdano čakal, kaj se bo zgodilo zdajle.
Reza je zmetala umazano posodo v škaf. Pobrskala je pepel na ognjišču, a ko je videla, da tam ni niti žerjavice, je z nogo jezno sunila škaf v kot. Ošinila je Bošta s čudnim pogledom in obstala pred njim.
»Še večerje nimaš, kaj?« se je obregnila. »In nemara še opoldne nisi jedel ničesar? Zanikrn pa si, zanikrn. ni ti kaj reči.«
Bošt je dvignil glavo in vzdihnil. »Lahko govoriš, Reza,« je odgovoril žalostno. »Ženska si in imaš gibčne roke. Kje pa naj nerodni moški vzame take roke? Kje, te vprašam?«
»Žensko si poišči!« ga je Reza zavrnila osorno. »Dovolj jih je doli na vasi.«
»Dovolj, dovolj,« je Bošt prikimal. »A zame ni nobene tam doli in še nobene nisem iskal. Zame je le ena, a še ta ena me odriva, ker sem ji hujši nego prisad v glavi. Le ena je, ti rečem, Reza, le ena ...«
»Norec!« mu je Reza zabrusila naravnost v obraz. Že se ji je roka napol dvignila, da bi ga sunila. A Reza se je premislila in je odšla iz kuhinje. Skozi odprte duri jo je Bošt videl, kako trdo je šla skozi vežo. A na pragu se je hipoma ustavila in se je sunkoma okrenila. Prišla je nazaj v kuhinjo.
»Zdajle stopi hitro v vas, da te Tončkov Janez ostriže in obrije,« je rekla in glas ji je bil skrajno neprijazen »Jutri pa se obleci v najlepšo obleko, če imaš katero. Po nauku pojdeva skupaj v župnišče, da si za drugo nedeljo naročim oklice. V ponedeljek pa pridi po mojo kravo, ker jo že na vsak način hočeš pasti. A to ti rečem, da dava tole bajto gostačem v najem. Ti se preseliš k meni. Še je tam prostora za enega človeka. Ali si slišal?«
»Reza!« je planil Bošt na noge. A Reze že ni bilo nikjer več. Videl jo je doli na bregu, kako brhko je hitela proti svoji domačiji. Bošt je zdrvel v izbo, da si poišče klobuk. a naj ga je iskal vsepovsod, našel ga ni nikjer. Zato je razoglav tekel v vas, da poišče Tončkovega Janeza. A vso pot si je mel roke in se glasno smejal.
»Kravica, ti ljuba kravica, pa sva le zmagala,« je govoril neprestano. »Nihče te ne bo pretepal več ... Kravica. ti ljuba kravica ...«
Krava je bila rešena in Reza se je ni nikoli več dotaknila s šibo. In čemu tudi? Kot Boštova žena je imela drugih skrbi zadosti. In če jo je neugnana roka tu pa tam zasrbela in je morala udariti, je udarila po Boštu, ki ji je bil bliže nego krava. Bošt pa se je zasmejal in je z raskavo roko pobožal Rezo po licu.
»O, le daj, da se ti zavrela kri malo pohladi,« je rekel prav tako mirno kakor tedaj, ko mu je obad srkal iz roke kri. »Vsa moja koža je trda kot podplat in če me udariš, mi je strašno prijetno. Zdi se mi, da si me pobožala, božanje pa človeku dene tako dobro kot nobena stvar na svetu. Le daj, Rezika. da boš vesela in bom jaz zadovoljen.«
Še enkrat se je zasmejal in je odšel v hlev h kravam. Rezino Plemo je čehljal med rogovi, stiskal njen gobec k svojim širokim prsim in se zadovoljno muzal.
»Čehljanje je boljše nego šiba – kaj Plema?« je govoril. »Zdaj je prav tebi in meni. Ti si se rešila Reze in namesto tebe ima zdaj mene v oblasti. Kdo izmed naju pa je srečnejši, to se vpraša. Če sva poštena, le reciva, da sva srečna in zadovoljna ti in jaz. Če moreš, le dej, da to ni res.«
Krava je izbuljila oči in je že hotela zamukati, a se je premislila. Odprla je gobec in je z raskavim jezikom lizala Boštu nič manj raskavo roko ...