Ljubezen ne umre

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubezen ne umre
Mirko Brodnik
Izdano: Domovina št. 18–45, 1937
Viri: dLib 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I
Marija in Andrej.
[uredi]

Lep jesenski dan je gospodoval nad prijazno vasico Zabukovjem.

Nekaj oblačkov se je podilo po temno višnjevem nebu, kakor bi se med seboj igrali. Bela cerkev je gledala izpred gozda, ki se je širil daleč in visoko na vse strani. V okrilju cerkve so stale med drevjem lepe, čiste hiše in pri nekaterih se je še kadilo iz dimnikov.

Pri Kačarju pod rebrom je bilo danes nekako napeto. Gospodar se je dopoldne prerekal s svojo ženo, in zdaj sta sedela vsak v svojem kotu, ona pri ognjišču, on pa v sobi ob peči in nista izpregovorila besede. Hči Marija je delala na vrtu. Edinka je bila in vse delo, ki se ga ni maral lotiti nihče drug, je padlo na njo.

Kakor se je videlo, ji to delo ni moglo biti prav po volji, ali pa vsaj ni bila z dušo pri njem. Neprestano se je ozirala na pot, kakor bi nekoga pričakovala.

In res ga je pričakala. Navkreber je prišel mlad fant dvajsetih let, zvedavo pogledal čez plot in nato tiho rekel:

»Marija, o mraku te bom čakal za cerkvijo. Zanesljivo pridi!«

»Bom,« je reklo dekle, pogledalo proti hiši, ali ni kaj sumljivega, potem pa poslalo fantu z roko poljub.

Tedaj se je na hišnem pragu prikazala Kačarka. Fant se je prav tedaj obrnil in šel dalje, dekle pa je tudi že spet potegnilo roko k sebi. Vendar pa je morala Kačarka uganiti, ali pa vsaj slutiti, da med Marijo in mladim fantom ne more biti vse tako, kakor bi bilo treba, kajti ko je fant — Podbregarjev Andrej — izginil za živo mejo, je stopila k dekletu in precej ostro vprašala:

»Ti, Marija, kaj pa imaš z Andrejem?«

»Nič,« je suho odvrnilo dekle.

»Tako nedolžno menda ne bo. Le pazi se! Saj veš, da se s Podbregarjevim oče ne more. Ni še dve leti, kar smo se tožarili in je stari Podbregar izgubil. In Andrej tudi menda nič kaj prida ni. Pravijo, da je že lazil za vsemi dekleti, kar jih je na vasi, pa še v sosednjih vaseh hodi tujim fantom v zelnik.«

»Zaradi mene lahko,« je dejala Marija, toda ne več s tako suhim in mirnim glasom kakor prej.

Potem se je Kačarka vrnila v kuhinjo, ne da bi bila še kaj rekla. Marija je kmalu vstala. Kolena so jo bolela, da se je skoraj opotekla, ko se je dvignila. V kuhinji je dobila malo kave, ki jo je popila za južino, saj so opoldne bolj slabo jedli. Ura je šla že na peto, toda bilo je še svetlo in solnce se še ni začelo pripravljati k zatonu.

Tedaj se je mati spomnila, da bi bilo treba oprati še nekaj reči. Marija, ki jo je vse bolelo, se je uprla:

»Danes pa res ne bom več prala. Preveč sem že utrujena. Saj je še jutri dovolj časa. Kaj bi, saj ne gori voda!«

»Kakor hočeš,« je zagodrnjala Kačarka. »Kaj pa misliš? Ali pojdeš kar spat?«

»Ne,« je odvrnila Marija. »Nekaj bom brala, zvečer pa pojdem obiskat Križmanovo Zalko. Dolgo se že nisva videli in njena sestra mi je prejle rekla, da bi Zalka rada govorila z menoj.«

Marija je govorila tako mirno in s tako samozavestjo, da bi ji bil moral vsakdo verjeti, čeprav je bilo vse z Zalko in njeno sestro izmišljeno. Hotela je pač vse urediti tako, da je ne bi nihče motil, ko se bo sestala z Andrejem.

Nekaj časa je še postopala po hiši, prijela to in ono delo, potem pa je povečerjala. Avemarijo je že odzvonilo. Tedaj si je ovila okoli vratu ruto in odšla ... k Zalki.

Plašno, da je ne bi bil kdo opazil, je švignila Marija po ozki, z okroglimi kamni obloženi stezi. Vas se je že davno zavila v mrak in skozi odprta hišna vrata so se videli ognji na ognjiščih. Cerkovnik je prihajal počasi v cokljah iz cerkve. Skrila se je za ograjo, da je ni videl. Ko je prišla mimo poslednje hiše, je švignila za cerkvijo v gozd.

Andrej jo je že čakal. Ko jo je opazil, je stopil k njej in ji segel v roko.

»Marija ...«

»Kaj je, Andrej? Kaj bi mi rad povedal?«

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Kačar sam je prišel na njivo že dokaj zgodaj. Komaj se je dobro zdanilo in se je dal videti krompir v prsti, že ga je odkopaval na njivi. Časih je zaklel. Da, dosti krompirja je bilo gnilega. Zlasti debelejši. Pridelek letos res ne bo posebno velik.

Pol ogona je že razkopal, ko sta prišli še žena in hči in mu prinesli zajtrk.

Kar stoje je pospravil mleko, zraven je prigrizoval kruh, ki je bil že precej suh.

Tako je bil torej Kačar ta dan precej slabe volje. Kar nič se mu ni ljubilo delati. In razen tega je bilo tako čudno vreme. Čeprav je bilo že dokaj pozno jeseni, je vendar vladala neka neprijetna vročina, kakor še nikoli, kar je Kačar pomnil.

Marija je za njim pobirala krompir in ga častila. Potem ga je razmetala po razorih, da se je posušil na solncu. Nato ga je jela kmalu spravljati v vreče.

Opoldne je šla domov po kosilo. Tako čudno ji je bilo danes, ko je stopala proti domu. Kakor bi bila v omotici. Kakor bi bila vso obdajala neka čudna megla, ki je ni mogla nikakor pregnati.

In nekaj ji je kljuvalo v duši. Zdelo se ji je, da se bo danes še nekaj zgodilo, nekaj neprijetnega. Toda kaj?

Ni verjela v slutnje. Pogosto jih je že imela, pa so se malokdaj uresničile. Zakaj bi se morale prav danes?

Pa vendar njene slutnje niso bile kar tako. To je morala ugotoviti, ko se je vrnila s kosilom na njivo.

Oče jo je takoj nekam čudno pogledal, da je zardela pod njegovim pogledom. Potem je sedel ob rob njive, zagnal klobuk v travo in rekel:

»Ti, Marija!«

»Kaj je, oče?«

Ni ji takoj odgovoril, kakor bi bil premišljal, kaj naj prav za prav reče. Potem pa jo je iznenada vprašal:

»Marija, kje si pa hodila včeraj?«

»Včeraj? Saj sem povedala,« je dejala v zadregi.

»Pa se drugače sliši,« je rezko odvrnil Kačar. »Videli so te za cerkvijo.«

Zardela je. Kdo jo je videl? Kdo jo je izdal? Saj ni nikogar opazila.

»So me pa videli!« je trmasto odvrnila.

»In s Podbregarjevim si bila. Ali ne veš, da tega ne maram? Saj veš, da sem se s starim tožaril. Glej, da te nikoli več ne vidim z njim in da nikoli več kaj takega ne slišim. To naj ti bo dovolj. In če bo še kdaj ta fant oprezoval okoli hiše, ga pošljem po bregu, da se bo za njim kadilo.«

Pljunil je, kakor bi bil hotel svoje besede podkrepiti. Marija pa je molčala. Kaj pa naj bi bila rekla? Tajiti ni bilo vredno, ker jo je moral res nekdo videti z Andrejem. Dobro, da se bo nocoj spet dobila z njim. Povedala mu bo, kaj ji je oče dejal in ga prosila, naj bo oprezen. Sicer je res močan, da se mu ni treba nikogar na vasi ustrašiti, a vendar je bolje, da se mirno umakne, kakor pa da bi delal zmedo in se s kom pretepal. Saj jo bo ubogal, čeprav je vroče krvi.

Dobro, da je bilo med tem že konec skromnega kosila in da se je oče spet vrnil na delo, ter je ni še naprej izpraševal.

*

Še kar dosti hitro je poteklo popoldne in je prišel večer. Oče je šel ob mraku domov po konja, da bi odpeljal polne vreče do doma. Marija je izrabila njegovo odsotnost in skočila z njive do Podbregarjeve ograde. Vedela je, da bo tam dobila Andreja. Mimo grede ga je že opazila, da čaka.

»Andrej!« je vzkliknila, ko je skoraj padla v njegov objem.

»Kaj je, Marija?«

Povedala mu je, kaj ji je oče rekel. Malo se je nasmehnil.

»Le nič se ne boj, Marija. Ne bom se z njim prepiral. Rajši bom pazil. Samo kje bi se sestajala, da naju ne bi nihče motil.«

»Premisli malo,« mu je rekla. »Nocoj bodo najbrž pazili name in se ne bova mogla več videti, jutri bom pa spet na njivi in se bova lahko dobila kakor danes. Dotlej vse premisli. Zdaj pa moram iti, da me kdo ne vidi. In utegnilo bi se zgoditi, da bi se oče iznenada vrnil ...«

»O, tako poceni te pa ne pustim,« ji je vedro dejal in jo hitro objel ter poljubil.

»Grdoba!« je vzkliknila, ko se je privila k njemu. Potem je zbežala.

Komaj da se je ob pravem času vrnila na domačo njivo. Niti oddahniti se ni utegnila, že je zagledala očeta, ki je prihajal z vozom.

Marija je imela to noč čudne sanje. Zdelo se ji je, da vidi svojega Andreja, ki stoji pred njenim domom in gleda okoli sebe, da bi videl njo. Ona stoji na pragu, toda pred njo je vse polno raznih zagrinjal, da se nikamor ne vidi. Andrej izteza roke proti njej, toda med njo in njim mora biti skriven zid, ki ga oba ne vidita, pa ju le loči drugega od drugega.

Potem se zagrinjala razprostro in zid izgine. In iznenada ima Marija polne roke čudno rdečih rož. Od vseh strani ji silijo v roke, kakor bi iz njih rasle. Ponuja jih Andreju, ki hlastno sega po njih. Toda komaj se rože dotakne, že se razleti in drobne lističe odnese veter s seboj.

Ko se je Marija zbudila, jo je oblival pot. Temno je bilo in v zvoniku je počasi odbijala druga ura. Zastrmela se je pod temni strop. Kaj naj spet to pomeni? Še nikoli ni imela tako nenavadnih sanj. še nikoli. Pa jih je kmalu pozabila, ko je spet zaspala.

Andrej je le odkril kraj, kjer se je poslej lahko nemoteno sestajal z Marijo. Pod Podbregarjevim kozolcem, ki je bil nekako na sredi poti med njegovim in njenim domom. Marija je nosila vsak večer mleko v šolo in njena pot je šla vselej mimo toga kozolca. Tako je lahko vsaj za nekaj trenutkov skočia pogledat Andreja, ki jo je čakal. Veliko se tako nista mogla pogovarjati.

Danes pa je bila Marija v čudnem strahu. Ko je zjutraj vstala, ji je bilo nekako slabo, da bi bila skoraj padla po tleh. Le s težavo se je zadržala in hitro skočila v hlev, da je ni nihče videl. Izprva ni pripisovala tej slabosti nič pomena, šele pozneje se je spomnila, kako je pred nekaj dnevi govorila soseda, da ji je spet vsak dan slabo in da bo najbrž spet otrok ...

Tedaj se je stresla. »Moj bog, samo tega ne! Če je to res! Kaj bodo rekli domači! Kaj bosta dejala oče in mati! In drugi ljudje ...«

In popoldne se ji je slabost povrnila. Zaprla se je v svojo sobico in se zaklenila. Vrgla se je na posteljo in krčevito zajokala. Joj, kaj bo, kaj bo!

»Andrej!« je stokala in vila roke. Toda nikjer ni dobila odgovora. Skozi odprto okno je sililo solnce v sobico in njegovi žarki so se igrali na tleh, toda Mariji se je zdelo, da pleše po tleh nekaj strašnega, mora, ki leze počasi na njeno srce in se noče več umakniti z njega.

Zvečer je šla vsa obupana na sestanek. Andrej jo je že čakal kakor vsak dan. Brez besed se mu je vrgla okoli vratu in zaihtela.

»Andrej!« je krčevito vzkliknila.

»Kaj ti je, Marija?« jo je prestrašen vprašal.

»Zdi se mi ... zdi se mi ... Ne vem ...«

»Tak povej vendar,« je proseče dejal.

»Mati bom!« je komaj izdavila iz sebe.

Prebledel je. Čeprav je bil mrak, je to opazila. Dolgo ni mogel reči niti besede, potem pa jo je še tesneje stisnili k sebi in ji šepnil:

»Marija, kaj se bojiš? Saj si moja. Saj boš zmerom moja ...«

»Vem, Andrej,« je tiho odvrnila. »Toda tako se bojim ...«

»Čemu bi se bala? Saj te ne bom pustil. Moja boš za zmerom ...«

»Oh!« je zaihtela. »Saj vem, da me imaš rad, toda, saj veš, kako so naši in vaši. Ali si že pozabil?«

»Nisem, pa se vseeno nič ne bojim. Vse bom storil, da se bodo sprijaznili. Potem se bova vzela. Zaenkrat bova še molčala. Z očetom bom govoril. Že zadnjič mi je namignil, da mi bo takoj izročil posestvo, ko bom lahko storil, kar bom hotel. Nihče mi ne bo že prej vse name prepisal. Ko bo vse moje, bom lahko storil, kar bom hotel. Nihče mi ne bo mogel braniti, da ne bi vzel tebe.

Spat jo je pritisnil k sebi, kakor bi ji hotel pokazati, kako rad jo ima.

»Toda če ga ne boš mogel pregovoriti na tak način? Če boš moral iti prej k vojakom? Pomisli, poldrugo leto boš moral služiti. Kaj bom med tem jaz, če pride otrok na svet? Kako se mi bo godilo? Oče me bo odgnal od hiše. Kam naj potem grem, ko nimam nikogar na svetu, da bi se zatekla k njemu?«

»Ne misli še na to, Marija,« jo je skušal pomiriti. »Preden bo mogel kdo kaj opaziti, bo že vse urejeno.«

»Zaupam ti,« mu je plašno odgovorila. »Saj imam samo tebe na svetu ... O, če bi mi še tebe hotel kdo vzeti ...«

Iznova je zaihtela in se dolgo ni mogla pomiriti. Da, če bi bila vedela, kaj jo še vse čaka ...

III
Usoda ne vprašuje.
[uredi]

Spet je poteklo nekaj dni. Andrej je hodil zamišljen okoli. Čeprav je Mariji skoraj čisto natanko razložil svoj načrt, kako bo pregovoril domače, vendar rri še ničesar ukrenil. Ki se upal začeti. Saj je bdi pogumen in pameten, a vendar, — zdaj je šilo za nekaj, kjer jeona biti oprezen, da ne pokvari vsega. Vedel je, da lahko nepremišljen korak napravi dosti gorja.

Razen tega je zvedel prav tiste dni, da bo mora! čez dober mesec dni odriniti k vojakom. Dnevi, ki so ga še ločili od tega roka, »o se mu zdeli kakor minute, ki jih dovolijo »a smrt obsojenemu v poslednjem trenutku. Marijo je videl vsak dan in vsak dan mu Je bilo huje. Ni ga izpraševala, kaj je že storil, samo zmerom je strmela vanj, upirala oči na njegove ustnice, kakor bi bila čakala, Maj bo sam izpregovoril.

Naposled se je nekega dne le odločil. Ko je po obedu odšel hlapec v hlev, da je ostal Andrej sam s starši, se je Andrej obrnil k očetu in mu rekel:

»Oče, čez dobrih štirinajst dni pojdem ... «

»Kam?« je vprašal Podbregar, kakor bi bil pozabil, kaj še čaka njegovega sina.

»Saj veste, — k vojakom pojdem,« je odvrnil Andrej. »Včeraj sem pa govoril z nekim prijateljem, ki je dejal, da bi se morda lahko na kakšen način izrezal.«

»Kako pa?« je dejal oče, ki ga je začelo zanimati sinovo govorjenje. Saj je bil Andrej edinec in je pri delu dovolj odlegel. Če bo šel k vojakom, bo treba vzeti koga v hišo, da bo tisto poldrugo leto, ko ga ne bo, pomagal pri delu. »Slišal sem, da bi se lahko oprostil, če bi se izkazal, da jaz hranim vso družino,« je začel Andrej napeljavati vodo na svoj mlin. »Seveda bi moral biti potem jaz gospodar...» »Kako misliš to?« »Da bi morali vse name prepisati. Potem bi najbrž šlo.. Stari Podbregar je vstal izza mize in stopil po izbi. Prižgal si je pipo in puhnil dim ne-, kajkrat pod strop. Potem se je sredi izbe ustavil in rekel: »Ce misliš, da bi se to dalo narediti?... Saj mi je prav za prav vse eno. Leto dni prej ali pozneje. Pameten si menda dovolj, da ne boš uganjal neumnosti.« »Toliko me pa že poznate«, je odvrnil Andrej, ki so se mu zaiskrile oči. Ni mislil, da pojde vse tako gladko, tako brez težav. »Samo nekaj bo potem treba,« se je nato spet oglasil Podbregar. »Mlado bo treba pripeljati v hišo, tako, ki se bo na delo razumela in bo imela kaj pod palcem. Saj veš, da pri denarju nismo preveč. Tista pravda ...« Andreja je izpreletelo. Zelo neljubo bi mu bilo, če bi se bil pogovor zasukal preveč k tej pravdi. Da hiša potrebuje denarja, je prav dobro vedel. Zato mu je bilo še bolj nerodno, ko je pomislil, da je njegova izvoljenka hči moža, s katerim se je bil njegov oče tožaril. Tedaj pa je rekel Podbregar;

»Ali si že kaj poštenega izbral? Saj poznaš menda že vsa dekleta od blizu in daleč. Menda še ni bilo nobene, okoli katere nisi hodil.« Sedel je in nadaljeval: »Sicer sem bil pa jaz prav tak. Pa sem se potem le unesel. Kajne, mati,« je dejal In se obrnil k svoji ženi, ki je sedela v kotu, »da se ti v tem oziru ni bilo treba nikoli pritoževati, kar sva se vzela.« »O, nikar ne govori o tem, dedec stari,« se je oglasila Podbregarica. »Kaj boš zdaj na stara leta mislil na take reči. Rajši bi vzel rožni venec v roke.« o Podbregar je imel dovolj. Mislil se je svoji ženi prikupiti, pa je dobil odgovor, da ga je kar v ušesih zaščemelo. Zato se je napravil, kakor ne bi bil nič slišal in še enkrat vprašal Andreja: »No, fant, pove}, ali si že kaj izbiral!« »Prav za prav Se ne,« se je začel Andrej izvijati »Saj veste, ko še nisem v letih, ko človek misli resno. Seveda, treba bo pa kmalu...« O, če bi bil oče slutil, kako resno je že izbral in koga. Toda najbolje je, da ostane vse zakrito, dokler se zadeva z vojaščino kaj drugače ne zasuče.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Zvečer se je dobil z Marijo in ji ves srečen povedal, o čem je govoril z očetom, in da se oče ni nič upiral. Še ta teden pojdeta v mesto k notarju, kjer bo oče prepustil njemu gospodarstvo, potem bo pa še dovolj časa, da bo uredil tudi vse zastran vojaščine. Če pojde vse tako, kakor si Andrej zamišlja, bosta že čez kakšna dva meseca mož in žena. Ko bo posestvo v Andrejevih rokah, se oče ne bo mogel več dosti upirati. Hočeš ali nočeš bo moral sprejeti Marijo za snaho. In Marija je obljubila Andreju, da mu bo takšna žena, da se mu je ne bo treba sramovati, in njeni starši se menda tudi ne bodo preveč upirali, ko bodo zvedeli, kako je z njo.

Obema je odleglo tisti večer. Prepričana sta bila, da se jima bo kmalu, prav kmalu nasmehnila sreča.

»Ne smeš pozabiti, Andrej,« je tiho rekla Marija, ko sta se poslavljala. »Zaradi mene in zaradi tistega, ki ga nosim pod srcem. Saj veš, da je tvoj. Najin. Zaradi njega se morava boriti.«

»Zmagala bova, Marija ...« je vzkliknil Andrej in jo poljubil. »Nihče naju ne bo ločil. Videla boš, kako srečna bova ...«

Potem se mu je Marija nežno izvila iz objema in odhitela proti domu. Andrej je stal še dolgo za kozolcem in gledal za njo, dokler ni za ovinkom izginila.

IV
Mladi gospodar.
[uredi]

V soboto je bil v bližnjem mestu semanji dan. Podbregar je zgodaj zapregel konja in se pražnje oblekel. Potem je poklical še Andreja, ki ni bil prav pri tistih, ki so rano vstajali.

»No, Andrej, vstani! Ti boš še sodni dan zamudil!«

Andrej je planil s postelje.

»Ali si se snoči spet kje ženil? Le glej, da te ne bodo fantje nakurili. Menda te že postrani gledajo.«

Potem je šel pogledat, ali je zajtrk že kuhan. Ko je prišel Andrej pet minut nato v izbo, so se na mizi v široki skledi hladili žganci in lonec mleka poleg njih.

Mati je popravila Andreju ovratnico in mu rekla:

»Fant, zdaj glej, da boš pameten. Čas je že. Ne pozabi, da boš gospodar. Gledati boš moral, da boš povečal to, kar ti bova midva dala. Ni dosti in še nekaj dolga je na vsem, toda če boš delal, kakor je treba ...«

Posilile so jo solze.

Andrej pa jo je objel okoli ramen in ji dejal:

»Mati, le brez skrbi bodite. Naša hiša bo še močna. In v hišo bom pripeljal takšno ženo, da bodo vsi gledali!«

Stari Podbregar se je obrnil in ga presenečen pogledal:

»Kaj, ali si res že izbiral?«

»Nič še ni gotovega, oče!«

»Katera pa je?«

»Ne smem še povedati. Bog ve, ali me bo marala? Če me ne bo zavrnila, vam rečem, da ...«

Posmejal se je. Že zaradi tega se je moral, ko je pomislil, kaj bosta čez nekaj dni oba rekla, ko jima bo povedal, da je Marija tista, ki jo je tako hvalil.

Zunaj je konj že nestrpno kopal po tleh. Zato sta oče in sin hitro pojedla. Preden sta šla, je mati še pokrižala sina in mu rekla:

»Pa oba srečno hodita!«

»Podbregar si je še dal klobuk na glavo.

»Zdaj pa le hitro, drugače pred večerom ne bova v mestu.«

Potem je Podbregar pognal. Voz je pohitel skozi vas. Tudi mimo Kačarjeve hiše je šel. Ko je zavil okoli vogala, se je Andrej ozrl proti oknu, kjer je bila soba njegove Marije. Okno je bilo zagrnjeno. »Najbrž še spi,« si je rekel Andrej.

Pot v mesto je bila precej dolga. Dve uri sta se Podbregar in sin že vozila, pa ju je vendar čakalo še precej poti. Oče ni preveč poganjal konja in ves čas je molčal. Morda je premišljal, kaj pomeni korak, ki ga bo danes storil. Saj po dolgih letih neprestanega dela res ni lahko izpustiti vsega iz rok in izročiti usode doma človeku, o katerem se ne ve, kako se bo obnesel, čeprav je ta človek lastni sin.

Tudi Andreju ni bilo dosti do pogovarjanja. Kar zagledal se je predse. Nekako mu je sicer odleglo, ker je očeta tako z lahkoto pregovoril, vendar pa ga je tudi morila skrb. Doslej prav za prav še ni resno pomislil, kako bodo doma sprejeli Marijo, ker ga je vsega zavzela misel, kako bo Marijo rešil sramote in se otresel vojaščine. Zdaj pa, ko je videl, da je to nekako urejeno, ga je le začelo skrbeti tudi to, kaj bosta oče in mati rekla, ko bosta spoznala, kaj tiči za njegovo željo po gospodarstvu. Slutil je, da ne bo ušel brez kazni in da Marijino življenje, čeprav se mu bo vse posrečilo, vsaj v začetku ne bo preveč prijetno.

Med tem pa se je voz že približal mestu. To se je spoznalo po hišah, ki so postajale čedalje bolj gosposke. Tudi ljudi je bilo več in več. Praznično oblečeni so hiteli proti trgu. Kmetov z živino skoraj ni bilo, ker so vsi že davno prišli na trg. Iz domače vasi sta srečala le malo ljudi, pač tiste, ki so imeli v mestu kakšen nujen opravek.

Kakor je pač navada, je oče ustavil voz pred staro Lipovčevo gostilno, kjer so imeli velike hleve. Zato je moral potem tudi stopiti v krčmo. Andrej je izpregel in prišel kmalu za očetom, ki je sedel v izbi pri krožniku vroče juhe. Nekaj znancev je prisedlo k njemu in so mu nekaj prav vneto pripovedovali. Bili so že skoraj vsi nekoliko pijani, čeprav je bila prav za prav za vino še zgodnja ura. In preden je Andrej posrebal svojo juho, je tudi njegov oče že naročil štefan vina. Tako se pač spodobi, če pride kdo z vasi po dolgem času v mesto.

»Ti, Podbregar,« je dejal neki kmet iz sosedne vasi, »kaj te je pa prav za prav pripeljalo danes sem?«

»I, kaj? Voz!« je odvrnil Andrejev oče in se zasmejal svojemu dovtipu.

»Vem, vem,« je skoraj jezno nadaljeval kmet. »Po kaj si prišel, sem mislil. Ali boš kupil kakšen rep? Naprodaj, kakor vidim, nisi nič pripeljal.«

»Tisto ne,« je potrdil Podbregar. »Danes imam pa čisto drugačne opravke.

In začel je pripovedovati, da misli sinu izročiti posestvo, da ga reši vojaščine.

»Ali ne boš dal malo prezgodaj vajeti iz rok?« se je vmešal neki drug znanec.

»Zakaj?« je vprašal Podbregar, čeprav je tudi njega mučila že nekaj dni ista misel. »Saj je fant pameten ...«

Andreju se je zdelo nerodno, da bi poslušal, kako bodo njega hvalili in grajali. Zato je vstal in rekel očetu:

»Veste, oče, meni se tu ne da sedeti. Malo pojdem pogledat, kaj je na sejmišču. Kmalu se vrnem. Potem pa pojdeva k notarju. Prej moram še zvedeti, kje ima pisarno, da ga ne bova potem predolgo iskala. Kje jo je imel stari, vem, toda zdaj so dobili novega, ki je najbrž kje drugje.«

»Le pojdi!« mu je dejal Podbregar, ki mu je bilo tudi ljubše, da sin pri tem pogovoru ne bi bil priča. »Toda kmalu pridi, da te ne bom čakal.«

»Bom, oče,« je dejal Andrej, ki je stal že na pragu. Potem je šel.

Dan je bil oblačen, vendar še prav topel, za pozno jesen skoraj preveč. Andrej se je nekaj časa motal med ljudmi, ki so zavzeli vso cesto, da skoraj mimo njih ni mogel priti. Proti sejmišču je bila gneča še čedalje hujša. Že je začel premišljati, ali ne bi bilo bolje, da gre kam drugam, ko je iznenada zagledal voz iz domače vasi. In na njem je opazil razen nekaterih drugih vaščanov, še nekoga, ki je bil vzrok, da mu je srce iznenada začelo razbijati. Marija je bila. Kaj jo je le prineslo v mesto? Snoči mu ni nič povedala, da pojde na semenj.

Rad bi bil govoril z njo, vendar pa mu je bilo zaradi drugih ljudi nerodno, da ju ne bi videli skupaj, ker bi utegnili nastati kakšni jeziki, in prav danes tega ni maral. Tedaj pa ga je tudi ona opazila. Zardela je in mu skrivaj pomahala z roko. Potem je z glavo pokazala proti cerkvi in ga pogledala. Razumel jo je in ji prikimal.

Tam ga bo torej poiskala. Zato se je preril skozi gnečo in zavil proti božjemu hramu.

Ker je bila prav tedaj deveta maša, ni bilo pred cerkvijo dosti ljudi.

Andrej je moral precej časa čakati, da ja Marija prišla vsa zasopla proti cerkvi. Že od daleč je zagledal njeno pisano ruto, ki jo je tako dobro poznal. Ko je tudi ona njega zagledala, se je umaknil za zid.

Segla sta si v roko.

»Kako, da si prišla?« jo je presenečen vprašal.

»Sosed se je peljal v mesto, pa je mati rekla, naj grem z njim in kupim nekaj reči, ki so v mestu cenejše kakor pri nas. Pa sem šla ...«

»Tako ...«

»Da, pa zaradi tebe tudi,« je prostodušno dodala in ga pogledala. »Ali mi boš kupil kakšen odpustek?«

»Seveda. Ali naj ga greva takoj iskat?«

»Zakaj pa ne? Čakaj, še to mi povej ... Ali sta z očetom že opravila?«

»Še ne. Zdaj sedi še v gostilni, meni se pa ni ljubilo ostati tam in sem šel rajši malo ven. Vidiš, pa sem imel srečo, da sem dobil tebe ...«

Počasi sta se odpravila proti sejmišču, ki ni bilo daleč. Nobenega znanega človeka nista srečala. Sicer pa na to nista niti mislila. Preveč sta mislila sama nase, da bi se mogla ozirati za drugimi.

Ob stojnicah je bilo toliko ljudi, da nista skoraj nič videla. Komaj sta se prerila nekoliko bliže.

»Kaj bi pa rada imela?« je vprašal Andrej.

Kaj lepega ji je mislil kupiti. Denarja mu ni manjkalo in hotel se je izkazati. In radoveden je bil, kaj si bo ona izbrala.

»I, kaj ...« je v zadregi odvrnila. »To boš pa sam najbolje izbral. Jaz pa pojdem ta čas na drugo stran in bom našla kaj za tebe.«

In preden ji je mogel odgovoriti, je že ni bilo.

Dolgo je izbiral in izbiral, naposled pa se je odločil za lepo pozlačeno ovratno verižico, ki ni bila draga, pa zelo lepa. Ko je plačal in se obrnil ter vtaknil kupljeni zavitek v žep, je stala Marija že za njim.

»Jaz že imam,« mu je rekla in obraz ji je žarel. »Ugani, kaj!«

»Kako naj uganem?« je vzkliknil. »Ko je pa toliko reči!«

»No, tole!« je odvrnila in mu izročila lepo usnjato listnico.

Kako je bil vesel njenega darila! Kako dolgo že ni dobil nobenega. Doma ni bila navada, da bi mu kdo dajal darove. Spravil jo je in nato dejal:

»Tudi jaz imam nekaj lepega za tebe. Videla boš!«

»Kaj pa?«

»Tu ti še ne pokažem, da boš malo radovedna. Čakaj, pojdiva malo po poti proti živinskemu sejmišču in boš dobila svoj odpustek.«

In res sta šla. Marija je kar žarela. V mislih je ugibala, kaj ji je pač Andrej izbral, a na misel, ki bi se ji zdela prava, le ni mogla priti. Kakšno lepo ruto? Morda majhen prstan? Kako se skrivnostno vede!

Nazadnje že ni mogla več strpeti. Kar prosila ga je:

»Andrej, kaj me preizkušaš? Veš, hudoben si zares.«

»Naj pa bo!« je tedaj z nasmeškom odvrnil Andrej in segel v žep. Oprezno je odprl svoj zavitek in vzel verižico v roko.

»Jej, kako je lepa!« je vzkliknila Marija. »To je moralo biti pa drago. Andrej, tako ti ne bi bilo treba zame razmetavati denarja.«

»Nekaj lepega pa moraš vendar imeti od mene,« ji je tiho rekel. »Čakaj, da ti jo obesim okoli vratu.«

Ustavila sta se sredi ceste. Marija se je sklonila k njemu in s tresočo se roko ji je zapel okrasek.

Tedaj pa je iznenada prebledel. Kakor bi bil prilezel iz tal, je stal pred njim njegov oče. Oči so se mu iskrile in nekaj časa ga je molče meril. Potem pa je vzkliknil:

»Tak, to je tvoje sejmišče! Potem so imeli danes ljudje prav, ko so mi pravili, da hodiš s Kačarjevo! Lepo si me mislil speljati. In kako si namigoval, da si že nekaj izbral. Pa si se zmotil! Ne pojde tako, kakor si misliš. Ne, ne, na Podbregarjevem domu pa Kačarjeva ne bo gospodinja. Za enkrat še ne!«

Marija je drhtela in gledala v tla. Zdelo se ji je, da se zemlja pogreza pod njo in najrajši bi se bila res vdrla v tla. Potem se je zdrznila. Andrej jo je še zmerom držal za roko. Iztrgala se mu je in planila stran. Ni vedela, kam. Samo proč od tod, proč.

»Le pojdi!« je zaklical Podbregar za njo. »In mojega sina pusti pri miru. Dokler bom jaz le še z mezincem migal, ga ne boš dobila.«

Nato se je obrnil k sinu.

»Saj se mi je zdelo, da nekaj ne more biti tako, kakor bi moralo biti. Dobro, da sem še vse odkril, dokler ni bilo prepozno. K notarju zdaj ne pojdeva,« je hladno nadaljeval. »Zatrapal si se v dekle in bolje je, da greš k vojakom, da se ti bo malo glava ohladila.«

»Oče!« je vzkliknil Andrej, ki se je šele zdaj prav zavedel, kaj pomeni zanj in za Marijo dogodek, ki se je pravkar odigral. »Oče, nikari ne bodite takšni!«

»Kakšen naj ne bom?« je mrzlo odvrnil Podbregar. »Lepo reč si mi mislil splesti za hrbtom in zdaj naj molčim. Ne, ne, tega pa ne.«

Andrej je videl, da ni mogoče vsaj zaenkrat ničesar doseči. Mirno, brez besede je šel za očetom v gostilno.

Ko sta stopila v izbo, se je takoj oglasil kmet, ki je že prej govoril s Podbregarjem:

»Sta pa hitro opravila. Časih je šlo to bolj počasi. Kako pa je bilo?«

»Tako, da je prav,« je odvrnil stari Podbregar. Njegov glas je bil tako čuden in skoraj grozeč, da se nihče izmed navzočih ni več upal izpregovoriti besedice. Andrej je šel počasi v hlev in napregel. Ves pobit je bil in obupan. Kaj naj zdaj stori? Kaj naj ukrene, da bo Marijo rešil sramote? Ali naj očetu odkrito pove, kaj je z njegovim dekletom? Ali naj mu razkrije, da bo Marija mati in da ni mogel drugače delati, kakor je delal? Nazadnje mu ne bo drugega ostalo ...

Toda danes je bil preveč potrt. Preveč je že moral prestati, da bi bil še to zmogel. »Jutri,« si je rekel, »jutri se bom pomenil z njim. Saj ni iz kamenja. Uvideti bo moral, da Marije ne bom smel pustiti. In brez denarja ona tudi ni ...«

In kaj bodo Kačarjevi dejali, — na to tudi ni pomislil.

Če je bila pot očeta in sina v mesto tiha, brez besed, je bila vrnitev proti domu še bolj. Niti besede nista izpregovorila vso pot.

Ko sta prišla domov, Andrej sploh ni stopil v hišo. Ni maral poslušati, kako bo oče govoril še z materjo o njem in Mariji. Šel je na mrvo in tam legel. Še k večerji ga ni bilo.

Zvečer je šel h kozolcu. Upal je, da bo prišla Marija in da jo bo vsaj malo potolažil. Sicer pa je bil sam prav tako potreben tolažbe kakor ona ... Zdaj je šele spoznal, kako je navezan nanjo, ko ni imel nikogar, ki bi mu bil lahko zaupal svoje težave.

Toda Marije ni bilo, čeprav jo je čakal dobro uro.

Ves obupan se je vrnil proti domu. Ali je ostala tako dolgo v mestu? Ali pa morda Kačarjevi tudi že kaj vedo in je ne puste? Mleko je nesel danes hlapec namestu nje v šolo ...

Pred hišnimi vrati je obstal. Ali naj stopi čez prag?

Ne, obrnil se je in zavil proti domačemu gozdu, med stara drevesa, ki jih je vsa tako dobro poznal. Naj mu bodo ta drevesa tovariši, naj mu pomagajo nositi breme, ki si ga je danes naložil. Še enkrat, je premislil ves dogodek. Sam je kriv, da se je vse to zgodilo. Čisto sam. Kaj mu je bilo treba z Marijo hoditi po mestu na takšen dan? Seveda, res je tudi ona malo kriva, kajti to se ne bi bilo moglo nikoli zgoditi, če ona ne bi bila prišla v mesto ... toda, saj je morala iti, ker so jo poslali ...

Naslonil se je ob staro bukev in nekaj ga je stisnilo pri srcu.

Dolgo je še taval po gozdu. Enajst je odbila ura v cerkvenem zvoniku, ko se je naposled le odločil, da pojde domov. Noge so ga bolele, toda tega se je komaj zavedal.

Hišni ključ je bil na oknu, kakor vselej, kadar je prišel domov šele takrat, ko so domači že spali. Vzel ga je in kolikor mogoče tiho odprl vrata. Ko je stepal skozi vežo, je zaslišal iz izbe očetovo smrčanje. Streslo ga je. Potem je pobesil glavo in šel v svojo čumnato. Slekel se je in legel, toda zaspati še dolgo ni mogel. Na vse je moral misliti, na starše, na svojo vojaščino, najbolj pa na Marijo in njeno sramoto, ki je ne bo mogel preprečiti. O, če bi imel zdaj koga, ki bi mu znal dati dober nasvet in mu pomagati. Prijatelja, kogarkoli.

Toda bil je sam, čisto sam ...

Še tretjo jutrno uro je slišal biti. Šele potem ga je premagal spanec. Prav za prav ni bil spanec, ampak nekakšna omotica, polna sanj in nemira ...

V
Kaj bo?
[uredi]

Ko je Marija takrat zbežala, sama ni vedela, kaj se godi z njo. Samo ena želja jo je vso prevzemala. Da bi čimprej prišla stran, da ne bi več videla Podbregarja, da ji ne bi bilo treba poslušati njegovih besed.

Andrej je odšel s svojim očetom. Od daleč ga je še videla, kako je stopal s pobešeno glavo za starcem. Nekaj ji je stiskalo srce. Na skrivaj je upala, da se bo vrnil, da bo na kakšen način odpravil očeta. Čakala ga je pri cerkvi precej dolgo, toda ni ga bilo. Potem se je počasi odpravila proti gostilni, kjer so bili njeni sosedje z vozom. In z njimi se je odpeljala domov.

Drugo jutro ni šla od doma. Domačim je rekla, da je bolna in obležala je v postelji.

Proti večeru je malo vstala in šla v kuhinjo. Mati je sedela pri ognjišču. V zadregi ji je rekla:

»Mati, zdaj mi je že malo bolje.«

Toda mati ji ni odgovorila.

»Ali ste pustili kaj večerje zame?« je nato vprašala.

»Nekaj bo,« je dejala Kačarica.

»Kaj vam pa je mati?« se je začudila Marija in nekaj, kakor strah, jo je prevzelo. »Tako čudni ste danes ...«

»Kaj bi ne bila,« je odvrnila mati. »Lepe reči se slišijo o tebi ...«

»Kaj? ...«

Marija je zardela.

»Kaj pa je bilo včeraj v mestu?«

Torej se je že razvedelo. Kdo je le bil priča prizora?

Nič ni odgovorila. Mati jo je od strani pogledala. Nekaj očitajočega je bilo v njenih očeh.

»Mislila sem, da bolj držiš nase,« ji je rekla. »Ali se moraš dajati ljudem v zobe? Prav tega si še potrebovala. Kaj si pa imela s Podbregarjem in z Andrejem?«

Vzdrhtela je. O, če bi mati vedela, kaj je bilo vse med njo in Andrejem! Če bi to vedela!

Nekaj ji je zatezalo grlo. Zdaj je šele začutila, kako ji je mati tuja. Če bi se ji smela zaupati, če bi smela računati na njeno srce, na njeno pomoč! Pa ne sme.

»Nič,« se je zlagala. »Govorila sva, pa je prišel stari Podbregar in se začel znašati nad svojim sinom. Ne vem, kaj ga je prijelo.«

»Ljudje govore drugače,« je odvrnila mati. »Pravijo, da so te že dostikrat videli z Andrejem ...«

»Oh, kaj vse ljudje govore,« je na videz malomarno odvrnila Marija. »Vsega jim pa tudi ni treba verjeti.«

»Obupen pogum se je je polotil. Sama ni vedela, odkod je vzela toliko moči, da se je materi zlagala v obraz. In vse je kazalo, da ji je mati verjela, saj ji je potem rekla:

»Pametna bodi, saj si že dovolj stara. Saj Andrej ni napačen fant, toda sama moraš videti, da z njim ne more biti nič. Že zaradi tožbe, ki smo jo imeli s Podbregarjevimi. In oče tudi ne bi pustil ...«

»Saj vem to sama najbolj,« je odvrnila Marija, da bi končala pogovor. Potem je hitro pojedla večerjo, ki jo je čakala, in se nato vrnila v svojo izbico.

Vesela je bila, da je najprej govorila z materjo in da očeta ni bilo poleg. Upala je, da še ničesar ne ve in da ga bo že mati pomirila, če bo kaj zvedel.

Tisti večer ni šla h kozolcu, da bi se pogovorila z Andrejem. Bala se je, da ju ne bi spet kdo videl. Sklenila pa je, da pojde tja drugi dan prav zanesljivo.

Andrej je bil drugi dan zelo slabe volje. Vse ga je skrbelo. Očetu je pomagal pri delu, toda izpregovorila nista med seboj niti besedice drugega, kakor to, kar je biio pri delu potrebno.

Zavedal se je, da so njegove sanje o prevzemu posestva zdaj pokopane in da bo moral iti k vojakom. To ne bi bilo prav za prav nič hudega, če ne bi bil tako vezan na Marijo. Potrpela bi pač oba. Toda ona nosi njegovega otroka pod srcem in kmalu bo njena sramota razkrita. Vsi bodo padli po njej, on pa ji ne bo mogel pomagati, ker bo pri vojakih. O, kako je klel vojaško suknjo, ki mu je prekrižala vse načrte! In očetu se tudi ni upal povedati, kaj je storil. Nagnal bi ga, še norčeval bi se iz njega.

Kaj naj stori, da bo vse dobro? To vprašanje se mu je zarezalo kakor nož v misli. In ni vedel odgovora, ni našel izhoda iz svoji zagate. Če bi se z Marijo na skrivaj poročil preden pojde k vojakom? Toda kako naj ta uredi? Domači župnik tega ne bo maral storiti, vse se bo razvedelo in poroko bodo preprečili. Tu ni prava rešitev.

Štel je v mislih dneve, ko bo moral odriniti k vojakom. Samo še sedemnajst dni je dotlej. Sedemnajst kratkih dni. Nič se ne bo dalo dotlej urediti.

In začutil je isto kakor Marija. Da nima nikogar, ki bi se mu mogel zaupati, da nima človeka, ki bi mu lahko potožil svoje težave in si poiskal pri njem dobrega nasveta. Zato je postal še bolj čemeren.

Zvečer se je odpravil od doma. Ko je snel klobuk z vrat, ga je oče takoj povprašal:

»Kam pa si namenjen? Ali greš vasovat. Pazi se!«

Andreju je zavrela kri. Hotel je očetu nekaj odgovoriti, da ne bo nikoli več govoril na takšen način z njim, toda v poslednjem trenutku se je premagal in je molčal. Samo na pragu je še rekel:

»Ven grem! Saj sem že dovolj star, da mi menda ni treba prositi za dovoljenje.«

Nič drugega. Oče je še nekaj zagodel za njim, toda Andrej njegovih besed ni več slišal, ker je bil že predaleč.

Noge so ga same zanesle proti kozolcu. Tam je čakal več kakor pol ure, toda Marije ni bilo od nikoder. Spet je nesel hlapec mleko v šolo.

Ko ga je videl, da se vrača, je že hotel stopiti k njemu in ga vprašati, kaj je z Marijo, pa se je zadržal. Kaj si bo le hlapec mislil? Morda bi pri Kačarjevih povedal, kaj mu je Andrej rekel in bi s tem le še vse bolj zmedel.

Noč je že bila, ko se je vrnil domov. Samo le šestnajst dni! — ta misel ga je mučila.

Drugi dan je šel že čez dan na vas. Za vsako ceno je hotel govoriti z Marijo. Samo da ji reče nekaj besed, da vsaj nekaj zve, kako je z njo. Sam še zmerom ni vedel, kaj bo storil.

Popoldne jo je le videl samo pred domačo hišo, kjer je obešala perilo. Bila je rdeča okoli oči in videlo se ji je, da je morala jokati. Rad bi bil stopil k njej in jo potolažil, toda ni se upal.

Dolgo je čakal, da bo morda prišla bliže, toda ko je perilo obesila, se je obrnila proti hišnim vratom. Tedaj je tiho požvižgal.

Hlastno se je obrnila. Dobro je poznala njegov žvižg. Nekaj kakor nagel nasmešek ji je šinilo čez lica. Torej Andrej le ni pozabil nanjo. Išče jo.

Gledala je proti njemu. Šele potem ga je opazila in vprašujoče pogledala. Ni se zganil. Tedaj je šla proti njemu. Prej se je še ozrla na vse strani, da bi videla, ali je kdo ne opazuje.

Andrej je stal za visoko živo mejo. Nekoliko sklonil se je, ko je videl, da ga je Marija že zagledala. Ko je prišla k njemu, jo je hotel po navadi poljubiti, saj ni bilo nikogar v bližini, toda Marija mu je samo odkimala.

»Marija, kaj je?« jo je tiho vprašal.

»Pri nas že vedo,« je zamišljeno odgovorila.

»Ali so ti kaj rekli?«

»Zaenkrat še nič prehudega,« mu je priznala, »toda bojim se, kaj še bo ...«

»Tudi jaz se bojim,« ji je priznal. »Pri nas je vse tako napeto, da utegne počiti. Oče me skoraj ne pogleda. Nobene besede o tem se ne upam izpregovoriti z njim. Z materjo pa tudi ni nič. Ali boš zvečer prišla? Morava se pogovoriti,« ji je dejal, ko je videl, da postaja od strahu že nestrpna.

Obljubila mu je, da pride. Potem je šla nazaj proti domu. On pa se je počasi odpravil svojo pot. Dolgo je hodil še okoli in premišljal, kaj mu je storiti. Srečal je več svojih prijateljev, ki so ga hoteli ogovarjati, toda ni se mu ljubilo govoriti z njimi in odpravil jih je. Nato je šel pomagat očetu, ki je oral njivo, da bo posejal ozimino.

Toda tisti dan se je zgodilo še nekaj, kar je zelo učinkovalo na razplet naše zgodbe. Marija je upala, da je doma že vse opravljeno z materino pridigo, pa ni bilo. Prizor na sejmu je moral imeti več gledalcev, ali pa je bil edini gledalec tako dobrega srca, da je zgodbo raznesel po vsej vasi. Dobri ljudje so jo prinesli tudi staremu Kačarju na ušesa.

Da on ni bil zaradi nje preveč navdušen, si ni težavno misliti. S Podbregarjem ni bil nikoli preveč prijatelj, zlasti pa ne, ker sta se tožarila zaradi neke meje. Marija je bila njegova edinka in že dolgo je na skrivaj premišljal, komu bi jo dal za ženo, da ne pojde posestvo v nič. Saj ni bil siromašen. V mnogih letih dela si je nabral prav lepe denarje, zlasti ker je bil sam zelo skromen, njegova družina pa tudi. Nekateri so kar naravnost trdili, da je skop. To bi skoraj lahko potrdili, saj se je na vsem videlo. Marija je morala vselej dolgo moledovati, preden je dobila kakšno novo obleko, žena pa prav tako.

To je bilo kar čudno, in nekaterim ljudem se je zdelo nerazumljivo. Saj je moral Kačar vedeti, da bo po njegovi smrti gospodaril na njegovem domu tujec, ker lastnega sina ni imel. Zato bi si časih že lahko kaj privoščil in mu ne bi bilo treba tako stiskati z denarjem.

Da ne zaidemo predaleč, — Kačar je torej zvedel, kaj je bilo v mestu. V prvem trenutku ga je pogrelo, in ni vedel, kaj naj stori. Potem pa se je obrnil in šel proti domu, da bi se znesel nad Marijo.

Marija je bila v svoji izbi, ko je oče stopil v hišo. Ker je imela slučajno odprta vrata, je slišala vsako njegovo besedo.

»Kje je dekle?« je vprašal svojo ženo.

»Dekle?« Kačarica je mislila, da Marije ni doma in je rekla:

»Menda je šla ven. Nisem je videla.«

»Lepe reči počenja,« je zagodel Kačar. »K meni pa hodijo ljudje in mi vse škodoželjno nosijo na ušesa.«

»Kaj pa je bilo?« je vprašala Kačarica, kakor ne bi bila ničesar vedela.

»Ali ne veš? Takšna sramota! S Podbregarjevim ...«

»Kaj?« je nedolžno rekla Kačarica in ga pogledala.

»Menda se je smukal Podbregarjev okoli nje. Dišalo mu je ... In na sejmu sta se z deklino dobila. Pa je prišel stari Podbregar in nakuril vpričo ljudi oba. In Marija, ki sem mislil o njej, da je pametna ... pa mi gre počenjat take reči ...«

Marija, ki je skozi odprta vrata svoje sobice vse slišala, se je stresla. Zbala se je. Kaj bo, če jo oče zdaj zapazi, če pride po stopnicah in jo zagleda? Vedela je, da v svoji jezi na nič ne misli.

Tedaj se je spet oglasila Kačarica:

»Kaj pa misliš narediti? Saj se ne da nič pomagati.«

»Deklino bom vzel v roke,« je jezno odvrnil Marijin oče. »Če ne bo nič zaleglo, jo bom pa magari od doma odgnal. Bolje je, da je ni, kakor pa da bi nam delala sramoto. V naši hiši je še ni nihče, in ni treba, da bi jo prav ona. In najpametneje bo, da ji hitro poiščemo moža. Saj jih je dosti, ki bi jo z veseljem vzeli, če ne v naši vasi, pa kje drugje. Dote bo imela več kakor marsikatera z dosti večjega grunta.«

Marija je prebledela. Torej omožiti jo mislijo. Ta namen ima oče. In vedela je, da oče tudi stori to, kar sklene. Od Andreja jo hočejo za vsako ceno odtrgati. O, če bi vedeli, da to ni mogoče, da to ne sme in ne more biti! Če bi jim mogla in smela to povedati!

Tedaj se je oče spet spomnil nanjo.

»Kod le hodi?« je jezno dejal. »H kosilu bi pa že lahko prišla ob pravi uri. Menda ima slabo vest ...«

Da, Marija je imela res slabo vest, toda med tem se je že tudi odločila. Ne, ne bodo je omožili. Prekrižala jim bo načrte. Vedela je že, kako bo to storila. Še danes.

Počasi je stopila k svoji skrinji in jo odprla. Kaj malo je bilo v njej, čeprav je bila skrinja velika.

Nekaj časa je strmela v svojo siromaščino, potem pa je spet rekla sama pri sebi:

»Ne, ne boste me omožili.«

Izpod postelje je potegnila pleteno košaro, ki je tam ležala že nekaj let, ne da bi jo bil kdo uporabljal. Obrisala jo je in začela vanjo metati najpotrebnejše reči. Nekaj perila, nekaj oblek. V skrinji je imela tudi majhen mošnjiček. Sem je spravljala denar, ki si ga je prihranila. Saj je marsikdaj dobila kakšno darilo. V šoli so ji dali vsak mesec kakšno malenkost, ker je nosila mleko, pa tudi oče ali mati sta se časih izpozabila in ji podarila dinar ali dva. Ker sama denarja ni nikoli potrebovala, ji je ostal in nabralo se je nekaj stotakov.

»Za nekaj časa bo že,« si je rekla. »Potem bomo pa videli, kako pojde dalje.«

Da, sklenila je pobegniti od doma. Še prej mora pa govoriti z Andrejem.

VI
Odločitev.
[uredi]

Ko se je zvečerilo, je šele Marija zapustila svojo sobo. Oče je nekam odšel, mati pa je šla na vas, tako da je ostala sama v hiši. Vse svoje stvari je že pospravila in zdaj je hotela govoriti še z Andrejem. Poslednja iskrica upanja je gorela v njenem srcu.

In vendar je bila v dnu duše prepričana, da je njeno upanje prazno. Kaj se more zdaj še izpremeniti, ko je že vse toliko kolikor določeno? Njegovi in njeni starši se bodo branili. In Andrej se bo bal izpregovoriti to s svojim očetom prav tako, kakor ona s svojimi starši. Sovraštvo med družinama je preveliko in ne bosta ga mogla premotiti. Kaj jima ostane? Andrej pa mora iti še k vojakom. Tu nič ne pomaga. Zato se ji je zdela pot k Podbregarjevemu kozolcu brezuspešna, toda šla je tja, da pove Andreju, kaj je sklenila.

Čakal jo je že. V daljavi jo je opazil in nekoliko stopil iz sence, da ga je lahko videla. S povešeno glavo je prišla k njemu.

»Andrej.«

»Zgodnja si, Marija. Mislil sem, da boš prišla pozneje.«

»Priložnost je bila, da sem že zdaj prišla. Pozneje se naši vrnejo in ne bi se tako lahko odtrgala.«

Šla sta pod kozolec, da ju ne bi bil mogel nihče videti. Andrej je sedel na voz, Marija pa zraven njega na kup stelje.

»Andrej, jaz ne morem več strpeti,« je dejala in zaihtela.

»Kaj je, Marija?« ji je rekel in jo pogladil po laseh. Tudi njemu je bilo težko, saj je vedel, da ji ne more pomagati. Pa bi ji vendar moral, saj je sam zakrivil njeno nesrečo — in še svojo po vrhu.

»Zdaj je še oče zvedel vse!«

»Kdo mu je povedal? Kaj pa ti je rekel?«

»Ne vem, kdo mu je vse prinesel na nos. Prijazni ljudje so pač na vasi. Rekel mi še ni nič, meni sami — bila sem v svoji sobi, pa ni vedel, da sem doma. Vem pa, ko me bo videl, bo padel po meni. Ne poznaš ga, kakšen je. Tako se ga bojim ...«

»Kaj bi se ga bila bala? Snesti te ne more!«

»Z materjo je govoril v veži, in slišala sem, ko je rekel, da me bo odpodil iz hiše, če ne bo drugače. Tega pa ne maram. Sama se bom umaknila.«

»Kaj misliš storiti?«

»Od doma pojdem. Nočem več videti očeta in mir hočem imeti ...«

»Toda kam pojdeš?«

»Kam?« Žalostno je pogledala in skomignila z rameni.

»Saj nimaš žive duše, kamor bi se zatekla. Morala boš potrpeti. O, če ne bi bilo treba meni iti k vojakom, — kako bi se dalo potem vse urediti! Toda kaj hočeš, usoda je taka. Ni se ji mogoče upirati. Ko bi le imel človeka, ki bi mi znal dobro svetovati. Toda, kakor bi se bilo vse zaklelo ... nikogar nimam.«

»Tudi jaz ne, Andrej,« je žalostno rekla.

»Vem, in zato me še bolj boli. Ko bi ti mogel vsaj jaz pomagati. O, kako rad bi ti, pa ti ne znam ...«

Pomislil je.

»Veš kaj,« je potem dejal čez nekaj časa. »V Golovških hribih imam botro. Zelo rada me ima. Z mojimi starši se pa ne razume preveč. Nekoč so se sprli. Pred nekaj meseci sem bil pri njej. Kaj bi bilo, če bi šla k njej?«

»Morda ne bi bilo slabo?« je odvrnila Marija in se zamislila. »Toda, saj veš, zastonj me ne more imeti pri sebi in dolgo tudi ne bom mogla tam ostati. Odkrili bodo, kje sem in pome bodo prišli. Potem bo še huje, ko bodo videli, kaj je z menoj, pa me nihče ne bo mogel braniti in pomagati. Tebe ne bo ...«

»Ne,« je odvrnil Andrej. »Kaj se ti pa more zgoditi? Ne bodi vendar tako črnogleda. Če te nekaj dni ne bo domov, sem prepričan, da se bodo tvoji starši hitro omehčali. Saj iz železa tudi niso. In počasi se bodo vdali v usodo, ker jim pač drugega ne bo ostalo. Kaj pa hočejo?«

»Kako naj pa pridem tja? Ali je daleč?« je vprašala Marija, ki je zdaj že vendar začela nekoliko upati.

»Ali bi rada kmalu šla?« je vprašal Andrej.

»Še danes,« je odvrnila in zaihtela. »Ne morem več strpeti. Toda, kdo mi bo pokazal pot? Ali pojdeš ti z menoj?«

Andrej se je zleknil na vozu, dolgo premišljal, potem pa je rekel:

»Veš kaj, Marija? Jutri zjutraj, ko se bo zdanilo, pridem k tebi. Bodi pripravljena. Toda biti mora še mrak, da naju ljudje ne bodo videli. Pospravi svoje reči ...«

»Saj sem jih že,« mu je hitro povedala Marija.

»Prav. Potem vsaj domači ne bodo ničesar opazili. Zjutraj pojdeva. Saj ni daleč. V dobrih treh urah sva tam in pot tudi ni naporna. Tvoje reči bom nosil jaz ...«

»Kakšna pa je ta tvoja botra?«

»Videla boš, da se da z njo prav dobro živeti. Zelo prijazna je. Sama je in lep dom ima. Moža ji je vzela vojna in brez otrok sta ostala. Nate bo prenesla ljubezen, ki bi jo drugače izkazovala svojim otrokom. Lepo jo bom prosil, naj se zavzame zate in vem, da mi tega ne bo odrekla.«

Prijel je njeno roko. Čutil je, kako drhti.

»Andrej, to je morda zame rešitev. Drugače si ne bi znala pomagati. Ne vem, kaj bi bilo z menoj, zlasti, ko bi ti odšel k vojakom. Kam naj bi se bila skrila?«

Roka ji je omahnila. Dolgo sta molčala. Potem je zlezel Andrej z voza in sedel k njej. Privil jo je k sebi in ji šepnil:

»Ne smeš se bati, Marija. Verjemi mi, da se bo vse bolje končalo, kakor si ti misliš. Morda bom tudi jaz še našel kakšno pot, da se otresem vojaščine. Saj pravijo, da to časih gre, čeprav bolj težavno. Nekoga poznam, ki se mu je posrečilo, da je ostal samo mesec dni pri vojakih, potem pa so ga spustili domov, čeprav je bil zdrav kakor riba v vodi. Samo najti ga moram, da mi bo povedal, kako je to napravil. In ko se vrnem, Marija, se bova vzela, če se ves svet zaroti proti nama. Bova pa začela na svoje, saj znava oba delati. Če ne pojde tu, pa v kakšnem drugem kraju. Ko bodo potem naši videli, da se ne zmeniva za nič več in da nama je prav vseeno, kaj si mislijo, naju bodo sami prišli iskat ...«

Še tesneje je privil Marijo k sebi. Zdaj ni več drhtela. Njegove besede so jo potolažile, vlile so ji nove vere, in vse, kar se je zgodilo in kar jo je še čakalo, se ji ni zdelo več tako strašno kakor prej.

Čez nekaj časa se mu je izvila iz objema in rekla:

»Iti bom morala, da me ne bodo pogrešili, če se vrnejo. Kar v svojo sobo se bom zaprla. Nikomur ne bom odklenila. Tudi očetu ne. Če je takšen, da bo pred vrati kričal name, naj pa kriči.«

»Tako je prav,« se je nasmejal Andrej in vstal.

Potem sta se razšla. Marija je krenila proti domu, Andrej pa je še zavil malo na vas. Zdelo se mu je, da je načrt, ki ga je napravil, najpametnejši. Kaj naj bi pa drugega storil? Svojo botro bo že pregovoril. Zastran plačila, ki naj ga bi dobila za čas, ko bo Marija pri njej, ji bo obljubil, da ji vse vrne, ko pride od vojakov in nekaj zasluži. Sicer pa botra najbrž ne bo ničesar marala. Saj ima sama vsega dovolj in ne bo se ji poznalo, če bo še eden jedel pri mizi. Pa Marija ji bo pomagala pri delu.

Tako potolažen se je pod noč vrnil domov.

VII
Beg od doma.
[uredi]

Marija je to noč prav slabo spala. Nemirna je bila. Že misel, da spi morda poslednjič v svoji postelji, pogled na košaro, ki je bila zaprta in je samo še čakala, da jo odnese, misel na dolgo pot in na bodočnost, ki je tako negotova, — vse to je bilo dovolj, da ji ni mogel priti spanec na oči. Prej, ko je govoril Andrej z njo, se ji je zdelo vse tako preprosto, zdaj pa, ko je bila sama in ko so začele glodati misli v njeni glavi, je le v marsikaj podvomila.

Zlasti jo je težila misel, kaj bo, če odkrijejo starši njeno skrivališče in jo vzamejo domov. Da se bo to zgodilo prej ali slej, je bila trdno prepričana.

Naposled je le zaspala, vendar pa je imela čudne sanje. V njih je videla dolgo, dolgo pot. Stopala je po njej, bosa in lahko oblečena, pot pa je bila posuta s samim kamenjem in hladno je bilo, da jo je zeblo do kosti. In zmerom se ji je zdelo, da je pot čisto kratka, da se bo končala na prvem ovinku, ko pa je do tega ovinka prišla, je videla, da je še dolga, da je noče biti konec.

In potem je iznenada zagledala v sanjah pred seboj Andreja. Na vozu se je peljal, praznično je bil oblečen in pokal je z bičem. Tik pred njo je vozil, dobro ga je videla in neprestano ga je klicala, toda kakor je ne bi bil čul. Niti obrnil se ni. In časih je pohitela po kamenju, pognala se je naprej, da bi ujela voz, toda čim hitreje je tekla, tem hitreje je začel iti tudi voz. In če je ona vsa upehana obstala, se je ustavil tudi voz. Kakor nalašč, kakor bi se Andrej norčeval iz nje, kakor bi bil videl, kaj se dogaja za njim, pa se le ne bi maral ozreti.

Potem je iznenada voz izginil. Zagledala je Andreja na vrhu klanca, ko jo je klical in vabil k sebi. Šla je v breg. Pot je postala mnogo lepša, mnogo prijaznejša in kar nič več ni čutila, da jo bole noge in da so vse krvave. Čisto blizu njega je že bila. Tedaj pa je iznenada zagledala pred sabo širok prepad, tako globok, da se ji je vrtelo v glavi, ko se je ozrla navzdol. Gledala je na vse strani, kje bi našla most čezenj in opazila je prav ozko brv. Andrej jo je klical, vabil. V strahu mu je hotela zakričati, da se ne upa čez ozko brv, ki drži nad tako globokim prepadom, toda ni mogla spraviti glasu, iz sebe. Andrej jo je vabil, klical, vil roke, ona pa ni mogla iti dalje. Sedla je ob brv in zajokala. Skrila je obraz v dlani in ihtela. Potem je čez dolgo pogledala kvišku. Andreja ni bilo več na drugi strani. Stopal je že dalje v hrib brez nje s sklonjeno glavo. Samo jo je pustil ... ob breznu, ki se je odpiralo pod njenimi nogami.

Zbudila se je. Njena blazina je bila vsa mokra. V sanjah je jokala.

In zeblo jo je tudi. Imela je odprto okno, da ne bi zgrešila Andrejevega klica, ki jo bo zjutraj prišel iskat. Odeje pa je imela le malo. Na vzhodu se je že svitalo, čeprav je bilo še daleč do dneva. Počasi je vstala in se oblekla. Snoči je mimo grede vzela v shrambi velik kos kruha in skledico mleka. To je zdaj pojedla, da si je nekoliko privezala dušo. Potem se je oblekla v plašč in sedla k oknu. Priprla ga je in se zastrmela v temo. Na vasi so se že oglašali prvi petelini. Nekje je zavriskal fant, ki se je vračal z vasovanja. Drugače pa je še vsa vas spala. Iz nobenega dimnika se še ni kadilo, nikjer še ni gorela luč.

Potem je zaslišala uro v cerkvenem zvoniku. Počasi je odbila štiri udarce in potem še štiri močnejše.

Četrta ura zjutraj. Morda pride Andrej že kmalu.

Potem pojde z njim, prepustila se bo njemu, usodi. Prvič bo šla od doma tako, da ne bo vedela, kdaj se bo vrnila, in, — ali se bo sploh vrnila? Oče in mati še spita, niti ne slutita, kaj namerava obupana hči. O, ko bi vedela ...

In ko bi vedela, zakaj bo storila to, kaj je vzrok njenega bega. In kdo pojde z njo! Spet je zaihtela. Tako so jo premagale te misli. Potem pa se je zravnala. Ne, ne sme biti cmerava, ne sme izgubiti vere vase. In kaj bo dejal Andrej, če jo vidi takšno? On še nekoliko upa. Zakaj bi mu jemala upanje, zakaj bi ga gnala v obup? Morda ima pa on le prav, ko pravi, da ne bo tako hudo, kakor mislita. Saj so še dobri ljudje na svetu in pomagali jima bodo.

V tem je od daleč zaslišala korake, potem pa znani žvižg.

Hitro je pograbila svojo košaro, — o, kako lahka je bila! — in odprla vrata.

Počasi je šla po stopnicah navzdol. Časih je kakšna stopnica zaškripala pod njenimi koraki. Takrat je vselej za trenutek obstala in prisluhnila, ali se kaj ne zgane. Potem je šla spet dalje. Ko je prišla do hišnih vrat, je globoko oddahnila. Čez najhujše je že. Zdaj mora še odkleniti in potem ... potem ... Potem bo dom za njo ... Kakor tujka pojde od njega, kakor tatica, brez slovesa.

Roke so ji drhtele, ko je odklepala. Potegnila je težka vrata k sebi, stopila na prag. Svež veter jo je vso oblil. Potegnila je vrata za seboj in zaprla. Pri ograji je videla Andreja, ki jo je čakal.

Pesek je škripal pod njenimi nogami. Košara, ki je bila tako lahka, se ji je iznenada zazdela težka, ogromna. Kakor bi morala vleči za seboj velik, težak greh.

Slabost se je je lotevala. Kar opetekla se je proti Andreju, ki je stal ob ograji in bil miren in tih kakor kip.

»Kaj ti je, Marija?« je šepnil. »Ali si bolna?«

Odkimala je.

»Ne, nisem. Sama ne vem, kaj me je zdajle prijelo. Saj bo takoj dobro. Samo odtod, odtod. Kakor bi se nekaj trgalo iz mene, tako se mi zdi ...«

»Vem, Marija, da je hudo. Zapustiti dom, ni igrača. Toda verjemi mi: vse bo kmalu bolje. Videla boš, da je tudi drugje lepo, ne samo pri domačih, morda še lepše.«

Marija mu ni odgovorila. S pobešeno glavo je stopala poleg njega in njene oči so neprestano strmele v pleteno košaro, ki jo je nosil Andrej.

Kmalu sta prišla iz vasi. Nihče ju ni videl. Pot je zavila proti gozdu, navkreber.

Marija si je že nekoliko opomogla. Njen korak je postajal varnejši, odločnejši. Ko sta prišla na vrh griča, na jaso, odkoder se je prav dobro videlo v dolino, na vas, je Marija nehote obstala in se ozrla.

»Nikoli si ne bi mislila, da se bom kdaj takole odpravljala v svet, brez vsakega upanja, na slepo. Pa je le moralo tako biti ...«

Andrej jo je prijel pod roko. Tudi njega je prevzelo nekaj čudnega ob pogledu na domačo vas, ki je bila zdaj že vsa svetla, a je vendar še spala.

Potegnil je Marijo k sebi in ji tiho rekel:

»Pojdiva! Pot je še dolga.«

In res sta šla. Skozi gozdove, čez travnike, ki so bili že pokošeni, mimo njiv, ki so bile preorane in so že skrivale v sebi ozimino. Vsa pokrajina je bila otožna, pripravljala se je k zimskemu spanju, in del te otožnosti je prešel tudi na Marijo in Andreja. Le malo sta govorila. Marija tod še ni hodila, Andreju pa je bila pot dobro znana. Poznal je vse kraje, vsak hrib, vsak gozd. Pot je vodila skozi več vasi, toda ognila sta se ljudem in šla rajši skozi gozdove.

Marija, ki je le slabo spala, se je kmalu utrudila. Začela je jadikovati, da jo bole noge. Zato sta v gozdu sedla. Andrej je vzel s seboj nekaj malega jedi in to sta použila. Ura je bila šele šest in tako sta imela še dovolj časa. Poti pa sta že več kakor pol prehodila.

Srečala nista žive duše, saj sta hodila po stezah, kamor so ljudje le malo zahajali, zlasti ob zgodnjih jutranjih urah.

Po južini sta šla dalje. Zdaj nista več tako hitela in tudi pot je postajala še strmejša.

Ko sta prišla na vrh klanca, je dejal Andrej:

»Še čez tole dolino pojdeva. Ali vidiš onile hrib na drugi strani? Med drevjem se kaže živo rdeča streha. Tam prebiva moja botra. V dolino ne pojdeve, da ne bi srečala ljudi. Saj veš, da se morava skrivati, pa tudi pot bo po rebri griča krajša. Zdaj še malo potrpi in zberi svoje moči. Kmalu bova na cilju.«

Marija je samo molče prikimala in prijela Andreja pod roko. Ni vedela, kaj naj zdaj govori, kakor bi ji bile vse besede zastale v grlu. Nekaj jo je davilo. Šele zdaj se je zavedela, da ne bo več dolgo, ko se bo tudi Andrej poslovil od nje. In s tem, da pojde k njegovi botri, ne bo skrita samo pred drugimi ljudmi, ampak tudi pred Andrejem. Kajti on ne bo smel hoditi k njej, da ne bodo ljudje prezgodaj odkrili, kam je prav za prav šla.

Čeprav je bila videti pot okoli doline kratka, sta vendar Marija in Andrej potrebovala še dobro uro, da sta prišla do lepega doma Andrejeve botre. Hiša je bila med drevjem in okoli nje je bil širok ograjen vrt. Ko je Andrej odprl vrata, je prihitel izza hiše pes in začel lajati. Hitro pa je spoznal Andreja, mu začel mahati z repom in se vzpenjati po njem, da se ga je komaj otresel.

Pasje lajanje je priklicalo tudi botro samo. Pokazala se je na pragu, zastrla oči z roko, kajti solnce je močno bliščalo, in kar verjeti ni mogla, da je prišel Andrej, zlasti, ker je videla, da ni sam, ampak, da ima še nekoga s seboj.

Na sredi poti so se vsi trije srečali. Andrej je pozdravil svojo botro, ki je vsa sijala od veselja.

»Kako pa, da si prišel, Andrej?« ga je vprašala.

»Malo moram priti pogledat, kaj delate!« je odvrnil in prijel botro za roko.

»Kakor vidim, nisi sam,« mu je rekla in ga vprašujoče pogledala.

Andrej ni vedel, kaj naj ji reče. Da bi prikril svojo zadrego, je hitro dejal:

»Pojdimo zdaj v hišo, botra. Tam vam bom povedal, kako in kaj.«

Ko so sedeli vsi trije za mizo, in je že botra nanosila vse dobrote, ki jih je premogla njena shramba, Andrej še zmerom ni mogel izpregovoriti. Nerodno mu je bilo, da bi se menil o vsem v pričo Marije. Zato se je sklonil k njej in ji nekaj šepnil na uho. Marija ga je pogledala in prikimala.

Potem je dejal Andrej:

»Marija, ostani malo tu, jaz pa pojdem z botrico okoli hiše, da ji nekaj povem. Saj vam je prav botra, ali ne?«

Botra ga je presenečeno pogledala, toda Andrej je že vstal in stopil k vratom. Tako ji ni ostalo nič drugega, kakor da je morala iti za njim.

Zunaj ga je pa kar vzela v šolo.

»Andrej, kaj se misliš iti z menoj slepe miši? Kaj pa naj vse to pomeni? Ali ne znaš več govoriti?«

»Ne bodite hudi, botra,« je rekel. »V veliki stiski sem in ne vem si pomagati. Samo vi me še lahko rešite ...«

Botra je obstala. Ta uvod ni obetal kaj dobrega.

»Kako da si prišel s tem dekletom?« ga je vprašala.

»Saj to je ravno,« je odvrnil Andrej. »Ali je ne poznate?«

»Znana se mi že zdi,« je rekla botra, »toda dolgo je že, kar sem jo morala videti. Ne pozabi, da je že najmanj deset let, kar sem bila zadnjič v vaši vasi ...«

»Kačarjeva je ... Marija ...«

»Glej, saj res. Da, spomnim se je, toda takrat je bila še majhna, in čisto drugačna kakor je zdaj. Kako pa, da hodiš z njo skupaj? Saj so vendar vajini starši skregani. Še celo tožarili so se ...«

»Marija je moje dekle,« je mirno rekel Andrej. »To se ne da več izpremeniti. Najti moram pot, da bom premostil sovraštvo med našo in njeno družino.«

»Toda kako ga misliš?« je zvedavo vprašala botra. »S sprehodi?«

»Ne, poslušajte me. Nisem vam še povedal, da bom moral iti kmalu k vojakom. Nič se ne da pomagati ...«

»Pa se zdaj bojiš, da ti ne bi kdo dekle speljal, ali ne?« se je posmejala botra.

»Ne, tega se ne bojim,« je odvrnil Andrej. »Vanjo zaupam. Toda nekaj drugega je. Marija bo mati ...«

»Ježeš!« je vzkliknila botra in sklenila roke. »Tak, še ta neumnost je bila potrebna. Kako pa misliš zdaj storiti?«

»V škripcih sem, da še nikoli ne tako. Pred očetom sva se izdala, da hodiva skupaj. Mislil sem, da mi bo oče prepustil gospodarstvo in da se bom tako otresel vojaščine, toda ko je odkril, kaj je med mano in Marijo, se je premislil. Grozil mi je, če je ne bom pustil. Nisem mu pa še povedal, da je Marija v drugem stanu, ker bi potem še bolj besnel ...«

»Vem,« je žalostno pritrdila botra. »Poznam ga. Zaletel je in nikoli ga ni mogoče ukrotiti. Povsod hoče iti z glavo skozi zid. Kaj pa njeni starši? Ali kaj vedo?«

»Tudi že. Marija je od doma ušla ...«

»Lepo reč si napravil. Ali nisi znal malo pametno misliti? Kaj hočeš zdaj! Ti pojdeš k vojakom, — kam naj gre pa ona, če ne more ostati doma?«

»Saj prav o tem sem hotel govoriti z vami, botrica. Samo vi mi lahko pomagate ...«

»Da bi ti jaz pomagala? Kako?«

»Oh, obdržite Marijo tu. Saj vam bo pomagala pri delu. Domov ne more zdaj iti. In ... kar bo treba denarja, bom že jaz dal. Zdaj še nimam, a ko se vrnem od vojakov, bom imel ...«

»Kaj pa misliš Andrej? Vsi ljudje bodo padli po meni, če se bo razvedelo, kako je.«

»Ne, botra. Saj ne bo tako hudo. Kdo bo pa vedel, odkod je Marija. Recite, če vas bo kdo vprašal, da ste si pač najeli deklo, ki vam bo pri delu pomagala. Saj ste že malo v letih in si smete privoščiti počitek. Marija je zelo pridna. Odlegla vam bo za vsako delo. In zame boste storili več, kakor mi more storiti mati. Dajte, botra, bodite dobrega srca. Drugače ne vem, kaj naj storim. Nje ne morem pustiti v domači vasi. Doma bi jo snedli in na vas se tudi ne bi smela prikazati. Morda bodo mene prej pustili od vojakov. Takoj ko se vrnem, se bova z Marijo vzela ...«

»Toda na kaj?« je vzkliknila botra. »Saj nimaš ne ti ničesar, ne ona.«

»Bodite brez skrbi, botra. Močne roke imava oba. Samo obljubite mi, da jo boste vzeli za ta čas. Ali smem upati?«

Botra je pomislila. Seveda, tudi zanjo je bilo nerodno, toda svojega Andreja je imela tako rada, da je sklenila potrpeti.

»Pa naj bo!« je rekla in segla Andreju v roko. »Saj vidim, da si drugače ne znaš pomagati.«

»Ali res, botra?« je vzkliknil Andrej in oči so se mu zaiskrile. Potem je kar zbežal od nje in planil v hišo.

»Saj sem ti rekel, Marija, da boš lahko ostala pri botri. Dovolila je. Marija, pojdi in zahvali se ji.«

Ves vesel je objel svoje dekle in se odtrgal od nje šele takrat, ko je zaslišal v veži botrine korake.

»Botrica, hvala,« je tiho rekla Marija in zardela. »Nisem mislila, da boste tako dobri.«

»Le nikari me preveč ne hvali,« se je nasmejala botra. »Saj me še ne poznaš.«

»Morda vas pa le. Andrej mi je pravil o vas same lepe reči.«

»Andrej,« se je zdaj obrnila botra k mlademu fantu, »kaj pa njene stvari?«

»O, vse sva prinesla s seboj,« je odvrnil Andrej in pokazal pleteno košaro, ki je stala v veži. »Ni sicer mnogo, toda za silo bo že.«

»Kam bi te pa dala?« je pomislila botra. »Že vem. V čumnati boš. Postelja je tam že pripravljena. Kar tja nesi svoje reči in v omaro jih zloži. Potem pa pridi v kuhinjo, da se bomo še kaj pomenili.«

Marija je pobrala košaro in šla v svojo novo sobico.

Ta sobica je bila na južni strani hiše. Skozi železne križe je videla Marija pred seboj gozd in v ozadju dolino. Obstala je pri oknu in se zamislila. Beli oblački so se podili po nebu, kakor bi se igrali. Solnce je medlo gledalo skozi meglice, časih predrlo skozi nje in vrglo šop žarkov v gozd, potem pa spet izginilo za mlečno belim pajčolanom. Daleč na obzorju so v sivini izginjale gore. Na nekaterih so se že videli prvi madeži snega.

Marija se je zresnila. Doslej jo je prevzemala sama sreča, saj je čutila v sebi zavest, da je našla nekoga, ki se bo zavzel zanjo in ji pomagal. Zdaj je pa spet zajela žalost njeno srce. Saj s tem, da bo smela ostati tu, še ni rešena. Odkrili jo bodo morda in hoteli bodo, da se vrne domov. In Andrej ne bo smel priti k njej. Ne bo ga vsak dan videla kakor doslej. In še nekaj dni pa pojde k vojakom in potem ga poldrugo leto ne bo nazaj ...

Vse te misli so jo prevzemale in grenke solze so se ji utrnile. Toda ugriznila se je v ustnico. Močna mora biti. Ne sme podleči navalu čustev. Hitro je zložila svoje reči in se vrnila v kuhinjo, kjer sta bila že Andrej in botra.

Potem so še nekaj časa govorili o vsem mogočem. O domačih, o sosedih, o vsem, kar jim je prišlo na misel in na jezik. Naposled se je Andrej dvignil in rekel, da bo moral iti domov.

»Andrej!« je vzkliknila Marija in planila kvišku. »Nikari še ne pojdi! Ne pusti me zdaj same!«

»Moram iti,« je tiho rekel Andrej in ji ljubeče položil roko okoli vratu. »Pogrešili me bodo. In nočem, da bi me takoj spravili v zvezo s tvojim begom, že tako bodo dovolj klepetali.«

»Ali te mar ne bom več videla?« je zaihtela Marija.

Dolgo je molčal. Seveda, še nehaj dni in iti bo moral ... Potem pa jo je pobožal po laseh in ji rekel:

»Saj še pridem, Marija. Še enkrat pridem po slovo, preden pojdem k vojakom. Ne bom te kar tako pustil same. Saj smem priti, botra, ali ne?«

»Seveda smeš,« je odvrnila botra, vsa srečna, da mu lahko pomaga.

In potem se je odpravil. Z Marijo sta šla počasi čez vrt, do gozda. Tam jo je še enkrat privil k sebi in jo poljubil, potem pa so ga zakrila temna drevesa. Marija je še dolgo molče gledala za njim.

VIII
Pri Kačarjevih.
[uredi]

Med tem pa se je tudi že doma zgodilo marsikaj.

Tisto jutro se je Kačarici čudno zdelo, da vrata niso bila zaklenjena, ampak samo prislonjena. Toda mislila si je, da jih je pač snoči pozabil mož zakleniti, ko se je precej pozno vrnil domov.

Marija je navadno prihajala iz svoje sobe kaj zgodaj. Ta dan pa je ni bilo od nikoder. Kačarica, ki se je že nekoliko potolažila od včerajšnjega razburjenja, si je mislila, da hči pač spi in dejala si je:

»Naj le spi. Nabrž ponoči ni mogla dolgo spati. Zdaj bo vsaj to nadomestila.«

Saj stara Kačarica v srcu ni bila slaba ženska, nasprotno, še celo kakšnega plemenitega čuvstva je bila zmožna.

Toda minila je deveta ura, prišla je deseta, Marije pa le še ni bilo iz sobe. Tedaj je šla Kačarica po stopnicah navzgor in jo na mostovžu poklicala:

»Marija!«

Nič odgovora.

Stopila je k vratom in jih počasi odprla. Potem je kakor okamenela obstala. Zagledala je prazno posteljo, odprto omaro, ki je bila skoraj prazna ...

V trenutka je vedela, kaj to pomeni.

»Marija je ušla od doma,« si je tiho rekla. »Zakaj?«

Ni si takoj vedela razložiti njenega bega. Potem se je spomnila, kako je njen mož prejšnji dan rogovilil zaradi nje, kako ji je grozil ...

»Morda je bila pa v sobi takrat, ko smo mislili, da je kje zunaj,« si je tiho rekla, »Slišala je vse, pa se je zbala in pobegnila ... Samo kam je šla? Kam jo je zaneslo? Joj, da moram biti tako nesrečna!« je vzkliknila in se vrgla na posteljo.

Skrbelo jo je. Marija je neizkušena, ne pozna sveta in bog ve, kam jo bo zaneslo in kaj bo z njo. Toda morda le ni šla daleč, morda se bo še vrnila ...« je pomislila Kačarica.

Vstala je in se počasi vrnila po stopnicah v kuhinjo. Tedaj je stopil njen mož v vežo.

»Stari! Ali si kaj videl Marijo?« mu je dejala.

»Ne,« je odvrnil Kačar. »Zakaj pa vprašuješ? Ali je ni v hiši?«

»Ne, ni je. Ne vem, kam je šla. Skrbi me.«

»E, daleč ni šla. Se bo že vrnila.«

»Bila sem v njeni sobi,« je povedala Kačarica. »Veš, kaj sem videla? Vse je prašno, vse je pobrala in nekam šla. Samo kam?«

»E, hudiča!« Je vzkliknil Kačar in se zdrznil. »Kaj naj pa to pomeni? Kaj pa jo je prijelo?«

»Temu si ti kriv,« se je tedaj ujezila Kačarica. »Včeraj si kričal, kako jo boš pognal od doma, zdaj pa imaš. Sama je šla, da je ne boš podil.«

»Pa vendar ne misliš, da je res ušla?« Kam naj pa gre, saj nikogar nima.«

»Kaj vem. Šla je.«

»In nič ni napisala?« se je začudil Kačar.

»Nič nisem videla,« je dejala njegova žena. Potem je šla hitro po stopnicah v Marijino sobo. Vse je prebrskala, vse premetala. Nazadnje je našla na oknu listič, na katerem je bilo napisano:

»Šla sem, ker sem morala iti. Ne izprašujte, zakaj. Vrnem se, ko bo čas. Ni me treba iskati, dobro sem preskrbljena.«

Nič drugega. Uboga Marija je napisala, da je dobro preskrbljena, preden je vedela, kaj bo z njo ...

S povešeno glavo je prinesla Kačarica listek v kuhinjo in ga brez besed pomolila možu.

Kačar si je nataknil naočnike in ga počasi prebral, besedo za besedo. Potem je nemo pogledal predse in rekel:

»Kaj naj storiva? Kaj bodo ljudje rekli?«

Tisti dan je bil pri Kačarjevih kaj žalosten. Kačarica se kar ni premaknila od svojega ognjišča. Zamišljeno je gledala predse in pogosto so jo oblile solze. Neprestano je morala misliti na Marijo. Zdaj se je je spomnila, ko je bila še čisto majhna, ko se je še držala njenega krila in delala prve korake. Potem, kakor je doraščala, kako je začela hoditi v šolo ... o, kako hitro se je vse to zvrstilo. Kačarici se je zdelo, da je minilo vse mimo grede. Še nikoli ni pomislila na svojo hčer.

Kačar pa je hodil okoli hiše kakor izgubljena ovca. Nikjer ni našel obstanka. Časih je stopil na prag, da bi zavil v hišo, pa se je vselej premislil. Potem se je pa le odločil in šel v kuhinjo. Žena ga je samo molče pogledala in spet skrila roke v robcu.

»Ti, žena,« ji je tiho rekel in stopil k njej. Zaihtela je v odgovor.

»Nekaj sem si mislil,« je v zadregi nadaljeval.

»Kaj pa?« je komaj izdavila med ihtenjem.

»Če ni to kaj s Podbregarjevim v zvezi ...« Najbolj verjetno se mi zdi ...«

Kačarica je pogledala kvišku.

»Morda pa res utegne biti tako,« je rekla po kratkem premišljevanju. »Pojdi tja in povprašaj!«

»Da bi šel tja? Ali si že pozabila, kako je bilo še nedavno? Najprej sem se tožaril z njim, zdaj pa naj bi šel tja?«

»Kje pa boš zvedel? Andreja moraš vprašati.«

»Ne, ne, tja ne pojdem,« se je branil Kačar.

»In zakaj ne? Pojdi vendar! Ali pa če nočeš ... pojdem jaz ... Mene menda ne bodo vrgli pred prag ...«

»Da, ti pojdi rajši ...«

Kačarica je vstala in se počasi odpravila.

»Čez nekaj časa mi pridi nasproti,« je rekla možu. Nič drugega. Še enkrat si je obrisala oči, potem je skočila čez prag.

IX
Za hčerjo.
[uredi]

Tudi pri Podbregarjevih so se ta dan čudili, ko Andreja ni bilo od nikoder. Sicer je prejšnji večer rekel, da pojde morda v mesto, toda nič določenega ni bilo. Zdaj pa je bila že pozna popoldanska ura, pa se še ni vrnil, čeprav je moral vedeti, da ga doma čaka delo.

Podbregar je neprestano prihajal z njive in povpraševal za njim, tako da se je Podbregarica že kar jezila nanj:

»Pa menda res ne moreš biti brez njega! Kaj pa si tako v skrbeh? Saj se ti ne bo izgubil! Tisto malo dela boš že sam opravil. Pusti ga vendar še te dni, kar bo doma. Naj bo malo prost. Saj si ga tako dovolj upregal v zadnjem času.«

Podbregar je molčal, čeprav je imel marsikaj na jeziku.

Počasi se je okrenil in stopil na prag. Pogledal je pred hišo, tedaj pa se je iznenada zdrznil. Pri ograji je stala Kačarica in odpirala vrata. Presenečen ni vedel, kaj naj ji reče in se ni zganil.

Počasnih korakov je šla Kačarica čez dvorišče in zavila proti vratom.

»Dober večer!«

»Bog ga daj!« je odvrnil Podbregar. »Sicer pa še ni večer.«

To je bilo edino, kar mu je prišlo na misel. In sam pri sebi je razmišljal, kako naj se vede in kaj je utegnilo Kačarico privesti v hišo.

»Nekaj sem vas prišla vprašat,« je dejala tedaj Marijina mati in sedla na klop ob vratih. Poznalo se ji je, da je utrujena.

»Kar z besedo na dan,« je rekel Podbregar, čeprav bi bil Kačarico najrajši zapodil, od koder je prišla. Na tihem se mu je zdelo, da ga morda išče zaradi Andreja. In Andreja zdaj ni doma ...

»Naša Marija je nekam šla,« je tedaj v zadregi začela pripovedovati Kačarica.

Hm,« je zagodel Podbregar, »kaj mi to pripovedujete? Ali mislite, da jaz pazim nanjo?«

»Ne, samo skrbi me, kam je šla, ko je vzela vse svoje reči s seboj, pa sem mislila ... če morda vaš Andrej kaj ve ...«

»Naš Andrej? Kaj pa naj bo spet to?«

Kačarica je dolgo molčala, potem pa je dejala:

»Pravijo, da sta se rada videla ... Pa sem mislila, da bi morda on kaj o tem vedel ...«

»Da sta se rada videla? O, tudi jaz sem to slišal,« je rekel Podbregar, »pa sem hitro pokazal, da mi to ne gre v račun. Ne, ne ...«

»Vem,« je tiho odvrnila Kačarica. »Zvedela sem ...«

»No, kaj naj storim?« je v zadregi rekel Podbregar. »Saj vam ne morem pomagati. Jaz ne vem, kam je šla ...«

»Če bi hoteli vprašati Andreja? ... Morda on kaj ve? ... Morda bi njemu kaj rekla?«

»Andreja pa ni doma,« je rekel Podbregar.

»Kje pa je?« se je začudila Kačarica.

»Ne vem. Za njim ne hodim, čeprav bi bilo, se mi zdi, potrebno. Bo že prišel. Rekel mu bom, naj se oglasi pri vas, ko se vrne. Sicer pa dvomim, da bi on kaj vedel. Mislim, da se bo dobro premislil, in ne bo hodil z Marijo, saj ve, kaj ga čaka, če me ne bo poslušal. Dovolj razločno sem mu to povedal.«

Kačarica je vstala. Še bolj ukrivljen je bil njen hrbet kakor prej.

»Pa zbogom!« je rekla in se počasi obrnila in odšla.

Ni minilo pol ure po njenem odhodu, ko je prišel Andrej domov. Bil je ves prašen in utrujen. Videti mu je bilo, da je moral napraviti dolgo pot.

Očeta ni bilo doma, ko je stopil v kuhinjo. Mati mu je dala nekaj kosila, ki ga je še ostalo, izpregovorila pa ni z njim niti besede. Ko je pojedel, se je preobul in stopil na prag. Tedaj se je tudi oče spet vrnil.

»Kje si pa hodil, Andrej?« ga je vprašal in ga premeril od nog do glave.

»V mesto sem šel,« se je hitro izgovoril Andrej.

»Kaj pa si delal tam?«

»Zaradi vojaščine sem šel nekaj povprašat. Saj veste, da imam še samo nekaj dni do odhoda.«

»Kaj pa z Marijo?« je vprašal stari Podbregar in ga ostro pogledal.

»Z Marijo? Ne vem. Kaj naj bi pa bilo?«

»Kačarica je bila prejle pri nas,« je povedal oče.

»Kačarica?« se je začudil Andrej in rdečica mu je šinila čez obraz. Dobro je bilo, da se je že mračilo in da ga oče v senci ni mogel videti. »Kaj pa je hotela?«

»Povedala je, da je Marija ušla od doma.«

»Marija? Od doma? Kaj naj pa to pomeni? In čemu hodi to sem pripovedovat?«

Starec je skomignil z rameni. »Če ti ne veš, tudi jaz ne vem.«

In s tem je bilo njunega pogovora konec. Podbregar je samo še zaklical Andreju, naj gre h Kačarjevim in nič drugega.

Pa Andrej le ni šel. Nekoliko ga je skrbelo, da ne bi kaj izvlekli iz njega, razen tega pa ni maral preveč lagati, da ne bi potem padli po njem, ko bi odkrili, kje je Marija in zvedeli, da ji je on pomagal iti tja.

Samo svoji materi je naročil, naj Kačarici nekaj pove, če se še kaj oglasi. In sicer to, da mu je Marija rekla, da ne more več strpeti doma in da bo šla v mesto, kjer bo dobila službo. Da mu je obljubila, da se bo kmalu oglasila.

Samo to in nič drugega, Andrej je računal, da bosta stara Kačarjeva nekaj dni že počakala, potem pa pojde on tako k vojakom in ga ne bodo mogli več izpraševati.

Kačar in Kačarica sta čedalje bolj čutila praznoto, ki je zdaj zavladala v njuni hiši. Sicer nista bila več tako v skrbeh kakor prvi dan, ker je šla Kačarica res k Podbregarjevim in tam zvedela to, kar je Andrej povedal svoji materi, zato pa sta tembolj nestrpno čakala, da se Marija oglasi in pove, kje je prav za prav in kaj počenja.

Pa vendar ni hotelo biti nobenega glasu od nje. Stari Kačar je premišljal, ali ne bi kazalo iti k orožnikom in tam prositi, naj poskusijo hčer poiskati. Sicer mu je bilo nerodno hoditi okoli teh ljudi, saj se je zmerom nekako bal vsake uniforme. Toda vedel je, da bo moral prej ali slej to storiti, če se Marija ne bo od nikoder oglasila.

Bila je zadnja sobota v septembru. V ponedeljek bi moral Andrej iti k vojakom, kakor so mu na občini sporočili.

Že davno je pripravil tiste malenkosti, ki jih je mislil vzeti s seboj. Čakale so ga že v majhnem, lesenem kovčegu, ki je imel spredaj z velikimi črkami napisani njegovi začetnici: A. P.

Zdaj se mora samo še posloviti od vseh znancev in od — Marije.

Sklenil je, da bo današnji dan porabil zanjo. K njej pojde, saj se mora še z njo pomeniti, kaj naj vse ona stori, ko njega ne bo doma. Od drugih ljudi se bo poslovil jutri pri cerkvi. Ne pojde sam k vojakom. Še več jih bo, ki jim je namenjena ista usoda. Le da med njimi najbrž ni nikogar, ki bi bil v tako težavnem položaju, kakor je on.

Z očetom se je Andrej postrani gledal. Očeta je imel za krivca vseh svojih težav. Če ne bi bil takrat nastopil oče in bi mu bil prepustil gospodarstvo, bi bilo prav kmalu vse urejeno, tako pa bo ostal na Mariji žig nezakonske matere.

Ko je odbila zjutraj sedma ura, je Andrej odšel od doma. Materi je rekel, da pojde malo naokoli, in da naj ne bo nič v skrbeh, če ga ne bo tako hitro nazaj.

»Vsaj zadnja dneva bi se lahko malo držal doma,« mu je očitaje rekla Podbregarica, toda on se za to ni dosti zmenil. Preden je dokončala, je že stopil čez prag.

Spet je odšel po znani poti, kjer je pred nekaj dnevi vodil svojo ljubljenko. To pot je hodil hitreje, ker je bil sam in mu ni bilo treba nositi nerodne košare. Kar sam ni vedel, kdaj so mimo njega izginili vsi tisti klanci in gozdovi, po katerih je pred dnevi tako dolgo hodil, in še deveta ura ni odbila, ko se je že bližal domu svoje botre.

Botre ni bilo doma, ker je šla nekaj v vas. Tako je bil Andrej lahko sam s svojo Marijo. Ko ga je zagledala, je pohitela k njemu in se mu vrgla okoli vratu.

»Pa si le prišel, Andrej!« je veselo vzkliknila. »Mislila sem, da boš pozabil name, in da si mi zadnjič obljubil ta obisk samo zaradi tega, da bi te lažje pustila od sebe.«

»Tega ti pa res ne bi bilo treba misliti,« je tiho dejal Andrej. »Saj veš, da te imam rad in da bom držal besedo.«

»Kako pa je kaj pri nas?« je plašno vprašala Marija.

Andrej ji je povedal, kako se je izgovoril in kako je napravil, da je nekaj časa ne bodo iskali.

»Toda kaj bo potem?« je rekla Marija. »Če me odkrijejo?«

»Tudi na to sem že mislil,« ji je rekel Andrej. »Nekaj čisto pametnega sem si domislil. V Zagrebu imam prijatelja. Z njim bom uredil tako, da bo vse prav. Naredili bomo, kakor da si ti v Zagrebu. Še danes boš napisala svojim staršem pismo, da si v Zagrebu in da imaš tam službo. Vzela boš naslov mojega prijatelja. Pisala boš, da se ti dobro godi, da si zadovoljna, in vse, kar bo potrebno. Pismo bom vzel jaz s seboj in ga odposlal iz Zagreba. Če ti bodo starši odgovorili v Zagreb, bo moj prijatelj poslal pismo tebi. Tako bodo tvoji starši prepričani, da si daleč stran, v resnici boš pa komaj dobri dve uri od njih. Seveda pa boš morala paziti, da se kje ne izdaš. Jaz bom gledal, da se bom čim prej oprostil vojaščine. Morda se mi bo že v nekaj mesecih posrečilo. Potem se bova vzela Marija, ali ne?«

»Da,« je vsa srečna vzdihnila Marija in ga poljubila. »To zaradi pisanja si si dobro izmislil, Andrej. Naši niti slutili ne bodo, da sem tako blizu.«

»Kako pa botra, ali si zadovoljna z njo?« je izpraševal Andrej.

»Zelo dobra je,« je povedala Marija. »Tako rada me ima, veš, bolj kakor mati. Zlato srce ima, in lahko si vesel, da jo imaš. Večkrat sva že govorili o tebi, in kar prehvaliti te ne more. In mene tudi hvali, da boš vedel. Pravi, da bom gospodinja, kakor jih je malo. Sicer ti bo pa najbrž vse sama povedala. Glej, že prihaja.«

In res je Andrej zagledal botro, ki je počasi stopala v breg. Bila je črno oblečena, čeprav je minilo že toliko let, kar ji je mož umrl. Sploh je imela navado, da se je vselej črno oblekla, kadar je šla med ljudi. Ko je opazila na pragu Andreja, mu je pomahala z roko, in z Marijo ji je prihitel naproti.

»Ali je že dolgo, kar si prišel?« je dejala in ga šegavo pomerila.

»Ne, botra. Še pet minut ni tega.«

»Ne vem, ali bi ti verjela,« je hudobno odvrnila botra.

»Pa ni treba,« se je odrezal Andrej. »Sicer pa, kar je je, popraviti se ne da več.«

Marija ga je užaljeno pogledala, ko pa je videla njegov hudomušni nasmeh in botrinega, ki je bil prav tak, se je morala še ona nasmejati.

»Prišli so do hiše. V izbi je teta postregla Andreju. Ko je vse nanosila na mizo, je še sama sedla k njemu, Marija pa na drugo stran.

»Kdaj odideš?« ga je vprašala.

»Pojutrišnjem, botra,« je povedal Andrej. »Saj imam že vse pripravljeno. Zadnji dnevi mi tako hitro tečejo, da ne vem, kam se izgubljajo. Kar zdi se mi, da bo zdaj zdaj trenutek, ko bom moral pobrati svoj kovčeg in odhiteti na vlak. Če bodo meseci pri vojakih prav tako hitro minili kakor ti dnevi, vojaščina ne bo dolga.«

Botra se je obrnila k Mariji.

»Ali si mu že kaj šopka napravila?« jo je vprašala.

»Še nič,« je rekla Marija. »Saj se ne mudi tako. Ali misliš spet takoj uiti, Andrej?« je rekla in se obrnila k svojemu izvoljencu.

»Ne, danes bom pa malo dalje ostal tu. Domačih obrazov sem že sit. In na tisto pismo ne smeš pozabiti, Marija,« je še dejal.

»Napisala ga bom. Saj imam papir s seboj.«

Vstala je in šla v svojo sobico. Andrej je izrabil ta čas, da se je pomenil še s svojo botro.

»Botra, saj ste zadovoljni z njo, ali ne?«

»Zelo,« je priznala botra, in besede so ji prišle res iz srca. Zdelo se ji je, kakor bi ji bila Marija prinesla kos mladosti v hišo, kakor bi bila razsvetlila ves njen prazni dom. Saj sta vsak večer sedeli v izbi ob peči in se pogovarjali pozno v noč, zdaj o Andreju, zdaj o domači vasi, zdaj o časih, ki bodo še prišli, toda največkrat o Andreju. Botra je imela Andreja res rada. V mislih mu je že namenila svojo domačijo, toda o tem ni hotela ničesar reči. In kako dobro je, da je zdaj privedel k njej svojo bodočo ženo, da jo bo še ona spoznala in vzljubila. Izprva je bila nekako v dvomu, ali je dobro izbiral. Marija se ji je zdela prelepa, preveč nežna, da bi bila dobra gospodinja. Toda kmalu, že drugi dan, je spoznala, da znajo Marijine lepe roke dobro prijeti za delo, da se ničesar ne ustrašijo. In vse je že skoraj znala Marija. Da, to bo gospodinja, to bo žena, kakršno potrebuje Andrej.

Marija pa ji je razodela vse svoje težave, odkrila ji je, kako se je spoznala z Andrejem, kako je potem usoda posegla med njega in njo in ju hotela ločiti. Vse ji je povedala, tako, da je bilo Marijino življenje razprto pred botro kakor prt na mizi.

Botra je vse to še enkrat dobro premislila, potem pa se je obrnila k Andreju in mu rekla:

»Andrej, glej, da boš z Marijo dober. Zlato srce ima in pridna je. Ne pozabi je, ko pojdeš k vojakom. Saj veš, pol drugo leto je malo ali pa veliko, kakor se pač vzame. Redno ji piši, da ne bo zaradi tebe v skrbeh. Seveda na moje ime, ker ni potrebno, da bi ljudje zvedeli, čigava je, in nesli potem njenim doma im na nos. Nočem, da bi nastali kakšni prepiri. Za Marijo že vem, da se bo pazila in skrivala. Sama se menda ne bo izdala, da bi jo po nerodnosti ti izdajal, pa tudi ni potrebno.«

»Vse bom uredil tako, da bo prav,« je rekel Andrej. »Mislim, da mi bodo dali za veliko noč že nekaj dopusta. Takrat bom prišel sem. Domov najbrž ne pojdem, ker bi me potem skušali kar tam obdržati in bi preveč pazili name, da ne bom mogel priti neopaženo sem. Takrat bomo videli, kaj se bo dalo napraviti.«

»Kdaj jo pa misliš prav za prav vzeti?« je vprašala botra.

»Najrajši bi jo takoj,« je odvrnil Andrej, »toda zdaj ne morem. Prehitro gre čas in vojaščina me čaka. O, da je prav zdaj morala priti še ta nadloga. Nerodno mi je samo zaradi oklicev, drugače bi za veliko noč vse pripravil, in bi se takrat vzela. Toda, če bo hotela dobiti listine za poroko in če jo bodo poklicali, bodo tudi ljudje zvedeli, kje je, pa bo ogenj v strehi. Veš, botra, to moram še vse premisliti. Nisem še utegnil, ker sem imel druge skrbi. Prepričana pa bodi, da bom našel pravo pot. Saj si znam pomagati!«

»Vem,« je odvrnila botra, ki se je igrala z drobtinami na mizi. »Bodi brez skrbi. Tu se ji bo dobro godilo. Jesti bo imela dovolj, z delom je pa tudi ne bom preveč obremenila. Nekaj časa se bo morala paziti. Otroku bi utegnilo škodovati, če bi ona morala preveč trpeti. Kar bo mogoče, ji bom poskušala olajšati življenje. Samo da ji boš pogosto pisal,« ga je še enkrat opozorila.

V tem se je Marija vrnila iz hiše. Imela je rdeče oči. Videlo se ji je, da je morala jokati.

»Kaj ti je, Marija?« se je začudil Andrej in jo prijel za roko.

Pobesila je glavo in šepnila:

»Saj moraš vedeti, Andrej, da mi je hudo, ko pojdeš. Tako dolgo te ne bom videla ...«

»Potolaži se, Marija,« ji je rekel. »Saj ne bo tako dolgo, pa se bova spet videla.«

»Pojdimo malo ven, Andrej,« se je tedaj oglasila botra. »Tako lep dan je danes, pa se bomo malo sprehodili in se med potjo pogovarjali. Ali ne?«

»Da, res ne bi bilo slabo,« je odvrnil Andrej, čeprav se mu je zdelo, da bi bilo bolje, če bi botra ostala v hiši.

Dan je bil lep, tako lep, kakor bi se bilo hotelo nebo nasmejati mladima človekoma in jima privoščiti vsaj eno veselje ob slovesu. Lahna sapa je vela od gozda sem, prvo listje je padalo z drevja. Njive so bile že vse prazne. Tu in tam se je videlo v dolini, kako orjejo kmetje, da bodo za zimo nasejali novega žita. Beli oblački so se podili po nebu, prihajali izza obzorja in spet izginjali za njim kakor bele jadrnice na jezeru. Vse je bilo tako praznično, tako lepo, pa vendar nekam otožno zasanjano, poslednji žalosten nasmešek prirode, preden pojde k počitku. In ta otožnost je prevzela tudi Andreja in Marijo. Vsak na eni strani botre sta stopala in skoraj nista izpregovorila besede. Tudi botra je molčala. Nekaj ji je zatezalo grlo, da se ni mogla oglasiti, čeprav bi bila rada rekla kaj veselega, da bi priklicala nasmešek na lica obeh mladih zaljubljencev, da bi razvedrila še sámo sebe.

Pot se je vila po gozdu. Stare smreke, ki so jim veje segale skoraj do tal, so bile pomešane z bukvami, ki so izgubljale listje. Vsa tla so bila na drobno postlana z njim.

Nekje v meji se je splašil zajec. Bog ve, odkod je pritekel, obstal nekaj korakov pred otožno trojico, potem pa planil v drugo smer, čez pot, v goščavo.

Samo Andrej ga je opazil. Poklical je Marijo in ji ga hotel pokazati, toda zajec je bil že daleč.

Naposled pa je začela botra priganjati, da bi se vrnili na njen dom.

»Jesti bo kaj treba,« je rekla. »Ali nista nič lačna? Od same ljubezni ni nihče sit.«

Andrej ni odgovoril. Brez besede je obstal in se obrnil, Marija in botra pa sta mu sledili.

Koliko lepega je hotel reči Mariji, koliko tolažilnih besed, pa mu niso prišle na usta. Snoči, ko je šel spat in dolgo ni mogel zatisniti oči, je premišljal, kaj vse ji bo rekel, zdaj pa ni mogel povedati ničesar. In kakor je hrepenel po tem snidenju z njo, zdaj pa ga je vsak trenutek bolel, vsak njen pogled ga je zadel, kakor bi se bil dotaknil hude, boleče rane. Ali ne bi bilo bolje, če se ne bi bil pokazal, če bi bil lepo šel, ali pa če bi bil prišel šele pozno popoldne, ko bi se bil moral kmalu posloviti?

Marija je menda čutila, kaj premišlja. Stopila je k njemu, ga prijela pod roko in mu tiho rekla:

»Andrej, saj vem, kako ti je pri srcu. Vem, kaj te teži. Verjemi mi, tudi meni ni nič bolje, tudi jaz trpim kakor ti. Še bolj! Tebi se ne more nič primeriti, mene pa čaka še bog ve kaj. Poglej, v svet pojdeš, marsikaj boš videl, čeprav vojaško življenje morda ne bo posebno prijetno. Jaz pa bom morala vsak dan drhteti, da me ne odkrijejo, vsak dan bom morala čakati trenutka, ko bodo prišli pome, ko bom zagledala starše, ki bodo surovi z menoj. Vem, očitali mi bodo, vse mi bodo rekli, česar se bodo spomnili, pa bom morala molčati. Takšna je pač usoda. Kdo se je more ubraniti? Toda boriti se je treba z njo. Nič ne pomaga, vsak človek ima težave in življenje brez njih, je dolgočasno, pusto. Samo upati je treba in imeti zaupanje vase. Vidiš, dostikrat se zgodi, da me v trenutku prevzame strašna bolečina, ko premislim, kaj vse je na meni. In nato mi je bolje. Vero vase imam. Tudi ti moraš tako storiti, Andrej. Morda ti prvič ne bo pomagalo, morda se ti bo zdelo vse samo jalova tolažba, pa ni tako. In name moraš misliti, zmerom, Andrej. Vse si mi. Morda celo preveč. Nikoli ne pozabi tega. In kadar ti bo hudo, se vselej spomni name. Reci si: ‚Zaradi nje moram biti močan! Tudi njej ni nič bolje kakor meni.’ Videl boš, kako to pomaga. Kar srce ti bo olajšalo!«

Andrej jo je hvaležno pogledal in ji stisnil roko. Mislil je, da bo moral on njo tolažiti, da ji bo moral on dati moči za čase, ki jo čakajo, toda zgodilo se je prav narobe. In hvaležen ji je bil, da se je zgodilo tako.

»Marija,« ji je skoraj šepnil, »ne bom te pozabil. Prva misel mi boš vsako jutro, poslednja vsak večer. Koprnel bom po tebi, v sanjah te bom gledal. Vem, mnogo bom moral potrpeti. Doslej sem bil zmerom prost in delal sem, kar sem hotel, zdaj pa ne bo več tako. Vidiš, to me najbolj skrbi ...«

»Saj bo minilo, Andrej ...«

Botra je stopala zraven njiju. Počasi pa ji je zastal korak. Niti opazila nista, da je zaostala za njima.

»Andrej, samo dostikrat mi moraš pisati. Vsaka tvoja beseda mi bo dala novih moči, vsaka mi bo pomagala, da bom laže prestala to, kar me še čaka. In botri moraš tudi pisati,« je rekla in hitro pogledala okoli sebe. Andrej je šel za njenim pogledom in šele tedaj sta opazila, kako daleč je botra za njima. Bila sta že skoraj pred hišo. Sedla sta v travo in počakala botro.

»Hudo se vama je mudilo,« jima je ona šegavo rekla. »Kar izgubila sta me. To pa ni lepo, da bosta vedela.«

»Oprostite, botra,« je rekel Andrej. »Saj veste, kakšen dan je danes za naju.«

»Vem,« je odvrnila botra, »kar tako sem vama rekla. Dobro vaju razumem, saj so bili tudi časi, ko sem bila jaz zaljubljena.«

Prijela ju je pod roko in ju odvedla v izbo. Posadila ju je za mizo in jima rekla:

»Takole, zdaj se pa tu malo pogovorita! Jaz pojdem v kuhinjo, da bom kaj majhnega skuhala. Pojedine vama ne bom napravila, ker tudi toliko ne utegneta; malo bom pa le pogledala po shrambi. Marija že ve, da v moji shrambi dobrot nikoli ne manjka.«

Po kosilu se je Andrej kmalu poslovil od botre. Marija ga je spremila. Med potjo je skočila na vrt. Vse v cvetju je bilo še tam, čeprav je bila že pozna jesen. Astre, krizanteme in še vse polno drugega cvetja. Botra je imela celo majhno toplo gredo, v kateri je skoraj do zime cvetelo poletno cvetje. K tej topli gredi je stopila Marija in dvignila stekleni pokrov. Pokleknila je na rob in odtrgala tri velike, krvavo rdeče nageljne v kotu, ki so bili, kakor bi bili zrasli prav za Andrejev sloves, prav za tisti dan, ko bo moral Andrej oditi k vojakom. Roka ji je drhtela, ko je lomila stebla, potem pa je odtrgala še nekaj zelenja, rožmarina in roženkravta. Z belo nitjo je povezala cvetje, nato pa je gredo zaprla in se počasi vrnila k Andreju, ki jo je čakal ob poti. Noge so ji klecale, bile so kakor svinčene, pa ni vedela, ali je to od klečanja na tleh ali od slabosti. Zeblo jo je, čeprav je bilo še vse v solncu, in čutila je, kako jo hladno izpreletava po vsem telesu. Ko se je približala Andreju, se je opotekla in padla bi bila, če je ne bi v poslednjem trenutku prestregel.

»Kaj ti je, Marija?« ji je preplašeno rekel.

Ni mu odgovorila. Samo zbegano ga je pogledala, oklenila se ga je in dolgo strmela vanj. In dve debeli solzi sta ji kanili iz oči in zdrsnili po njenih bledih licih. Potem se mu je vrgla na rame in krčevito zaihtela.

»Vidiš Andrej, mislila sem, da ne bo tako težko slovo od tebe, zdaj pa vidim, da sem se motila. Andrej, Andrej ...«

»Ne bodi žalostna, Marija,« ji je hripavo rekel, in toliko, da še on ni zajokal. Ustnice so mu drhtele. Dvignil je njeno glavo in jo vso pokril s poljubi, vse solze ji je izbrisal z lica.

Potem se je nežno izvil iz njenega objema.

»Marija, iti moram. Marija, ne pozabi me. Jaz te ne bom nikoli! ...«

Še poslednjič ga je poljubila. Potem se je počasi obrnil. Kakor kip je obstala sredi ceste, kakor na smrt ranjeno bitje ...

Dolgo se ni Marija vrnila k botri. In ko je naposled stopila čez prag, je imela vse objokane oči.

»Zdaj sem pa sama,« je rekla botri, sedla za peč in iznova zajokala.

X
Oblaki so rdeči ...
[uredi]

Kakor v tisti pesmi, ki se začenja z besedami:

»Oblaki so rdeči, kaj nek’ pomenijo,
da vsi ti mladi fantje
k soldatom pojdejo ...«

... da, prav tako je bilo tisti ponedeljek zjutraj, ko je napočil dan Andrejevega odhoda k vojakom.

Andrej se je zbudil že na vse zgodaj. Še mati, ki je drugače že ob petih šarila po kuhinji, ni bila pokoncu. Predramila se je šele, ko je Andrej že prišel po stopnicah v kuhinjo. Hitro se je oblekla in stopila na prag.

»Zgoden si, Andrej,« mu je rekla. »Saj bi bil lahko še malo pospal. Šele popoldne boš moral iti, pa si že zdaj kar za slovo pripravljen.«

»Na nekaj krajev bom moral še iti po slovo,« je rekel, »pa nočem tega storiti v poslednjem trenutku.«

»Pa šopek! Ali ga že imaš?« mu je dejala mati. »H kateri pa pojdeš ponj?«

»Sem ga že dobil,« je povedal Andrej. »Pa lepši bo, kakor ga bodo imeli drugi. Vsi me bodo gledali.«

Posmejal se je, pa se mu je videlo, da mu ta smeh ne prihaja od srca.

Včerajšnji dan je bil le malo doma. Hodil je po vasi, dopoldne se je pri cerkvi poslovil od svojih tovarišev, popoldne pa je šel malo naokoli, kakor bi bil hotel vzeti slovo od vseh travnikov in njiv, od vseh gozdov in poljan, ki so mu bili toliko let domovina, ki so mu tako prirasli k srcu. Da, prav tako je bilo, kakor bi se poslavljal od doma za vedno, kakor bi odhajal v kraje, odkoder ni več vrnitve v rodni dom.

Z očetom in materjo je včerajšnji dan le malo govoril. Mislil si je, da je najbolje, če opravi to v poslednjem trenutku. Z očetom se, kakor je pač razumljivo, zadnje čase ni dobro gledal, saj je videl v njem krivca, da mora iti k vojakom. Do matere pa prav za prav ni nikoli občutil tiste ljubezni, ki ji jo je bil dolžan. Nekaj čudnega ga je odvračalo od nje.

»Kaj sem ti hotela reči,« se je tedaj spet oglasila Podbregarica in ga premotila iz premišljevanja. »Kačarjeve Marije še zmerom ni od nikoder in tudi oglasila se ni. Včeraj sem slišala, da pojde Kačar danes ali jutri k orožnikom in jih poprosi, naj oni poizvedujejo za njegovo hčerjo. Čudno dekle je pa res, da kar tako pusti vse in niti ne pove, kam gre. Če bi se vsaj kaj oglasila ...«

Andrej se je moral sam sebi posmejati, ko je segel v notranji žep in otipal Marijino pismo, ki ga bo poslal njenim staršem iz Zagreba. Ko bi le Kačar tako dolgo počakal s svojim poizvedovanjem pri orožnikih, da bo to pismo dobil. V dveh dneh ga mora dobiti.

»Ne vem, kaj je z njo,« se je hitro izgovoril Andrej. »Jaz sem jo od sejma samo enkrat videl, pa nisva nič govorila.«

»Malo hudo ti je pa le za njo, ali ne?« je zvedavo vprašala Podbregarica.

Andrej je samo skomignil z rameni in odšel na dvorišče.

Ko se je vrnil, ga je že čakal zajtrk in oče je stopical po kuhinji ter vlekel dim iz pipe. Z vasi se je čulo glasno vriskanje. Čeprav ni bila ura odhoda, so fantje vendar že klicali na slovo. Večina izmed njih je že izpila nekaj kozarcev vina ali žganja, čeprav je bilo to prepovedano.

Andrej se je vrnil domov komaj pol ure pred odhodom. Hitro je pokosil. Prav za prav se je jedi komaj dotaknil, ker mu nič ni šlo v tek. Potem je stopil v svojo sobo, vzel kovčeg in ga prinesel v vežo. Na prsih je imel Marijin šopek.

»S tem se boš pa res postavil,« mu je rekla mati, ko ga je opazila. »Kje si ga pa dobil?«

»Pa res ...« se je vmešal še Podbregar, ki je hotel pozabiti vse, kar je bilo zadnje čase med njim in sinom, ter pokazati nekoliko prijaznejši obraz za slovo.

»Dobil sem ga,« je mirno odgovoril Andrej.

Čemeren je bil. Komaj je čakal trenutka, ko pojde od doma, ko bo zaslišal pred vrati pokanje biča in hrzanje konja.

»Da boš pameten pri vojakih,« mu je rekla mati.

Ko je oče za nekaj trenutkov odšel, je hitro segla v omaro. Tam je imela v pratiki spravljene tri stotake, ki jih je že dolgo hranila.

»Da ne boš pri vojakih brez denarja,« mu je dejala in mu stisnila bankovce v žep.

»Saj nisem čisto brez vsega,« je hladno odvrnil Andrej, vendar se mu je dobro zdelo, da se ga je mati spomnila. Zadnje čase se je tako odtujila od njega, še bolj, kakor mu je bila že prej tujka, toda ta njena skrb je le pokazala, da ni tako brez srca, kakor si je on mislil.

Pogledal je na uro. »Zdaj morajo priti,« si je rekel. In res je zaslišal nedaleč harmoniko in pokanje biča. Kmalu nato ga je začel nekdo klicati.

»Iti bom moral, mati,« je rekel. »Pozdravljeni bodite in nikari me čisto ne pozabite. Časih naj mi kdo piše, da bom vsaj vedel, ali ste sploh še pri življenju. Mislim, da se bomo na veliko noč že videli vsaj za nekaj dni.«

Podbregarico so oblile solze. »Ali res že greš?« je zaihtela.

»Saj vidite, da moram iti,« je rekel in pustil, da ga je prekrižala. Potem se je še sklonil k njej, da ga je poljubila na čelo. V tem trenutku je stopil oče čez prag.

»Fantje pravijo, da hitro pojdi,« je dejal. »Ne morejo več čakati, da ne bodo vlaka zamudili.«

»Že grem,« je dejal Andrej, segel očetu v roko in stopil čez prag. Na ramo si je del kovčeg in nekaj trenutkov nato je bil že na cesti. Skočil je na voz, ki je stal pred hišo, zavriskal in se še enkrat ozrl proti domu. Oče in mati sta stala na pragu. Mati si je brisala oči v predpasnik, oče pa je mrko žulil svojo pipo. Potem ju je ovinek skril njegovim očem.

»O, Andrej, ti boš še smrt zamudil,« je dejal voznik, ki edini na vozu ni bil namenjen k vojakom.

»O, tako hudo ne bo,« je odvrnil Andrej.

»Sicer pa bi me že hitro dobili, če bi bil prepozen.«

»Oh, zdaj gremo, oh zdaj gremo,
nazaj še pridemo ...«

S temi besedami so se mladi fantje poslovili od domače vasi.

Pot do prve postaje je bila precej dolga, toda, hitro jim je minila med pogovorom. Fantje so bili vsi v cvetju, toda resnici na ljubo moramo reči, da takšnega šopka kakor Andrej ni imel nihče izmed njih. Kako zavidno so vsi gledali krvavo rdeče nageljne na njegovih prsih. Izpraševali so ga, kje jih je dobil, toda Andrej je molčal kakor grob. Ni maral, da bi bil kdo začel govoriti o Mariji, in kar čudno je, da je nihče ni omenil, saj so bili fantje po večini že nekoliko od vina omoteni, in se v takšnem razpoloženju kaj rada strga tudi beseda, ki ni zaželena.

XI
Marije ni ...
[uredi]

Kar mrtva je postala vas, ko so fantje odšli k vojakom. Slučaj je nanesel, da so bili med potrjenimi vsi tisti, o katerih so mirni vaščani dejali, da so preglasni in da zaležejo več kakor vsi drugi, vsaj s svojo živostjo.

Mir na vasi so občutili zlasti pri Kačarjevih, kjer je bilo zaradi Marijinega nepričakovanega bega od doma že tako tiho kakor v grobu. Tisti dan po odhodu fantov je Kačar hodil okoli hiše kakor izgubljen. Premišljeval je, ali naj stopi v sosedno vas k orožnikom, in jim reče, naj poskusijo dognati, kje je njegova hči. Vendar pa se je še obotavljal. Občutil je dobro, da je sam kriv Marijinemu begu in nerodno mu je bilo, da bi zaradi tega hodil okoli orožnikov. Saj je napisala, da je preskrbljena. Najibrž si je kje v mestu dobila službo in bo ostala tam, dokler je ne bo domotožje prignalo nazaj. Čemu bi jo torej preganjal z orožniki? Kaj bodo rekli ljudje, pri katerih je dobila službo? Zato je sklenil, da bo še nekaj dni počakal. Samo jezilo ga je, da ga pušča v takšni negotovosti in se ne oglasi. To je potožil tudi svoji ženi. Hčerin beg ju je v zadnjih dneh čudno zbližal. Prej sta mislila vsak po svoje in navadno se je potem zgodilo, da sta se sporekla, ko sta se hotela zediniti, zdaj pa sta bila spet kakor v prvem času zakona. Razumela sta spet drug drugega.

Da, tudi Kačarica je bila mnenja, da je najboljše še kakšen dan počakati. In njuno čakanje ni bilo zaman. Že drugi dan je prišlo Marijino pismo iz Zagreba, — tisto pismo, ki ga je bila Marija napisala pri Andrejevi botri in ga je Andrej nekaj dni nosil s seboj ter oddal v Zagrebu na pošto. Pismo je bilo naslovljeno na mater in v njem sta brala tole:

»Draga mati!

Oprostite mi, da sem tako ušla od doma. Nisem mogla več strpeti. Slišala sem pogovor med vami in očetom in ta pogovor je bil dovolj, da sem se odločila ...«

»Torej sem imela prav,« je zavzdihnila Kačarica. »Marija je bila takrat v sobi in je slišala, kako si grozil, da jo boš spodil od doma ...«

Kačar ni rekel niti besede. Bolelo ga je, da piše hči o tem, razen tega pa se je že tudi kesal besed, ki jih je bil takrat izrekel.

In Kačarica je brala dalje:

»... Ne bodita v skrbeh zaradi mene. Že prej me je večkrat povabila neka prijateljica, naj pridem za nekaj časa v Zagreb, da bom vsaj kaj sveta videla. Odgovorila mi je, da bom lahko dobila službo pri družini, kjer je ona. Večkrat sem ji odgovorila, da me ne bi vi pustili od doma, zdaj pa sem njeno vabilo sprejela. Reči moram, da sem v službi zadovoljna. Dobro ravnajo z menoj in ne morem se pritoževati. Tudi plačo imam še kar dobro ...«

»No, samo da se ji dobro godi,« je dejal Kačar in težak kamen se mu je odvalil od srca. »Bo vsaj nekaj izkusila,« je dodal, ko žena ni nič odgovorila na njegove besede.

»... Domov me najbrž ne bo tako kmalu,« je brala Kačarica dalje. »Saj tudi ne vam, kaj naj bi doma počela. Vem, da se bosta dolgočasila, toda jaz v domači vasi ne bi imela obstanka. Vi, mati, me morate že razumeti, saj ste bili tudi vi nekoč mladi in ste morda čutili isto kakor jaz. Bati se pa zame ni treba. Nič hudega se mi ne bo zgodilo, saj sem že toliko pri pameti, da bom znala nase paziti.«

Potem je bila še ena pošnja, naj ji oče in mati beg oprostita, nazadnje pa lepi pozdravi in naslov, kjer je zdaj v službi in kamor naj ji pišeta, če bosta seveda utegnila.

V splošnem pismo torej še ni kazalo nikakšnega pravega kesanja zaradi nepremišljenega bega, in to je Kačarja in Kačarico kar malo zbodlo.

»Kakor si je postlala, tako bo spala,« je dejal Kačar in se zamislil. O, njemu se je časih v mladih letih hudo godilo, toda da bi bil od doma pobegnil, ne, kaj takšnega mu ni nikoli prišlo na misel. Povedal je to svoji ženi.

»In tako daleč!« se je ta zgrozila. »Oh, kakšni so zdaj mladi ljudje!«

»Da, tako daleč,« je kakor zvest odmev ponovil Kačar.

Če bi bila oba vedela, kako blizu je v resnici Marija. Samo nekaj ur daleč, samo nekaj ur.

XII
Pri vojakih.
[uredi]

Janeza je zaneslo daleč v Srbijo. Izprva se je bal, da se pri vojakih ne bo prav dobro počutil, toda kmalu je videl, da ni tako hudo, kakor si je mislil. Uboganja je bil vajen, napornega dela pa tudi. Sicer pa služba ni bila hudo težka. Malo potrpeti je bilo v začetku res treba. Zgodnje vstajanje in vse drugo, kar je z vojaščino v zvezi, mu je prišlo kmalu v meso in kri.

Tudi hrane, ki je dotlej ni bil vajen, se je kmalu navadil. V svoji četi je imel nekaj tovarišev, ki se je z njimi dobro razumel, in ti so mu pomagali prebiti marsikatero uro, ki bi mu bila morda drugače dolgočasna in bridka.

Prost ni bil mnogo komaj toliko, da si je v začetku lahko ogledal mesto, kamor ga je bila zanesla vojaška služba. Od nekega tovariša je tudi dobil nekaj knjig. Ta tovariš, ki je bil prav tako s kmetov kakor on, je upal, da bo dobil pozneje kakšno boljšo službo v mestu, in je zato nameraval napraviti izkušnje čez nižjo gimnazijo, ker je vedel, da je treba za mestno službo nekaj več znanja. Iz teh knjig se je tudi Andrej učil. Videl je, da učenje prav za prav ni bog ve kako težavno, in ker mu je razen koristi prinašalo tudi to, da mu je hitreje tekel čas, se pa je z vso vnemo oprijel. Bolje mu je šlo od rok kakor tovarišu, ki mu je dal knjige, in to ga je k delu še bolj izpodbodlo.

Seveda pa pri tem ni pozabil Marije. Kadar je le malo utegnil in kadar mu je bilo srce tako polno, da ga je moral iztresti, ji je vselej pisal. V prvih pismih ji je popisal, kako se mu godi in kaj počenja. Omenil ji je tudi svoje učenje, in kar nekakšno zadoščenje je začutil, ko mu je Marija odgovorila, da je prav, če se ukvarja s knjigami, saj utegne kdaj nanesti slučaj, da bo znanje potreboval.

Drugače pa mu je Marija pisala o vsem, kar je bilo z njo v zvezi. V vsakem pismu mu je ponavljala, kako je botra dobra z njo, in kako skrbi za njo. Iz pisem se je videlo, da Marija ni več tako obupana, kakor je bila v začetku in da se je počasi že sprijaznila z usodo, ki jo je zadela. Časih mu je sporočila tudi kaj novega iz Andrejeve domače vasi in mu pisala, kako domači še niso nič odkrili, kje je prav za prav in kaj počenja.

Andrej ji je na vsako pismo takoj odgovoril, čim mu je čas dopuščal. Prosil jo je, naj poizkusi malo pozvedeti, ali se doma še kaj govori o njima in kaj mislijo njegovi in njeni starši.

Žal Marija tega ni mogla zvedeti, pač pa je pisala Andreju nekaj, kar ga je še bolj razveselilo kakor vse drugo. Botra ji je namreč rekla, da bosta lahko ostala z Andrejem pri njej, dokler se ne bo doma vse uredilo, in da se bosta lahko pri njej vzela. In če se na njegovem in njenem domu ne bodo hoteli sprijazniti z njuno poroko, tudi ne bo nič rekla, če bosta sploh ostala pri njej, saj itak ničesar ne bo mogla nesti s seboj v grob ...

Andreju je ob teh besedah zaigralo srce. Zdaj je šele videl, kako rada ga ima botra, in iz srca ji je bil hvaležen, za oporo, ki jo je dala njemu in njej. Zdaj je vsaj vedel, da se lahko nekam zateče s svojo izvoljenko, čeprav se jima bo ves svet postavil po robu.

Prvi mesec je že potekal, kar je prišel k vojakom. Tudi v kraju, kjer se je zdaj nahajal, se je že čutilo, da prihaja zima. Snega sicer še ni bilo, kazalo pa je, da mora kmalu priti. Od doma mu je pisala Marija, da je pri njih že precej zapadel in da še zmerom sneži. Obeta se huda zima in hladno je, kakor že več let ni bilo ob tem času. Odgovoril ji je, naj pazi nase, zaradi sebe in zaradi otroka, ki ga nosi pod srcem.

Poskusil je tudi, da bi za božič dobil nekaj dni dopusta, toda to se mu ni posrečilo, pač pa so mu obljubili, da mu ga bodo dali za veliko noč. Čeprav je bil ta rok še daleč, je bil Andrej vesel. Če bo čas tako hitro mineval, kakor mu mineva zdaj, bo to prav kmalu. Kako bo Marija srečna, ko jo bo prišel obiskat! Sklenil je že, da bo poskusil dobiti čim daljši dopust. K Mariji pojde in bo ostal nekaj dni pri njej, čisto na skrivaj. Šele takrat, ko mu bo začel dopust že potekati, pojde še za kakšen dan domov pogledat.

Domov je pisal že dvakrat, odgovora pa ni dobil nobenega. Prav dosti se za to ni menil, saj mu je Marija dovolj pisala. Vedel je, da se oče in mati bolj težko pripravita k pisanju in jima tega ni zameril. Sicer pa od doma ni ničesar potreboval in tudi dosti mu ni bilo do njega. Denarja je imel s seboj več, kakor ga je potreboval, za zapravljanje pa tudi ni imel dosti priložnosti. Kadil ni in pil tudi ne. Edino, kadar je imel prosto, si je privoščil kaj boljšega in stopil tu in tam v kino, toda še tedaj je vzel najcenejši sedež. Tako se glavnica, ki jo je bil vzel s seboj, ni dosti zmanjšala, kar je bil pri vojakih.

Kakor mu je Marija sporočila, je bilo njeno pošiljanje pošte preko Zagreba brez motenj. Doma nihče ni slutil, da Marija ni v Zagrebu, ampak prav blizu, v sosedni vasi. Seveda se je ona držala doma in se ni nikjer pokazala. Čeprav je v botrini vasi niso poznali, bi se utegnilo vendar primeriti, da bi jo videl kdo, ki mu ni tujka, in vse bi bilo izdano. Tega pa za nobeno ceno ni marala storiti, ker je vedela, da bi se potem začel zanjo pravi pekel.

Tako je Andrej zmerom vedel, kako je z Marijo in zaradi tega ni bil nikoli v skrbeh, kaj se bo zgodilo. Priznati si je moral, da sam ni upal, da bo vse tako srečno šlo. Spet je dobil zaupanje vase in v usodo.

Zdaj pa se vrnimo še malo v Zabukovje, h Kačarjevim in Podbregarjevim.

Kakor je Marija Andreju pisala, je bila tam že huda zima. Kadar ni snežilo, je zmrzovalo, in kmetje so že bili v skrbeh, koliko časa bo trajalo, da bo skopnel ves sneg, kar ga je naneslo.

V vasi je bilo mirno. Ljudje so se držali domov, le časih pod noč so se dobili kje pri sosedu, da so izpregovorili kakšno besedo.

Kačarjevi so dobivali od Marije pisma skoraj vsak teden. Tako sta bila oče in mati zaradi nje brez skrbi, saj jima je zmerom pisala, da se ji prav dobro godi in da ji ničesar ne manjka. Mati ji je nekajkrat odgovorila. Pisala ji je, naj pride za božič vsaj za kakšen dan domov, saj se na ta dan vsi pošteni ljudje vrnejo k hiši, toda Marija jima je odgovorila, da to ne bo mogoče, ker bo imela takrat v svoji službi preveč dela in bi morda službo izgubila, če bi šla kam prav takrat, ko jo bodo najbolj potrebovali. »Kakšno drugo bi utegnili vzeti, če bi šla, in potem bi jo kar obdržali, jaz bi pa ostala brez službe, česar pa zdaj nočem ...« Tako je odgovorila materi. Ko sta Kačarjeva dobila njen odgovor, je mati skomignila z rameni in zastokala. Kačar ni rekel ničesar.

Dela ni bilo mnogo. Drv je bilo za vso zimo dovolj pred hišo, doma pa tudi ni bilo kaj prida opravkov. Tako je Kačar po večini presedel vse dni za toplo pečjo, njegova žena pa je na klopi ob njej pletla nogavice, čeprav sa je ob brleči svetlobi le slabo videlo. Imela je slabe oči in mož jo je zmerom nagovarjal, naj si jih ne kvari še bolj s pletenjem, saj utegne isto oslepeti, toda ona se za njegove besede ni dosti zmenila. Kaj pa naj počne od dolgega časa?

In tako se je počasi približal božič, najlepši dan v letu vsakega človeka.

XIII
Usodni božič.
[uredi]

Sveti večer se je približal. Vsa vas je bila praznično pripravljena. Pridne gospodinje so pekle in iz vsake hiše so prihajale prijetne vonjave. Dišalo je po poticah in drugih sladkih dobrotah. Otroci, ki so drugače bolj tičali doma, so se pokazali na cesti. Razigrani so bili. Podili so se med snežnim metežem, hodili drug k drugemu na obiske.

Povsod je bilo vse pospravljeno. Beli prti so prišli na mizo, novi, oprani zastori na okna. Okoli hiš ni bilo treba dosti popravljati, saj je vse zakrival globok sneg in še zmerom nov je naletaval v gostih kosmih.

Na griču pod cerkvijo je bilo najbolj živo. Otroci so se dričali na saneh, ki so bile narejene kar iz starih dog in za silo oskobljenih desk. Toda hitele so po griču navzdol prav tako hitro kakor tiste, ki jih imajo mestni otroci.

Pri Kačarjevih niso prav dosti pekli. Za koga pa? Marije ni bilo doma, Kačar in Kačarica pa tudi nista preveč hrepenela po poticah.

»Samo nekaj malega bom naredila, da bo pač spomin,« si je rekla Kačarica, in njenemu možu se je zdelo to kar prav.

Sicer je bil pa Kačar nekaj bolan. Pred par dnevi je šel malo od doma po vasi. Zavil je v gostilno in tam popil nekaj kozarcev vina. Ob njem se je razgrel in mrzli veter, ki ga je zajel ob povratku proti domu, ga je tako prepihal, da se je prehladil. Žena mu je skuhala lipovega čaja in ga hitro poslala v posteljo, pa ni dosti pomagalo. Zdaj je že več dni pokašljeval in tožil, da ni prav trden v nogah. Nič več se skoraj ni spravil s peči. Le za kosilo in preden je šel spat, je zlezel z nje. Med delom Kačarica tega skoraj ni porajtala. Njen mož zadnja leta sploh ni bil preveč trdnega zdravja in zato se tudi zdaj ni zanj preveč bala. In tudi s svojimi očmi, ki so ji zmerom bolj slabele, je imela toliko skrbi, da se za tuje skoraj ni utegnila brigati.

Prav zaradi oči je tudi rekla, da to leto ne pojde k polnočnici.

Tako je prišel sveti večer. Dokaj prazen in žalosten je bil v Kačarjevi hiši. Pošta je sicer prinesla novo Marijino pismo z najprisrčnejšimi voščili za božične praznike, toda to pismo samo Marije ni moglo nadomestiti. Zvečer sta Kačar in Kačarica kropila po hiši. Samo hlapec je še stopal za njima in godrnjaje molil rožni venec.

»Bo pa drugo leto bolje,« si je po tihem rekla Kačarica, ki jo je samota najbolj bolela.

»Takrat bo Marija spet doma ... Saj nima tako trdega srca, da je ne bi bilo ...«

Po kropljenju so vsi trije posedli za mizo. Hlapec je sedel v kot in žulil tam svojo pipo. Moško je sedel, saj ga je le malokdaj doletela čast, da bi smel biti v tej sobi. Samo na velike praznike.

Tudi on je začutil samoto, ki je vladala v hiši, ker ni bilo Marije. Trideset let je bil že skoraj pri hiši. Prišel je že, preden se je Kačar oženil s sedanjo gospodinjo, in zato ga je časih kar bolelo, ko je moral občutiti, da ga ne smatrata za člana družine, čeprav je vložil v ta dom vse svoje moči.

Ko je odbila deseta večerna ura, je dejal, da pojde še malo v gostilno pogledat, kaj delajo tam ljudje. Potem pa pojde k polnočnici. Ali pojde še kdo?

»Jaz tudi,« je dejal Kačar, »pa se moram še pripraviti.«

»Nikamor ne pojdeš,« je oporekla Kačarica.

»Še bolj se boš prehladil. Ali nisi že zadnjič dovolj iztaknil?«

»Od rojstva že skoraj hodim,« je mirno dejal Kačar, »pa pojdem še letos. Saj nisem iz lecta.«

»Kakor veš, samo da mi potem ne boš česa očital in dolžil mene, če se boš še bolj prehladil. Toliko bi bil že lahko pameten ... da ...«

Toda Kačar je ni poslušal. Šel je v svojo čumnato in odprl staro skrinjo, ki je zaškripala, kakor bi se hotela jeziti, da sili nekdo vanjo. Vzel je svojo pražnjo obleko in jo položil na posteljo. Potem se je začel počasi oblačiti.

Hlapec je že davno odšel, preden je bil Kačar oblečen. Od daleč se je začulo prvo vabljenje iz cerkve, ko je spet stopil v izbo.

Žena je spet sedela pri peči in mrtvo gledala predse.

»Kaj se držiš?« ji je rekel nekoliko prijazneje, kakor bi se bil hotel pobotati z njo.

»O, nič, samo neumno se mi zdi, da siliš v ta metež. Saj sam ne veš, kako je zunaj.«

»Še hujše je že bilo, pa sem šel k polnočnici. In še ti si šla ...«

»Je že res, toda takrat sva bila oba zdrava.«

»Saj nisem tako hudo bolan ... in daleč tudi ni,« jo je skušal Kačar pomiriti.

»Naredi, kakor hočeš,« mu je dejala, da bi končala pogovor.

Kačar je skomignil z rameni, kakor ne bi bil vedel, kaj naj reče, potem pa je stopil v vežo in odklenil hišna vrata. Veter mu je vrgel v obraz vrtinec snežink in skoraj sapo mu je vzelo.

Počasi je krenil stari Kačar po cesti. Komaj da se je poznalo, kod drži, kajti snega je naneslo od popoldneva skoraj pol metra, in še zmerom se je vsipal nov. Hladen veter, ki ga je nanašal, je rezal do kosti. Kačar je kar drgetal od mraza.

»Saj bo takoj dobro,« je dejal samemu sebi. »Samo navaditi se moram ...«

Njegova hiša je stala nekoliko stran od vasi, zato ni srečal žive duše. Pa tudi zgodaj je še bilo. Kar neumno se mu je zazdelo, da je šel tako rano od doma, saj ni bil pred mašo namenjen v gostilno.

»Potem pojdem na kozarec,« si je rekel. »Toda kaj naj počnem zdaj? Do cerkve ni niti pol ure, pa je komaj enajst. Ali naj pol ure prezebam v klopi?«

»Pa pojdem malo naokoli,« si je rekel. »Saj me že dolgo ni prepihalo. Morda bo potem kaj bolje ...«

Začutil je spet, da ni prav trden v nogah, toda iz tega si ni delal skrbi. Spomnil se je, kako mu je nekoč oče pripovedoval ... Bolan je bil. Vročica ga je kuhala in sam je ležal v čumnati. Pa ga je v vročici prijelo, da je ves zmešan skočil iz postelje, se samo za silo oblekel in zbežal od doma v sneg. Vso noč se je potikal naokoli, drugo jutro pa so ga našli nekje daleč v gozdu. Bledlo se mu je. Prinesli so ga domov in ga dali v posteljo. Bali so se zanj, toda zgodil se je čudež. Naslednji dan je bil zdrav kakor riba v vodi.

»Da, takle veter zaleže za pet zdravnikov,« si je dejal Kačar in nekoliko ustavil korak.

Noga mu je zagazila v celo, da se je do pasu vdrl v sneg.

»Lej ga spaka,« si je rekel. »Malo moram pa le paziti.«

Izkopal se je, čeprav s težavo, in šel počasi dalje. Temno je bilo kakor v rogu. Sneg je postajal sicer redkejši, toda brilo je čedalje huje.

»Uf, kje se je le vzel ta veter. Siten je kakor obadi poleti,« je zagodrnjal Kačar.

Toda počasi se mu je zazdelo, da je mraz ponehal. Samo noge so mu postajale tako težke, da jih je komaj premikal.

»Ali sem res že tako betežen?« se je v strahu povprašal. »Če pojde tako dalje, do polnoči ne bom prišel do cerkve. Pa sem se bal, kaj bom pol ure počel! Ti spak, ti!«

Nekje v daljavi je videl odsev svetlobe. S sosednega griča so menda hiteli kmetje k polnočnici, in s plamenicami so si razsvetljevali pot. Nekajkrat je zaklical, toda glas se mu je izgubil v burji.

»Tudi jaz bi bil lahko vzel kaj s seboj,« si je dejal.

Čedalje bolj mu je legala utrujenost v noge. Komaj se je še pomikal dalje, pot pa je bila dolga, strašno dolga. Ali jo bo ob tem slabem vremenu zmogel?

»Bom!« si je dejal in skusil pospešiti korake.

Nekaj časa je šlo, toda ne dolgo. Sama trdna volja ne pomaga, če ni moči. Čedalje huje mu je postajalo. Tako slaboten je bil, da ga je veter zanašal in nekajkrat je le malo manjkalo, da se ni zvalil v sneg.

Z drhtečimi rokami se je še bolj zavil v suknjo. Potem je za trenutek obstal.

Ali je še daleč? Ali ne bo že kmalu zagledal od daleč domače cerkve ali pa vsaj zaslišal zvonjenja?

Prisluhnil je. Ničesar ni čul. Tudi videlo se ni nič. Zdaj mu je bilo že žal, da je šel sam od doma in da je sploh šel.

»Mari bi bil poslušal staro in sedel doma za pečjo,« mu je rekel njegov drugi jaz. »Treba ti je strašiti v takem vremenu z boleznijo po svetu.«

»K polnočnici pa človek le mora iti,« je miril samega sebe in se prepričeval.

Zdaj je veter malo odjenjal. Pogledal je okoli sebe. Tedaj ga je zazeblo do kosti. Saj ne hodi prav. Zgrešil je pravo pot in zavil navkreber proti gozdu. Kako se je le to moglo zgoditi? Tako dobro je poznal pot, pa se mu je primerilo kaj takega. Ali je res že tako star in tako neroden?

»Hitro se moram obrniti,« si je dejal. »Vreme ni takšno, da bi se človek mogel in smel obirati. In kar domov pojdem ... «

Rečeno, storjeno. Obrnil se je in se začel pomikati s hriba navzdol. Kolena so mu klecala in nekajkrat bi ga bilo skoraj vrglo naprej. Vse ga je bolelo, toda stisnil je zobe in šel dalje. Počasi, tako počasi, da je kar obupaval, kdaj bo na pravi poti.

Kako se je pot vlekla. Ni je hotelo biti konec. Ali je res tako dolga? Stari Kačar je začutil, da mu bo zdaj zdaj zmanjkalo moči. Kaj bo potem? Kaj?

Zgrozil se je ob tej misli in zvrtelo se mu je v glavi.

»Malo moram počiti,« si je rekel. »Preveč se ženem.«

»Ne, ne smeš,« mu je šepetal drugi jaz. »Ali ne veš, kako je to nevarno? Zaspal boš v snegu in nič več te ne bo moglo rešiti. Koliko jih je že tako končalo! Drugo jutro so jih dobili mrtve ...«

Da, Kačar je to dobro vedel, toda ni si mogel pomagati. Noga mu ni hotela iti dalje. Sama od sebe se mu je ustavila. Nekaj ga je prisililo, da se je moral spustiti v sneg. Ko je že sedel v njem, ga je razgrebel. Z drhtečimi rokami si je izkopal v njem zavetje in se potem še tesneje zavil v suknjo. Zdaj ga je prevzelo nekaj kakor prijetno olajšanje. Noge so mu bile mrtve. Niti čutil jih skoraj ni. Čutil je samo toploto, ki je prihajala iz njih in se mu razlivala po vsem telesu.

»Dolgo ne smem tako ostati,« si je šepnil ves utrujen. »In paziti moram, da ne zaspim.« Nekaj časa je čepel v snegu, mencal z nogami in si otiral oči, da ne bi zadremal. Potem se je odločil:

»Zdaj pa moram vstati. Dovolj sem že počival.«

Vzpel se je kvišku in hotel stopiti na noge, toda odpovedale so mu službo. Kakor izpodsekano drevo se je zvalil nazaj v sneg. Med padcem ga je zaneslo in ga zasukalo, da se je obrnil in priletel na obraz v sneg. Polna usta ga je imel. Toliko, da se ni zadušil.

Kaj zdaj? Kaj zdaj? To so mu tolkle misli po senceh. Ali je res obsojen, da bo moral ostati tu in zmrzniti?

Spet se ga je polotila vročica. Negibno je ležal v snegu. Tedaj se mu je iznenada zazdelo, da ni sredi poti, ampak doma za pečjo. Vsa izba je razsvetljena. Žena sedi za mizo in plete, on pa se greje in tako prijetno mu je. In žena ima pred sabo na mizi pismo. Kačar ve, da je Marijino. Da, Marija je pisala, da bo prišla nocoj, na sveti večer. Samo njo še oba čakata.

Počasi bije ura na zidu. Četrt za četrtjo. Kačar in Kačarica čakata, strmita proti vratom.

Tedaj se iznenada začuje za njimi smeh. Odpro se na stežaj in na pragu stoji Marija. Vesela je, vsa žari. In kliče mater in očeta ...

Blaženo se smehlja Kačar. Ne sluti v vročici, da ni za pečjo, ampak v snegu. In da je komaj dobrih dvajset metrov pod njim cesta, po kateri hite poslednji zapozneli vaščani k polnočnici ...

Tudi Kačarjev hlapec se je zelo čudil, ko ni videl svojega gospodarja pri polnočnici, ko je vendar vedel, da pride. In hlapec je vedel, da drži Kačar vselej besedo. Izprva je bil nekoliko v strahu, potem pa si je mislil:

»Bolan je, pa ga je ona zadržala doma. Saj je to bolje. Bog ve, kako bi se bil moral truditi, da bi prišel v tem vremenu do cerkve. Bom pa jaz pomolil zanj. Oče naš ...«

Zatopljen v svoje misli hlapec kar ni vedel, kdaj je bilo polnočnice konec. Tako hitro je minila. Ko se je zdramil, so že poslednji vaščani zapuščali cerkev.

Na cerkvenem pragu je dobil sosedovega hlapca.

»Kaj pa ti je, Miha?« ga je povprašal ta.

»Kaj naj bo?« je hlapec odvrnil. »Zebe me, če pomislim, kako daleč imam do doma, je pa še huje. In zmerom nanaša sneg, kakor bi nas mislilo čisto zasuti. Gospodar je bil pametnejši. Rajši je ostal doma.«

»Ali ne bi šla na kozarec, da se malo pogrejeva?«

»Saj sem bil že pred mašo,« je dejal Miha. »Tako polno je bilo, da sem komaj dobil prostor.«

»Pa pojdiva še malo tja. Škodovalo nama ne bo.«

Miha se je pomišljal. Ali naj gre? Bolje je, da se odpravi čim prej domov. Razen tega pa je bil precej stiskav in se mu je zdelo škoda denarja. Rekel je, da nima ničesar s seboj.

»O, saj te jaz vabim,« je odvrnil sosedov hlapec in ga prijel pod roko. »Kar lepo pojdi. Potem pa se vrneva skupaj. Bo krajša pot, ko bova dva.«

Zdaj se Miha ni nič več branil. Šla sta v gostilno, kjer sta naročila pol litra vina. Potem sta iznenada odkrila, da sta še zmerom žejna, in nova steklenica je prišla na mizo. In potem še ena. Nazadnje sta bila že tako okrogla, da sta zaspala za mizo.

Okoli štirih zjutraj je začel poditi krčmar ljudi domov. Zunaj je še zmerom snežilo. Ko je videl oba hlapca, ki spita v kotu, ju je pustil pri miru. Mislil si je:

»Ta dva sta daleč doma in vina sta se nabrala, da bi utegnila v temi kam zaiti. Bolje je, da ostaneta do dneva tu. Na poti tako nista nikomur. Kaj bi ju zdaj podil v noč!«

In tako sta se Miha in njegov tovariš zbudila šele, ko se je začel delati dan. V zgodnjem dopoldnevu je prišel Miha domov.

Tu je bila velika zmeda. Ko ga je Kačarica zagledala, je planila k njemu:

»Kje je moj mož? Ali ga nisi privedel domov?«

Miha se je začudil:

»Ali ni ostal doma? Tako sem mislil ... Pri polnočnici ga ni bilo ...«

Kačarica je kriknila. To, kar je prej samo slutila, česar se je bala, se je uresničilo. Vedela je, kaj se je moralo zgoditi njenemu možu.

Planila je v jok.

»In rekla sem mu, naj ostane doma in naj ne hodi k polnočnici! Pa je moral iti. Bog ve, kam je zabredel, kje je zmrznil. Joj, da mora pasti vsaka nesreča nad mene ...«

Tako je tožila in ni je bilo mogoče potolažiti. Miha ni vedel, kaj naj stori. Potem se je odločil, šel do soseda, povedal, kaj se je najbrž zgodilo, in prosil, naj pošljejo koga na vas, da bodo Kačarja poiskali.

Okoli poldneva je bilo, ko so prinesli na Kačarjevo posestvo novico, da so gospodarja našli. Mrtvega, otrplega seveda. Ker je bilo od kraja, kjer so ga dobili, bliže do cerkve kakor do doma, so ga nesli v mrtvašnico.

Kačarica ni vedela, kaj se godi z njo. Samo jokala je in jokala. Hodila je kakor izgubljena po hiši.

Miha je stopil k njej:

»Na vas bova morala iti in vse poskrbeti.«

Kačarica se je zdrznila.

»Na vas iti? ... Ne, ne ... Pustite me ... Miha, pojdi ti tja in poskrbi, da ne bo ničesar manjkalo ... Jaz ne morem ... Tu imaš denar.«

Kar motoglava je stopila k skrinji in privlekla iz nje nekaj stotakov. Niti preštela jih ni, ampak jih je stisnila Mihi v roke.

»Če bo še treba, mi povej,« je zajecljala, se vrgla na posteljo in iznova zajokala.

In Miha se je res odpravil sam na vas in vse uredil. Ves zbegan je bil. Malo je učinkovala na njegovo zbeganost žalost, malo pa pijača, ki jo je popil ponoči.

V mrtvašnici se je ves dan gnetlo ljudi. Že dolga leta se ni primerilo, da bi bil kdo v snegu zmrznil, in zato je bil to za vso vas prav nenavaden dogodek, dobrodošla hrana za radovedne ljudi. Cerkovnik je molče gledal zijala, samo otroke je odganjal.

Kmalu po poldnevu so položili Kačarja v rakev. Ležal je k sreči zravnan, da niso imeli pri tem nič sitnosti. V smrti se je smehljal in če ne bi bil tako bled, bi si bil moral vsakdo misliti, da samo spi, da se bo zdaj zdaj zbudil in vstal.

Proti večeru se je Kačarica le toliko opomogla, da je prišla do mrtvašnice. Z opotekajočimi se koraki je stopila čez prag, se plašno ozrla na vse strani, potem pa je stopila k odru, ki so ga zdaj že obsevale sveče, omahnila ob njem in kriknila. Njena nema bolečina je vse prevzela. Jokati ni mogla več. Vse solze je že izlila in zato jo je še bolj bolelo pri srcu. Bila je tista suha žalost, pomešana z obupom, ki je najhujša.

Potem je vstala. Bila je bleda kakor zid. Obrnila se je in ne da bi bila še kaj pogledala mrtvega moža, je stopila čez prag.

Zunaj jo je čakal Miha. Prijel jo je pod roko.

»Domov pojdeva zdaj, ali ne?« je tiho vprašal.

Pokimala je in brez volje odšla z njim. In doma je spet omahnila na posteljo. Kmalu jo je k sreči objel odrešilni spanec. Šestnajst ur je spala. In ko se je zbudila, je bila stara, tako stara, kakor bi bila prespala dvajset let. Miha se je zgrozil, ko jo je zagledal.

XIV
Marija ne ve ničesar.
[uredi]

Pri Andrejevi botri je teklo življenje mirno dalje. Zima je bila in hiša je stala precej daleč od vasi na hribu. Zato sta jo botra in Marija le redkokdaj zapustili. Saj je bilo v hiši dovolj dela, kadar ga ni bilo, sta se pa pogovarjali. Mariji se je skrbna botra čedalje bolj priljubila. To ni bilo nič čudnega. Marija je bila vajena od doma le ostrih besed. Mati jo je sicer imela rada, vendar pa ni znala ravnati z njo tako, kakor bi si bila Marija želela. Preveč trda je bila, premalo je znala izbirati besede. In tudi svojih čustev ni znala tako izražati, da bi bila Marija čutila, da ima v njej resnično mater, ki zna občutiti vsako njeno veselje, vsako njeno žalost. Botra pa je bila v tem pogledu čisto drugačna. Ne samo zaradi tega, ker je imela nežnejše srce kakor Kačarica. Še nekaj drugega je bilo. Botra ni imela nikoli te sreče, da bi bila postala mati. Hrepenela je po njej, toda ni bila uslišana. In vendar je vsa njena duša klicala po materinski ljubezni, iskala predmet, na katerem bi to ljubezen lahko izpričevala. In zdaj je prišla k njej Marija, izvoljenka njenega birmanca. Dekletu se je videlo, da trpi, da je obupano in da potrebuje materinske ljubezni in zaščite. In vsega tega ji je dalo zdaj botrino srce lahko v izobilju, saj je samo čakalo take priložnosti.

Dostikrat se je zgodilo, da je bila Marija vsa prestrašena, zagrenjena. Zgodilo se je, da se je kakšno Andrejevo pismo izgubilo ali pa da se je zamudilo. Marija ni vedela, kaj naj stori. Stotine strahov se je zbujalo v njeni duši. In takrat jo je znala botra tako lepo potolažiti in razvedriti. Ali pa se je v Mariji zbudil iznova strah, kaj bo morda že prav kmalu, če jo bodo odkrili. Tudi takrat ji je botra vselej našla kopico pomirjevalnih besed, ki nikoli niso zgrešile svojega namena. In kadar je prišlo kakšno Andrejevo pismo, je bila botra vselej vsaj tako vesela in srečna, kakor Marija.

»Kaj ti je pisal?« jo je izpraševala. »Ali je kaj lepega?«

Izprva je bila Marija v zadregi in sramovala se je. Nerodno ji je bilo, da bi tudi botra zvedela vse, kar ji Andrej sporoča. Mislila je, da se bo botra smejala, ko bo brala vse Andrejeve zaljubljene besede. Pa ji je le pokazala prvo pismo. Videla je, da se je zmotila. Botra jo je mala razumeti, ne samo kakor mati, ampak tudi kakor tovarišica. In uživati je znala vsako Andrejevo lepo besedo prav tako kakor ona. Zato ji je potem pokazala vsako pismo. Srečni sta ga brali in toliko, da še odgovorov nista skupaj napisali.

Zdaj pozimi, ko sta bili ves dan skupaj, sta se prav za prav šele čisto spoznali.

Za božič sta sklenili ostati doma. Kaj naj bi bili tudi v vasi počeli, zlasti ker je bilo tako slabo vreme? Botra na vasi ni imela dosti znancev, ker se je držala zelo sama zase, kar je izgubila moža. Saj še ob navadnih nedeljah ni šla dostikrat na vas. Navadno je take dni sedla za uro ali dve sama v kot, vzela molitvenik v roke in ga prebirala. Tako je našla dovolj priložnosti za molitev doma in ta ji je prinašala prav toliko utehe in miru kakor drugim cerkev.

Za Štefanovo se je pa le odločila, da pojde na vas in v cerkev. Tudi Marija bi bila rada šla z njo, že zaradi tega, da bi na pošti povprašala, ali je kaj zanjo prišlo, toda botra ji je dejala, da je bolje, če ostane doma, da bo hišo varovala, na pošto pa bo stopila že ona sama in pogledala, ali je kakšno pismo iz Zagreba ali pa iz Srbije.

In kako prav je imela teta, ko ji je svetovala!

Ko je prišla namreč na vas, ji je kmalu prišlo mimogrede na uho nekaj o človeku, ki je v Zabukovju na sveti večer zmrznil. Ker je vas dobro poznala, je radovedno vprašala, kdo je to bil. Povedali so ji, da je bil ta nesrečnik Kačar.

Prebledela je in toliko, da ni kriknila. Vprašala je nekaj podrobnosti in vse zvedela. Nekaj jo je stisnilo pri srcu.

»In kdaj bo pogreb?« je še dejala z glasom, ki je drhtel.

»Jutri ga bodo pokopali,« so ji povedali.

Jutri! Marijinega očeta. In sirota uboga niti ne sanja, kaj se je doma zgodilo.

Ali naj ona o tem molči? Ali naj ji vse pove? Ti dve vprašanji sta ji blodili po glavi, ko se je vračala proti domu. Ni si vedela odgovora. Kaj bo rekla uboga Marija, ko bo to zvedela? Ali bo mogla strašni udarec prenesti, zdaj, ko se je komaj nekoliko pomirila?

Marija je stopila na prag, ko je zagledala botro, ki je počasi stopala čez vrt.

»Botra, ali je kaj pošte?« jo je hlastno vprašala, ko je videla njen veseli, razigrani obraz.

O, če bi Marija vedela, kaj se je zgodilo, ne bi bila tako vesela.

Ali naj ji pokvari veselje? Ali naj ji razkrije, kaj se je primerilo?

Težak je bil boj, ki ga je morala botra boriti s samo seboj in s svojo vestjo.

Ne, molčala bo, tako se je odločila.

In pričakujoči Mariji pove, da ni nič pošte zanjo, in da tudi nobenih novic ni nikjer zvedela.

Vendar pa Marija čuti, da se je nekaj moralo zgoditi, da ni vse tako, kakor je bilo, in kakor bi moralo biti. Kaj? Tega ne more odkriti. Botra je tako skrivnostna, tako vase zaprta. In ko ji pove svoj sum, botra molči. In tako je minil ta dan. Naslednji dan je Marija že pozabila svoj strah, svojo prikrito bojazen, in njeno življenje je spet začelo mirno teči dalje.

Na Kačarjev pogreb je prišlo v Zabukovje toliko ljudi, kakor že dolgo ne. Kačar sicer ni bil bog ve kako znan, toda vest o njegovi nenavadni smrti je le presenetila ljudi in jih prignala na pogreb.

Domači hlapec Miha je spremljal vdovo na pokopališče. Dan pred pogrebom se je nekoliko pomirila, ker pač ni videla mrliča, ki je ležal v mrtvašnici, zdaj, pred ljudmi in črno krsto, ki jo bodo vsak trenutek izpustili v zamrzlo zemljo, jo je spet prevzelo. Zameglilo se ji je pred očmi in padla bi bila, če je ne bi bil Miha prijel pod roko in jo držal. Kakor skozi meglene sanje je videla, kako je župnik blagoslavljal krsto, slišala je, kako je ob grobu govoril, da je njen mož izgubil življenje, ko je hotel opraviti svojo krščansko dolžnost, čutila je, kako je drsela krsta po vrveh, kako so padale grude prsti nanjo, votlo in zamolklo, izprva posamezna, potem pa v kopicah. Potem pa je bilo iznenada vsega konec, da sama ni vedela, kdaj in kako. Čutila je samo, da jo je Miha še tesneje prijel pod roko, in potem je morala iti dalje s pokopališča. Pri cerkvi jo je čakal voz. Miha je menda slutil, kako bo, in zato ga je naročil, da ne bi imel ob povratku težav z njo. In potem sta se peljala domov.

Ko se je popoldne Kačarica spet nekoliko pomirila, je začela premišljati, kaj naj zdaj stori. Spomnila se je tudi, da Marije ni nihče obvestil o očetovi smrti. V zmedi so na to pozabili. O, če bi bila Marija zdaj tu, če bi pomagala! Kačarica je začutila, kako jo potrebuje. Da, iz Zagreba jo mora poklicati. Zdaj se bo vrnila, zanesljivo se bo vrnila, saj se na mater ne more hudovati. In vedeti mora, da mati ne more vsega v hiši voditi.

»Miha,« je rekla hlastno, ko je hlapec prav tedaj stopil v hišo. »Mariji bo treba pisati, naj se takoj vrne. Nihče je ni obvestil o očetovi smrti.«

»Kaj ko bi ji brzojavili?« je prevdarno rekel Miha. »Jutri bo že imela obvestilo, in če se bo takoj pripravila, bo pojutrišnjem že lahko doma.«

»Pa res,« je pritrdila Kačarica. »Da, brzojavila ji bova.«

Začela sta sestavljati brzojavko, toda oba tašnega dela nista bila vajena, in naposled je Kačarica dejala, da bo pač najbolje, če prosi Miha poštarico, naj ona sestavi brzojavko. Dala mu je nekaj denarja in ga poslala v vas na pošto.

In še tisto popoldne je odšla v Zagreb brzojavka, v kateri je bilo napisano:

»Oče umrl. Vrni se takoj domov. Mati.«

In ta brzojavka je odločila nadaljnjo Marijino usodo.

XV
Andrejev božič.
[uredi]

Andrej je bil ta božič kaj slabe volje. Prvič se mu je primerilo, da na takšen dan ni bil doma med svojimi ljudmi, ampak v tujini. In še nekaj drugega ga je bolelo. Skoraj vsi njegovi znanci, ki so bili v istem kraju, kakor on, so dobili od doma za praznik kakšen priboljšek, on pa ničesar. Vojak, ki je tisti dan pred božičem nesel pošiljke s pošte, je sopihal pod težkim bremenom, kajti bilo je brez števila manjših in večjih zavitkov. Samo za Andreja je prišla le nerodno popisana dopisnica, na kateri sta mu oče in mati želela srečen božič.

Saj je res materi rekel, da mu ni treba ničesar pošiljati, ker ima dovolj denarja s seboj, vendar pa mu je bilo zdaj hudo. Ni mu šlo za denar, toda kakšen spomin z doma bi mu bil le drag, čeprav samo kos kolača ali prekajenega mesa.

Nekako se je potolažil s tem, da so ga njegovi tovariši, ki so bili srečnejši, povabili v svoj krog in mu postregli z vsem, kar so sami dobili. Tako je nekako pozabil, da je bil edini med njimi prikrajšan. In razen tega mu je pošta prinesla »Domovino«. V njej je prebiral zgodbe, novice iz domačih krajev, tako, da prav za prav ni nikoli čisto izgubil zveze z njimi.

Za božič so imeli vojaki dva dneva prosto! Andreju, ki se je že navadil vojaške suknje, je bilo kar dolgčas, ko ni imel nikakšnega dela. Da bi se ta dan lotil knjig, ki mu jih je dal tovariš, tudi ni maral. Tako je pohajkoval sem in tja, se pogovarjal s tovariši in večji del dneva prespal.

Za Silvestrovo so se prijatelji zmenili, da bodo napravili majhno domačo zabavo. Hoteli so praznovati začetek novega leta, ki ga bodo še vsega prebili pri vojakih. Preudarjali so, kaj bi naredili, da bi ga najbolje prostavili. Andrej se teh njihovih pomenkov ni udeležil, kajti tisto dopoldne je spet prišla »Domovina« in zdaj jo je moral prebrati do poslednje vrste kakor vselej. Najprej seveda oba romana, ki ju kar pričakati ni mogel. Potem pa domače vesti. Tu pa mu je kmalu obstalo oko na kratkem poročilu:

»Iz Zabukovja: Kakor nam poročajo, se je na sveti večer smrtno ponesrečil posestnik Kačar. Bolan se je odpravil k polnočnici. Na poti proti cerkvi, ki je dobre pol ure oddaljena od njegovega doma, je zašel, v snegu onemogel in zmrznil. Drugi dan so ga dobili mrtvega.«

Andrej je prebledel. »Za boga, ali je mogoče?« Še enkrat je prebral poročilo, toda ne, ni se zmotil. Ponesrečenec ne more biti nihče drug kakor Marijin oče.

»Ena ovira je že odstranjena,« to je bila prva misel, ki ga je prešinila, toda takoj jo je pregnal. Kako je mogel sploh kaj takega misliti?

Potem se mu je vsililo še nekaj drugega. Kaj bo zdaj z Marijo? Ali ona že ve? Ali jo bodo odkrili? Ali se bo vrnila? Vsa ta vprašanja so ga grizla in ni si vedel odgovora nanje.

S tistim Silvestrovim praznovanjem seveda ni bilo nič, vsaj zanj ne. Tovariši so si sicer pripravili zabavo in dobro so se imeli, on pa se ni udeležil njihovega veselja. O polnoči so ga zbudili in mu želeli srečno novo leto. Dremaje jim je dal roko, potem pa je kmalu iznova zaspal.

Brzojavka, ki jo je Kačarica poslala za svojo hčer, je prišla v Zagreb in dostavili so jo Andrejevemu prijatelju, kakor je bilo dogovorjeno. Toda ta se je za praznike odpeljal domov in vrniti se je mislil šele po novem letu. Tako je brzojavka obležala v njegovem stanovanju.

V Zabukovju je stara Kačarica čedalje bolj nestrpno pričakovala svojo hčer. Tretji dan je že mineval, kar ji je brzojavila, toda Marije ni hotelo biti. Niti pisala ji ni. Kaj naj to pomeni? Ali je niti očetova smrt ni ganila? Ali še ne more pozabiti očetove žalitve in njegove jeze, zdaj, ko že počiva v grobu? Kačarici se je zdelo, da mora biti njegova hči zelo, zelo nehvaležna.

Toda ne, takšna ni. Saj jo pozna, Marijo. Dobra je. Nekaj se ji je moralo pripetiti, ko je ni. Ali je morda bolna? Morda leži in ji ne more niti pisati?

In tedaj je prešla Kačarico nova misel. Sama pojde po hčer! Povedala ji bo, kako je zdaj pri hiši, in če drugače ne pojde, jo bo še prosila, naj se vrne domov. Če pa je bolna, jo bo negovala, skrbela zanjo, da se pozdravi in jo potem odvedla domov.

In svoj sklep je mislila stara Kačarica čim preje izvršiti.

Zvečer je pobrskala po skrinji. Pogledala je, koliko je še denarja. Čeprav niso živeli ravno najbolje, je njen mož, ki je sam gospodaril, prihranil precej stotakov. Nekaj je šlo za pogreb, za dobra dva tisočaka pa je skoraj ostalo. Od tega denarja je vzela Kačarica pet stotakov in zavezala jih je v robec, da jih bo imela za pot.

Drugo jutro je vstala na vse zgodaj, ko je bilo še temno. Praznično se je oblekla v črno. Skuhala je zajtrk, ki je že zavrel, ko je šele Miha stopil v kuhinjo.

»Kam pa, mati?« je presenečeno vprašal Kačarico.

»Po Marijo pojdem,« je rekla vdova in nesla skledo s kadečimi se žganci na mizo. Potem je začela hlapcu naročati: »Če bo le mogoče, se jutri zvečer vrnem. Drži se doma, in glej, da bo vse, kakor mora biti. Ne pozabi skrbeti za krave in prašiče, pa pot malo razširi. Marijo bom privedla s seboj in doma bo morala ostati.«

Hlapec je že sedel za mizo, segal z veliko žlico v mleko in žgance ter pritrjeval njenim besedam. Njej sami se ni liubilo dosti jesti. Prav nič teka ni imela. Potem je premislila, ali naj že gre. Vlak se odpelje okoli enajste ure, do postaje bo pa imela ob tem vremenu in po taki poti tudi najmanj debeli dve uri. Da, nekaj časa bi prav za prav lahko še ostala doma. Toda ne, rajši pojde takoj, da je ne bi skrbelo, ker bi utegnila zamuditi.

In šla je. Na pragu je še enkrat zabičila hlapcu, naj pazi na dom, potem pa je kmalu njena črna senca izginila za ovinkom.

Najmanj uro prezgodaj je prišla na postajo. Vsa razgreta je šla v čakalnico in si kupila vozni listek. Drag je bil. Pa je menda res daleč v Zagreb, ko še železnica toliko stane. Gledala je okoli sebe. Še nikjer ni bilo žive duše, razen ljudi, ki so imeli na postaji službo. Potem se ji je ustavil pogled na uri in videla je, koliko prezgodaj je prišla. Stisnila se je k peči na klop. Pot jo je utrudila, toda zadremati se ni upala, da morda ne bi zaspala in zamudila vlaka. Kakor v nekakšni vročici je strmela predse.

Pomislila je, koliko let se že ni vozila z vlakom. Smejala bi se bila človeku, ki bi ji bil pred desetimi dnevi dejal, da pojde tako kmalu v Zagreb.

Počasi se je začela čakalnica polniti. Bili so po večini ljudje, ki so se hoteli vrniti po božičnih počitnicah z dežele v mesto. Kačarica je slišala neko neznano nališpano žensko, ki je pri okencu vzela prav tako kakor ona listek tretjega razreda v Zagreb. Sama pri sebi je sklenila, da bo šla povsod za njo, češ, ta bo že znala pravo pot. In če bo mogoče, se bo seznanila z njo.

Dolgo ni hotelo biti vlaka. Nazadnje pa je le začula vriskanje lokomotive in potem je železni stroj pridrvel na postajo, ves bel od slane. Kačarica je hitro vzela culo, v kateri je imela nekaj jedi, in stopila za nališpano neznanko, ki je bila tudi namenjena v Zagreb.

Na peronu se je gnetlo polno ljudi. Nekateri so prihajali, drugi odhajali, vsi obloženi s košarami in kovčegi. Gnetla se je med njimi in nazadnje s težavo zlezla v vagon, kjer je k sreči odkrila prazen prostor v bližini svoje neznanke.

Preden se je oddahnila, je vlak že potegnil. In potem je šlo od postaje do postaje, povsod izginjajoči stari in prihajajoči novi obrazi. Sprevodnik je Kačarici preščipnil listek in ji povedal, da mora v Ljubljani prestopiti. V Ljubljani je Kačarica že bila, toda spoznala se ni v njej prav nič, saj je bilo najmanj dvajset let, kar je stopala že po njenih ulicah. Toda še precej dolgo je minilo, da je sprevodnik zaklical: »Ljubljana!«

Koliko ljudi je bilo tu na postaji. Kačarica le nikoli ni videla toliko zbranih in zdelo se ji je, da vidi pred seboj mravljišče, ko je stopala po stopnicah vlaka in se potem spustila med množico, ki jo je pogoltnila vase. Z rokami si je odpirala pot, da ne bi zgrešila neznanke, ki je bila kakor ona namenjena v Zagreb. Toda vse zaman. Med ljudmi je kmalu izgubila njeno sled.

»Kaj zdaj?«

Ni vedela, kam naj se obrne. Ljudje so jo zmedli, ker jih ni bila vajena. In čedalje več se jih je zgrinjalo z vseh strani. Hladno je bilo. Zavila se je v črno ruto, ki jo je imela že najmanj dvajset let, pa ni dosti zaleglo. Hladna burja je šla skozi obleko in meso do kosti.

Ko je prišla pred postajo, je slepo zavila kar naravnost. Poldrugo uro časa je imela do odhoda svojega vlaka. Kako naj ga prebije? Ob ozki Kolodvorski ulici je gledala po napisih na hišah. Potem je zavila v stran in prišla do sodnije. Poznala jo je, ker je morala iti nekoč tja pričat. Fantje so se pred leti stepli na vasi in ona je bila slučajno priča tega pretepa. Kako je takrat plašno hodila okoli te hiše! Zdelo se ji je, kakor bi bili sodili njo in ne drugih. Komaj so ji prišle izpovedi iz ust in besedo za besedo so morali sodniki vleči iz nje.

No, zdaj se sodnije ni več bala. Samo čudila se je novim hišam v okolici, ki jih je bilo toliko. In potem je prišla do trgovinice z ozkimi vrati, na kateri je bil napis »Mlekarna«.

»Ne bo škodovalo, če se malo ogrejem,« si je rekla in vstopila.

Samo nekaj delavcev je sedelo tam. Ura se je že bližala poldnevu in začutila je, da ima prazen želodec. Naročila si je vročega mleka, vzela iz cule kos kruha in tako poobedovala.

Nekaj časa je ostala v mlekarni, da se je pogrela, potem pa je odšla. Ura ji je povedala, da ima komaj še dobro uro časa. Še malo je pogledala po mestu. Pri tem je iznenada izgubila smer. Hitela je naprej in naprej, toda nikakor ni hotelo biti nikjer postaje. Nazadnje je spoznala, da je morala zgrešiti pot.

Kaj zdaj? Če ne bo mogla priti več dovolj hitro na postajo! Prestrašila se je. Pred seboj je zagledala starejšega gospoda in ga vprašala, kam mora iti.

»Mati, saj greste ravno narobe,« ji je rekel. »Kar nazaj pojdite v tisto smer, od koder ste prišli.«

»Jej,« je zajecljala, »zamudila bom. Vlak mi bo ušel.«

»Pa stopite na tramvaj,« ji je svetoval gospod. »Kar tu počakajte in sedite na prvega, ki pride. Peljal vas bo naravnost do postaje.

In tako se je zgodilo, da je Kačarica le še ob pravem času prišla do vlaka. Komaj je zlezla v vagon, že se je vlak premaknil.

In potem je šla pot dalje proti Zagrebu. V vlaku je bilo toplo, skoraj prevroče. Oddelek je bil poln, da se je morala stiskati v kotu. Sami tuji ljudie so bili. Ni se upala z nobenim sosedom izpregovoriti besede. Vedela je, da se bo vozila štiri ure, in kar tesno ji je prihajalo, ko je pomislila, kako dolgo bo še morala tu sedeti.

Počasi so se vrstile postaje. Še pred Zidanim Mostom je zaspala in se zbudila šele pri Brežicah.

Ko se je predramila, se je zdrznila in planila kvišku. Ali se ni morda peljala predaleč? Zmedeno je pogledala okoli sebe.

»Kam na ste namenjeni, mati?« jo je vprašala soseda, gospa, ki je morala biti iz mesta.

»V Zagreb, k hčeri,« je povedala Kačarica. »Ali se nisem že peljala predaleč?« je še vprašala.

»Ne. Še precej poti nas čaka,« je dejala soseda.

Kačarica se je pomirila. Potem je vprašala gospo, ali pozna Zagreb.

Ta je pritrdila.

Marijina mati ji je začela pripovedovati svojo zgodbo o moževi smrti, ki se je je gospa spomnila iz časnikov. In ko je še povedala, da je Mariji pisala, pa ji ni ona nič odgovorila, se je začela zgražati.

»Da, takšni so otroci,« je rekla. »Sama nehvaležnost jih je. Da ne pride na očetov pogreb, to je pa že prehudo.«

Potem ji je Kačarica povedala naslov svoje hčere in gospa jo je poučila, kaj mora storiti, da jo bo dobila. Svetovala ji je, naj vprašuje kar stražnike. Ti ji bodo že pokazali pravo pot. Stražniki pa v Zagrebu niso takšni kakor v Ljubljani. Tam imajo okrogle čelade in po njih jih bo spoznala.

Med pogovorom so se tako pripeljali na hrvatsko stran, in ko je Kačarica na prvi naslednji postaji pogledala skozi okno, je že zaslišala govorico, ki je bila sicer podobna njeni, pa je vendar ni prav dobro razumela.

»Zdaj bomo pa kmalu v Zagrebu, ali ne?« je vprašala Kačarica.

»Da, še dobre četrt ure,« ji je rekla soseda.

Kačarici je bilo nekam čudno pri srcu. Šele zdaj se je prav zavedela, da se še ni nikoli peljala tako daleč. Kar bala se je, pa sama ni vedela česa. In skrbelo jo je, ali bo našla Marijo. Neka čudna slutnja se je je lotila. Molče je strmela skozi okno, na zelene travnike ob progi, na hiše, ki so bile tako majhne in siromašne, na ljudi v pisanih nošah, ki so na vsaki postaji vstopali. Potem je bilo iznenada čedalje več hiš okoli in čedalje večje so postajale. Tiri so se razširili in tekli na vse strani. Brez števila vagonov je stalo na njih. In potem se je iznenada odprl ves Zagreb. Kar vzdrhtela je. Tolikšno mesto! Povsod velike palače — zdaj hiti vlak že mimo njih, povsod cerkve, povsod polno ljudi, široke ceste ...

Vlak je obstal.

»Zdaj bomo pa izstopili, mati,« ji je rekla soseda in segla po kovčeg, ki ga je imela na polici nad svojim sedežem.

Kačarica se je sunkoma dvignila. Z glavo se je zadela ob sosedni kovčeg, da jo je za trenutek hudo zabolelo. Potem je plašno pogledala okoli sebe in šla za drugimi.

V Ljubljani je bilo na postaji obilo ljudi, tu pa jih je bilo še neprimerno več. Odkod so se le vzeli, kaj jih je prineslo v mesto?

Počasi se je pregnetla mimo njih. Ob vratih je morala še nekaj časa stati, preden je našla vozni listek, ki ga je bilo treba oddati. Potem je stopila na veliki trg pred postajo.

Stražnika je hitro našla, ker slučajno ni stal daleč od nje. Plašno je stopila k njemu, pokazala naslov svoje hčere, ki ga je imela napisanega na ovitku pisma, in stražnik ji je v besedah, ki jih je le napol nazumela, povedal, da mora iti najprej naravnost, potem pa na desno.

Bala se je stopiti čez cesto. Povsod so švigali avtomobili, zvonci tramvajev so se rezko razlegali vmes. Vsem ljudem se je moralo strašno muditi. Tako so hiteli, kakor bi jim šlo za življenje. Ni jih mogla dohajati, koliko se je trudila. In iznenada se je je spet polotila huda utrujenost, na katero je bila prej v mislih, kako bo v Zagrebu, skoraj čisto pozabila. In lačna je bila tudi.

Premišljala je, kam naj bi zavila, da bi se okrepčala, toda naposled se je odločila, da bo najprej poiskala hčer, in da bo šele potem poskrbela za svoj želodec.

Ko je prišla do naslednjega stražnika, je spet vprašala, kam naj gre. Možak, ki je moral urejati promet, je izprva niti opazil ni. Šele ko ga je plašno pocukala za rokav, se je obrnil in ji pokazal smer, v kateri naj gre.

In tako je šla spet dalje. Čez trge in ulice je stopala mimo hitečih ljudi, zmerom v strahu, da ne bi zašla ali pa da se ji ne bi primerila kakšna nesreča. Na vsakem križišču se je pomišljala in čakala, dokler ni bila cesta čisto prazna.

Čedalje bolj iz mesta so jo pošiljali. Hiše so postajale nižje, bolj poredko posejane. Naposled je na neki hiši brala ima ulice, ki je bila napisana tudi na njenem pismu.

»Zdaj jo bom pa kmalu našla,« si je rekla in srce ji je zaigralo. Iznenada se ji je zazdelo, kakor bi jo bile prevzele nove moči.

Dolga je bila ulica in precej časa je trajslo, preden je odkrila številko, ki je bila na pismu napisana.

Hiša, ki je zdaj stala pred njo, je bila stara. Samo eno nadstropje je imela. Čudno, neprijazno jo je prevzela. Od dima je bila vsa siva in poznalo se ji je, da zidarji že dolgo niso hodili okoli nje.

Pritisnila je kljuko velikih vrat in vse moči je morala zbrati, da jih je odrinila.

Potem je šla skozi vežo in pogledala na prva stanovanjska vrata. Vzdrhtela je. Tu je bilo napisano ime »Ivan Lončar«, ime družine, pri kateri je Marija služila, kakor je pisala.

Potrkala je.

Nihče se ni oglasil.

Nekaj časa je čakala. Roke so se ji tresle. Potrkala je še v drugič in v tretjič. Nič.

Zdaj je šele opazila, da je na vratih zvonec.

»Niso me slišali,« si je rekla in pritisnila na zvonec.

Toda tudi zdaj ni bilo odziva.

Dolgo je čakala. Ali res ne bo nikogar. Ustnice so ji drhtele in vsa bleda je bila v obraz, od mraza in utrujenosti.

Potem se je počasi obrnila in šla k naslednjim vratom ter tam pozvonila.

Skoraj takoj so se vrata odprla.

Na pragu se je pokazala starejša ženska v domači obleki. Presenečeno je pogledala kmetico v tuji noši in jo vprašala, kaj želi.

Jecljaje ji je Kačarica povedala, da išče svojo hčer.

»Hčer? Pri nas je ni,« je dejala gospa.

»Vem,« je odvrnila Kačarica. Potem ji je v soju svetlobe, ki je prihajal iz sobe, pokazala naslov, ki ji ga je bila dala Marija.

Gospa je vzela pismo v roke in naslov prebrala. Dolgo ga je gledala, potem pa je zmajala z glavo in rekla:

»Tu pa nekaj ne more biti v redu.«

Gospa je sicer govorila hrvatsko, a Kačarica je le razumela smisel njenih besed, in jo je preplašeno pogledala.

»Kaj je?« je vprašala.

»Ta gospod je vendar čisto sam,« je povedala gospa. »Stanovanje ima samo eno sobo in k njemu nikoli ne prihaja nobena ženska. Saj smo sosedje, pa ga še nikoli nisem videla v ženski družbi.«

»Kako je to mogoče?« je zajecljala Kačarica. »Saj mi je hči poslala ta naslov! Mora biti tukaj. Kje naj pa bo? Ali gospoda ni?«

»Ne,« ji je povedala gospa. Potem je poklicala svojo služkinjo in jo nekaj vprašala. Ko se je z njo pogovorila, je povedala: »Gospod je Slovenec in je čez božič odpotoval domov. Menda se vrne šele konec prihodnjega tedna.

Kačarica je nemo stala pred njo in ni vedela, kaj naj reče in kaj naj stori. Potem se je šele zavedela. Proseče se je obrnila h gospej in ji rekla:

»Gospa, svetujte mi, kaj naj ukrenem. Nikogar ne poznam tu in ne vem, kam naj stopim, da mi bodo pomagali.«

»Na policijo pojdite,« ji je svetovala gospa. In Kačarica se je poslovila od nje in šla.

XVI
Resnica pride na dan.
[uredi]

Ker je bil že večer, Kačarica ni takoj stopila na policijo, saj ni vedela, kje imajo to poslopje. In razen tega je bila tako zmedena, da sploh ni vedela, kaj je z njo. Kakor pijana je hodila po ulicah in nekajkrat je le malo manjkalo, da ni prišla pod avtomobil. Kje je njena hči? Kaj dela? Kaj se ji je zgodilo? Kaj se skriva za naslovom, po katerem ji je doslej pošiljala pisma?

Kačarica si ni vedela odgovora. V negotovosti je tipala okoli sebe. Morda so jo kam odpeljali? Morda sploh ni bila v Zagrebu?

Prišla je do dolgega drevoreda. Opotekala se je. Sedla je na prvo klop, ki jo je zagledala. Zeblo jo je. Zavila se je s svojo temno ruto, toda nič ni pomagalo. Šklepetala je z zobmi. Da mora prav njo tako tepsti usoda! Moža je izgubila in zdaj še ne ve, kje je hči. Če so ji kaj naredili?

In kam naj zdaj gre čez noč. Tu na klopi ne more ostati, saj bi zmrznila.

Plinske svetilke so osvetljevale drevored in metale po tleh umazane sence. Čedalje manj ljudi je bilo na ulici in še tisti, ki so prihajali in odhajali, so tako hiteli, ker jih je zeblo.

Potem je zagledala stražnika, ki se ji je počasnih korakov bližal. Obrisala si je oči. Stražnik je zavil k njej in jo vprašal, kaj počenja v tem mrazu na klopi.

»Saj ne vem, kam naj grem,« mu je potožila. In potem mu je v kratkih besedah povedala svojo zgodbo. Med jokom in solzami, da jo je komaj razumel.

»Le pojdite z mano, mati,« ji je rekel. »Pokazal vam bom, kje boste lahko poceni prenočevali, jutri bomo pa vse naprej uredili, da bo prav.«

»Prijel jo je pod roko in jo privedel do prve gostilne. Tam so ji dali sobo. Prosila je, naj ji prinesejo kaj za večerjo. In dali so ji neko jed, ki je še nikoli ni pokusila. Ni ji šla v tek, tako da je skoraj vse pustila.

Nato je še prosila za skodelico kave. Dobila jo je in popila, da se je malo ogrela. Nato je legla. Prvič v življenju v tuji hiši, daleč od doma.

Čeprav je bila utrujena, ni mogla zaspati. Čudne misli so ji blodile po glavi in ni se jih mogla ubraniti. Skrb ji je stiskala srce. Vzdihovala in ihtela je ter močila blazino s solzami. Šele čez dolgo, dolgo ji je usmiljeni spanec zatisnil oči.

Zbudila se je, ko je bil že svetel dan. Vstala je, toda čutila je, da je še prav tako izmučena, kakor je bila prej. Toda nekoliko se je le potolažila.

Ko je plačala, je odšla. Policijo je kmalu našla, čeprav je bilo precej daleč od nje. S plašnimi koraki je šla v pisarno. Tam je povedala, kaj se ji je primerilo. Rotila je uradnika, ki je z njo govoril, naj ji poiščejo hčer, naj odkrije, kam je šla, kaj se je z njo zgodilo. S seboj je imela vsa pisma, ki jih je Marija pisala čez Zagreb.

Gospod, ki mu je to pripovedovala, je zamišljen hodil po sobi in se držal za brado.

Ko je vse povedala, je obstal in ji rekel:

»Ali boste ostali v Zagrebu?

Odkimala je.

»Ne, še danes bi se rada vrnila domov.« »Nič hudega,« ji je dejal uradnik. »Samo naslov pustite tu, pa vas bomo takoj obvestili, ko bomo vse zvedeli. Brez skrbi bodite. Če je v Zagrebu, jo bomo že našli. Pravite, da gospoda, pri katerem naj bi služila, sploh ni tu? Poizvedeli bomo kje se nahaja, pa bomo njega vprašali. On mora že vedeti, kje se vaša hči mudi, saj so morala priti vaša pisma na njegov naslov in šele potem v njene roke. Le nič ne skrbite. Čakajte, takoj bomo pogledali, kam je odpotoval, saj imamo pri nas vse zapisano.«

Rekel ji je, naj malo sede in odšel je iz sobe. Čez pet minut se je vrnil in zmagoslavno rekel:

»Ga že imamo! — Pred šitrinajstimi dnevi je odpotoval. Napisal je, da pojde v Krško. Še danes bomo vprašali tja in naročili orožnikom, da ga bodo zaslišali. Čez tri dni lahko pričakujete, da se bo vse pojasnilo.«

Ivan Lončar, Andrejev prijatelj, ki je posredoval pošto med Marijo in njim, se je res mudil v Krškem pri svojih sorodnikih. Prvotno je mislil ostati tam samo nekaj dni, potem pa je svoj dopust podaljšal. Tisti večer, ko se je Kačarica oglasila na policiji in prosila pomoči, je sedel z nekaterimi prijatelji v gostilni. V veseli družbi je bil in tudi sam je bil razigran. Njegov dopust je že potekal in hotel je prebiti še poslednje dni, ki smo mu ostali, v veselju in zabavi.

Tedaj pa so se iznenada odprla gostilniška vrata in na prag je stopil orožnik in pogledal po sobi.

»Ali je tu gospod Ivan Lončar?« je uradno vprašal.

Ivan se je zdrznil in ga pogledal.

»Da, jaz sem to,« je dejal v zadregi.

»Malo pojdite sem. Nekaj bi vas rad vprašal,« mu je dejal orožnik.

Njegovi znanci so se spogledali in Lončarju je bilo kar nerodno. Zardel je in stopil za orožnikom.

»Najbolje je, če greva v mojo pisarno,« je dejal orožnik. »Nekaj vas moram vprašati. Iz Zagreba je prišlo ...«

Lončar se je zamislil. »Iz Zagreba?« In kar nehote se mu je vsilila misel, da mora biti to kaj v zvezi z Andrejem in Marijo.

Medtem sta že prišla do orožniške postaje.

»Saj sam ne razumem, kaj naj ta reč bo,« mu je rekel orožnik, kakor bi se hotel opravičevati, da ga je motil v družbi. »Poglejte, tole je,« je dejal in mu pokazal pismo, v katerem je bilo napisano, da je prišla v Zagreb neka Kačarjeva in iskala tam svojo hčer, ki naj bi baje služila pri Ivanu Lončarju, pa je uradno ugotovljeno, da je tam nikoli ni bilo. In v uradnem sporočilu je bilo dalje zaprošeno, naj orožništvo zasliši Ivana Lončarja, ki se mudi v Krškem, ali kaj ve o Mariji Kačarjevi.

Lončar je sedel in si prižgal cigareto. Potem je začel pripovedovati, kaj je na stvari. Povedal je orožniku, kako ga je Andej prosil, naj mu pomaga v stiski, in kako je Marija, ki je zdaj komaj dobro uro od doma, pisarila na dom preko Zagreba in prejemala po isti poti tudi pisma od doma.

»Ali se lahko zanesem, da to drži?« je dejal orožnik.

»Seveda,« je odvrnil Lončar in mu potem dal naslov, na katerega je moral iz Zagreba pošiljati pošto.

»Nekoliko nerodna je ta zadeva za dekle,« je dejal orožnik in se nasmehnil, pa tudi za fanta. Uboga mati je lovila svojo hčer po Zagrebu, ko se ji niti ni sanjalo, kako blizu je v resnici.

»Seveda je nerodno,« je potrdil Lončar, »zlasti zaradi tega, ker je njen fant pri vojakih, kolikor vem, je njegov oče zelo nasprotoval ženitvi med obema, njen pa tudi. Kako se bosta zdaj spogledala, ko bosta zvedela resnico?«

»Njen oče je umrl,« je povedal orožnik. »Zdelo se mi je, da mi je ime Kačar znano in da sem pred kratkim bral o njem. Prejle sem odkril, da je posestnik Kačar iz Zabukovja na sveti večer zmrznil. Najbrž je potem njegova žena svoji hčeri pisala v Zagreb, naj se vrne, pa ni dobila od nje nikakšnega odgovora, ker vi pač niste bili v Zagrebu in je materino pismo obležalo v vašem stanovanju.

»Da, prav verjetno je, da je bilo tako. To je seveda še dosti huje. Toda končni položaj bo morda le malo izboljšalo. Prej sta bila oba očeta proti poroki, zdaj ostane samo eden ...«

Lončar in orožnik sta še nekaj časa govorila, nato je orožnik napravil zapisnik. Zapisnik je še tisti večer odšel v Zagreb. Lončar, pa se je vrnil v gostilno k svoji družbi. Prijatelji so ga izpraševali, kaj je bilo, on pa je molčal.

»Nič posebnega,« samo to je rekel.

Kačarica se je res še tisti dan odpeljala domov. Kako se je vlekla vožnja, preden je prišla do Ljubljane, in kako še potem, preden je prišla do doma.

Ko je stopila skozi hišna vrata in sedla za ognjišče, je zaihtela. Hlapec je prišel iz hleva in jo tam zagledal. Obstal je na pragu in jo vprašal:

»Kje je pa Marija?«

Kačarica ga je nemo pogledala. Skomignila je z rameni in potem s težavo izdavila iz sebe:

»Ne vem ...«

»Kako? Ne veste?«

Odkimala je. Potem se je zagledala predse. »Pravijo, da bodo zvedeli in mi sporočili ...«

»Ali ni tam, odkoder vam je pisala?« se je začudil hlapec.

»Ne, ni je, ni je. Nekje drugje mora biti.«

»Kako je to mogoče?«

»Čez dva dni bom zvedela,« je rekla Kačarica. Ni imela toliko moči, da bi mu bila vse povedala, kar so ji v Zagrebu rekli. Sicer pa tako ni dosti vedela, kaj naj bi bila govorila? Rekla mu je samo, naj pred ljudmi molči, dokler ne pride obvestilo iz Zagreba.

Miha ji je obljubil in je svojo obljubo tudi držal. Več ljudi ga je vprašalo, kje je Marija, toda vsem je odgovoril, da bo prav kmalu prišla in da je v Zagrebu.

Kačarica sama se ni prikazala iz hiše. Zato tudi nje ni mogel nihče vprašati po hčeri.

Potekla sta dva dneva, polna tesnobe in nestrpnega pričakovanja, pa tudi skrbi in obupa. Kačarica se je potikala po hiši kakor senca. Nikjer ni imela obstanka. Skoraj nič ni jedla. In na vsakem koraku jo je obhajala slabost. Miha jo je v gospodinjstvu nadomestil, kolikor jo je mogel, toda na kuho se ni dosti razumel, in zato je bil tudi on več lačen kakor sit.

Šele tretji dan je prišlo odrešenje. Proti večeru je prinesel pismonoša ekspresno pismo, ki je prihajalo iz Zagreba.

Kačarica je plašno segla po njem in podpisala potrdilo. Potem je odšla v svojo izbo, zaprla vrata za seboj in z drhtečo roko raztrgala zavitek. Pri srcu jo je bodlo, pred očmi se ji je temnilo. Bala se je, da bo brala v pismu, da je njena hči izginila, da je ne bo nikoli več, da je mrtva. Toda ne. V pismu je bilo samo nekaj vrstic. Policija ji je sporočala, da se mudi njena hči v Podvrhu, številka 35., pri Angeli Petričevi, in sicer že tri mesece. V Zagrebu se sploh ni nahajala. Če želi Kačarjeva še kakšno poročilo, naj sporoči, da ji ga pošljejo.

»Pri Angeli Petričevi?« je rekla Kačarica sama pri sebi. »V Podvrhu?« Saj je to skoraj pred nosom, ona pa jo je iskala v Zagrebu. Zakaj je Marija to storila? Kaj je mislila, da jo je gnala tako daleč? In potem se ji je začelo počasi svetlikati. Ta Angela Petričeva je botra Podbregarjevega fanta ... Andreja ... Torej mora biti Andrej vmes. Andrej, ki ga je že čisto pozabila. In zakaj je Marija ušla? In prav tiste dni, ko je Andrej odhajal k vojakom?

Ni si vedela odgovora. Prave resnice še ni slutila.

»Marija ... Petričeva ...« je neprestano ponavljala.

Kaj naj zdaj stori? Ali naj pošlje koga tja? Sploh pa, ali je Marija tam? Ali ni morda to samo drugi naslov, ki je prav toliko vreden, kakor je bil tisti iz Zagreba? Ne, nikogar ne sme poslati. Sama mora iti pogledat, ali je ta naslov pravilen, ali je Marija res v Podvrhu.

Toda ta dan je bilo že prepozno. Sklenila je, da se bo odpravila tja drugo jutro na vse zgodaj.

Ko je stopila iz svoje izbe, je srečala Miho na pragu.

Hlapec ji je pogledal v obraz in videl je, da ni več tako obupana, kakor je bila prej.

»Kakšno vest ste dobili?« jo je vprašal.

Kačarica ga je pogledala. Dve solzi sta se ji pokazali v očeh. V zadregi se je z rokavom obrisala, potem pa je dejala:

»Miha, jutri zvečer bo Marija doma!«

XVII
Obisk.
[uredi]

Še tisti dan, ko je Andrej zvedel, kakšna usoda je zadela starega Kačarja, je napisal Mariji dolgo pismo. V njem jo je skušal potolažiti in jo je povpraševal, kaj bo zdaj ukrenila.

Ko je pismo oddal, je nestrpno čakal njenega odgovora. Zelo pa se je začudil, ko je čez štiri dni dobil odgovor, ki ga pa ni napisala Marija, ampak botra.

Izprva se je prestrašil. Ali je morda Marija bolna, da sama ne more pisati, ali kaj? Hlastno je raztrgal ovitek in prebral botrino pismo. Glasilo se je:

»Dragi Andrej! Tvoje pismo je danes prišlo, pa ga nisem izročila Mariji. Bojim se, da pišeš v njem kaj o smrti njenega očeta, o kateri ona še nič ne ve. Nočem je zdaj razburjati še s tem, saj ima sirota tako dosti skrbi. Sporoči mi takoj, ali ni v pismu ničesar, kar bi namigavalo na očetovo smrt, da ji ga izročim, drugače pa ji piši novo pismo ...«

Potem je dodala še nekaj novic iz domačega kraja in ga na koncu pozdravila ter mu Želela, da bi se kmalu vrnil od vojakov.

Andrej je zamišljeno pogledal predse, ko je pismo prebral. Kako dobra je botra! Kako skrbi za Marijo!

Premišljal je, kaj naj ji odgovori. Morda bi pa bilo navzlic temu bolje, če Marija zve, kaj se je doma zgodilo. Saj je ne sme pustiti V negotovosti. Če bo potem iznenada vse zvedela, jo utegne še huje zadeti kakor zdaj. Dolgo se je ukvarjal s temi mislimi. Ni si vedel pomagati. Nazadnje pa se je le odločil. Ne, Marija naj ničesar ne zve. Saj bo še tako prezgodaj prišlo na dan. Botra jo bo že znala potolažiti, ko bo čas za to.

In napisal je svoji dragi novo pismo, v katerem je zamolčal vse, kar se je bilo zgodilo. Marija se je že čisto vživela na botrinem domu. Skoraj pozabila je na dom in na vse, kar jo še čaka. Le časih ko se je ponoči zbudila, jo je še obšel tih strah, če je pomislila, kaj utegne prinesti bodočnost. Toda takoj se je pomirila. Vedela je, kaj misli Andrejeva botra. Saj bo lahko ostala pri njej, če bi bilo doma prehudo. Pa tudi odkrili je ne bodo tako hitro. Sirota ni vedela, da je njene skrivnost že razkrita.

Nekoliko jo je skrbelo, da od Andreja že teden dni ni dobila nobenega glasu. Kaj počenja? Ali je pozabil nanjo? Ali ji ne more pisati? Vsak dan je nestrpno čakala, kdaj bo prišla botra z vasi in ji prinesla pisemce iz Srbije.

Hodila je na grič za hišo, odkoder se je dobro videlo v dolino. Tam je čakala, dokler se ni izza gozda pokazala botrina ruta. Botra je dobro vedela, kje jo Marija čaka. Če ni bilo ni pošte, ji ni pomahala z roko, če pa je pismo prišlo, ji je dala znamenje. In tedaj je Mariji vselej od veselja zaigralo srce. Andrej je ni pozabil, Andrej misli nanjo ...

In danes je spet že od daleč zvedela, da ji prinaša botra pismo. Vsa nestrpna ji je šla naproti. Hitela je, čeprav je čutila neko utrujenost, ki je prej ni poznala in ki se jo je lotevala šele zadnje tedne. Vsa zasopla je prihitela k botri.

»Dajte mi pismo, botra!« je zaklicala in zardela.

»Počakaj malo. Kam pa se ti tako mudi?« je odvrnila botra. »Še prezgodaj ga boš prebrala.«

Toda Marija se ni dala odgnati. Toliko časa je moledovala, dokler ni dobila pisma.

Takoj ga je odprla in preletela. Potem si ga je zataknila v nedrja, da ga bo doma še natančeje prebrala.

»Ali je drugače kaj novega?« je vprašala botro.

»Nič ne vem,« je botra rekla.

Med tem sta že prišli do hiše. Botra je odšla v hlev, Marija pa je stekla v svojo sobico k oknu, vzela pismo in ga začela iznova prebirati tako dolgo, da ga je znala že skoraj na pamet.

Zastrmela se je skozi okno. Dan je bil jasen in sinje nebo se je svetlo odrežalo od belega snega, ki je zakrival še ves grič. Samo ozka gaz je držala proti Zabukovju.

Kdaj bo spet lahko šla tja? Ali se bo sploh še kdaj vrnila?

Stisnila je Andrejevo pismo in ni si vedela odgovora. Gaz se je v daljavi izgubljala, zravnala se je z okolico, kakor bi bila izginila.

Iznenada pa je Marija zagledala na njej nekaj črnega. Začudila se je. Kdo prihaja? Odkod, in kaj išče?

Bila je stara žena v črni obleki, s črno ruto. Sključena je bila in obraz je obračala v tla, da ga Marija ni videla. Pa vendar se je je polotila neka neznana tesnoba. Saj po tej stezi cele tedne nihče ne pride. Komaj dvoje ljudi je videla od božiča.

Neznana žena se je čedalje bolj bližala hiši. Nekajkrat je obstala, kakor bi bila močno utrujena, in bi lovila sapo. Njen korak je bil negotov, počasen.

Tedaj pa je črna žena iznenada pogledala kvišku in se ozrla. Marija jo je videla, prebledela in obstala kakor prikovana.

»Mati ...« je šepnila.

Potem je planila kvišku. Kaj je? Kaj se je zgodilo? Očitno so jo že odkrili. Ali pa ne? In za kom žaluje mati? Ali mislijo, da je ona mrtva? Saj jim vendar piše!

In tedaj jo je nekaj prešinilo. Oče ... Nihče drug ne more biti. Toliko da ni omedlela. S težavo se je še ujela ob mizo in potem sedla. In kakor v megli je videla skozi okna izbe, kako je mati obstala pred hišo in se nekaj pomišljala, kakor ne bi vedela, ali naj vstopi ali ne. Potem so zaškripala hišna vrata.

Začula je njene korake v veži.

Marija je počasnih korakov stopila v izbo. Vsa se je tresla, tako jo je zadel materini nepričakovani prihod.

»Ali ni nikogar doma?« se je začulo iz veže.

»Kar naprej,« je drhte rekla Marija.

Kačarica je stopila skozi vrata. Ko jo je Marija od bliže videla, je še bolj prebledela. Kako se je izprememila. Kar v dve gube je zlezla.

»Mati ...« je šepnila.

Šele tedaj jo je Kačarica pogledala. Stala je na pragu in se opirala ob vrata.

»Le naprej pojdite, mati,« je dejala hči in stopila k njej.

Prijela jo je pod roko in jo odvedla k peči. Tako hladna je bila, tako mrzla. In Marijo je streslo, ko se je dotaknila njene črne obleke.

Kačarica je sedla in zavzdihnila. Marija je nekaj časa stala negibno ob njej, potem pa se je tudi ona spustila na klop in položila glavo materi v naročje.

»Mati, ne bodite hudi ...« je šepnila.

Dolgo ni bilo odgovora. Kakor bi bila Kačarica premišljala, kaj naj stori. Potem pa se je iznenada sklonila k hčerki in jo objela.

»Marija, zakaj si to storila? Tako me je bolelo ...«

»Mati ... mati ...«

Ni mogla drugega reči. Samo krčevito je ihtela in se pritiskala k njej.

Dolgo sta ostali tako. Potem se je materina roka dotaknila Marijinih las in jih začela božati.

Marija je počasi dvignila glavo.

»Mati,« je preplašeno rekla, »zakaj ste v črnem?«

Kačarica je vzdrhtela.

»Ali ne veš? Ali ti niso povedali?«

Marija je počasi odkimala. Slutila je, kaj mora biti, pa se je je vendar lotilo kakor obupno upanje, da to ni res, da ne more biti res.

»Oče ... je umrl,« je šepnila mati.

»Umrl?« Besede so jo zaletele kakor kamen. Pripravljena je bila nanje, brala jih je z materinega obraza, z njene obleke. Pa vendar! ...

»Kako je to mogoče? Kdaj?«

»Na sveti večer,« je dejala Kačarica. »Zmrznil je ...«

Potem ji je v počasnih, pretrganih besedah povedala vse, kar se je tiste dtnl zgodilo, in potem ji je povedala, kako jo je iskala v Zagrebu, kako je v obupu hodila za njo, pa je ni nikjer dobila.

»Zakaj si to storila? Marija? Zakaj si nas tako pustila?«

Marija dolgo ni odgovorila. Dve debeli solzi sta ji polzeli po licih, do brade. Kanili sta potem na materino roko, kakor dve žgoči iskri. Šele potem je rekla:

»Morala sem tako storiti, mati. Ne zamerite mi.«

»Zakaj?« je dejala Kačarica, ki je ni razumela.

»Saj se vam ne upam reči, mati. Ne upam se.«

Tedaj je Kačarica zaslutila resnico. Pogledala je Marijo od glave do nog, kakor bi jo bila hotela prebosti z očmi. Potem je dejala:

»Andrej? ... Ali ne?«

Marija je krčevito prikimala in se z zobmi zagrizla v ustnice. V roki je mečkala robec, ki je bil ves moker od solza. Potem je vstala.

»Ali pojdeš zdaj z menoj, Marija?« jo je vprašala mati. »Glej, moraš iti. Sama sem doma. Tako prazno je v hiši ...«

»Ne morem,« je tiho odvrnila Marija. »Ne smem. Ljudje bi preveč govorili. Zaradi Andreja ne. Ko se vrne od vojakov, se bova vzela, pa naj se zgodi karkoli. Vem, hudo ga bodo doma prijemali in ga skušali pregovoriti, pa se ne bo podal. In če bi ga odgnali od doma, mu je botra obljubila, da bova lahko pri njej. Tako dobra je.«

Prav tisti trenutek so se spet zaslišali koraki v veži. Botra se je vračala ia hleva. Poklicala je Marijo, toda ta ji ni odgovorila. Potem je stopila čez prag, ter zagledala njo in mater pri peči.

»Marija?« je rekla.

»Mati so prišli,« je tiho odvrnila Marija.

Potem ji je zastala beseda. Tesnoben molk je zavladal v izbi. Vsi bi bili radi govorili, da bi ga pregnali, toda nikomur ni prišla primerna beseda na misel. Nazadnje je botra sedla zraven Kačarice in ji rekla:

»Ne bodite hudi na Marijo. Vem, ni mogla drugače storiti. Zelo hudo ji je bilo po domu.«

»Saj nisem huda,« je odvrnila Kačarica in segla botri v roko. »Samo čemu me je tako slepila z Zagrebom, da sem jo tam iskala.«

»Tam ste bili?« se je začudila botra in prebledela.

»Da, tam sem bila,« je potrdila Kačarica in potem začela iznova pripovedovati vse zgodbe.

In ko je vse povedala, se je iznenada zazdelo, kakor bi bilo breme, ki ga je doslej s tako težavo nosila, postalo iznenada dosti, dosti lažje. Imela je pač nekoga, ki mu je lahko potožila svojo bolečino, da je ni več skrivala v sebi, v svojih mislih.

Še enkrat je prosila Marijo, naj gre z njo na dom, toda hči in botra sta jo nazadnje le prepričali, da je bolje, če ostane Marija še tu, dokler ne pride otrok na svet. Potem se bo lahko vrnila, ali pa bo vsaj nekaj časa doma, nekaj časa pa pri botri. Seveda, ko se bo naposled povrnil Andrej od vojakov, bo pa vse drugače.

Pozno zvečer se je Kačarica potolažena vrnila domov. Sama. Miha jo je vprašal, kje je Marija, in rekla mu je:

»Dobro se ji godi. Govorila sem z njo in tudi tebe pozdravlja. Kmalu se bo vrnila.«

To noč je Kačarica prvič po moževi smrti z mirno dušo zaspala. Bodočnost se ji ni zdela več tako prazna, tako obupna kakor prej.

XVIII
Velika noč.
[uredi]

Pomlad je prihajala v deželo. Sneg je že skoraj povsod skopnel, le v gozdu je ostala kakšna bela lisa. Solnce je že nekaj dni kar poletno pripekalo. Iznenada se je zbudila vsa narava, ozelenela, in po travnikih, ki so bili že rumeni in beli od trobentic in zvončkov, je že oživelo.

Velika noč se je bližala. To leto je bila precej zgodaj.

Marija se zdaj že ni smela več dosti ukvarjati z delom. Botra je skoraj ni pustila, da bi se lotila kakšne reči. Samo še z ročnim delom se je pečala. Pripravljala je za otroka, ki ga je nosila pod srcem, prvo perilo, in vso ljubezen je vložila v to delo.

Po tistem dnevu, ko se je Kačarica prvič oglasila v Podvrhu, je prišla še večkrat. Skrivaj je vselej odšla od doma, tako zgodaj, da je ljudje niso videli, vrnila pa se je pozno pod noč. Miha jo je večkrat povprašal, kod hodi, toda molčala je. Dvakrat mu je rekla, da je šla v mesto, toda Miha jo je obakrat začudeno in nejeverno pogledal. Že od nekdaj je vedel, da se vrača Kačarica iz mesta vselej otovorjena z vsemi mogočimi dobrotami, zdaj pa ni nikoli ničesar prinesla s seboj. Razmerje med materjo in hčerjo je postalo čisto prisrčno. Marija je pokazala Kačarici Andrejeva pisma, iz katerih je mati spoznala, da misli fant resno in da je resnično zaljubljen v njeno hčer. To jo je nekoliko potolažilo. Kadar je bila v Podvrhu, je vselej zasipala svojo hčer z nasveti in opozorili. Kaj vse mora storiti, da ne bo škodovalo otroku, česa se mora ogibati. Mariji je bila ta skrbnost nerodna, vendar pa se ji je na drugi strani dobro zdelo, da se mati toliko briga zanjo. Nikoli še ni bila tako dobra, nikoli ni s tolikšno ljubeznijo hodila okoli nje.

»Mati, še dva meseca,« je rekla, ko je bila Kačarica zadnjič pri njej na obisku.

Mati jo je vprašala.

»Ali se kaj bojiš, Marija?«

Hči je odkimala. »Ne, mati. Čemu bi se bala? ...«

»Pa vendar ...« je rekla mati.

»Samo nekaj me skrbi,« je priznala Marija. »V vasi ni nobene babice. Precej daleč jo bo treba iti iskat, če ne bo prepozno prišla.«

»Ne skrbi, Marija,« jo je potolažila mati. »Zadnje dni bom jaz pri tebi. Uredili bomo že vse tako, da bo dobro in prav. Sicer bi pa bilo najbolje, če bi šla v Ljubljano v bolnišnico. Tam te ne more nič prehiteti ...«

»Tudi na to sem že mislila,« je dejala Marija, »pa vendar ne bi rada šla. Ne maram tujih ljudi, že tako se čutim kakor izgnano ...«

»Pustiva to,« je rekla tedaj mati, ko je videla, da postaja Marija otožna. »Ni vredno misliti na take reči. Časa je še dovolj.

Po tem pogovoru je mati šla, Marija pa se še dolgo ni mogla pomiriti, tako so jo njene besede prevzele. Tisto noč je zelo slabo spala. Vzdihovala je in se premetavala po postelji, da je prišla botra dvakrat pogledat, kaj je z njo. Proti jutru se je zbudila in ni mogla več zadremati.

Dopoldne je odšla botra v vas. Marija jo je spet čakala na griču, še zmerom otožna in v skrbeh, toda ko je videla, da ji botra maha z roko v znamenje, da prinaša pismo zanjo, je vsa njena žalost kar mimo grede izginila.

Andrej ji je pisal. Sporočil ji je, da bo dobil za veliko noč deset dni dopusta. Domov je pisal, da so mu dovolili samo tri dni. Sedem dni bo ostal pri Mariji, šele potem pojde domov.

Vsa srečna in vesela je nesla Marija to novico še toplo botri.

»In kdaj pride?« je vprašala botra.

»Še sama ne vem. V pismu stoji, da mi bo še sporočil natančen dan.«

In zdaj je Marija vsak dan bolj nestrpno čakala, kdaj bo njegovo obvestilo prišlo. Dobila ga je čez štiri dni. Andrej ji je sporočil, da se pripelje na veliki četrtek in da ostane do prihodnjega četrtka zjutraj pri njej.

Torej še štiri dni bo morala čakati, štiri dni — tako malo v primeri s časom, ki ga je že prebila pri botri. Pa vendar se ji je zdela od trenutka dalje, ko je zvedela, kdaj pride Andrej, vsaka ura še enkrat daljša kakor prej. Tako leno se je čas pomikal dalje.

In naposled je prišel veliki četrtek, dan, ki ga je Marija tako željno pričakovala.

XIX
Andrej pride.
[uredi]

Navsezgodaj je že vstala Marija ta dan. Ni mogla strpeti v postelji. Prej je bila pokoncu kakor botra, ki je začela godrnjati, ko jo je predramila.

»Ti neučakanost! Še preveč ga boš imela!«

»O, ne, bobra. Andreja pa ne. Tako sem vesela, ko pride. Zdaj šele vem, kako hudo sem ga pogrešala.«

»Kdaj pa pride prav za prav? Niti tega mi nisi povedala,« ji je dejala botra.

»Pisal mi je, da se pripelje z jutrnim vlakom. Ob desetih mora biti potem že tu. O, še štiri ure!« je veselo vzkliknila Marija.

Botra je vstala in ji skuhala zajtrk. Toda Marija se ga skoraj dotaknila ni, tako je bila vsa iz sebe. Neprestano je pogledovala na uro, hodila je iz svoje sobice v izbo in pred hišo, gledala je proti dolini. In na tihem je še štela minute, ki jo ločijo od Andreja, v duhu si je predstavljala, kako se bosta objela, kako bosta oba vesela in srečna.

Botra jo je hudomušno gledala izpod čela in se ji smehljala. Spomnila se je, da tudi ona ni bila nekoč nič boljša.

Devet je že odbila, še dobro uro, in Andrej mora priti. Ali pa še prej, če bi dobro stopil.

Marija je šla pred hišo. Zunaj je bilo sončno in toplo. Po dolinah so se vlekle megle, tu gori na hribu pa je bilo jasno kakor v kristalu. Njeni pogledi so hiteli do megle, najrajši bi jo bili pretrgali, razgnali, da bi videla v dolino, na cesto, odkoder mora priti Andrej.

Zdaj, zdaj se bo izvil iz megle. Videla ga bo, z rdečo ruto mu bo mahala, da bo še bolj pospešil korake.

Nagnila je glavo nazaj in jo oprla ob oknu. Zamižala je. Hotela je tako ostati dolgo časa, da bi bila potem presenečena, ko bi videla Andreja čisto blizu. Toda ne. Ni zmogla tega. Neprestano ji je uhajal pogled v dolino.

Stara ura v izbi je hrešče odbila deseto. Marija se je zdrznila.

»Zdaj bi bil pa že lahko tu,« si je rekla. »Seveda, vlak utegne imeti zamudo,« je potem dodala sama pri sebi. »Za praznike se vozi mnogo ljudi.«

Tedaj jo je poklicala botra.

Stopila je v kuhinjo in jo vprašala, kaj želi.

»Kaj mu bova pa skuhali za kosilo?« je rekla botra.

»Oh, botra, to pa vi kar sami poskrbite. Meni danes nič pametnega ne pride na misel.« In še preden je povedala te besede do konca, je bila že spet na pragu.

Zdaj se je že megla počasi razgubila. Pot se je videla daleč v dolino, bela je bila kakor trak, toda Andreja še ni bilo nikjer.

Marije se je polotila tesnoba.

»Kako da ga ni? Kod hodi tako dolgo? Saj mora vendar vedeti, da ga ona nestrpno pričakuje, da kar koprni po njem.«

In iznenada je postala žalostna.

Minila je nova ura. Andreja ni bilo.

Marija je zajokala. Šla je k botri, prijela jo je okoli vratu in se obesila nanjo kakor otrok.

»Ni ga ...«

»Bo že prišel,« jo je skušala botra potolažiti, toda besede ji niso prišle od srca. Nekaj se je moralo primeriti, to je dobro čutila. Andrej bi bil drugače že davno prišel.

In tako je minilo opoldne, minila je ena ura. Andreja ni bilo.

Marija je izginila v svojo sobo, vrgla se je na posteljo in krčevito zajokala. Vse botrine besede je niso mogle potolažiti.

»Zgoditi se mu je moralo kaj,« je med ihtenjem rekla. »Ali pa me je pozabil. Bog ve, kam je šel.«

»Ne bodi žalostna, Marija«, jo je tolažila botra. »Gotovo ne bo nič hudega.«

»O, kar zdi se mi. Domov je šel, na mene je pozabil. Domači so mu več od mene. Ali pa je bolan. Morda mrtev ...«

Odkar je zvedela, kako ji je iznenada oče umrl, je pogosto mislila na smrt. Nekoč se je niti v sanjah ni spomnila, zdaj pa se ji je misel na smrt vračala dan za dnem. Človek nikoli ne ve, kdaj se mu utegne kaj primeriti. Življenje je pač takšno, da se skoraj zmerom nepričakovano začne, pa tudi nepričakovano neha, ko se tega najmanj nadejamo.

In ob teh mislih je bila Marija čedalje bolj otožna.

Popoldne, ko se je na zapadu začela kazati že rdeča večerna zarja, je šla pred hišo, vsa objokana. Nekaj časa je tam sedela na klopi, potem pa je vstala in se odpravila prav počasi po hribu navzdol. Tako čudno izmučena je bila, da je morala po vsakem petem koraku obstati.

Zdaj je bila že precej daleč od hiše. Morda še dobrih sto korakov pred gozdom, kjer je vselej zagledala botro, ko je prihajala iz doline.

Sama ni vedela, kaj jo žene tja. Kakor v podzavesti je stopala, in čisto pozabila je, da se oddaljuje od doma in da bo pot nazaj zanjo dosti bolj težavna, kakor pa je bila pot navzdol.

V rahlem vetru so se ji kodrali lasje. Tako čudno lepa je bila v tem trenutku. Vsa zasopla je bila, a vendar ji je pokrivala vse lice neka voščena bledica, ki se je začuda prilegala njenim svetlim lasem.

Malo pred gozdom je obstala. Noge so jo bolele in najrajši bi bila sedla v travo, če se ne bi bala, da bi se utegnila prehladiti.

Pa je vendar odkrila malo dalje med drevjem klopico, ki je dotlej še nikoli ni opazila. Kar nehote so jo zavedli koraki tja.

Sedla je. V pomladnem vetru je nad njo šumelo listje. Vse je bilo toli živo, kakor bi nekoga pričakovalo.

Samo ona je bila tako žalostna, tako sama, tako zapuščena.

Andreja ni ...

Sklonila je glavo in jo skrila v dlaneh. Med prsti so se ji pokazale solze. Drsele so po hrbtu njene roke in se iskrile v lesketu zahajajočega solnca.

»Andrej, zakaj te ni? Kod hodiš? Kaj se ti je primerilo?«

Nihče ji ni dal odgovora.

Tako prazno se je čutila, tako medlo. Zdaj je šele pomislila, da bo morala iti kmalu nazaj na grič, da je ne ujame noč.

Oh, in tako malo moči je imela, da bi bila najrajši ostala tu na klopi, večno, brez misli, ki so jo morile.

Tedaj pa se je začul v daljavi vrisk.

Marija je vzdrhtela. Zdelo se ji je, da pozna ta glas, da ga je že dostikrat slišala.

In trenutek nato se je vrisk ponovil. Zdaj je bila že trdno prepričana. Andrej je! Nihče drugi!

Sama ni vedela, kdaj je vstala s klopi in stopila na pot, pospešila korake. Potem, ga je zagledala.

»Andrej!« je zaklicala, kar ji je dal glas.

Njen klic je bil skoraj brez moči, toda fant, ki je stopal po cesti in se že bližal ovinku, ga je slišal.

»Marija!«

Pohitel ji je naproti. Obraz mu je žarel veselja in njej prav tako. In potem jo je priklenil k sebi, poljubil, da ji je skoraj sapa pošla, in ves srečen rekel:

»Marija, prišel sem!«

»Kod si hodil? Tako v skrbeh sem bila, ker te ni bilo že dopoldne!«

Nežno se mu je izvila iz objema in počasi sta se napotila v hrib.

»Vedel sem, da boš v skrbeh, Marija,« ji je rekel. »Toda potolaži se. Nisem sam kriv, da me ni bilo že dopoldne. Mislil sem, da se bom lahko že z nočnim vlakom odpeljal iz Zagreba, pa nisem dobil zveze. Sicer je pa zdaj že dobro. Ali ne, Marija? Samo da me niso tam obdržali. In zdaj bom lahko teden dni samo pri tebi. Ali si kaj vesela?«

»Veš, da sem,« mu je rekla in ga objela s pogledom. »Pa malo si upadel, kakor se mi zdi,« mu je potem dejala. »Prej si bil bolj okroglih lic.«

»Ni tako hudo,« ji je odvrnil. »Nekaj dni bom doma, pa bom spet takšen, kakršen sem bil. Kam me bosta pa z botro dali?«

»Saj je skoraj vsa hiša prazna!« se je nasmehnila Marija.

Tako sta med pogovorom počasi prišla do srede griča. Andrej je kmalu opazil, da Marija težko hodi. Nežno jo je prijel okoli pasu in ji pomagal dalje, da se ne bi preveč utrudila.

»Kako je pa s tvojim zdravjem?« jo je nato vprašal.

»Dobro,« mu je povedala. »Botra tako skrbi zame, da še mati ne bi mogli bolje. Moje zadnje pismo si prejel, ali ne?«

»Menda sem ga. To je bilo tisto, ki si mi v njem pisala, da je bila mati pri tebi.«

»Da.«

»Ali se je potem še kaj oglasila?«

»Da, pred nekaj dnevi je bila spet tu ... Veš, čisto se je izpremenila, kar očeta ni več. Kar ne poznal bi je ... «

»Saj je prav tako,« je rekel Andrej, »časih ni bila prav prijazna. Vsa vas se je je bala.«

»Tako skrbi zame! Toliko nasvetov mi daje, da ne vem, katerega bi se držala.«

Andrej se je nasmehnil. Potem pa je postrani pogledal Marijo in ji rekel:

»Kdaj pa misliš že zibati?«

Marija je zardela.

»Ne bo treba več dolgo čakati. Kakšnih sedem tednov.«

»Ko bi mogel jaz takrat dobiti spet dopust,« je zavzdihnil Andrej. »Drugače bom tako v skrbeh ...«

»Nič se ne boj, Andrej,« ga je Marija potolažila. »Saj bom imela botro in mati mi bodo tudi pomagali čez najhujše dni.«

Med tem sta prišla do hiše. Andrej je hitro še enkrat poljubil Marijo, potem pa je odprl vrata. Zunaj je bil že globok mrak.

Stopil je v vežo.

»Dober večer, botra!«

Botra, ki je stala pri ognjišču, se je naglo obrnila, kakor bi jo bilo nekaj prestrašilo. »Andrej, pa si le prišel! Marijo je že tako skrbelo. In pravkar sem hotela iti pogledat, kam je izginila. Kje pa sta se dobila?«

»Doli v gozdu me je čakala,« je povedal Andrej. »Kakor bi bila zanesljivo vedela, da bom zdaj prišel.«

Botra si je hitro obrisala roke in segla Andreju v desnico.

»Jej, čisto sem pozabila, da bi ti bila skuhala kaj dobrega za večerjo. Takoj moram pogledati v shrambo, ali se bo kaj našlo.«

»Saj ni treba zame tako skrbeti,« je rekel Andrej. »Prav nič nisem lačen. Kar bosta vidve jedli, bom še jaz.«

Sedel je na klop zraven ognjišča in Marija se je stisnila k njemu.

»Zdaj se pa le pogovorita,« jima je rekla botra, »saj se že dolgo nista mogla. Nič se ne bojta, ne bom prisluškovala.«

In iznenada je našla toliko dela, da ni bila niti za trenutek pri miru in da res ni mogla prav nič slišati.

Botra je res ubogala Andreja in napravila čisto domačo večerjo. Vendar pa je šla Andreju, ki je bil le nekoliko bolj lačen, kakor je sam mislil, imenitno v slast.

Po večerji so stopili vsi trije še malo pred hišo. Toplo je bilo vzlic večeru skoraj prav tako kakor poleti. Sedli so na klop. Globoko pod njimi je bila vas, kjer se je svetilo le malo luči, vendar pa se je skoraj iz vseh dimnikov kadilo. Ljudje so že pekli za veliko noč.

»Kako misliš zdaj napraviti?« je vprašala botra Andreja.

»Nisem še vsega dobro premislil,« je priznal Andrej. »Toliko ovir sem videl zmerom pred seboj, da sam nisem vedel, katere naj se najprej lotim, če bi mogel na kakšen način izpreobrniti očeta, bi bil najbolj srečen. Samo ne vem, kako naj to storim. Vi mi kaj svetujte, botra. Zmerom vam bom hvaležen, če boste kaj dobrega odkrili.«

»Hm, nekoliko nerodno je,« je odvrnila botra. »Seveda, s Kačarjevimi je sprt zaradi tiste pravde in se bo branil na vse kriplje. Toda če bi bila jaz v tvoji koži, že vem, kako bi naredila.«

»Kako, botra? Povejte mi vendar!«

»Zaenkrat bi še molčala. Zaradi Marije ti zdaj ni treba biti v skrbeh, saj bo lahko ostala pri meni, dokler se ji bo ljubilo. Tudi ti nisi več vezan na dom, ker se boš lahko priženil na Kačarjevo, in še jaz ti bom zapisala vse, kar imam. To ti že zdaj povem. Tako torej nisi ti odvisen od doma, ampak dom od tebe. Ali ne?«

»Res je, botra,« je Andrej skoraj veselo priznal. Na to doslej še pomislil ni.

»No, vidiš,« je nadaljevala botra, »če bo oče hotel imeti gospodarja na posestvu, bo moral on priti k tebi, in prepričana sem, da bo to storil, ker mu je mnogo do tega, da bi posestvo ostalo v trdnih rokah. Nekoliko nerodno pa bi bilo vsekako, če bi ostal tako trmast, da te ne bi maral sprijazniti s tem, kar se je zgodilo. Potem bi bilo treba pač napraviti križ čez dom in, žal, tudi čez starše. Toda za vse to je zdaj še dovolj časa. Povedala sem ti to le zaradi tega, da te ne bo preveč skrbelo.«

»Prav imate, botra,« je dejal čez nekaj časa. »Zdaj bom še molčal. Pozneje bomo pa videli, kako se bo vse obrnilo. Ali ne, Marija?«

Dekle mu je srečno prikimalo in se spet pritisnilo k njemu.

Talko jim je med pogovorom hitro minil večer. Pozna je bila že ura, ko so se vsi trije odpravili spat.

Andrej je dobil sobico, ki je gledala proti njegovi domači vasi. Ravno nad Marijino. Okno je pustil odprto, čeprav je bila noč še dokaj hladna. In po dolgem času je prvič spet pošteno zaspal, ne da bi mu bilo treba računati, koliko ur spanja si bo lahko privoščil in kdaj ga bo zjutraj poklicala budnica.

Pa se je vendar zbudil zelo zgodaj. To mu je ostalo od vojaščine, ki se za dolgo, dolgo človeku vtisne v meso in kri.

Tako je vstal in se oblekel. Spodaj, kjer sta bili botra in Marija, je bilo še vse mirno. Očitno sta še spali, šel je po stopnicah, odprl hišna vrata prav oprezno, da niso zaškripala, in stopil čez prag v mlado jutro.

Hladno je bilo, da ga je kar streslo. Zavil se je v suknjič in se obrnil na stezo, ki je držala proti njegovemu domu.

Tako čudno mu je bilo pri srcu, čeprav je hkrati lahko samega sebe prepričal, da mu prav za prav ničesar ne manjka in da se mu ni treba ničesar bati. Zdelo se mu je, kakor bi ga skrivaj grizla vest, zakaj?

Nalagal je starše. Vso vas vodi za nos. Tu prebiva skrivaj kakor tihotapec, doma pa mislijo, da je še zmerom daleč v Srbiji. Morda mu bodo prav danes pisali za praznike. Nekateri njegovi tovariši, ki so tudi pri vojakih, so zdaj že doma.

Dobro je, da ni bilo z njim v istem kraju nobenega domačina več, kajti drugače svojega načrta, ki se mu je tako lepo posrečil, ne bi bil mogel uresničiti.

Zlasti nekaj mu je bilo nerodno. Marija mu je povedala, da je svoji materi razkrila njegov načrt, in zdaj bo starka prišla sem. Kako bo takrat, ko ji bo stopil pred oči? Ali ga ne bo nekoliko sram. Saj je morala ona mnogo pretrpeti zaradi hčere. Marija mu je povedala, kako jo je iskala po Zagrebu ...

Hvala bogu, da je že precej dolgo od tega in da je že malo pozabljeno!

Potem je tudi premišljal o tem, kar mu je bila botra snoči svetovala. Da, najpametneje bo tako, kakor je ona rekla. Toda zamera pri starših! Zgražanje po vasi! Opravljanje! Tega se snoči ni spomnil.

Že blizu gozda je zavil nazaj proti botrinemu domu. Tedaj je že zagledal dim, ki se je dvigal nad streho, izprva še plašno, kakor bi se hotel čimprej razgubiti, potem pa čedalje gosteje in močneje. Botra je torej že vstala. Morda tudi Marija.

Ob misli nanjo so ga zapustile vse skrbi, ki so ga prej mučile.

»Nekako že pojde!« je dejal sam pri sebi in zamahnil z roko.

Marija je pa še spala. Ko je botra zagledala Andreja, mu je veselo rekla:

»Pa si že zgodaj vstal! Kod si pa hodil? Saj si ves nosen!«

»Malo sem šel na izprehod,« je povedal Andrej. »Spali sta še, pa nisem vedel kaj početi. Ali pripravljate že zajtrk?«

»Da, saj je že pozno. Sedma ura se bliža, pa še ni nič pospravljeno. Krava muka, kakor bi jo klali. Pamolzti jo bom morala. Marije pa nočem buditi, da bi bila namestu mene v kuhinji. Naj sirota spi!«

»Zdaj se je pa vendar že naspala!« je veselo vzkliknil Andrej. »Čakajte, pogledat pojdem.«

In preden mu je mogla botra ubraniti, je že tiho odprl vrata v izbo in potem v Marijino sobico.

Marija je res še spala. Vsa zardela je bila v obraz in z lic ji je sijala blaženost. Mirno je dihala in tako pokojna je bila, da se je Andrej ni upali dotakniti. Smehljala se je.

Sklonil se je k njej, da bi jo poljubil. V tem trenutku pa je opazil, da se njene ustnice premikajo. Prisluhnil je in ujel besedici:

»Moj Andrej ...«

Tedaj ga je nekaj prijelo, da jo je moral spečo objeti in jo pritisniti k sebi. Predramila se je in se izprva prestrašila. Ko ga je pa spoznala, se je privila k njemu in še enkrat ponovila tisti dve lepi besedici ...«

»Marija, pri tebi sem. Pri tebi ... Ali se ti je o meni sanjalo?«

»Da, Andrej, o tebi!«

»Kaj lepega?«

»Da, lepo je bilo,« je prikimala. »Tako lepo, da je kar škoda, da si me zbudil.« »O, ti, hudobnica!«

»Zakaj?«

»Saj se jeziš, ker sem te poljubil.«

»Ne zato, Andrej.«

»Čemu pa?«

»Saj se sploh ne jezim. Ali ne vidiš, kako sem vesela?«

»Vidim,« je priznal Andrej. »Toda veš, zdaj bo treba vstati ...«

»Že? Saj je še tako zgodaj. Tako rada bi še spala.«

»Morala boš vstati. Botra ima toliko dela, da ji bo treba pomagati.«

»Kaj pa, ko bi ti malo prijel za delo?«

»Marija!« se je zasmejal Andrej. »Tole pa ne kaže, da bi bila ti prav pridna gospodinja. Ali misliš tako delati tudi takrat, ko bova midva mož in žena?«

»Ne, Andrej,« mu je rekla in se privila k mjemu. »Le ne boj se. Samo šalila sem se. Zdaj pa pojdi hitro ven! Takoj bom vstala.«

še enkrat jo je poljubil in odšel, čeprav nerad. In pet minut nato je bila Marija v kuhinji, vsa vesela in rdeča v obraz, da je botrica lahko odšla v hlev, kjer je živina že grozila, da bo vse podrla.

Tako je mineval dan za dnevom, in preden se je Andrej prav zavedel, je bil že pred vrati dan, ko bi moral oditi k staršem.

Marija, ki je bila vse te dni od njegovega prihoda tako srečna, je postala iznenada otožna. Njene otožnosti se je nalezel tudi Andrej, in še botra ni bila več tako vesela kakor prej. Minila je velika nedelja. Skoraj brez sledu kakšnih slovesnosti je šla mimo njih. Botra je spekla nekaj potic, v vas in k fari pa ni šel nihče.

Zadnji dan pred Andrejevim odhodom je prišla Kačarica na obisk. Okoli desetih dopoldne, ko so bili vsi trije v kuhinji.

Ko je stopila čez prag, je postalo Andreju kar vroče. Kako se je začudil, ko jo je zagledal. Tako zelo se je postarala v nekaj mesecih, kar je ni videl.

V kuhinji je bilo mračno, ker so se vrata za njo zaprla. Izprva ga ni niti spoznala. Šele čez nekaj časa je presenečeno dejala:

»Andrej!«

Stopil je k njej.

»Mati, oprostite mi. Dosti skrbi ste imeli zaradi mene ...«

Kačarica je dolgo molčala. »Kaj mi bo rekla?« si je mislil Andrej sam pri sebi.

Toda ni se zgodilo to, česar se je bal. Kačarica mu je tiho dejala:

»Andrej, nič ti ne zamerim. Samo glej, da bo moja Marija srečna!«

In vdrle so se ji solze.

Marija je stopila k materi.

»Ne bojte se. Vse se bo dobro končalo.«

Kačarica jo je nezaupno, a vendar zaupljivo pogledala.

»Ali misliš, da bo, Marija?«

»Bo. Andrej je pošten, mati. Lahko verjamete!«

Tako je bila sklenjena sprava med Kačarico in Andrejem.

Pozno zvečer je Kačarica odšla domov, botra, Marija in Andrej pa so še posedeli v izbi, da bi se pomenili, kaj vse bo treba storiti. Andrej je namreč moral drugo jutro oditi domov.

Andrej je bil nekam potlačen, čeprav se je snidenje s Kačarico končalo bolje, kakor je pričakoval. Videl je na Marijinem obratu gubice, ki so izdajale strah, in to ga je bolelo. Kaj naj ji reče, da jo bo pomiril? NI vedel in tudi botra ni našla nobene prave besede.

Andrej je silil, da bi šla Marija v mesto v bolnišnico, ko se bo približal njen čas, toda botra je dejala, da je pametneje, če ostane kar lepo doma. Andrej se je naposled njenemu prigovarjanju, ki se mu je priključila tudi Marija sama, vdal.

»Da, če bi mogel takrat dobiti kakšen dan dopusta!« je dejal, a vedel je, da tega ne bo mogel doseči. Marija bo v tistih dneh morala biti sama. Zato jo je prijel za roko in ji rekel:

»Marija, ne smeš se bati. Zmerom bom mislil na tebe. In ko bo najhuje, pomisli, da ti nisi edina, ki mora vse pretrpeti. Vidiš, tudi tvoja mati je nekoč trpela. Ali boš, Marija?«

»Bom, Andrej,« mu je tiho rekla in se pritisnila k njemu. »Pogumma bom. Sad bo kmalu minilo.«

»In, botra,« se je potem obrnil Andrej k botri, »če bo hudo, morate takoj poslati po zdravnika. Ali mi obljulbite, da ne bom v skrbeh?«

»Tega ti še reči ne bi bilo treba, Andrej. Saj veš, da bo mene prav tako skrbelo kakor tebe ali pa še bolj, ko bom ves čas pri njej.«

Andrej se je po teh besedah nekoliko pomiril. Dolgo so še govorili, potem pa so se začele Mariji zapirati oči in Andrej je vstal.

»Vidim, da si utrujena, Marija,« je dejal. »Saj je kar lahkomiselno od nas, da te pustimo tako dolgo bedeti, ko potrebuješ počitka. Botra, pojdimo spat, ker bo treba jutri zgodaj vstati. Najpozneje ob sedmih zjutraj moram iti ...«

In šli so. Andrej je spremil Marijo še v njeno sobo in se poslovil od nje z vročim poljubom. Potem je šel spat.

Dolgo ni mogel zaspati. Vse mogoče misli so mu blodile po glavi. Naposled ga je pa le spanec rešil.

XX
Spet doma.
[uredi]

Drugo jutro se je zbudil na vse zgodaj, ko je bilo še temno. Nekaj časa je še poležal v postelji, potem pa je vstal in šel poklicat botro, da bi mu pripravila zajtrk. Hkrati z njo je prišla v kuhinjo tudi Marija. Na obrazu se ji je videlo, da ni prav dobro spala. Sedla je k Andreju za mizo in ga prijela za roko.

»Andrej, kdaj te bom zdaj spet videla?« mu je tiho rekla.

»Kmalu, draga,« je odvrnil Andrej. »Verjemi mi, da bo vse hitro minilo. Potem se pa ne bova nikoli več ločila. In potem boš ti moja ženica.«

Hvaležno ga je pogledala in se mu nasmehnila, a vendar je bilo v njenem nasmešku tudi nekaj bolestnega. Božala mu je roko in časih je vzdrhtela.

»Le pogumna bodi, Marija,« je dejal Andrej. »Črez najhujše sva že prišla. Zdaj se nama ni treba ničesar več bati. Mene je skrbelo samo zaradi tvoje matere, in tudi to je že urejeno. Kaj pa še hočeš več?«

»Da bi ti že zdaj za zmerom ostal pri meni,« je šepnila.

»Vidiš, ko pa ne morem. Le malo še potrpi ...«

»Skoraj leto dni bom še morala ...«

»Saj to ni toliko. In če boš zmerom mislila na to, da boš potem srečna ... Toda pustiva zdaj žalostne misli ...«

»Da, najbolje bo,« je priznala Marija in pobesila glavo.

In med tem je že botra dala zajtrk na mizo.

Sedma ura je že davno minila, ko je Andrej stopil čez prag. Od botre se je poslovil kar v kuhinji, Marija pa je na vsak način hotela iti z njim do gozda, čeprav to Andreju, ki ga je skrbelo zaradi njenega zdravja, ni bilo po volji.

Vso pot skoraj nista izpregovorila besede. Obema je bilo težko pri srcu in nista vedela, kako naj bi svojo bolečino iztresla. Šele ko sta se že približala gozdu, kjer sta se mislila posloviti, sta obstala in se jima je razvezal jezik. Pa nista mnogo govorila.

»Andrej, dostikrat se me moraš spomniti,« mu je rekla Marija v slovo. »Saj veš, kako bom sama tu ...«

»Bom, in tudi ti mi moraš pisati, da me ne bo skrbelo.«

Še dolg poljub in Andrej se je iztrgal Mariji. Malo nato ga je že skril ovinek njenim očem.

Pot proti domu se je zdela Andreju tokrat hudo kratka. Sam ni vedel, kdaj je prehodil vse griče in iznenada zagledal pod seboj domačo vas. Hitro jo je ubral še čez prednji klanec.

Na vasi je takoj srečal nekaj znancev, ki so ga ustavili in ga pozdravili. Toda ni se maral predolgo z njimi muditi. Naletel je tudi na nekega tovariša, ki je bil prav tako pri vojakih, toda v drugem kraju kakor on.

»Kako pa, da prihajaš šele zdaj?« ga je tovariš vprašal. »Jaz sem že teden dni doma. Ali te niso prej spustili?«

Andrej se je posmejal. Dober izgovor mu je prišel na misel.

»Oh, nekaj smo ga lomili, pa so vso našo četo zaprli, šele predverajšnjim so nas izpustili.«

»Saj se mi je zdelo, da bo kaj takšnega. Veš, vsa vas se je čudila, da te ni bilo za veliko noč doma.«

»No, pa tega ni treba nikomur pripovedovati,« je še dejal Andrej, čeprav je vedel, da bo prav narobe. Tovariš bo povsod raznesel vest, da je bil Andrej zaprt. Ljudje se mu bodo sicer posmehovali — toda verjeli bodo le. Tako potem vsaj ne bo nepotrebnega izpraševanja, kod je hodil.

Doma Andrej ni dobil nikogar. Oče je bil na njivi, kjer so orali, mati pa je šla nekam ma vas. Andrej je šel zato v svojo sobo in se preoblekel. Ko se je pogledal v ogledalo, se je moral samemu sebi posmejati. Tako smešen je bil s svojim upadlim obrazom in ostriženimi lasmi. Obleka mu je bila kar preohlapna. Pa je odmahnil z roko.

Tedaj je začul v veži korake. Mati je bila. Odprl je vrata in obstal pred njo.

»Mati, zdaj sem pa prišel!« je rekel in ji segel v roko.

»Jej, kar ustrašila sem se,« je dejala Podbregarica. »Kje pa imaš vojaško obleko? Da te bom vsaj videla, kakšen si zdaj!«

»Oh, ta naj pa kar počiva nekaj dni,« je dejal Andrej. »Saj me boste še videli v njej, ko pojdem stran.«

»Nikari ne govori o odhodu, saj si še komaj prišel.«

»Saj veste, da dolgo ne bom mogel ostati. Komaj tri dni.«

»Kako se pa kaj počutiš pri vojakih?«

»Gre,« je dejal Andrej. »Samo navaditi se je treba. Jaz sem se kmalu, pri drugih gre pa to zelo počasi. Ni tako hudo, kakor sem mislil.«

»No, samo da si zadovoljen,« je pomirjeno rekla Podbregarica. »Ali očeta še ni?«

»Ne, nisem ga še videl. O, se bo že vrnil. Saj ni daleč.«

Prav tedaj so se začuli spet koraki na pragu. Stari Podbregar je bil. Dolgo je strgal prst s čevljev, preden je stopil v vežo.

Ko je zagledal sina, mu je pomolil roko. Premeril ga je od nog do glave in mu dejal:

»Pozen si, pozen. Srečal sem soseda, ki je prišel s postaje, pa je rekel, da te ni videl ne na postaji ne na poti. Zato nisem bil doma.«

»Na postaji bi me bil moral že videti,« je odvrnil Andrej. »Na poti me pa ni mogel, ker sem šel po bližnicah. Saj jih še poznam.«

Tako je spretno prikril, da se ni pripeljal z vlakom.

Pod večer je šel Andrej na vas. Doma se ni prav dobro počutil, in kar nekam odleglo mu je, ko je stopil v vaško gostilno. Gostje, ki jih je bilo precej, so ga bučno pozdravili. Vabili so ga k vsem mizam, tako da se je Andrej komaj odločil, kam naj sede. Naposled je prisedel k mizi, kjer je bilo že nekaj njegovih tovarišev iz šolskih let.

»Zdaj pa štefan na mizo!« je ukazal.

Gostilničar si tega ni dal dvakrat reči. In potem je za prvim štefanom prišel na vrsto še drugi. In pri sosednih mizah je bilo podobno. Tako je bila vsa družba kmalu okrogla.

Vaški godec je sedel za pečjo in pritiskal na harmoniko. Fantje so privedli nekaj deklet in začeli kmalu plesati. V gostilni je bilo soparno ozračje, pomešano z vonjem po vinu, potu in cigaretah.

»Ali ti nič ne plešeš?« ga je vprašal sosed.

»Kaj bom plesal?« je odvrnil Andrej in odmahnil z roko. »Prav ljubi se mi.«

»Prejšnje čase si bil pa drugačen,« je dejal sosed. »Takrat so te začeli kar podplati srbeti, če je kdo zaigral.«

Andrej mu ni odgovoril. Sosed pa je le silil vanj.

»Sploh si se zelo izpremenil. Ali morda zaradi Marije?«

»Pusti to,« je nejevoljno rekel Andrej

»Uh, kako si nasajen. Pa ne da bi?«

»Kaj?«

»Za njo žaloval. Saj ni vredno. Nobena ženska ni toliko vredna, da bi se moški zanjo pehal in potem stokal, če mu kaj izpodleti.«

»Kako izpodleti? Kaj misliš s tem?«

»I, kaj! Saj vsi govore o tem. Ušla ti je z doma, pravijo.«

»Kdo je ušel?«

»I, Marija. In samo zaradi tega ni prišla na očetov pogreb, ker se je bala, da si ti v Zabukovju in da bi spet silil za njo.«

»Zdaj pa bodi že tiho,« je takrat vzrojil Andrej. »Kaj misliš, da sem zato prisedel k mizi, da bom tvoje neslanosti poslušal?«

»Tak pomiri se vendar,« se je umikal sosed. »Saj nisem mislil reči nič hudega.«

»Hudo ali ne,« je zaklical Andrej. »Molči, če ne veš nič pametnega.«

Tedaj pa se je tudi sosed ujezil. Vstal je.

»Slišiš, da bi ti mene učil, kaj je pametno in kaj ni, si pa dosti prezelen.«

To je bilo Andreju dovolj. Skočil je proti sosedu in se zaletel vanj.

Možak v prvem trenutku ni slutil, da misli Andrej tako resno, zato se tudi branil ni preveč. Potem pa je bilo že prepozno. Preden se je zavedel, je ležal na tleh.

In potem je le malo manjkalo, da ni nastal splošen pretep. Komaj se je starejšim vaščanom posrečilo pomiriti mladino, da se ni spoprijela, ker so vlekli nekateri fantje z Andrejem, drugi pa s sosedom.

Sosed je počasi vstal in pogledal Andreja.

»Tole mi boš pa še plačal,« je jezno rekel. »Na sodišče te ne bom gnal, ker se mi ne zdi vredno letati v mesto, ampak prišel bo čas, ko ti bom vse z obrestmi vrnil.«

Segel je v žep in poklical gostilničarja.

»Tule zaračunaj štefan, da ne bo kdo rekel, da sem kaj njegovega spil.

Te besede so merile spet na Andreja, ki bi bil kmalu iznova planil po sosedu. Le s težavo se je zadržal.

Ko je sosed odšel, je Andrej sedel. Vaščani so se hoteli zaplesti v nov pogovor, toda nikomur ni šla beseda prav iz ust. Vsem se je videlo, da jih tlači nekakšna mora, da visi dogodek, ki se je pravkar odigral, kakor oblak nad njimi.

Počasi so se drug za drugim razgubili. Tudi Andrej je plačal svoje in šel.

Domov se mu še ni ljubilo iti. Zato je zavil v hrib proti cerkvi.

Pot je bila prazna. Žive duše ni srečal, čeprav ura še ni bila pozna.

In šel je dalje proti gozdu. Kar same so ga nesle noge.

Tu se je takrat sestal z Marijo. Prvič na samem. Tu je bila njegova, tu je vzcvetela njuna ljubezen in obrodila sad.

Obstal je. Daleč spodaj je bila vas, že skoraj mirna, pokojna. Le malo oken je bilo še razsvetljenih. Vse se je kopalo v soju upadajočega meseca. Tu in tam se je še vil droben dim pod nebo. Bele steze med hišami, povsod okoli pa tihi gozdovi, odkoder prihaja tiho šumenje nad dolino.

Andreju se je zazdelo, kakor bi bila v trenutku splahnela vsa jeza, ki ga je še pravkar kuhala zaradi prepira v gostilni. Kar pozabil je ves dogodek. Zdaj je bil v mislih spet pri svoji Mariji.

In ona ... O, če ni še zaspala, misli zdaj nanj, premišljuje, kako so ga doma sprejeli. In spet se Andrej spomni sprejema in potem prepira v gostilni in zdaj se mu zdi že vse skupaj neumno in mora se zasmejati. Čemu se je bilo treba pretepati in se zaganjati v soseda? Kakor petelin je bil. Saj je prav, če pravijo na vasi, da je Marija ušla pred njim. Tako vsaj nihče ne bo iskal zveze med njo in njim. In on sam si bo vse skupaj pokvaril. Zdaj je šele prav razumel, zakaj oče ni nič govoril z njim zaradi Marije. In mati tudi ne.

»Neumnost sem napravil,« si je dejal. »Najpametneje bi bilo, če bi soseda prosil, naj mi oprosti.«

Tako je modroval, toda hkrati je tudi vedel, da soseda ne bo prosil. Tako se pa ne sme ponižati, sicer mu bodo rekli, da se ga boji.

»Oh, kaj mi pa hoče,« se je potem potolažil. »Saj mi ne more škodovati!«

In potem je počasi odšel iz gozda nazaj proti vasi. Poslednje luči so se utrinjale po hišah. Od daleč je videl, da je na njegovem domu še svetlo. Iz kuhinjskega okna se sveti. Mati ga najbrž še čaka.

Pa vendar ni šel naravnost domov. Najprej ga je zaneslo pod kozolec, kjer sta se tolikokrat sestala z Marijo.

Še zmerom je bilo vse tiho kakor takrat. Voz je stal na sredi, le da zdaj ni bilo na njem sena, ampak stelja. In mesečina je prav tako silila skozi goste redi kakor takrat ...

»O, da bi bilo moje vojaščine že konec,« si je rekel Andrej. »Da bi se že vse enkrat razpletlo. Zdaj nisem ne krop ne voda. Igrati moram z vsem svetom komedijo, čeprav bi tako rad stopil pred ljudi in jim rekel: »Takole je v resnici, pa nič drugače! Če se ves svet na glavo postavi, pojde pesem tako, kakor jo bom jaz pel.«

Nekoliko hladno je bilo, toda Andrej tega ni čutil. Še zmerom ni bil prav jasnih misli od vina, ki ga je popil kar preveč, toda počasi je že postajal bistrejši.

In potem je le šel domov. Ko je stopil čez hišni prag, je zagledal mater, ki je sedela v kuhinji in pletla.

»Kod si pa hodil?« ga je vprašala.

»Na vasi sem bil,« je skoraj nejevoljno odvrnil.

»Ali boš kaj jedel? Saj nisi nič večerjal.«

»Prav nič nisem potreben,« je dejal, potem pa se je le premislil:

»Če bi bilo kaj majhnega, bi pa le.«

Mati mu je prinesla iz shrambe suhega mesa in mu ga narezala.

»Če boš še lačen, si ga pa kar sam še odreži!«

»Ne bo treba,« je odvrnil Andrej.

In ko je meso pojedel, je odšel brez besede na podstrešje. Ko se je vrgel na posteljo, je zagodel:

»Hvala bogu, da je prvega dneva že konec!«

Drugi dan je malo poležal. Ni spal, le vstati se mu ni ljubilo. Dvignil se je šele takrat, ko je že slišal, da je že oče odšel, mati pa izginila v hlevu.

Za zajtrk je izpil malo mleka v kuhinji, potem pa se je vrnil v svojo sobo. Brskati je začel po omari in prinašati na dan stare spomine.

Kakšne neumnosti je hranil! Zvezke iz šolskih let, pisma, ki mu jih je pred nekaj leti pisalo neko dekle iz sosedne vasi, nerodna, smešna pisma. Da, Korenova Tončka je bila ...

»Upam, da mati ni vsega prebrskala,« si je rekel. Potem je prijel pisma — precej jih je bilo — in jih raztrgal. In pomislil je, kako smešno mora biti, če tudi ona hrani njegova pisma. Ni jih bilo dosti, toda neumna so bila prav toliko, da se mu zdaj Tončka najbrž že smeje. In kako je to svojo ljubezen takrat prikrival pred starši. Ne oče ne mati nista ničesar zvedela o njej.

Po kosilu pa se je le sprožil plaz, ki ga je Andrej na tihem pričakoval. Ko je oče odložil žlico, se je obrnil k sinu in mu rekel:

»Upam, da si se zdaj pri vojakih že izpametoval.«

»Kako mislite, oče?« je vprašal Andrej.

»I, ali si že pozabil? Se boš pa vendar spomnil! Tisto s Kačarjevo Marijo.«

»Kaj hočete z njo! Ali mi res kaj drugega ne veste povedati.«

»Vidiš, to je prava beseda,« je veselo rekel Podbregar, ki je sinov odgovor razumel po svoje. »Kar sreča je, da si moral iti k vojakom, da nisi počel neumnosti. Sicer se ti je pa sama umaknila ...«

»Aha,« si je mislil Andrej. Torej tudi oče ve, da je zbežala pred njim. Prav, prav. Kako bo takrat pogledal, ko bo vse zvedel!

O, koliko bi bil dal, da bi bilo to že zdajle ... Toda kakor je obljubil, je zaenkrat še molčal.

Kačar pa je razpredal svoje načrte še dalje.

»Toda ko se vrneš od vojakov, si moraš poiskati ženo. Meni se ne da več delati. Tudi trden nisem več tako, kakor sem bil. Letošnjo zimo že hudo čutim. V noge mi je šla.«

»Saj je še čas, oče. Ne pozabite, da me čaka še leto dni vojaščine. Sami ste hoteli, da sem moral iti služit.«

»Da, saj je bilo čisto prav. Tam te bodo vsaj naučili, kaj se pravi resno misliti.«

»Sodim, da sem zmerom dovolj resno mislil,« je odvrnil Andrej.

»Pa nisi,« ga je zavrnil oče.

»Kako morete to trditi?« je vprašal Andrej, kakor bi ga bile očetove besede prav hudo zadele.

»I, tako. Tisto s Kačarjevo ni moglo biti resno.«

»Pa naj bo po vaše,« si je mislil Andrej, a odgovoril ni nič.

Toda Podbregar je hotel povedati svoje.

»Ti,« mu je dejal čez nekaj časa, »malo sem premislil, katera bi bila zate.«

Andrej je prisluhnil. Tako daleč je torej že!

»Da. In zdi se mi, da nisem prav slabo izbral. Dekle ima denar in nič ji ni očitati. In premlada tudi ni, tako da se bosta lahko prav dobro razumela. Mislim, da je prav tvojih let.«

»Katero pa mislite, oče?«

»Saj jo dobro poznaš. Ali si ne moreš domisliti?«

»Ne.«

»I, Korenovo Tončko. Pravijo, da si že pred nekaj leti hodil okoli nje. Kako se ti zdi?«

Andrej je komaj prikril zloben nasmeh. In zdaj mu je bilo tudi takoj jasno, kako je oče prišel na to misel. Ker je tako grdo ravnal z njim, preden je odšel k vojakom, mu je hotel zdaj izbrati nevesto, ki mu bo morala biti po volji. Mati je brskala po njegovi omari — zdaj se je Andrej tudi spomnil, da je pred leti Tončkina pisma povezal, danes pa je dobil razvezana — in odkrila je Tončkine izlive ljubezni. Vse je povedala očetu in potem je družinski svet sklenil, da bi kazalo to staro ljubezen obnoviti in hkratu spraviti v hišo Korenov denar, ki ga mora biti precej, saj je Koren znan kot najtrdnejši kmet v sosedni vasi. Tako bi bili ubiti dve muhi na en mah ...

»Hm, kako se mi zdi,« je ponovil Andrej. »Res ne vem,« kaj naj bi rekel ...«

»Veš, s Korenom sem že govoril,« je nadaljeval Podbregar.

»Oho, tudi to že. No, lepe reči so mi pripravili,« se je sam pri sebi posmejal Andrej. »Kaj bi bilo, če bi se zdajle izdal,« si je nato mislil.

»Da, govoril sem,« je nadaljeval Podbregar, »in stari menda nima nič proti. Kaj če bi šel jutri Tončko obiskat?«

»Saj je še dovolj časa,« se je branil Andrej.

»Ne, pa ni,« je vneto odvrnil Podbregar, ki je hotel kovati železo, dokler je bilo še vroče. »Čim preje, tem bolje ...«

»Oče, kdo pa naj bi Tončko vzel?« je tedaj rekel Andrej, ki je hotel napraviti pogovoru konec.

»I, ti,« je dejal Podbregar in skomignil z rameni.

»Da, jaz,« je rekel Andrej. »Potem me pa pustite, da se bom jaz zmenil z njo, kadar se bo meni zdelo.«

In sam pri sebi je pomislil, kaj bi Marija rekla, če bi ga zdajle pri tem pogovoru slišala!

»Pa napravi, kakor hočeš,« se je vdal Podbregar. »Jaz sem ti hotel samo ugladiti pot.«

»Kaj se pravi spet to?« je vzrojil Andrej in vstal. »Toliko fanta sem pa že, da si bom znal sam pridobiti dekle, ki mi je kaj do njega. Ali bi vi pustili, da bi se vam bil kdo vtikal v ljubezen?«

»Slišiš,« je tedaj vzkliknil Podbregar, »tako se pa ne govori. Jaz imam posestvo, in hočem, da bo prišlo v prave roke, ki so meni po godu. V hišo mora priti ženska, ki jo bom poznal in ki se bo znala ozirati tudi na mojo voljo.«

»O, se pa kar vi še enkrat oženite in pustite posestvo mladi! In če grem še danes od hiše. Barantati zase ne pustim. In če mislite še kaj mešetariti s Korenom, pojdem še danes tja in mu rečem, da bo lahko Tončka do smrti čakala na moža, če si je izbrala mene. To sem vam hotel reči, nič drugega!«

Obrnil se je in šel iz izbe.

Podbregar in Podbregarica sta se spogledala. Kaj je spet to? Kaj naj to pomeni? Ali mar ne more pozabiti Kačarjeve? In tisto s posestvom, ki naj ga oče kar zapiše, kamori ga hoče? Ali je fant znorel?

»Preveč si silil vanj,« je rekla Andrejeva mati.

»I, lepo sem se hotel z njim pogovoriti, pa je takšna tuhta! Kje je le to dobil?«

»Po meni ne,« je hladno rekla Podbregarica.

Mož je njene besede mirno požrl. Potem je tudi on vstal in šel ven. In premišljal je o nehvaležnosti sveta. Samo dela in dela, za dom, za sina, a ta kar meni nič tebi nič zavrže posestvo, žena ga pa še zasmehuje.

In pošteno se je ujezil. Takšen je svet!

Da bi potešil svojo jezo, je šel v gostilno in sedel tam v kot. Usoda je hotela, da je bilo prvo, kar je zvedel, novica o sinočnjem pretepu. Zaklel je.

»Hudiča, ali je ves svet ponorel? Takšnega sina imam torej!«

Plačal je in čemeren odšel na njivo.

Sina tisti dan ni več videl, ker se ni prikazal domov do polnoči. Šele ko je že dremal, je zaslišal njegove korake v veži.

In zdelo se mu je, kakor bi bil skozi te korake slišal Andrejeve besede: Barantati zase ne pustim!

Ko se je drugo jutro Andrej zbudil, mu je kar nekako odleglo, saj se je spomnil, da bo zvečer že odšel. Nekateri njegovi tovariši so se odpeljali že z jutrnim vlakom in kar najrajši bi se jim bil še on pridružil, toda ker se je bil z nekaterimi drugimi domenil, da pojdejo skupaj z večernikom, ni maral zdaj izpremeniti svojega načrta.

Dopoldne se je zmuznil z doma in h kosilu sploh ni prišel. Pač pa je stopil h Kačarici.

Marijino mater je dobil doma pri delu. Ko je stopil čez prag, ga je debelo pogledala. »Kaj pa je tebe prineslo?« ga je začudeno vprašala.

»Ne vem, kam naj bi se dal, pa sem prišel k vam pogledat.«

In potem ji je povedal, kako se je bil snoči sprl z očetom. Ničesar ni zamolčal, še tistega o pismih ne.

»In kaj boš zdaj počel?« je dejala Kačarica.

»Domače bom pustil, naj delajo, kar hočejo. Saj sem jim dovolj razločno vse povedal. Oče misli, da bo delal z menoj kakor s kakšnim otrokom. Vraga, saj sem že dovolj star, da bom lahko sam odločal, kaj mi bo prav in kaj ne.«

»Pa se le ne bi smel z njimi tako udariti ...«

»Kaj mi je pa drugega ostalo? Saj bi bila drugače oče in mati počela bog ve kakšne neumnosti, jaz naj bi jih pa za njima popravljal. Še na misel mi ne pride, da bi komu pustil gospodovati nad seboj. Zdaj se bosta vsaj dobro premislila, preden bosta spet kaj poskusila. In kako lepo sta me mislila oženiti,« je dejal in se moral posmejati, ko se je še enkrat spomnil včerajšnjega prizora.

»Tak nocoj že pojdeš?« ga je vprašala Marijina mati.

»Da, moral bom iti, če bom hotel ob pravem času priti. Sicer pa odhajam z lahkim srcem. Prav nič me ne veže na dom.«

»To bo Marija v skrbeh ...«

»Ne, ne bo, mati,« je rekel Kačarici. »Saj smo se vse dogovorili. In moja vojaščina tudi ne bo tako dolgo trajala, da ne bi mogla strpeti.«

»Le pogosto ji piši, Andrej,« ga je Kačarica poprosila. »Posebno zadnje dni, ko bo pričakovala otroka. Vem, da ti bo zmerom hvaležna. Saj bo tako sama ...«

»Bom, mati,« je obljubil Andrej. »Kar brez skrbi bodite. In če boste kaj zvedeli, kar bi me zanimalo, mi sporočite.«

Dal ji je svoj naslov, potem pa je šel.

Popoldne je stopil samo toliko domov, da bi se poslovil. Oče in mati sta sedela v kuhinji. Podbregar je za mizo žulil pipo, Podbregarica pa je kuhala večerjo.

Andrej je pogledal po kuhinji, potem pa je šel brez besed v svojo sobo. Oblekel se je v vojaško obleko. Še dobro uro časa je imel. Zato je sedel in napisal pismo za Marijo, v katerem ji je sporočal, da se vrača v Srbijo, in ji obljubljal, da bo spet prišel, ko mu bo mogoče. In seveda ji ni pozabil dodati tudi nekaj besed v izpodbudo. O sporu s starši ni omenil niti besedice, ker ni maral, da bi se Marija po nepotrebnem razburjala.

Ko je pismo zalepil, je napisal nanj naslov svoje botre. Nato je zbral vse svoje reči.

Stopil je v kuhinjo.

»Zdaj pa moram iti,« je rekel na pragu.

»Kaj že zdaj?« je dejala mati in ga pogledala.

»Čakajo me. Skupaj se bomo peljali na postajo ...«

»Prekleto gosposki si postal,« je tedaj dejal Podbregar. »Prideš in greš, in skoraj nič te ni doma.«

Andrej se je ozrl proti očetu. Mislil je molčati na te besede, pa se le ni mogel premagati.

»Kaj hočete?« je rekel. »Človek gre pač tja, kjer se dobro počuti.«

»Kako si rekel?«

»Ali ste že pozabili, kako ste včeraj govorili z menoj?« je vprašal očeta.

»Nehajta vendar vsaj zdaj,« se je vmešala Podbregarica. »Ali za slovo res nimata nič pametnejšega povedati?«

»Bolje je, da si bomo na jasnem,« je odvrnil Podbregar. »Kje so te pa naredili takšnega? Ali pri vojakih?«

»Ne, doma ste me naredili,« je mirno rekel Andrej.

»Zelo veliko ti je do doma,« se je posmejal jezno Podbregar. »Ali si izračunal, koliko minut si bil doma razen tistih ur, ko si spal?«

»Če bi bil vedel, kaj me doma čaka, še spat ne bi bil prišel.«

»Ampak bi bil šel rajši kam drugam ...«

»Da!«

»Na primer h Kačarici. Tam si se danes tudi oglasil, kakor so mi povedali dobri ljudje.«

»Da, tudi tam sem bil,« je mirno rekel Andrej.

»Čeprav si dobro vedel, kako se s Kačarjevimi razumemo.«

»Jaz jim ne morem ničesar očitati,« je odvrnil Andrej. »Kaj imate pa vi z njimi, je pa vaša zadeva. Sicer pa le poslušajte dobre ljudi! Enkrat so vas že zavedli v tožbo, drugič vas bodo pa kam drugam. Tako, zdaj pa ostanite zdravi. Iti moram, da me ne bodo čakali.«

Stopil je k materi in ji segel v roko.

»Mati, če bom utegnil, vam bom pisal. Kdaj pridem spet domov, ne vem in ni odvisno samo od mene. Po sedanjih izkušnjah me najbrž ne bo tako dolgo, dokler ne bom odslužil vojaščine.«

»Nikari vendar ne bodi tak!« je vzkliknila mati. »Ali se mar človek tako poslavlja od doma?«

»Da, tudi tako je časih potrebno,« je grenko odvrnil Andrej.

»Zbogom oče!« je rekel in šel iz veže.

Nekaj minut nato sta Podbregar in njegova žena že slišala ukanje z vasi. Andrej se je peljal s svojimi tovariši na postajo.

XXI
Dobri ljudje.
[uredi]

Ko so fantje odšli iz Zabukovja in so se velikonočni prazniki, ki so bili precej bučni, odmaknili, je spet prišla vasica do svojega miru. Na poljih se je vrstilo delo za delom in ljudje so bili zvečer navadno tako izmučeni od njega, da se jim ni ljubilo hoditi na obiske.

Marija je bila za vse vaščane v Zagrebu. Saj je samo njena mati vedela, kje se v resnici nahaja in kako je z njo. Hlapcu Mihi so se Kačaričini obiski v mestu zdeli sicer preveč pogosti in preveč nepotrebni, toda ni se mu ljubilo poizvedovati, kaj se za njimi skriva.

Nekega dne pa se je po Zabukovju razvedelo za velik dogodek.

Vaška potovka, ki je bila menda edina ženska iz Zabukovja, ki je že videla nekaj več sveta, je prinesla veliko novico.

Bila je v sosedni vasi, kjer je imela nekaj opravkov, tako je pripovedovala. Proti večeru se je odpravila stran, in ker je bilo že pozno, je sklenila iti po bližnjici proti Zabukovju, da je ne bi prezgodaj dohitela noč. In ko je tako stopala proti velikemu gozdu, ki se vleče čez hrib, je iznenada zagledala pred seboj neko mlado žensko, ki je šla počasi proti neki hiši. Izprva se ni zmenila zanjo, saj srečuje na svojih potih dosti ljudi, toda ko je prišla do nje in jo je pogledala, je od presenečenja kar obstala.

In potem velika novica: Bila je Kačarjeva Marija, in v drugem stanu je bila. Da, ona. Pa so vsi mislili, da je v Zagrebu v službi, ne pe tako blizu doma.

Toliko se po vasi menda še noben večer ni govorilo kakor zdaj po tem presenetljivem odkritju.

Klepetanja in ugibanja ni hotelo biti konec. Kaj naj to pomeni? Zakaj to prikrivanje?

»V Zagrebu ga je iztaknila«, so govorili nekateri, »zdaj se pa ne upa priti domov, da ne bi za njo kazali.«

Drugi pa so uganili pravo.

»Tole bo pa Podbregarjeva dediščina. Nihče drug ne more biti. In pri Podbregarju morajo to vedeti, ker je stari na sina tako jezen.«

Drugi dan je tudi Miha zvedel na vasi presenetljivo novico. Zdaj se mu je posvetilo! Tak sem je hodila Kačarica!

Kakor je vse kazalo, Kačarica še ni nič vedela, kaj govore na vasi. Zato je Miha premišljal, kako bi jo po ovinkih opozoril na klepetanje.

Zvečer, ko je odložil po večerji žlico, je začel:

»Mati, nekaj čudnega sem danes slišal ...«

»Kaj pa?« se je začudila gospodarica.

»Zaradi Marije,« je rekel hlapec. »Pa kar verjeti ne morem.«

»Kaj je z Marijo?« vzkliknila Kačarica in vroče ji je postalo.

»Pravijo, da ni v Zagrebu, ampak dosti bliže. Komaj dobri dve uri odtod ...«

»Kdo pravi to?«

»Potovka jo je menda videla in zdaj je raztrobila po vsej vasi. In pravijo, da je Marija ...«

O, Kačarica je vedela, kaj misli reči Miha. Da bi zakrila zadrego, je dejala:

»Ali ljudje res ne vedo nič bolj pametnega povedati? Kaj se le mešajo v tuje reči?«

»E, takšni so pač vsi dobri ljudje,« je odvrnil Miha in zastokal. Pri sebi pa si je mislil. »Torej ve, kaj je z Marijo. Ampak, ali je res Podbregarjev ... in zakaj je to tako prikrivala ...«

Toda dalje se ni upala govoriti. Sklenil je, da bo po tem vprašal kdaj drugič, ko bo vse že bolj zrelo.

Seveda ta novica ni bila že drugi dan pozabljena. Takle beg in potem nenadno odkritje je snov za dolge pogovore. In vsakdo še kaj doda. Potem se vleče novica kakor kača od hiše do hiše.

V gostilni je vse zvedel tudi Podbregar. Kar je Andrej šel od doma, je Podbregar dosti več pil kakor prej. Skoraj pol dneva je presedel v gostilni. Zaman ga je žena zbadala, ali se misli sploh preseliti k oštirju, zaman mu je prigovarjala, naj bo pameten in naj ne razmetava denarja, — Podbregar se ni vdal.

Ko je prišel ta dan v gostilno, je že na pragu opazil, kako stikajo gostje glave in si nekaj šepetajo.

»Kaj pa je?« je vprašal.

»O, nič,« je dejal eden izmed pivcev.

»Nekaj pa le mora biti,« je rekel, »ko ste vsi tako skrivnostni.«

»Nič takega, da bi bilo vredno govoriti.«

Ker pa Podbregar le ni odnehal, so mu povedali, kaj se je zgodilo. Da so odkrili Kačarjevo Marijo in da mora biti najbrž njegov sin Andrej kaj prizadet.

Podbregar je prebledel. Torej še to? Zaradi tega se je Andrej tako vedel, ko mu je povedal, da je izbral nevesto zanj. Če je to res ... naj ne pride Andrej nikoli več pred njegove oči!

Komaj je potlačil svojo jezo. Premišljal je, kaj naj stori in kako naj za gotovo zve, kaj je resnica in kaj so si ljudje sami izmislili. Nič pametnega mu ni prišlo na misel. Ker so ljudje tako zijali vanj, kakor bi čakali, da bo začel divjati, je plačal in šel. Prej pa je še skoraj na dušek izpil liter vina.

Potem je pred gostilno obstal. V pijanosti se je samemu sebi posmejal. Kako, da mu to že prej ni prišlo na misel? Da, star postaja, star.

»H Kačarici pojdem!« se je odločil in takoj zavil proti njeni hiši.

Z negotovimi koraki je stopil v Kačarjevo hišo. Toliko, da se ni opotekel čez prag.

»Hej, Kačarica,« je rekel, ko je zagledal v kuhinji gospodarico, »zadnjič si prišla ti k meni, danes pa prihajam jaz. Kako pa je z Marijo? Ali so jo res dobili?«

»Da, če hočeš že vedeti,« je odvrnila Kačarica.

»Seveda hočem vedeti,« je uporno dejal Podbregar. »Zaradi tistega, kar ljudje govore, zaradi tistega ...«

»Naj govore, kar hočejo,« se je izvijala Kačarica, ki je slutila, kaj je prišlo Podbregarju na ušesa.

»Pa ni res,« se je ujezil Podbregar. »Mojo hišo opravljajo in vedeti hočem, ali jo opravljajo po pravici ali ne. Vsem bom zavezal jezike.«

Toliko, da mu Kačarica ni rekla: »Sebi bi ga moral najprej!« Pa se je premagala in mirno dejala:

»Ali je res Marija v drugem stanu? In ...«

»Kaj bi pa rad vedel?«

Kačar si ni dal tega vprašanja dvakrat zastaviti. Takoj je prišel z besedo na dan: ali je res, da je naš Andrej? ...

»Tisto, da je v drugem stanu, je res,« je mirno odvrnila Kačarica.

»In z Andrejem?« je uporno vprašal Podbregar.

»To pa njega samega vprašaj,« je rekla Kačarica. »Jaz bom za svojega otroka že poskrbela, ti pa daj za svojega.«

»Tak nočeš govoriti?«

»Saj sem ti rekla, da se sam pomeni z njim! Piši mu!«

Podbregar se je ujezil in začel kričati:

»O, saj vem, kako je bilo. K sebi ste ga vabili in mu dekle nastavljali, da ste ga nazadnje vjeli. Saj vem, kako je bilo!«

»Podbregar, ne pozabi, da si v moji hiši. Pri sebi doma vpij, kolikor ti je drago, če te ni sram, da se dereš, tu pa govori, kakor se spodobi v tuji hiši.«

»Tako! Zdaj pa še užaljenost. Prej bi bili, ne zdaj! Seveda, Podbregarjev dom vam je vsem dišal. Pa ne bo iz tega nič!« je v onemogli jezi kričal Podbregar.

»Ne pozabi prave mere,« ga je še enkrat opozorila Kačarica. »Za tvojim posestvom nihče ne gleda, saj ga niti toliko ni, da bi bilo vredno. Če bi šlo za denar, bi se ga že še kje več dobilo kakor pri tebi.«

»Aha, zdaj pa še tako govoriš. Da te le sram ni. O, pa me ti in tvoja hči ne bosta. Seveda, Marija je že vedela, zakaj se je vlačila z njim, da je ...«

Dalje pa Podbregar ni prišel.

Iz izbe je stopil hlapec Miha, ki je vse slišal.

»Zdaj je pa dovolj, Podbregar,« je rekel.

»Kaj še hlapec se bo spravil name?« je zakričal Podbregar. »Reva beraška! Kaj pa hočeš?«

Miha pa ni nič povedal, kaj hoče. Prijel je Podbregarja in ga začel odrivati proti vratom.

»Kaj, ti se upaš ...« je kričal Podbregar.

»Da, upam se,« je hladno odvrnil Miha in sunil Podbregarja čez prag.

Andrejev oče se je opotekel, toda bil je preveč pijan, da bi se bil mogel obdržati na nogah. Zaneslo ga je čez stopnico in zvalil se je po tleh. Tam je obležal.

Miha je obstal. Kačarica je stopila k njemu in mu preplašeno rekla:

»Tega pa ne bi bil smel storiti, Miha. Kaj bo zdaj iz tega. Trpeli bomo mi, ne on. Čeprav je on prišel izzivat.«

»Nič se ne bojte,« je odvrnil Miha. »Jaz sem to storil in jaz bom odgovarjal. Dobil je samo to, kar je zaslužil. Noben pošten človek ne bi drugače ravnal z njim.«

Kačarica je molčala. Vendar pa se je bala, da ne bi zaradi tega nastala še kakšna zdražba.

Toda nekaj dni je poteklo in ničesar ni bilo. Ko se je Podbregar streznil, ga je bilo samega sram, da se je tako vedel. Poslej je imela Kačarica mir pred njim.

Nekaj pa je Podbregar le storil. Andreju je pisal dolgo pismo, v katerem je terjal od njega odgovor za njegovo ravnanje. V njem mu je tudi sporočil, kakšen sprejem je doživel pri Kačarjevih. Seveda pa je zamolčal, da je bil takrat pijan in da so imeli Kačarjevi dovolj vzroka, da so ga postavili pred vrata.

Andrej na to pismo sploh ni odgovoril. Odločil se je, da bo z domom pretrgal vse zveze. Kaj ga je še vezalo nanj? Kaj sta mu pomenila oče in mati, saj mu je bil vsak trenutek, ki ga je preživel doma, muka?

Zato pa je toliko več pisal Mariji. Tudi Kačarice ni pozabil.

Marija je mirno pričakovala svojega dne. Tudi ona je zvedela, da je v domači vasi že znano, kje se nahaja. Toda k sreči iz Zabukovja ni imel nihče toliko poguma, da bi jo prišel obiskat. Podbregar je sicer prvi dan nameraval to storiti, toda potem se je premislil, in je pustil, naj gre vse svojo pot.

Tako je bilo Mariji prihranjeno novo trpljenje. V botri je našla dovolj opore, kadar pa je bila sila največja, jo je potolažilo Andrejevo pismo.

Tudi v Zabukovju so počasi nehali govoriti o Mariji. Vse je prišlo v pozabo in Marije skoraj nihče ni več omenil.

Kačarica je hodila vsak teden obiskovat svojo hčer. Vedela je, da dekle potrebuje nekoga, ki ji bo stal ob strani. Nekega dne je tudi Mariji povedala, kako je sprejela Andrejevega očeta in kako se je obisk končal. Marija je to sporočila Andreju, da je še on na takšen način izvedel resnico. Ko je Marijino pismo prebral, je dejal sam pri sebi:

»Prav se mu je zgodilo. Kaj se pa meša v reči, ki ga prav nič ne brigajo.«

In s tem je bila zadeva zanj opravljena.

XXII
Najtežja ura.
[uredi]

Mariji so tekli dnevi. Preden se je dobro zavedala, je prišel dan, ki ga je pričakovala s takšnim strahom.

Nekega popoldneva, ko je sedela pred hišo, jo je prijelo. Komaj je še prilezla v kuhinjo, kjer je našla botro pri delu. Omahnila je za mizo in ji tiho rekla:

»Botra, zdi se mi, da je prišla moja ura.«

Botra se je prestrašila.

»Kaj, že zdaj?«

Marija je prikimala. Potem je dejala:

»V posteljo me spravite, potem pa pojdite po babico. Upam, da še ne bo prepozno. Oh, tako trpim ...«

Njen glas je bil tako boleč, da je botra vzdrhtela. Hitro ji je pomagala, da je legla, potem pa se je oblekla.

In kakor naročena, je prav tedaj stopila Kačarica v hišo.

Botra ji je pomignila, naj stopi k njej, češ da ji mora nekaj povedati, česar Marija ne sme slišati. Kačarica se je prestrašila.

»Morda bo že danes,« je rekla botra. »Pazite nanjo. Jaz pojdem zdajle po babico. In, veste, Marija se ne zaveda, da porod ni igrača. Tolažite jo, poguma ji dajte, da ji ne bo prehudo. Saj sami veste, kako je človek v takšnem trenutku potreben moči ...«

»Brez skrbi bodite«, je šepnila Kačarica in odšla k svoji hčeri. Trenutek nato je bila botra že na poti v vas.

Marijo so zvijali krči. Njen obraz je bil bled, skoraj čisto tuj. Ko je zagledala mater, se ji je mrtvo nasmehnila in prestrašena stisnila njeno roko.

»Mati, tako se bojim. Če bi se kaj zgodilo ...«

»Ne boj se, Marija,« je dejala Kačarica.

»Nič hudega ne bo. Tudi jaz sem morala to pretrpeti, pa me vendar vidiš še tu. Vsako ženo čaka to. In potem, ko boš imela otroka ...»

»Samo to me tolaži, mati,« je šepnila Marija, ki še zmerom ni izpustila materine roke. »Samo to ... O, tako hrepenim po otroku ... pa vendar — tako se bojim bolečin.«

»Vse mine, Marija,« je šepnila mati. »Na Andreja misli, in mnogo laže ti bo ...«

»Na Andreja, da,« je bolno odvrnila Marija. »Prav danes mi je pisal. Rotil me je, naj mu odgovorim, kdaj pričakujem. Pa mu ne smete pisati, dokler ne bo vsega konec. Nočem, da bi ga skrbelo še to, saj ima dovolj drugih skrbi in težav. Ali mu boste pisali?« je vprašala Marija kakor v vročici.

»Ne, Marija,« je rekla Kačarica. »In potrpi zdaj malo, pa v skrbeh ne bodi. Preden bo četrt ure, se bo botra vrnila z babico. Potem boš vsaj v rokah, ki bodo znale prav ravnati s teboj. In jaz bom ostala pri tebi, dokler ne bo vsega konec.«

»Ali res, mati? Dosti laže mi bo potem ...«

Marija je morala res hudo trpeti. Časih se ji je spačil obraz in bolestno je trznila z ustnicami. Potem ji je za trenutek odleglo. Toda res samo za trenutek. In napadi so postajali čedalje hujši!

»Oh, moj bog, da bi babica le kmalu prišla,« je sama pri sebi jadikovala Kačarica.

Tako so počasi tekle minute. Ura na steni je kar stala, tako se je zdelo Kačarici, in nihalo se je komaj vsako večnost premaknilo. Kazalci se niso marali ganiti.

»Mati, mati ...» je stokala Marija vsa obupana.

Njena roka se je krčevito oprijemala bele rjuhe. Kačarica tega ni mogla gledati. Tako rada bi ji bila pomagala, pa ji ni mogla. In nazadnje, ko že ni mogla več strpeti, je kar pobegnila iz Marijine kamre.

»Mati, kam pa greste?« je prestrašeno kriknila Marija za njo.

»Takoj se vrnem,« je dejala Kačarica med vrati. »Samo pogledat grem ali se botra že vrača.«

Planila je čez prag in potem še nekaj korakov po hribu navzdol. Da, hvala bogu, daleč spodaj je videla botro, ki je prihajala z neko žensko. In ta ženska je nosila v roki veliko torbo.

Babica ...

Kar odleglo je Kačarici. Počasi se je vrnila k Mariji in ji rekla:

»Že gresta ...«

Tudi Mariji je bila ta novica kakor odrešenje, čeprav je še dolgo trajalo, preden sta obe ženski stopili v hišo.

In prav tedaj, ko je babica stopila v kamrico, je bilo Marijino trpljenje najhujše. Sirota je bila od bolečin vsa iz uma.

»Pomagajte!« je šepetala s skoraj nerazumljivim glasom, ki je bil bolj podoben poslednjemu klicu ranjene živali, kakor človeškemu glasu ...

»Takoj bo dobro,« je dejala babica, ki je edina v hiši ohranila mirno kri. Poznalo se ji je, da je takšnih opravkov vajena. Odprla je svojo torbo in vzela iz nje nekaj priprav.

»Nič se ne bojte,« je rekla Mariji. »Še nekaj trenutkov in vsega bo konec. Vidim, da sem prišla ob pravem trenutku ...«

Mariji so bolečine spet popustile, da se je oddahnila. Babica ji je z rutico obrisala hladni pot s čela. Potem je pomignila botri in Kačarici, naj odideta iz kamrice. Le neradi sta obe odšli.

Ko sta bili zunaj, sta sedli v izbi za mizo. Nista govorili, samo prisluškovali sta, da bi ujeli kakšen glas iz kamrice, ki bi jima povedal, kako se vse razpleta.

»Da bi se srečno končalo,« se je izvilo Kačarici iz prsi. Tako se je bala, tako drhtela, čeprav je malo prej ona sama vlivala hčeri pogum in ji pripovedovala, da ne bo nič hudega.

»Dobro je, da Andrej ne ve,« je rekla botra. »Marija mu je pisala, da pričakuje šele prihodnji teden. Tako vsaj ne bo preživel vsega strahu, ki ga čutiva midve. Ko bo dobil pisma, bo že vse končano.«

V sosedni sobi pa se je Marija vila v krčih. Zagristi se je morala v ustnice, da ni začela kričati, tuliti. Krči, ki so bili izprva poredki, so postajali čedalje pogostejši, čedalje hujši. V začetku se je med posameznimi napadi vsaj časih lahko oddahnila, zdaj pa ji je vselej le za trenutek odleglo, da je prišla takoj nato nova bolečina, hujša od prejšnje.

»Ali ne bo še konca?« je vzdihnila, ko je spet brez moči, vsa izmučena, onemogla obležala med blazinami.

In res ga ni hotelo biti. Babica je že nagubala čelo in začela premišljevati, ali ne bi bilo najpametneje poslati po zdravnika. Da, če v petih minutah ne bo konca, bo potrebno. Očitno so nastale komplikacije ...

In teh pet minut je minilo med novimi bolečinami, med novimi napori, ki pa so bili vsi brez uspeha. Marija je bila že napol mrtva. Brez izraza so strmele njene oči v strop in ustnice so se ji nemo premikale, kakor bi bile prosile pomoči, pa ne bi bile našle glasu, da bi svoje prošnje povedale.

Tedaj se je babica odločila. Odprla je vrata v izbo in obstala na pragu. Botra in Kačarica sta obe hkratu planili kvišku.

»Ali je že končano?«

»Kako je?«

Babica je samo odkimala in tiho rekla:

»Po zdravnika pojdite! Pa hitro! Težave bodo!«

Kačarico je streslo. Še to po vseh skrbeh, po vsem trpljenju ...

Toda premagala je te misli. Videla je botro, ki je že stopila k omari po ruto, da bi šla.

»Ne, jaz pojdem,« je rekla. »Saj vem, kje je zdravnik!«

»Utrujeni ste,« je dejala botra. »Meni bo pot lažja, saj sem mlajša od vas. In vajena sem hoje.«

Toda Kačarica ni odnehala.

»Jaz pojdem,« je šepnila.

Med tem se je babica že vrnila v kamrico in spet zaprla vrata za seboj.

Kačarica je odšla brez besed. Obup jo je davil. Izprva se je bala, da ne bo zmogla poti in zdelo se ji je že, da je napravila neumnost, ker ni pustila iti botri v vas. Toda ko je pomislila na nevarnost, v kateri se nahaja hči, je pozabila svojo slabost in izmučenost. Obup ji je dal novih moči. Sama ni vedela, odkod je prišla odločnost v njene noge, da je skoraj tekla po hribu navzdol.

»Saj ni daleč,« se je tolažila. »Kmalu bom tam. Potem bom vzela voz in pripeljala zdravnika. Preden bo potekla ura, bo že pri njej ...«

Toda če bo ta ura predolga! Če se bo že prej zgodilo najstrašnejše?

Kačarici je mrzel pot žalil čelo. Ne, ne, takšnih misli ne sme imeti, takšne misli so smrt.

Čeprav je na vso moč hitela, se ji je vendar začelo dozdevati, da peša, da se premika počasi kakor polž. O, če bi bila že tam!

Toda grički in dolinice so hiteli mimo nje in čim se ji je zazdelo, da se mora za naslednjim gričem pokazati vas, je že zagledala nov grič in za njim spet novega.

Šele čez dolgo — zdelo se ji je, da je minila že cela večnost — je obstala pri prvih vaških hišah.

Morala se je ustaviti in se oddahniti. Srce ji je razbijalo, kakor bi ji bilo hotelo raznesti prsi. Toda predolgo se ni smela muditi. Čeprav so ji bile noge kakor lesene, se je vendar z vso močjo svoje volje odpravila dalje.

Kmalu je našla zdravnikovo hišo.

Potrkala je na vrata. Stara strežnica ji je odprla.

»Gospoda zdravnika,« je šepnila Kačarica. »Takoj!«

»Ni ga doma,« je povedala strežnica. »Nekam je šel.«

Toliko da se Kačarica ni zgrudila. Torej še to. Vsa njena pot je bila odveč, vse njeno prizadevanje zaman.

»Kdaj pa se vrne?« je zajecljala v strahu.

»Ne vem,« je povedala strežnica. »Pa menda kmalu, saj je že dolgo, kar je šel. Pojdite v sprejemnico in malo počakajte.«

Kakor brez lastne volje jo je Kačarica ubogala.

Sedla je v čakalnici na klop, se zastrmela predse in čakala, čakala ...

K sreči njeno čakanje ni bilo dolgo. Dobrih deset minut po njenem prihodu se je pripeljal zdravnik.

Skoraj ni mogla verjeti, da je to res. Šele ko je skočila k oknu in videla moža, ki je stopil z voza, z zlato obrobljenimi naočniki in torbo v roki, se je oddahnila.

Trenutek nato je bil zdravnik v čakalnici. Stopila mu je naproti.

»Gospod zdravnik!«

»Kaj bi pa radi?« ji je dejal prijazen glas.

»Moja hči! ...«

»Kaj se ji je primerilo. Le z besedo na dan!«

»Na porodu je,« je komaj povedala Kačarica. »Babica je pri njej, pa pravi, da bo potrebovala vas. Težave so ...«

»Potem pa bo treba takoj iti,« je odvrnil zdravnik. »Agata!« je poklical postrežnico. »Naročite v kuhinji, naj mi dajo hitro kakšno malenkost, da bom prigriznil, ker sem hudo lačen, in malo čaja za gospo. In hlapec naj ne izpreže konja. Ali ste daleč?« je vprašal nato Kačarico. »Ali se je mogoče z vozom pripeljati do hiše?«

Kačarica je samo prikimala. Ko je videla, kako je zdravnik skrben, se ji je vrnilo zaupanje, da se bo vse srečno končalo. In potem je dobila še skodelico čaja. Kako se ji je prileglo!

Zdravnik je med tem časom poiskal nekaj instrumentov v veliki omari. Mimogrede je pojedel nekaj grižljajev. Preden se je Kačarica zavedla, je že stopil k njej in ji rekel:

»Tako, zdaj pa lahko greva. Voz že čaka.«

O, kako mu je bila hvaležna za te besede.

»Ali se lahko kar z vami peljem?« je zajecljala.

»Seveda. Kaj mislite, da vas bom pustil v negotovosti kar tu? Saj ste imeli dovolj skrbi že na poti do mene. Le prisedite!«

In trenutek nato je voz zdrdral po cesti.

Vso pot je Kačarica molčala. Niti besedice se ni upala reči zdravniku, ki je bil videti precej utrujen. Na tihem je molila in časih se ji je izvil kakšen vzdih.

Zdaj so se griči in doline vrstili hitreje kakor prej. Še poslednji klanec in doma bodo.

Ko je Kačarica od daleč zagledala rdečo streho botrine hiše, jo je iznova pograbil strah. Če se ni že vse žalostno končalo! Če ne bosta prišla prepozno!

V rokah je držala robec. V razburjenju je začela vleči zanj in ga je raztrgala, ne da bi bila vedela, kaj dela.

»Le pomirite se,« je dejal zdravnik, ko je videl, kaj dela. »Saj ni tako hudo. Pri takšnih porodih je malo smrtnih primerov. Meni se je samo enkrat v praksi primerilo, da bi bila porodnica med porodom umrla, pa sem že petnajst let zdravnik.«

Še kratek ovinek in voz se je ustavil pred hišo.

Ko ga je botra zaslišala, je planila s klopi, kjer je ves čas nepremično sedela. Stopila je na prag kamrice in rekla glasno: »Zdravnik je že tu!«

In takoj nato je zdravnik stopil v izbo, za njim pa Kačarica, bolj mrtva kakor živa.

»Ali nisva prepozna?« je preplašeno vprašala botro.

»Ne,« je dejala botra, »toda zadnji čas je, da sta prišla. Marija trpi. Bog ve, kdaj se bo vse končalo.«

Zdravnik je med tem že stopil v kamrico. Marija ga je bolestno pogledala. Govoriti skoraj ni mogla. Samo njen pogled je bil proseč, roteč, da bi jo čimprej rešili trpljenja.

Vrata v kamrico so se iznova zaprla. Botra in Kačarica sta spet ostali v negotovosti.

Ko je botra videla, kako je Kačarica na trnih, je vstala in jo prijela pod roko.

»Pojdiva rajši ven,« ji je rekla. »Saj bo kmalu minilo.«

Kakor bi ne bila imela svoje volje, jo je stara Kačarica ubogala. Sedli sta pred hišo in dolgo molčali. Tako počasi so tekle minute. Večkrat se je botri zazdelo, da sliši iz hiše bolesten, pridušen krik. Vselej je vzdrhtela. In ko že ni mogla več strpeti, je odšla spet v hišo.

Vrata v kamrico so bila že odprta in ob njih je zagledala zdravnika, ki si je umival roke.

»Ali je bilo srečno?« je vprašala babico.

Ta je prikimala.

»Da, dobro se je izteklo, toda težave so bile.«

»Kako je Mariji?«

»Zdaj je že prestano. Hvala bogu. Bala sem se zanjo.«

»In kaj je?«

»Sin.«

Botra je odhitela pred hišo in objela Kačarico, ki se ji je zasvetil obraz, ko je videla, da je z njenega lica izginil strah.

»Vse je v redu. Sin je, sin! Pojdite z menoj!«

Skupaj sta pohiteli k Mariji, ki je ležala vsa izmučena v postelji. Bila je bleda kakor vosek. Oči je imela zaprte, toda spala ni. In na senceh se ji je razločno videlo, kako ji utripljejo žile.

Uganila je, da je prišla mati. Ne da bi bila odprla oči, je s težavo podrsala z roko po blazini. Mati jo je prijela zanjo.

»Marija ... Marija ... Samo, da se je dobro končalo ...«

Medel nasmešek je preletel Marijin obraz.

»Kaj je?« je tiho šepnila. »Nič mi še niste povedali.«

»Sin!«

»Sin ... Oh, mati, pišite takoj Andreju. Tako vesel bo ...«

»Bom. Še danes. Prosila bom babico, da bo odnesla pismo na pošto.«

»Da, da, in pišite mu, da sem srečna ... da ga imam rada ... In kmalu naj pride, saj mora vedeti, da ga težko čakam ...«

»Saj bo prišel, ko bo mogel,« je odvrnila Kačarica. »Zdaj ga pa ne bodo pustili ...«

»Vem,« je žalostno odvrnila Marija in zavzdihnila.

Tedaj se je babica sklonila k njej.

»Nikari se ne mučite zdaj z govorjenjem, ko ste še tako slabotni ... Jutri bo že bolje. Se boste pa takrat pomenili.«

Potem je stopila k pleteni košari, ki je stala v kotu. Dvignila je iz nje nekaj drobnega.

»Oh, pokažite mi ga,« je poprosila Marija. In ko ji je babica položila otroka na blazino, je Marija odprla oči in se zastrmela vanj. Dolgo ga je gledala, potem pa je spet zamižala in dve debeli solzi sta ji spolzeli po licih.

Zdravnik, ki se je že pripravljal za odhod, je babici pomignil, naj otroka odnese. Ženska je ubogala in ga položila nazaj v pleteno košarico.

Po zdravnikovem odhodu je ostala pri Mariji babica, ki ji je bil zdravnik naročil, kaj vse mora storiti, če bi se njeno stanje poslabšalo.

Kačarica se tisti večer ni vrnila domov. Ni hotela zapustiti svoje hčere, dokler se ne prepriča, da je že iz nevarnosti. Šele drugo jutro, ko je Marija prebila noč mirno in pokojno, se je odpravila spet v Zabukovje. Pri odhodu pa je zabičila botri, da ji mora takoj poslati pošto, če bi jo Marija želela videti ali pa, če z njenim zdravjem ne bi bilo kaj v redu.

XXIII
Pri Andreju.
[uredi]

Andrej se je po vrnitvi z dopusta hitro spet vživel v vojaško življenje. Dnevi so mu spet mirno potekali. Nekoliko se je začel iznova ukvarjati z učnimi knjigami, ki mu jih je posojal prijatelj. Pogosto je prejemal od Marije pisma, in ko mu je v zadnjem pisala, da pričakuje čez kakšen dober teden ali še nekaj več otroka, ji je takoj odgovoril, naj bo oprezna in naj pazi, da se ji kaj ne primeri. Nekoliko v skrbeh je bil zaradi nje.

Ko pa je nekega dne prišla pošta in je spet dobil pismo, je kar prebledel. Pisava je bila botrina. Kaj naj to pomeni? Zakaj mu ne piše Marija sama? Pa ne, da bi se ji bilo kaj hudega zgodilo?

Odšel je na dvorišče in hlastno raztrgal ovitek. Takoj se je oddahnil in se srečen nasmehnil. Botra mu je pisala, da je dobil sina in da je Marija vse srečno prestala.

»Hvala bogu!« je šepnil in spravil pismo.

Zvečer je dolgo premišljal, kaj naj stori. Ali naj poskusi dobiti dopust? Morda se mu bo posrečilo. Potem pojde k Mariji. Iz domače vasi si bo priskrbel vse potrebne listine in se bo oženil z Marijo, vzlic domačim in vzlic vsem govoricam. To bo najpametneje. In domov sploh ne pojde. Kaj pa naj tam počne? Oče je takšen, da z njim ni mogoče izpregovariti pametne besede. Potem naj on le stori karkoli. Kaj mu je do doma, če bi mu ta dom pomenil pekel?

In res je drugi dan poskusil srečo. Stopil je k svojemu poveljniku, ki je bil Slovenec, in mu vse povedal. Ta mu je obljubil svojo pomoč. Seveda, če bo mogoče. V nekaj dneh mu bo že lahko povedal. Govoril bo z zdravnikom, ali se bo dalo dobiti bolniški dopust za kakšne tri tedne ...

Tudi v Zabukovju se je kmalu razvedelo, da je Marija porodila. Prej bi bilo to ostalo morda prikrito, ker pa je Marijo slučajno odkrila potovka, se je ves svet začel zanimati zanjo, in nekajkrat so šli radovedni posamezniki samo zaradi tega v sosedno vas, da bi bili zvedeli, kaj je s Kačarjevo Marijo.

Po ovinkih je prišla novica tudi Podbregarju na uho. Ko jo je zvedel, je prebledel, potem pa je zaklel. Kar se je pri Kačarjevlh tako sporekel, da ga je hlapec vrgel čez prag — tudi ta dogodek ni ostal brez priče — se je le malo kazal na vasi. Držal se je doma, kakor bi se bil bal škodoželjnih obrazov, in je doma popival.

Žena ga je nekaj časa svarila in mu prigovarjala, naj neha piti, toda vsaka njena beseda je bila bob ob steno. Nič ni zalegla, ali pa je imela celo nasproten učinek. In tako je bil Podbregar dan za dnem pijan, časih že zjutraj.

Za delo se skoraj ni več brigal. Njegove njive so bile zanemarjene, ker tudi Podbregarica ni mogla vsega opraviti sama. In kmalu je prišel dan, ko je v hiši zmanjkalo gotovine.

Tisti dan je Podbregar prvič vprašal svojo ženo, ali ima kaj prihranjenega.

»Nič, kje naj pa vzamem?« je odvrnila.

»Saj si imela zmerom kakšen stotak,« je dejal.

»Da, toda nekaj sem dala Andreju, ko je šel k vojakom, drugo sem pa porabila za veliko noč. Saj mi ti takrat nisi prav nič dal, čeprav je bilo treba kupiti precej reči.«

»Da, fantu je bilo prav treba dajati! V zahvalo za sramoto, ki nama jo je napravil ...«

»Kakšno sramoto?« je vprašala Podbregarica.

»Kaj se delaš nevedno? Saj vendar veš ...«

»To naj bo sramota?« je rekla njegova žena.

Tako so zvenele njene besede, kakor bi se bila čudila njegovim mislim.

»Torej ga tudi ti zagovarjaš?« je vzrojil Podbregar.

»Nič ga ne zagovarjam,« je mirno odvrnila žena. »Samo to pravim, da bo ležal tako, kakor si bo postlal. In pravijo, da si ni slabo. Prav pred nekaj dnevi sem slišala govoriti, da se bo oženil na Kačarjevo, če mu ti ne boš ničesar dal. In če je njegova botra vzela Kačarjevo pod svojo streho, je prav verjetno, da je svoje posestvo namenila Andreju. Vsaj meni se tako zdi ...«

Podbregar je molčal. Zdelo se mu je, da je zapuščen od vseh, da ga je še žena izdala. Dolgo je godrnjal sam pri sebi, potem pa je odločno vstal in rekel:

»Po meni ne dobi niti beliča. Naša hiša ni za Kačarjeve ljudi ...«

»Saj je sam rekel, da ničesar ne mara,« je mirno odvrnila žena. »In če je tako, je pa najbolje, da molčiš in pustiš, naj dela, kar hoče ...«

»Toda meni se bodo ljudje smejali. Ne pozabi tega!«

Oh, kako si je želel, da bi mu bila dala žena prav, da bi ga vsaj poskusila razumeti. Toda tega ni pričakal.

»Hm, kaj se ti hočejo smejati! Miren bodi in nikari stvari ne mešaj. Smejali se ti pa bodo, da, če boš rogovilil in se zaganjal v nekaj, kar se ne da popraviti.«

»Pisal bom Andreju ...«

»Kaj boš pisaril? Saj ti ne bo odgovoril, kakor ti že zadnjič ni.«

Zdaj Podbregar ni mogel ničesar več reči. Dobro se je zavedal, da ima žena prav. Njega ne bo nihče vprašal za svet in nihče ne bo od njega ničesar zahteval. Zato je najbolje, da molči.

In to ga je najbolj bolelo. Sina je imel, zanj je delal in mu skušal ustvariti življenje brez težav, povečal je svoje imetje iz majhne kmetije v velik grunt, zdaj pa sin zametava vse, kar mu je bil namenil. In vse to zaradi ženske, ki ga je zaslepila ...

Tisti dan Podbregar ni šel v gostilno. Drugo jutro pa so ga videli, ko je zavil v domačo posojilnico, da bi mu dali nekaj denarja. Na menico so mu posodili pet tisočakov.

Ko je začutil denar v žepu, se je odpeljal v mesto, kjer je takrat na sejmu prvič zalotil Andreja s Kačarjevo. V prvo gostilno je stopil in si naročil pijače. Sedel je za mizo in se zastrmel predse.

O, če bi mogel sina na kakšen način obrniti in pregovoriti, da bi pustil Marijo. Naj plačuje za otroka, samo da se z njo ne oženi. Toda vedel je — Andrej je njegova kri in prav tako trmast kakor on. Ne bo popustil ...

In na jezo je začel Podbregar prazniti kozarec za kozarcem.

V tem je prišlo v gostilno še troje drugih gostov. Bili so mešetarji ali kaj; tako so bili oblečeni in tako so se vedli.

Podbregar jim je pomahnil z roko, naj sedejo k njemu. Začudeno so ga pogledali, toda ko so slišali, da je v isti sapi naročil štefan vina, si ukaza niso dali ponoviti.

Bili so Hrvati in so — kakor so mu sami pripovedovali — kupovali živino. Eden izmed njih mu je rekel, da ga pozna s sejmov. Podbregar ga je pogledal, toda ni se spomnil, da bi bil že kdaj videl ta obraz.

Zapletli so se v pogovor, ki se ga je pa Podbregar le poredko udeleževal, ker se mu je jezik že pošteno zapletal. Tožili so, da gre kupčija slabo, da je preveč davkov, da je vse narobe. Podbregar je samo molče prikimaval. Saj jih še poslušal ni. Zmerom je moral misliti na svojega nepokornega sina in še tako dobra družba ga ni mogla pripraviti do drugih misli.

Nazadnje se mu je še vino ustavilo in zaspal je za mizo. Tujci so se nekaj časa smukali okoli njega, potem pa so odšli, češ da se jim mudi na vlak, ki odide čez četrt ure.

Podbregar je dolgo spal. Šele zvečer se je prebudil. Izprva je bil ves zmeden, ker se mu pijanost še zmerom ni razkadila. Šele počasi se je zavedel, kje se nahaja.

Ali naj gre zdaj domov? Najrajši bi bil šel kam daleč, da ne bi nikoli več poslušal teh morečih govoričenj, ki jih mora zdaj vsak dan prenašati.

Tudi tu v gostilni ni mogel več strpeti. Poklical je gostilničarja, segel v žep in vrgel na mizo pest srebrnikov.

Ko je plačal, je odšel počasi proti domu.

Mračilo se je že, ko je zapustil mesto, do doma pa je bilo dobri dve uri hoda.

Večer je bil topel in rahel jug je pihal. Podbregar je bil utrujen. Nekaj kakor prijetna omrtvičenost mu je lezlo v noge. Ko je prišel do polovice poti proti domači vasi, je sedel ob cesti v travo, da se malo odpočije.

Nekaj oblačkov je hitelo po nebu. Časih so za trenutek zakrili mesec, ki se je potem pokazal spet izza njih, še bolj svetal kakor prej.

»Koliko pa sem prav za prav zapravil?« se je tedaj vprašal Podbregar. V mestu ga je pijača tako omotila, da niti tega ni vedel.

Segel je v hlačni žep in privlekel iz njega še precej srebra.

»No, saj ni bilo tako hudo,« si je zadovoljen rekel.

Potem pa je potipal še pod telovnik, kjer je nosil zmerom listnico.

Tedaj pa ga je pogrelo. Kakor je tipal in tipal, listnice ni bilo nikjer. Preplašen je planil kvišku. Ali jo je izgubil? Ne, saj ni mogoče. Po poti mu ni mogla pasti iz žepa, ki je bil po vrhu tega še vselej zapet. Ne, okrasti so ga morali.

Kaj mu je kazalo drugega, kakor da se obrne in se vrne v mesto? Zdaj je pozabil svojo utrujenost, in kar so mu dale moči, je hitel nazaj proti mestu.

Da se mu je moralo še to primeriti!

Kaj naj stori? V gostilno pojde in povpraša tam. Morda mu je listnica padla iz žepa in jo je našel gostilničar. Toda ne, saj to ni mogoče. Okradli so ga. A kdo? Zdaj se je spomnil družbe Hrvatov, ki jih je sam povabil k svoji mizi. Kdaj so odšli? Kam so šli?

Pot, ki je zanjo prej potreboval več kakor uro, je zdaj prehodil v pičlih treh četrtinah ure. Ves zasopel je stopil v gostilno, ki jo je oštir prav tedaj zapiral.

»Počakajte malo!« je vzkliknil. »Počakajte malo!«

»Kaj pa je?« se je začudil gostilničar, ko je opazil Podbregarjev zmedeni obraz.

»Okradli so me. Pri vas so me okradli ...«

»Kdo pa? Pri meni? Ne, saj ni mogoče ...«

»Pa je. Nič drugače ne more biti. Tisti Hrvati so bili. Ali jih poznate?«

»Tiste Hrvate? Ne, jaz ne. Kaj niso bili vaši znanci, ko ste jih sami povabili k mizi?«

Podbregar je ves obupan odkimal: »Ne, niso bili.«

Potem je v poslednjem upanju vprašal. »Ali ste kaj pogledali pod mizo? Morda mi je listnica padla na tla.«

»V sobi ni bilo nič,« je dejal krčmar. »Prejle je dekla vse pometla in tudi jaz sem bil poleg, toda kakšne denarnice ni bilo nikjer.«

Podbregar se je udaril po čelu. Ves iz sebe je bil.

»Kaj naj storim? Kam naj se obrnem?« je jadikoval.

Krčmar, ki se mu je možak smilil, mu je svetoval, naj stopi hitro k orožnikom in jim pove, kaj se mu je primerilo.

»Kje pa so?« je vprašal hlastno Podbregar.

»Tamle prav blizu za vogalom. Saj je nad hišo napis. Jaz vas bom tu počakal, če bo treba kaj pričati.«

Orožniki so bili hitro na mestu in zaslišali so Podbregarja in oštirja. Podbregar je govoril zelo zmedeno. Saj sam ni dobro vedel, kako je moralo biti takrat, ko je bil okraden. Njegove besede so bile časih tako brez zveze, da mu je naposled dejal orožniški komandir:

»Menda niste bili v takem stanju, da bi se bili vsega zavedali. No, javili bomo to dalje in dali zasledovati tiste Hrvate. Drugega vam ne morem obljubiti. Vprašanje je seveda, ali jih bodo dobili. S takšnimi ljudmi smo imeli že dovolj izkušenj. Pridejo in izginejo kakor kafra, potem jih pa išči.«

»Gospod, pohitite, prosim vas,« je moledoval Podbregar. »Ves denar so mi vzeli, vse, in še izposojen je bil ...«

»Koliko je pa prav za prav bilo? Vidite, še tega niste povedali!«

»Štirje tisočaki in pet ali šest stotakov. Listnica je bila črna ...«

»Te ni treba opisovati. Prepričani ste lahko, da so jo pri prvi priložnosti odvrgli.«

»Kaj naj zdaj storim?« je vprašal Podbregar.

»Kaj naj storite? Domov pojdite in počakajte. Če bodo odkrili kakšno sled ali celo našli denar, vas bomo že obvestili.«

S povešeno glavo se je Podbregar res vrnil domov. Že na jutro je šlo, ko je odprl vrata na domače dvorišče. Obstal je pred hišo, kakor bi bil premišljal, kam naj gre. Potem pa se je naglo obrnil in šel na skedenj v mrvo. Kakor ubit je obležal in se zbudil šele opoldne, ko so zazvonili zvonovi h kosilu.

XXIV
Mlada sreča.
[uredi]

Četrti dan po porodu je Marija prvič vstala in šla pred hišo. Bleda in slabotna je bila še in komaj je hodila. Botra jo je morala podpirati, da je lahko prilezla do klopice, ki je bila v prijetni senci.

»Botra, tako sem srečna,« je šepnila Marija. »Samo da je to minilo. In zdaj imam vsaj nekoga, da živim zanj ...«

»Kaj nisi že doslej imela nikogar?« je vprašala botra.

»Da, imela sem ga ... Andreja ... Toda zdaj, ko je še otrok med nama, zdaj imam še več, neskončno več ... O, ko bi Andrej vedel, kako mi je pri srcu! On, siromak, pa se muči tam daleč in ne more priti k meni.«

»Saj bo prišel,« jo je potolažila botra. »Morda prej kakor misliš. Takrat boš šele srečna.«

»Botra, ali ste zaradi krsta že kaj uredili?« je vprašala Marija po kratkem molku.

»Da, z babico sem že govorila. Rekla je, da bi bilo to najpametneje čim prej opraviti. Ti seveda ne boš mogla iti v cerkev ...«

»Zakaj ne, botra?«

»Preslabotna si še in pot bi te utrudila. Pa tudi če bi se peljali, bi ti utegnilo škodovati.«

Marija je bila zaradi tega hudo žalostna. Ves dan je že premišljala, kako bo takrat na krstu in kako bi bilo še dosti lepše, če bi bil tudi Andrej poleg. Toda vdati se je morala v usodo Botra je imela prav, ko je rekla, da bi ji škodovalo. Sama je dobro čutila, da je še brez moči.

»Samo nekaj je,« je potem dejala botra. »Kdo pa naj gre za botra?«

»Saj res!« Na to Marija niti mislila ni.

»Zdaj sem pa res v zadregi,« je dejala. »Nikogar ne poznam tu. Ali vi koga poznate, da bi sprejel to nalogo?«

»To bi se že našlo,« je odvrnila botra, »samo čudno je, če človek izbere za takšen posel čisto tujega človega.«

Popoldne je prišla Marijina mati. Ko je videla, da je hči že vstala, je bila zelo vesela. Kar odleglo ji je. Doslej se je še zmerom bala zanjo.

Povedala ji je, da ji je Andrej pisal in v pismu omenil tudi svojo prošnjo za dopust.

»Če ga bo le dobil,« je rekla Marija. »Za kdaj pa ga pričakuje?«

»Menda kmalu. Obljubil mi je, da mi bo takoj pisal.«

Potem je Marija razložila materi svoje skrbi zaradi botra. Kačarica je malo pomislila.

»To je pa res nerodna reč. Iz naše vasi ne bi nikogar rada prosila, ker bodo imeli potem ljudje še večje jezike.«

»Jej, mati, kaj pa Miha?«

»Pa res, to bo najbolj pametno. Dobro se mu bo zdelo, če ga bo doletela takšna čast. Saj je že tako dolgo pri hiši, da se mi časih zdi, kakor ne bi bil več samo hlapec.«

Tako so potem odločili, da bo Miha boter. Krst bo čez tri dni. Kačarica in Miha bosta prišla okoli desetih dopoldne, potem pa pojdejo vsi v cerkev.

Minil je teden po tem dogodku, minilo je štirinajst dni. Marija se je že docela opomogla. Rdečica se je vrnila v njen obraz in spet je bila srečna in vesela kakor nekoč. Andrej ji je pisal, da bo najbrž dobil v kratkem daljši dopust in zdaj je samo čakala dneva, ki ji bo sporočil, da Andrej pride.

Tudi krst je bil srečno opravljen. Miha je bil za botra, kakor je bilo dogovorjeno. Kako ponosno je držal na rokah mladega Kačarjevega naslednika, ki so ga krstili za Ivana! Da, nikoli si ni mislil, da ga bo doletela kdaj takšna čast.

Tudi Kačarica je bila srečna, da se je vse srečno izteklo in da ji ne bo treba več skrbeti zaradi hčere.

Samo pri Podbregarjevih ni bilo tako, kakor bi bilo moralo biti.

Kakor je bilo pričakovati, tatov Podbregarjevih tisočakov niso odkrili. Izginili so, kakor bi se bili v zemljo vdrli, in ni bilo sledu za njimi. Kolikor so se orožniki trudili, da bi bili odkrili kakšno malenkost, ki bi jim bila pokazala pot za njimi, ničesar se ni posrečilo najti. Podbregar, ki je izprva še nekaj upal, je izgubil vsako nado, da bo še kdaj dobil svoj denar nazaj.

To ga je še bolj potrlo. Pijača, ki se ji je bil začel vdajati, ga je čisto zasužnjila. Iznova se je bil zatekel v posojilnico, kjer so mu spet dali nekaj denarja. Na tega je bolj pazil. Imel ga je doma skritega in je jemal s seboj zmerom samo kakšen stotak. Toda pil je zmerom bolj. Vse ga je grizlo, zlasti pa to, da je sam čutil, kako počasi leze proti prepadu, kamor bo nekega dne zdrsnil in odkoder ne bo več poti nazaj. Na eni strani mu ni bilo dosti do premoženja; živel je v zavesti, da ga je on nabral in da lahko stori z njim kar hoče, zlasti ker se mu je sin tako izneveril, na drugi strani pa je čutil v sebi tisto trdo kmetsko kri, ki ji pomeni zemlja vse, in ki trpi, če ne gre vse tako, kakor bi bilo treba, ampak ravno narobe. In ko je tako zdvajal sam nad seboj in se sam s seboj boril, mu je bilo časih, da bi bil skoraj obupal. Uteho v tem boju s svojo bolečino in slabostjo pa je našel vselej v pijači.

Podbregarica je videla, kako se dom podira, slutila je, da ni več daleč dan, ko pojde vse na boben. Toda molčala je. Vedela je, da v takem razpoloženju pri možu ne bo zalegla nobena beseda. Zavirala je propadanje doma, kolikor je s svojimi slabotnimi močmi mogla, toda nazadnje je bila vendar samo tiste vrste ženska, ki ji je potrebna močna moška roka, da jo vodi, in ki si ne vedo pomagati, če takšne roke ni.

Tudi na vasi so vsi dobro videli, kako gre pri Podbregarjevih rakovo pot. Zlasti je to bolelo vaškega župnika. Nekoč je srečal Podbregarja na poti v gostilno. Ustavil ga je in mu dejal, naj gre malo z njim, ker bi mu rad rekel nekaj besed.

Molče in brez ugovarjanja mu je Podbregar sledil.

»Podbregar,« mu je dejal župnik, »že dolgo čakam, da bi vam nekaj rekel. Poglejte, vsa vas se zgleduje nad vami in vašim popivanjem v zadnjem času. Nekoč ste bili tako dober gospodar, zdaj pa ste se iznenada tako izpremenili. Kaj je temu vzrok? Dajte, povejte mi lepo! Morda bi vam lahko kaj svetoval. Vidim, da vas nekaj tare ...«

Podbregar ga je nezaupno pogledal. Kaj naj mu pripoveduje, saj bo vse zastonj. Pa vendar se je omehčal in začel tožiti nad sinom. Ni ga hotel ubogati, ne zmeni se zanj, sramoto je nakopal hiši ...

»Ne smete gledati vsega tako črno,« je mirno rekel župnik. »Vi niste prvi oče, ki se mu je kaj takšnega primerilo. Sedanji mladi ljudje so drugačni, kakor smo bili mi nekoč. S časom gredo. In s tem se moramo sprijazniti. Vidite, dekle, ki vas je od sina odtujilo, dobro poznam. Nič slabega ne morem reči o njej. Če je še zmerom takšna, kakor je bila takrat, ko je hodila v šolo, sem prepričan, da bo dobra žena in gospodinja. In tudi vaš sin najbrž ni tako hudoben, kakor pripovedujete vi. Ne zamerite mi, če tako govorim z Vami. Verjemite, da ne čutim nikakršne potrebe, da bi mlada človeka zagovarjal. Samo kot človek, neprizadet človek govorim. Vem, nekoč ste se tožarili z rajnim Kačarjem in vaš odpor je posledica tiste tožbe. Toda kaj sta mlada človeka kriva, da so njuni starši sprti? To pomislite! In še nečesa ne pozabite. Ali ste imeli pravico razdreti srečo dveh mladih bitij, ki se ljubita?«

»Gospod župnik, če bi bil jaz kaj takega storil svojemu očetu, mu ne bi bil nikoli smel stopiti pred oči ...«

»Da, žal je bilo časih tako. Zato je bilo tudi toliko nesrečnih zakonov, zato je bilo toliko žena, ki si niso mogle nikoli osušiti solza, toliko mladih mož, ki niso bili nikoli srečni, ker niso smeli izbirati tam, kamor jih je gnal klic srca, ampak tam, kjer je oče pričakoval več zemlje in denarja ... Novi čas pometa s tem. Ali se mu smemo upirati, ko vsi vemo, da je vsaj v tem oziru boljši od starega. To mi recite?«

Podbregar je molčal. Kaj naj bi bil tudi odgovoril?

Župnik, ki je videl, v kakšnem razpoloženju je Podbregar, pa je nadaljeval, kakor bi bil hotel kovati železo, dokler je bilo še vroče:

»Pojdite zdaj domov in premislite moje besede. Povedal sem vam jih brez jeze in očitanja. In če boste še potrebovali mojega nasveta, se oglasite pri meni. Če vam bom le mogel pomagati, bom to prav rad storil. Pa na svoje posestvo mislite. Vaše njive so polne plevela, še travnikov niste pokosili ... Morda boste potrebovali kaj denarja, da boste vse spravili v red. Tudi če boste prišli ponj, vam ne bom odrekel, in čakal bom na povračilo, dokler ne boste denarja z lahkoto utrpeli. Pa sinu pišite! Pobotajte se z njim. Pustite mu, naj si izbere dekle, ki jo ima rad! Že zaradi otroka, ki je njegov in njen. Ali boste to storili, Podbregar? Škoda bi bilo, če bi zaradi tega vsi trpeli ...«

Prišla sta že do cerkve.

»Stopite malo za mano,« je dejal župnik. In ko sta stala pod korom, mu je šepnil:

»Poglejte, tudi on, ki je na križu umrl zaradi zlobe ljudi, je svojim sovražnikom vse odpustil. In uklonil je glavo pred njimi. Pa ne bi mogli vi odpustiti svojemu sinu, ko je njegov greh, če je sploh greh, tako malenkosten v primeri z drugimi grehi, ki se gode po svetu?«

Podbregar se je ugriznil v ustnice. Župnikove besede so mu šle do srca. Potem si je segel z roko čez čelo. O, v tem trenutku bi bil dal vse, da nikoli ne bi bilo spora med njim in med sinom. Tudi za to ceno, da bi mlada Kačarjeva prišla v hišo.

Potem je molče odšel, župnik pa je ostal v cerkvi.

S povešeno glavo je šel po hribu navzdol proti vasi. Da, pisal bo sinu, lepo mu bo pisal in ga prosil, naj pride domov, da bo vse dobro, da bo vse pozabljeno ...

Sredi vasi pod lipo je dobil svojega tovariša, ki je bil zadnje čase njegov stalni družabnik pri pijači.

»No, Podbregar, mislil sem, da te danes ne bo! Kaj pa kažeš takšen obraz? Aha, z župnikom si bil, pa ti je malo pridigal ...«

»Ne, nič mi ni pridigal,« je odvrnil Podbregar, ki ga je postalo skoraj sram. Za nič ni hotel izdati resnične vsebine pogovora z župnikom.

»Ali ti je prepovedal hoditi v gostilno?« se je posmejal njegov tovariš.

»Kaj si prismojen? Ne norčuj se vendar,« je pikro odvrnil Podbregar.

»No, pa pojdiva na kozarec,« ga je potem izzval tovariš.

Zdaj je bil Podbregar v škripcih. Če ne pojde z njim, bo izdan. Zato je dejal z narejeno veselostjo:

»Pa pojdiva!«

In že po prvih kozarcih je bil pogovor z župnikom pozabljen, pozabljeni so bili vsi dobri sklepi s poti od cerkve do gostilne.

Podbregar je odslej še bolj popival. Le v pijanosti je še mogel potešiti vest, ki ga je grizla, ko je videl, kako njegovo posestvo propada. Župnik ga je še enkrat poklical k sebi in ga prosil, naj preneha s pijančevanjem. Podbregar mu je znova obljubil, da se bo poboljšal, toda še tisti večer je bil spet pijan.

Nekaj denarja si je izposodil od sosedov, v hranilnici pa mu niso hoteli nič več dajati. Kmalu je še te drobne zneske zapil in lepega dne se je spet našel brez denarja. Tedaj je storil odločilen korak.

Slapar, premožen kmet iz spodnjega konca vasi, je že dalje časa nadlegoval Podbregarja, da bi mu prodal kos gozda, ki je mejil na njegov del. Tisti dan, ko je Podbregar spet potreboval denar, je stopil k Slaparju, da bi se z njim pomenil zaradi kupčije.

Kar nekam sram ga je postalo, ko je stopil čez Slaparjev prag. Še nikoli ni dotlej prodajal svoje zemlje.

»Ali je oče doma?« je vprašal domačo hčer, ki je delala v kuhinji.

»Da v izbi je,« je dejalo dekle. Potem je poklicala: »Oče, oče!«

Slapar je prišel iz izbe. Začudil se je, ko je zagledal Podbregarja v svoji hiši.

»Kaj pa je tebe prineslo?« ga je vprašal.

»Tisto, saj veš. Zaradi gozda. Morda bi se danes zmenila, če boš dovolj dal.«

»No, potem pa le z mano,« mu je dejal in ga odvedel s seboj v izbo.

Velel mu je naj sede za mizo. Iz omare je vzel steklenico žganja in nalil njemu in sebi kozarec. Potem je prisedel k njemu.

»Koliko pa je tistega gozda?« je dejal čez nekaj časa.

»Oral ali kali?«

»In koliko bi hotel imeti zanj?«

»Kakšnih dvajset tisoč boš že moral odriniti, če boš hotel imeti. Les je lep. Pet let že nismo sekali.«

»Hej, to bo pa preveč. Sosed mi ponuja na drugem koncu prav takšen kos gozda, pa pravi, da bi ga dal za petnajst.«

»Pa od njega vzemi,« je dejal Podbregar, kakor mu ne bi bilo nič za denar. Sicer je na tihem že sam računal, da ne bo dobil več kakor petnajst, toda ko je videl, da se Slapar ni preveč upiral, ko je začel govoriti o dvajsetih tisočakih, je sklenil izbiti iz kupčije, kolikor se bo dalo.

»Veš, Podbregar, čisto lepo povedano, — rad priznam, da je tvoj gozd boljši od sosedovega, ampak malo boš moral le s ceno popustiti. Čeprav si prejle govoril, kakor ti ne bi bilo dosti za denar, vendar vem, da si v stiski. No, koliko popustiš?«

»Naj bo en tisočak manj,« je dejal Podbregar.

»Takole bova naredila. Sedemnajst in pol ti bom dal, pa stroške za prepis bom plačal. Saj bodo ti znašali najmanj tisoč dinarjev. Ali je prav?«

»Pa naj bo,« je udaril Podbregar. In potem sta kupčijo zalila.

Podbregar se je šele pozno zvečer vrnil domov, bil je tako pijan, da ni vedel kod je vse hodil.

XXV
Poroka.
[uredi]

Nekaj dni po tem dogodku je Marija dobila iz Srbije pismo. Spet ji je pisal Andrej. Sporočal ji je veselo vest, da se mu je posrečilo dobiti dopust za mesec dni.

Kako vesela je bila Marija, ko je prebrala njegovo pismo! Takoj je pohitela k botri in ji ga pokazala.

Andrej ji je sporočal, da pride čez tri dni. Pisal je Mariji, naj poskrbi, da bo dobila od doma vse listine, ki so potrebne za poroko, če pa je mogoče, naj vzame še njegove.

K sreči je prav tisti dan prišla iz Zabukovja njena mati. Ta je obljubila, da bo vse poskrbela.

Čez tri dni je šla Marija z botro v trg na postajo. Ko se je pripeljal vlak, je bil prvi znanec, ki ga je zagledala, njen Andrej. Skočila je k njemu in objela sta se. Potem jo je Andrej pogledal in ji rekel:

»Pa se nisi mnogo izpremenila. In veš, kar lepša se mi zdiš, kakor si bila prej. In kaj dela sinko?«

»Zdrav je in vesel. Mati ga doma varuje. Najrajši bi ga vzela s seboj na postajo, če ne bi bilo tako daleč. Toda saj veš, hitro se še utrudim ...«

»Kaj pa je doma novega?«

»Ne vem,« je rekla Marija. »Samo na tvojem domu menda ni vse tako, kakor bi moralo biti. Oče zelo pije, pravijo. Zakaj je le postal takšen?«

Andrej je skomignil z rameni, kakor bi mu bilo to uganka, toda dobro je vedel, kaj mora biti temu vzrok. Trmast je oče, in zdaj je ves iz sebe, ko je videl, da se bo vse zgodilo čisto drugače, kakor si je mislil. In Andreja je to kar bolelo, čeprav je imel na dom skoraj same grenke spomine.

Najbolj hudo mu je bilo zaradi matere. Toda hitro je pregnal te misli in dejal:

»Ali je bil že kdo v župnišču?«

»Da, mati so bili,« je povedala Marija. »Vse je že urejeno. Pojutrišnjem so že lahko oklici, če se ti tako mudi ...«

»Seveda se mi mudi, Marija,« je šepnil Andrej in prijel dekle okoli pasu.

Potem so šli počasi, proti botrinemu domu. Pred hišo jih je že čakala Kačarica z Ivančkom v naročju. Ko je Andrej zagledal otroka, se mu je zjasnil obraz.

»Oho, takšen junak! Tega se mi pa ni treba sramovati, kaj?«

»Ne, to pa ne. Sicer pa je bilo dosti težav z njim,« je dodala Kačarica.

»Res? Pa mi tega niste nič pisali. Ali je bilo zelo hudo?«

»Hudo je bilo,« je potrdila botra. »Veš, pisali ti pa zaradi tega nismo, da nisi bil v skrbeh. No, zdaj je že vse dobro.«

Marija je vzela materi otroka iz rok. Pritisnila ga je k sebi in dejala:

»Andrej, tako rada ga imam. Ne vem, kaj bi počela brez njega.«

Še tisti dan so se zmenili zaradi oklicov. Andrej je dejal, da bi bilo najbolje, če bi se peljala na Brezje k poroki. Saj je bilo po vasi že tako dovolj klepetanja in zato je najbolje, da opravijo vse to kje drugje. Tudi oklice bodo napravili v domači vasi enkrat za trikrat.

Andrej je ostal pri botri. Drugi dan je šel v domačo vas, toda šele proti večeru. Stopil je v župnišče in prosil kuharico, naj pokliče gospoda župnika.

Nekaj minut nato je že sedel v sobi, ki je služila za pisarno.

»Saj vem, zaradi oklicov ste prišli,« mu je dejal dušni pastir. »Kdaj bi jih pa radi imeli?«

»Če je mogoče, že to nedeljo.«

»Se vama pa zelo mudi?«

»Da,« je rekel Andrej. »Nisem še odslužil vojakov in sem samo na kratkem dopustu. In razen tega ne bi rad, če bi mene in Marijo ljudje preveč po zobeh nosili.«

»Prav imate. Kaj pa oče?«

»Saj to je glavno,« je zastokal Andrej. »To mi je najbolj nerodno. Sprl sem se z njim in zdaj ne maram hoditi domov, da mi ne bo še zdaj nagajal.«

»Nagajal? Tega vam ne more. Toda pametno bi le bilo, če bi se z njim pogovorili.«

»Ne bo mogoče. Le še bolj se bova sprla. Ne poznate ga, gospod župnik.«

»Zdaj ga že precej poznam. Dvakrat sem že z njim govoril,« je odvrnil župnik in zavzdihnil, »pa vidim, da se z njim ne da pametno govoriti. Oziroma govoriti se že da, toda tega, kar obljubi, ne izpolni. Kako mi je obljubljal, da se bo z vami pobotal in da ne bo več pil, pa je bilo vse zaman. Saj veste, kakšen je zdaj?«

»Vem,« je mračno odvrnil Andrej. Zraven pa si je mislil, kako ga bo zdaj župnik še nadalje pestil zaradi četrte božje zapovedi. Toda zmotil se je, župnik mu je samo dejal:

»Res bo menda najbolj pametno, če napravite vse kolikor mogoče po tihem. Počasi se bo že sprijaznil s položajem, če ne bo že prepozno ...«

»Prepozno?« se je začudil Andrej. »Strašno pije, in bojim se, da bo kmalu pognal posestvo na boben. Kaj boste pa potem vi?«

»Kaj bom? Zame je že poskrbljeno. Vprašanje je, kaj bo on počel. K meni ne bo maral priti, čeprav ga ne bi pognal od doma, kakor je on meni grozil, preden sem mu povedal, da že imam nov dom ... In mati! Zaradi nje mi je še bolj hudo. Dosti mora potrpeti pri njem ...«

»No, se bo že kako uredilo,« je rekel župnik. »Zdaj si nikari ne delajte skrbi, saj bo zanje še potem dovolj časa. Pa tudi vredno ni. V nedeljo bi torej radi imeli oklice? Kar enkrat za trikrat?«

»Da. In poročila bi se na Brezjah, da ne bo preveč zijal.«

»To ste pametno odločili. Prav, bomo pa napravili tako.«

V nedeljo je završalo po cerkvi, ko so ljudje slišali, da se bosta vzela Andrej in Marija, in sicer tako hitro. Andreja ni nihče videl tisti večer, ko je bil v župnišču, in tako se ljudem niti sanjalo ni, kaj se pripravlja. Zdaj pa kakor strela z jasnega ti oklici!

Podbregarja ni bilo v cerkvi. Zato je šele naslednji dan zvedel, kaj se je zgodilo. Ko je slišal za oklice, je izprva prebledel kakor zid, potem pa je zaklel. Vrnil se je z vasi domov.

»Zdaj pa imam,« je jezno rekel ženi. »Ali si že slišala?«

»Kaj pa?«

»Da se Andrej ženi. Kaj takega! In meni ni nihče povedal niti besede. Ne, to ne sme biti, ne!«

»Kaj pa hočeš?« je vprašala Podbregarica. »Saj ne moreš nič storiti. Molči lepo, da se ti ne bodo še ljudje smejali!«

»O, samo enkrat naj mi še pride k hiši!«

»Saj ne bo hodil. Sam je to rekel vpričo mene in tebe.«

V onemogli jezi je Podbregar molčal. Saj to ga je najbolj jezilo, da se ni mogel upreti, da ni mogel na nikakšen način poroke preprečiti!

In prišla je prihodnja nedelja. Andrej in Marija sta bila čez teden dvakrat pod noč v domači vasi na izpraševanju. Vse se je dobro izteklo.

Zjutraj so napregli voz. Botra, Kačarica, Andrej in Marija so se odpeljali na postajo in od ondod na Brezje.

Mariji je sijal obraz. Ta dan je bil njen najlepši v življenju. O, kolikokrat je sanjala o njem, kolikokrat se je bala, da se ne bi še kaj pripetilo, kar bi moglo vse razdreti ... Vsa srečna se je privijala k Andreju, ki je sedel v pražnji obleki ponosno zraven nje in jo neprestano pogledaval.

Do Otoč so se peljali z vlakom, potem pa spet z vozom na Brezje. Na Andrejevo prošnjo je župnik vse uredil, da jim ni bilo treba letati po Brezjah in iskati duhovnika.

Ob dveh popoldne je bila poroka. Po njej so napravili v gostilni kratek obed, s prvim popoldanskim vlakom pa so se odpeljali vsi nazaj domov.

Doma je botra že prejšnji dan najela žensko iz trga, ki je bila znana kot dobra kuharica. Ta je pripravila majhno pojedino, toda brez gostov. Koga naj bi bili vabili? Samo Miha se je je lahko udeležil in vaški godec, ki je vmes igral na harmoniko.

»Bolj žalostna svatba,« je rekel za šalo Andrej, »toda bolj sem je vesel kakor pa tistega hrupa s pijančevanjem.«

»Da, saj je res tako najbolje,« je pritrdila Marija.

Po poroki z Marijo je ostal Andrej ves čas svoji botri. Mlada zakonca sta tam uživala prvo neskaljeno srečo. Pozabila sta na vso okolico, na vse, kar jima je še do nedavnega grenilo življenje.

Še botra se je pomladila, ko sta živela v njeni bližini. Dobra ženska, ki je morala v življenju prestati toliko hudega, je v sreči drugih prvič videla, kaj je življenje namenilo tistim, ki jim je bilo bolj naklonjeno kakor njej.

Ivanček je postajal vsak dan večji junaček. Veselje ga je bilo gledati. Andrej bi bil imel najrajši, da bi že hodil in govoril, toda potolažiti se je moral s tem, da bo treba na to še nekaj časa čakati.

Kačarica je pogosto prihajala na obisk. Želela je, da bi se bila Marija in Andrej preselila vsaj za nekaj dni na njen dom, toda iz razumljivih vzrokov tega ni nikoli rekla. Izprva je vselej začela pripovedovati, kaj vse počenja stari Podbregar, toda ko je počasi opazila, da Andreja take vesti bole in ga spravljajo v slabo voljo, ter jo je naposled še hči prosila, naj ničesar ne omeni o Andrejevem očetu, če je Andrej sam ne bo vprašal, je postala vse bolj molčeča.

In prav tedaj, ko je postalo Marijino in Andrejevo življenje najlepše, se je že bližal dan, ko se je moral Andrej pripraviti za vrnitev k vojakom.

Kako je preklinjal vojaščino, ki ga tako trga od mlade žene. Računal je, koliko časa bo še moral ostati tam daleč v Srbiji, kako dolgo bo še moral nositi vojaško suknjo, in vselej ga je kar zazeblo, kadar je na to pomislil.

Da, komaj polovico svojega roka je šele odslužila. Devet mesecev bo še trajala ta muka.

Dan odhoda je prišel. Marija je drhtela že vse zadnje dni, ko je nanj mislila. Spet bo sama, spet bo živela samo v pričakovanju novih dni.

Zamišljen in čemeren je Andrej oblekel vojaško suknjo in se pripravil. Poslovil se je od botre in Kačarice, ki je tudi prišla za njegov odhod. Marija, ki ga je hotela imeti čim dalje zraven sebe, ga je spremljala. Otroka je pustila doma v materinem varstvu.

Počasi sta stopala po griču navzdol. Časa do vlaka je bilo še dovolj in zato nista spešila.

Andrej je dolgo molčal, potem pa je rekel Mariji:

»Marija, ne vem, kaj naj storim. Kar nerodno mi je, da moram viseti na botrini milosti, čeprav zaenkrat ni nič drugega mogoče. Kaj naj počnem, ko se vrnem od vojakov? Saj je res, da je botra dobra, toda njene dobrote ne maram izrabljati, čeprav mi je rekla, da bo vse pustila nama.«

»Saj ne moreš pomagati. Z domom tudi ni nič ...«

»In v vašo hišo mi tudi ne kaže, da bi šel. Potem bodo pravili, da se je Podbregarjev priženil k tuji skledi.

»Kdo bo kaj takega rekel?«

»Vsi. Dobro jih poznam. In, vidiš, zaradi tega mi je le časih hudo, da sem se z očetom sprl. Ko bi se mogel pobotati z njim in storiti, da bi bilo vse tako, kakor je bilo prej, bi dal ne vem kaj. Toda zdaj ni več mogoče. Pretrmast je oče. Tudi če bi šel prosit odpuščanja, bi me vrgel čez prag. Daj, svetuj mi, kaj naj ukrenem!«

»Počakaj, saj je še časa dovolj!«

»Res je še čas, toda čas hitro mine. Veš, premišljeval sem že, kako bi bilo, če bi šel za nekaj časa v mesto v kakšno službo. Saj sem ti pisal, da sem se pri vojakih ob prostem času učil. Če bom še nadaljeval, kakor sem začel, bi se upal po vojaščini napraviti izkušnjo čez meščansko šolo. S tem bi pa že kje dobil službo.«

»Pa jaz? Saj veš, da ne bi mogla iti s teboj. Komaj toliko bi zaslužil, da bi bilo za tebe dovolj. Z družino ne kaže hoditi v mesto. Kaj naj bi jaz delala ves ta čas? Brez tebe ... Saj bom imela že te mesece, ko boš pri vojakih, dovolj, ne, preveč.«

Molčal je. Vedel je, da ima Marija prav in da ji ne sme ugovarjati. Zato ga je še bolj bolela zavest, da bo odvisen od drugih ljudi. Res bo delal, toda ljudje na vasi ne bodo videli njegovega dela, ampak samo to, da je pri tujih ljudeh, njegov lastni dom pa propada.

Nič vesel ni bil, ko se je na polovici poti poslovil od žene. Marija ga je hotela sicer še nekaj časa spremljati, toda prosil jo je, naj se rajši vrne domov, da je ne prehiti noč na poti.

Še dobre pol ure je imel do postaje. Zamišljeno je korakal dalje. Kratek gozd, potem bo pa že zagledal mesto.

Časa je imel še dovolj, zato je hodil zelo počasi. Na postajo je prišel šele četrt ure pred odhodom vlaka ...

Sedel je v čakalnico in čakal. Kako zapuščen se je zdel spet samemu sebi, kakor takrat, ko se je prvič poslavljal od doma. In kako dolgo bo še trajalo!

XXVI
Pri Podbregarjevih.
[uredi]

Podbregar je bil nekaj dni po Andrejevi poroki tako čemeren, da se ga žena niti ogovoriti ni upala. Sam vase se je zaprl in zmerom nekaj premišljal. Kaj neki? Podbregarica tega ni znala uganiti.

Seveda ga je zelo bolelo Andrejevo ravnanje. Ni mislil, da pojde Andrej tako daleč in da se bo res oženil brez njegovega blagoslova. Prepričan je bil, da Andrej tega ne bi bil storil, če ne bi bile ženske po sredi. In te ženske naj bi bile Kačarica, botra in seveda tudi Marija.

Najbolj je kuhal jezo na Kačarico. Na vsak način je hotel samega sebe prepričati, da je Kačarica zahtevala od Andreja, naj vzame njeno hčer, ko ima z njo otroka. Da je Andrej sam priganjal k poroki, tega seveda ni mogel vedeti in tudi verjel ne bi bil, če bi mu bil kdo rekel.

V gostilno ni več zahajal, ker se mu je zdelo, da vsi ljudje gledajo za njim in se mu posmehujejo. Pil pa je še prav toliko kakor prej ali pa še več. Ker ni maral žene prositi, da bi hodila zanj po pijačo, je pošiljal ponjo sosedovega hlapca, ki se je na njegov račun večkrat pošteno napil.

Kmetija pa je postajala čedalje bolj zapuščena. Seno je pokosil, toda pustil ga je na travniku in nekajkrat mu ga je premočil dež. Potem ga je nekoč še vlažnega spravil domov in začelo mu je gniti. Nazadnje ga je morala Podbregarica porabiti za gnoj in steljo.

Tudi na njivah se je videlo, da se gospodar ne meni zanje. Žito je še nekako obrodilo, zato pa je skoraj vse drugo zadušil plevel. Podbregarica sama je sicer delala, kolikor je zmogla, toda več kakor dveh rok tudi ona ni imela.

Nazadnje je dobil Podbregar še družabnika, ki mu je še pomagal na poti v prepad. Bil je neki možak z vasi, ki je svoje čase mnogo hodil po svetu. Nekaj časa je bil zaposlen v Nemčiji, potem pa je naenkrat zmanjkalo dela. Odpustili so ga in z raznimi podporami se je nekaj časa preživljal. Med tem pa se je dela odvadil, in ko bi ga bil spet lahko dobil, ga ni sprejel. Seveda so mu zaradi tega vzeli podporo. Nekaj časa se je potem še klatil po Nemčiji, naposled pa so ga izgnali in vrnil se je domov.

Tu ga seveda niso preveč prijazno sprejeli. Njegova mati — bil je nezakonski sin dekle — je med tem že umrla in mu ni ničesar zapustila. Ves denar, kar ga je imela, mu je bila poslala že takrat, ko je bil še v Nemčiji. Za cerkvijo je bila hišica, kjer je nekoč prebival vaški pastir. To so mu dali, da je bil pod streho, preživljal pa se je, kakor je pač naneslo. Pravili so, da je časih celo kaj izmaknil, če drugače ni šlo.

Tega moža si je Podbregar izbral zdaj za družabnika. Z njim je skupaj popival in modroval. Sivčev Martin, kakor so ga imenovali, je seveda skrbno pazil, da je izvlekel iz njega, kolikor se je dalo. Pijače je imel pri njem dovolj, časih pa mu je izvil še kakšen božjak. V zahvalo za vse to mu je pomagal zabavljati čez sina in ženske, ki so mu ga izpridile.

Podbregarica je nekaj časa mirno gledala, kako je Martin prihajal v hišo, nekega dne pa se je uprla in rekla možu, naj izbira med tem potepuhom ali njo. Ali pojde ona od hiše ali pa naj se Sivčev ne prikaže več. Podbregar je rohnel in kričal, ko pa je videl, da nič ne pomaga in da misli žena prav resno, se je vdal. Martin ni smel več priti v hišo, zato pa se je Podbregar spet preselil od doma v gostilno, kjer je seveda še več zapravil kakor prej.

Časih ga cele noči ni bilo domov. Dokler je bila gostilna odprta, je pil; ko pa je pričel oštir zapirati in ga s tovarišem vred odganjati, je šel in največkrat prenočil na domačem kozolcu. Zjutraj se je potem vrnil z mačkom domov, največkrat pa je šel od ondod kar naravnost nazaj v gostilno.

Prišli so davki. Podbregarica mu je rekla, naj ji da denar, da jih bo plačala in še kaj, da bo imela za gospodinjstvo, toda Podbregar jo je kar nagnal, češ da denarja nima.

»Kaj, za popivanje ga imaš pa dovolj? Sram te bodi. Še na beraško palico boš prišel, ti, ki si se zmerom bahal, da se kakšen tisočak zmerom najde pri tebi. Kmalu še za sol ne bo in vse pojde na boben.«

»Prava reč,« je dejal Podbregar in odšel od doma.

Drugi teden so rubili. Tedaj se je Podbregar le nekako ustrašil in odrinil dva tisočaka, ki sta bila potrebna za davke in razne drobnarije. Seveda se je s tem njegova glavnica občutno zmanjšala in izračunal je, da bo čez kakšen teden že brez denarja, če ne bo odkril kakšnega novega denarnega vira.

V tistih časih, ko je bila gospodarska stiska na višku, pa seveda takšnih virov ni bilo mogoče dobiti brez velikih žrtev. V posojilnici mu ne bodo več dali, to je dobro vedel. Tudi če bi hoteli, bi se župnik, ki ima tam veliko besedo, uprl. On sam mu je denar ponujal, toda samo če bi nehal piti in če bi se spet sprijaznil s sinom. Tega pa Podbregar zlasti zdaj ni mogel več storiti, saj je bil prepričan, da bi potem moral sinu vse izročiti, in s tem bi bilo konec njegovih lepih dni in pijače.

Naslednji dan je stopil k Slaparju. Poleg gozda, ki mu ga je bil pred kratkim prodal, je bil majhen kos, približno polovico manjši od prejšnjega, in še tega mu je mislil obesiti. Računal je, da bo dobil, zanj še sedem ali osem novih tisočakov.

Toda tu je doživel novo razočaranje. Slapar ga je zelo prijazno sprejel in mu postregel prav tako kakor takrat, ko je bil prvič pri njem. Toda, ko mu je omenil, da bi mu prodal še tisti kos gozda, je Slapar odkimal.

»Ne, tega pa ne morem več vzeti. Kar sem imel denarja odveč, sem ga že zadnjič dal. Nekaj stotakov pa le mora ostati pri hiši.«

»Pa v posojilnici vzemi, saj ti bom dal poceni,« mu je prigovarjal Podbregar.

»Ne, tisto pa ne,« je kratko odvrnil Slapar. »Še nikoli nisem delal dolgov in jih tudi zdaj ne maram. Sam veš, kakšne obresti zahtevajo, z izkupičkom, za les, ki je danes tako malo vreden, pa še obresti ne bi mogel plačati ...

Tako je moral Podbregar oditi, ne da bi bil kaj opravil.

Potem so ga nekaj dni pozneje prijeli iz hranilnice, naj vrne denar, ki ga je vzel na menico, z obrestmi vred.

Kje naj bi ga bil pa dobil, ko je imel v žepu komaj še pičel tisočak? Šel je tja in jih prosil, naj še nekaj časa počakajo, da bo prodal kos zemlje, za katero ima že kupca. Samo štirinajst dni.

Dali so mu ta rok, toda takoj so mu zagrozili, da bodo denar iztožili, če ne bo točen. Tako je za štirinajst dni usodo zavlekel. Izpraševal je po vasi, kdo bi kupil gozd, toda gotovine ni imel nihče, izposojati si pa tudi nihče ni maral, da bi si kupil zemljo. Ljudje so bili prepričani, da bo vse še cenejše in so zato rajši čakali. Čeprav je bil Podbregar s svojimi zahtevami skromen, vendar gozda ni mogel oddati.

Zato pa seveda ni nič manj pil in napajal še svojega malopridnega družabnika. Tudi k temu se je obračal za nasvete, toda možak mu vzlic temu, da je videl mnogo sveta, ni vedel pomagati.

Štirinajsti dan je prišel in Podbregar denarja ni imel. Nekaj dni nato je prejel obvestilo, da je tožen.

Nekdo je moral to vest raznesti po vasi. Ko so ljudje vse zvedeli, so prišle kmalu še druge tožbe. Prijemali so ga vsi, ki so mu posodili večje ali manjše zneske takrat, ko še ni prodal Slaparju gozda.

Vsote, ki so se jim pridružili še advokatski stroški, so bile prav velike, in tisti, ki so približno vedeli, koliko bo mogoče na dražbi iztržiti za Podbregarjevo posestvo, so trdili, da od izkupička staremu ne bo več dosti ostalo.

Tudi Kačarici je prišlo na uho, kako je z Andrejevim domom. Zabolelo jo je, ko je vse zvedela. Ko bi mogla pomagati, ko bi mogla Andreju rešiti dom! Toda kako? Denarja nima in brez denarja to ne gre.

Naslednji dan je šla k Mariji na obisk.

Teta in Marija sta bili na njivi, ko ju je zagledala. Vprašala je, ali Andrej kaj piše, potem pa je začela pripovedovati, kako je na njegovem domu.

Marija jo je drhte poslušala. Tako daleč je še vse! In spomnila se je, kako je bilo Andreju zaradi očeta hudo.

Tudi botro je to bolelo. Nič ni rekla, ko je Kačarica končala s svojim pripovedovanjem, samo zastokala je. Potem pa je dejala čez nekaj časa:

»Vedela sem, da bo tako. Poznam Podbregarja! Pa vendar mislim, da se bo dalo nekaj ukreniti.«

»Kaj?« sta se Kačarica in Marija oklenili njene besede kakor rešilne bilke.

»Saj še ne vem. Koliko pa je na hiši dolga?«

»Pravijo, da kakšnih dvajset tisočakov, s stroški pa je zdaj vsega že okoli trideset. Podbregar je najboljši gozd prodal, tako da posestvo ni vredno več kakor petdeset. Slišala sem, da na dražbi ne bo šlo za več kot štirideset.«

»Če je tako, se bo pa morda le dalo rešiti. Jaz imam še kakšnih trideset tisoč denarja, ki sem jih prihranila. Če bi se s kakšnim upnikom pogodila, da mu bom šele pozneje plačala, bi lahko na dražbi kupila posestvo.«

»In da bi ga potem pustili staremu Podbregarju, ki ga bo iznova zadolžil? Ne, tega pa nikari ne storite. Ni vredno truda in denarja. S tem ne boste koristili nikomur drugemu kakor oštirju, ki mu Podbregar nosi denar.«

»O, saj ne mislim tako. Dom bi bil Andrejev in zanj bi ga kupila. On bi bil njegov lastnik in preden bi mu ga izročila, bi se mi moral obvezati, da bo on sam gospodaril na njem.«

»Ali mislite, da bo to hotel?« je dejala Marija. »Dobro ga poznam: Rekel bo, da noče živeti od tuje milosti ...«

»Saj bomo drugače naredili,« je dejala botra in se skrivnostno nasmehnila.

»Kako?« sta Kačarica in Marija začudeno vprašali.

»Zdaj še ničesar ne povem,« je dejala botra, »toda nekaj vem: konec bo dober in srečen. Samo nihče ne sme tega zvedeti. Ali bosta znali molčati? Drugače ne morem ničesar obljubiti.«

Dali sta ji besedo, da ne bosta ničesar omenili o tem pogovoru. Drugi dan je botra že na vse zgodaj odšla od doma in se je vrnila šele zvečer. Ko jo je Marija vprašala, kje je bila, ji je rekla:

»Le ne bodi preveč radovedna. Kmalu boš vse zvedela.«

Čez nekaj dni je Marija zvedela, da bo dražba Podbregarjevega doma že v soboto. Vsa v skrbeh je povedala novico botri.

»Nič se ne boj,« ji je dejala botra. »Jaz sem vse uredila, da posestvo ne bo prišlo v tuje roke.«

In potem ji je povedala, kje je bila takrat, ko je tako skrivnostno odšla od doma. Pri župniku v Zabukovju.

Njega je vprašala za svet, kaj naj stori zaradi Andrejevega doma. Povedala mu je, da misli posestvo kupiti za Andreja, da ne pride iz Podbregarjevih rok. Hkratu ga je tudi prosila, naj posojilnica, pri kateri je Podbregar vzel denar in kjer je imel župnik precej besede, nekaj časa počaka, oziroma prenese Podbregarjevo posojilo nanjo.

Župnik ji je to obljubil. Še več. Da ji posodi, če ji bo zmanjkalo denarja za draženje. Samo hitro naj pošlje z dražbe koga k njemu. Pripravljenih bo imel nekaj tisočakov.

Vprašala ga je še, kaj naj stori s Podbregarjem. Zvedel bo, da je ona kupila posestvo in potem bo spet prepir.

»Nič se ne bojte,« jo je pomiril župnik. »Ne bo tako hudo. Podbregarja poznam. Čeprav je po volji slabič, ima vendar še nekaj ponosa v sebi. Ko boste posestvo kupili, ga bom poklical k sebi in mu vse povedal. In kaj naj bi mu rekel zaradi vas?«

»Naj ostane na posestvu, ki mu ga je Andrej rešil. Ne bom mu povedala, da sem dala jaz denar. Naj misli, da mora biti tudi Andreju hvaležen za rešitev doma.«

Tako se je botra pomenila z župnikom in to je zdaj povedala Mariji.

»Ali pojdete sami na dražbo?« jo je Marija vprašala.

»Ne, nekoga že imam, ki pojde namestu mene. Neka moja stara znanka z vasi. Ta bo dražila. Seveda bom pa tudi jaz v bližini, da ji bom svetovala, če bo potrebno.«

»Ali boste Andreju kaj o tem pisali?«

»Nič. Ne tega, da pride posestvo na dražbo, ne tega, da ga bom jaz kupila. Bolje je, da zve vse šele pozneje. Zameril nama tega menda ne bo.«

Tako je bilo torej vse dogovorjeno. Toda usoda je obrnila tok dogodkov drugače.

XXVII
Vest o dražbi.
[uredi]

Tisti dinarji, ki so Podbregarju še ostali, so šli kmalu po grlu, zlasti ker mu je pri popivanju še zmerom pomagal Sivčev, ki je imel grlo suho kakor gobo. Potem je prišel dan, ko v Podbregarjevi hiši ni bilo več beliča.

Starec je čemeren vstal tisto jutro. Ni vedel, kaj naj stori. Kam naj gre, da dobi kakšen stotak? H komu naj se obrne?

Skoraj vsi, ki so mu kaj posodili, ga tožijo, drugi ga pa še bodo. Ti mu ne bodo dali ničesar več. Tudi na hranilnico ne sme računati, že zaradi tega ne, ker ima župnik tam prvo besedo. Da mu on ne bi dal niti vinarja, je bil trdno prepričan.

Pijače za kakšen dan bo že še dobil pri krčmarju na upanje. Saj se je večkrat zgodilo, da je poslal ponjo brez denarja in plačal šele tedaj, ko se je nabralo vsega, stotak ali še več. Toda kaj bo potem?

Zazeblo ga je. Tako daleč je vse zavozil, da je že pred vrati čas, ko se bo vse podrlo v prah.

Podbregarjev dom bo dobil novega lastnika. On pojde po svetu in ne bo imel strehe, kjer bi bil v zavetju. In kaj bo z ženo? Za deklo bo morala iti. Ne, morda jo bo vzel Andrej k sebi.

»Mene ne bi maral ...« si je grenko rekel Podbregar.

Ko bi bil vedel, kako si je Andrej želel sprave z njim!

»In vsemu je kriv samo on, Andrej! Če bi me bil poslušal, bi bilo vse drugače, kakor je danes. Če bi se bil kje bogato oženil, bi lahko posestvo povečal, da bi bilo med najbogatejšimi na vasi. Tako pa vse propada.«

Še zmerom ni priznal samemu sebi, da je vse zakrivila le njegova lastna trma. Če bi se bil takrat lepo pomenil z Andrejem, če bi bil vsaj tiste dni po poroki stopil k njemu, ko je bil še na dopustu. In Andrej bi morda lahko še kaj pomagal. Znabiti bi bilo takrat še mogoče rešiti dom. Zdaj pa ...

Take misli so se mu podile po glavi. Če se jim je še tako izmikal, ni se jih mogel otresti. Preganjale so ga, kjer je hodil.

In prav isti dan je še prišel poslednji udarec. Vest o dražbi. Upniki so se dogovorili, da bodo posestvo prodali, da pridejo do svojega denarja.

Tako hitro se je torej zvalil plaz s hriba, tako hitro bo vse pokopal ...

Tisto noč Podbregar ni zatisnil očesa. Ležal je na skednju v senu. Z ženo že več dni ni govoril, čeprav je prihajal v hišo in pri mizi jedel. V nekaj dneh so se mu pobelili lasje, ki so bili prej komaj rahlo srebrni.

Kakor brez glave je taval po hiši. Potem je poklical sosedovega fanta in mu naročil, naj gre h krčmarju po zelenko žganja.

Fant se je čez nekaj časa vrnil in mu prinesel pijačo. In hkratu mu je povedal, da je krčmar naročil, naj žganje jutri plača, drugače ne bo ničesar več dobil na upanje.

Podbregar se je grenko zasmejal. Toliko denarja mu je znosil, toliko mu je dal skupiti, zdaj mu pa še steklenice žganja ne zaupa. »Sicer pa ima prav,« si je potem dejal, »saj res ne vem, s čim bom pijačo plačal.«

Potem je šel v hišo in vzel izza ogledala, ki je bilo od muh skoraj čisto črno, kopico pisem iz zadnjega časa. Same terjatve. »Če ne plačate svojega dolga do ...« — »Danes smo vložili proti vam tožbo za ...« — »Plačljivo v osmih dneh pod pretnjo izvršbe ...«

In na vrhu poslednje sporočilo: naznanilo dražbe. Čez pet dni ... čez pet dni ...

Nič se ne da več popraviti. Berač je, berač. Vsakdo ga bo smel suniti čez prag ...

Ugriznil se je v ustnice. O, kako ga je to bolelo!

Potem je na dušek izpil nekaj kozarčkov žganja, da bi zadušil morečo vest. Žganje je bilo močno in ga je žgalo. Kakor motoglav se je spustil na klop in skril obraz v rokah.

Kaj naj stori?

Mirno bo moral čakati, da pride dražba. Gledati bo moral, kako se bodo trgali za njegovo imetje kakor volkovi za mrhovino. Skrivati bo moral svojo onemoglo jezo. Če bo kaj dosti kupcev, bo morda dobil na roko le kakšen stotak, za popotnico.

Potem bo moral vse pustiti in iti. Za kruhom. Z beraško palico. In žena z njim. Žena, ki ni prav nič kriva ...

Zastokal je in se udaril z glavo ob mizo. In tako je ostal ves dan in po malem pil. Opoldne ga je žena poklicala, naj pride kosit. Sok z mlekom. Pa ji še odgovoril ni. Potem ga je prišla še enkrat iskat, a spet brez uspeha. Zato ga je pustila, kakor je bil.

Glavo je pritiskal k mizi, skrival se je v temi, kakor bi se bil dneva bal. Samo takrat je vselej pogledal kvišku, kadar si je z drhtečo roko nalil nov kozarček žganja. In tedaj se mu je vselej zameglilo pred očmi, ko se mu je pogled ustavil na kopici belih pisem na mizi.

»Vse je končano, vse ... Ni več rešitve.«

Mračiti se je že začelo. Ura ob peči je ropotaje odbila sedmo.

»Žena pojde zdaj na vas,« si je dejal. »Na vas ... Sam bom v hiši ...«

In res jo je opazil, ko je stopila čez prag in zavila proti ograji.

Ko je izginila, se je odločil. Da, tako in nič drugače. Nihče ga ne bo prisilil, da bi moral beračiti!

Z opotekajočimi se koraki je vstal in zavil proti hlevu. Odprl je vrata. Samo še ena krava je ostala in v svinjaku mršav prašič.

Odvezal je kravo in jo pognal skozi vrata. Žival je začudeno gledala in mukala, ker ob tako pozni uri ni bila vajena, da bi jo bili spuščali iz hleva.

Tudi prašiča je pognal v ograd. Potem je zaklenil hlevska vrata.

Vrnil se je v hišo. Vse se je vrtelo okoli njega in toliko, da ni v kuhinji padel. Z drhtečo roko je poiskal vžigalice.

V izbi je razkopal posteljo. V kotu je našel na oknu steklenico petroleja. Zagnal je steklenico ob tla, da se je razletela in da se je petrolej razlil na vse strani. Potem se je vrnil k mizi. Še za nekaj prstov žganja je bilo v zelenki. Nastavil si je steklenico na usta in na dušek izpil vse.

»Ne, ne bodo prodajali hiše,« je jecljal sam pri sebi, »ne bodo je prodajali ...«

Pogledal je skozi okno. Meglilo se mu je pred očmi. Zunaj je že padel večer na zemljo. Nikjer ni bilo slišati žive duše. Krava na dvorišču je mukala.

»Zdaj pa boste imeli ... vse ... vse ...« je zagodel.

Prijel je škatljico z vžigalicami in jo stisnil v pesti. Od preobilice žganja se mu je zvrtelo v glavi, da je padel in se porezal na drobcih petrolejske steklenice po obrazu. Z sobe. Tudi njegova obleka je že gorelo. roko si je obrisal kri.

»Vse boste imeli ... vse boste imeli ...« je trdovratno ponavljal sam pri sebi.

Tedaj je začul zunaj glasove. Žena se je vračala z vasi in še nekdo je bil z njo. Začudeno je vpraševala, kaj dela krava na dvorišču, potem pa je stopila k hišnim vratom, da bi jih odprla.

Toda vrata so bila zaklenjena in kolikor se je trudila, da bi jih bila odprla, ni se ji posrečilo.

Mračna slutnja jo je pograbila, da se je stresla. Kaj je to?

Poropotala je po vratih.

»Odpri!«

Iz hiše je začula zmeden smeh.

Podbregar se je v tistem trenutku spet zbudil iz otopelosti.

Odprl je škatlico in vzel iz nje vžigalico. Z blaznim izrazom v očeh jo je gledal, kako je počasi zagorevala.

Potem jo je spustil na tla, prepojena s petrolejem.

Zasvetilo se je. Plamen je polizal tla in prešel na slamnico.

Buljil je predse. To je torej konec ... konec vsega ... Ne bodo imeli njegovega posestva.

Z bliskovo naglico se je ogenj razširil in zajel vso sobo. Podbregar je začutil, kako ga duši in kako ga objema neznosna vročina.

S poslednjimi močmi se je pobral kvišku in zakričal.

V trenutku se je zavedel, kaj se dogaja okoli njega in zbudil se je v njem čut samoohrane. Ves v ognju je planil k oknu. Povsod okoli njega so že lizali plameni lesene dele sobe. Tudi njegova obleka je že gorela.

Podbregarica, ki je stala zunaj nepremično kakor kip, se je zdrznila, ko ji je obvisel pogled na oknu. Za steklom, ki je bilo kakor ognjeno, je zagledala možev spačeni obraz. »Križ božji!« je v grozi kriknila in se opotekla.

Ženska, ki je prišla z njo, je šele zdaj videla, kaj se godi. Kakor blazna se je obrnila in stekla proti vasi, da bi priklicala ljudi.

Toda tudi če bi bili ljudje prišli, ne bi bilo nič pomagalo. Ogenj se je z bliskovo naglico razširil po vsej hiši. Plameni so segali že do lesenega podstrešja.

S poslednjimi močmi je Podbregarica pograbila na tleh kamen in razbila okno, za katerim je prej opazila obraz svojega moža.

Toda moža ni bilo več nikjer. Samo šop plamenov je bušil skozi okno.

Stari Podbregar je že ležal na tleh. Nič več se ni zavedal, kaj se godi okoli njega.

Kakor brez uma je strmela Podbregarica v ogenj. »Ježeš, ježeš,« je neprestano vzdihovala in vila roke.

Plameni so že predrli streho. Kakor iz ogromnega prepada so se dvignili kvišku.

Zdaj se je morala umakniti nazaj, kajti okoli nje je zavladala taka vročina, da je ni mogla več prenašati.

Na vasi so opazili, da gori, in v cerkvi je že bilo plat zvona. Ker je bila Podbregarjeva hiša skrita v ozki dolinici, je šele zdaj prihitelo nekaj ljudi, da bi pomagali. Čez nekaj časa so prišli še gasilci, toda pomoči ni bilo več. Vsa hiša je bila ognjeno morje. Ker je bila po večini lesena, je niti gasiti ne bi bilo vredno.

»Moj mož, moj mož!« je jadikovala Podbregarica.

»Kaj je z njim?« jo je nekdo vprašal.

»Zgorel je!«

Šele tedaj so ljudje zvedeli, kaj se je zgodilo.

Nekateri so ga hoteli poiskati v ognju, da bi ga rešili, toda takoj so videli, da se ne da ni več pomagati. Saj mora biti že davno mrtev ...

Za ograjo je mukala krava. Nekdo jo je privezal, da ne bi bila pobegnila. Krava in prešič, to je bilo vse, kar so od hiše rešili. Malo nato se je sesula streha. Nov plamen se je pognal kvišku, pomešan z iskrami, ki jih je nosilo daleč naokoli. Sreča v nesreči je bilo to, da je prejšnji večer deževalo, ker bi bil drugače še gozd zgorel.

Gasilci so ostali vso noč na pogorišču. Rešiti so mogli le nekaj golih zidov. Ko so zjutraj zadušili poslednji ogenj v tlečih tramovih, so šele mogli stopiti na pogorišče. Poiskati so hoteli Podbregarjevo truplo, toda dobili niso ničesar. Zgorel je in ni ostalo sledu za njim.

Podbregarica se je pod noč zatekla k sosedu, kjer so ji dali streho. Kakor iz uma je bila. Nemo je strmela predse in še jesti ni mogla. Ko so ji dali posteljo, se je vrgla nanjo in v trenutku zaspala.

XXVIII[uredi]

Botra in Marija sta bili prepričani, da se bo njun načrt posrečil. Zdaj je bilo treba pridobiti zanj samo še Andreja in urediti vse tako, da Podbregar ne bo prezgodaj zvedel, kaj se pripravlja. Samo tri dni je še manjkalo do dražbe. Botra je že pripravila denar in se domenila s svojo prijateljico, kdaj pojdeta na dražbo.

Tedaj pa je prišla kakor blisk z jasnega strašna novica, kaj se je pri Podbregarjevih zgodilo.

Botra je šla v trg in je tam slučajno ujela pogovor med dvema ženskama iz Zabukovja. Ko je slišala besedo Podbregar, je prisluhnila. Prebledela je in nekaj jo je stisnilo pri srcu.

Kaj bo Andrej rekel, ko bo zvedel? Ali naj mu ona piše, ali bo morda kje drugje slišal ali bral? In Marija! Sirota misli, da je Andrejev dom že rešen, zdaj pa iznenada nekaj takšnega!

Kako težko je hodila, ko se je vračala proti domu.

Marija ji je pritekla naproti. Takoj je opazila njen zmedeni obraz.

»Kaj pa je, botra?« je prestrašeno rekla.

»Čakaj, pojdiva v hišo. Tam ti bom vse povedala. Nekaj strašnega!«

»Pa se vendar ni Andreju kaj pripetilo?«

»Ne, tisto ne,« je odvrnila botra, »toda njega bo najbolj zadelo ...«

»Kaj je bilo? Hitro mi povejte, ne mučite me! Ali že ni bilo dovolj hudega?«

Že sta prišli do hiše. Botra je onemogla zdrsnila na klop, Marija pa je sedla zraven nje.

In botra je začela pripovedovati, kaj se je v Zabukovju zgodilo. Z rastočo grozo jo je Marija poslušala in grizla robec.

»Moj bog, najprej moj oče, zdaj pa še njegov. In takšna strašna smrt! Zakaj je le to storil? Saj smo ga hoteli rešiti.«

»Zdaj je prepozno. Ali naj Andreja obvestiva?«

»Jaz mu ne morem pisati, botra,« je obupana rekla Marija. »Ne bi mu znala pisati tako, da bi ga potolažila.«

»Brzojaviti mu morava. Priti mora domov. Saj ga bodo pustili!«

»Poskusiva!«

Marija je z drhtečo roko napisala kratko brzojavko:

»OČE UMRL. PRIDI ČIMPREJ, MARIJA.«

»In kdo naj jo nese na pošto? Daleč je.«

»Jaz pojdem še enkrat v trg,« je dejala botra.

»Ne, jaz pojdem. Utrujeni ste že. Samo na otroka pazite, dokler se ne vrnem.«

Takoj se je oblekla in šla.

Še tisti večer je dobil Andrej brzojavko. Že ko so mu jo prinesli, še preden jo je odprl, je slutil, da mora prinašati neko nesrečo. Dolgo se je pomišljal, preden jo je odprl. Ko je prebral, se mu je zameglilo pred očmi, in toliko, da ni padel. Ugriznil se je v ustnice.

»Domov naj pridem? Ali me bodo pustili?« je dejal sam pri sebi, potem pa je takoj šel k svojemu poveljniku.

»Kaj bi pa radi?« ga je vprašal ta.

»Dopust, da grem domov.«

»Dopust? Saj ste ga pravkar imeli. Vi ste pa res več doma kakor pri vojakih!«

Andrej ni odgovoril. Samo brzojavko je pomolil poveljniku. Ko jo je ta prebral, je takoj pokimal: »To je pa seveda nekaj drugega. Kdaj bi radi šli?«

»Takoj, če je mogoče. Zaradi pogreba ...«

Siromak seveda ni vedel, kakšen bo ta pogreb ...

In res je dobil dopust. Sedel je na prvi vlak in drugo jutro se je že vozil po dolgočasnih slavonskih ravninah proti domu.

»Oče je mrtev,« je šepetal sam pri sebi. »Kaj se za tem skriva? Kaj se mu je primerilo? Ali sem jaz kriv njegove smrti?«

Vso pot ni mogel zatisniti očesa. Prostora je bilo v vagonu dovolj, saj je imel vso pot le nekaj sopotnikov, toda nikakšne utrujenosti ni čutil.

Zunaj je bilo soparno, prava poletna pripeka. Skozi odprta okna je zanašalo dim, da so ga ščemele oči. Kakor brez misli je strmel pred se. Časih se je vlak ustavil in pod oknom je zagledal množico ljudi, potem pa se je spet počasi premaknil in nadaljeval pot čez ravnino. Pozno popoldne se je pripeljal v Zagreb.

Tu je imel štiri ure časa. Njegov vlak je ostal na postaji, toda ni mogel strpeti v njem. Moral je priti med ljudi, da se otrese more, ki ga je mučila. Zato je odšel v mesto. Taval je po ulicah, tedaj pa se je spomnil svojega prijatelja, ki je v začetku njegove vojaščine pomagal posredovati med Marijo in njenimi domačimi.

Sedel je na tramvaj in se odpeljal proti predmestni ulici, kjer je bil prijatelj doma. Ni ga dobil. Hotel je že oditi, tedaj pa mu je rekla služkinja v hiši, da mora gospod vsak čas priti, saj prihaja vsak večer redno iz službe. Zato je Andrej nekaj časa počakal.

Sedel je na okno med dvema nadstropjema. Kmalu je zapazil pod seboj prijatelja, ki je prihajal po stopnicah.

»Andrej, ti?« mu je dejal prijatelj in mu segel v roko.

»Da, kaj se pa tako čudiš?«

»Vsakogar drugega bi bil prej pričakoval kakor tebe.«

»To si lahko mislim. Dopust sem dobil. Domov moram iti. Poglej, brzojavili so mi. Oče mi je umrl.«

»Vem,« je pridušeno dejal prijatelj.

»Kako moreš vedeti? Ali je bila posmrtnica v listih. Ne vem, kdo naj bi jo bil naročil.«

»Še več je bilo. Čakaj, ne bova se tu pogovarjala. Pojdi z menoj!«

Odklenil je vrata svojega stanovanja in ga odvedel s seboj.

»Tu poglej današnje »Jutro«,« mu je dejal.

Z drhtečo roko je Andrej pograbil list in pogledal na tretjo stran, kamor mu je prijatelj pokazal. Zdajci se je njegov pogled ustavil na velikem naslovu »Strašna smrt v ognju.«

»Jezus!« je kriknil in začel brati. »Saj ni mogoče ... Moj oče ... Kaj takega?«

Bil je bled kakor zid. Prijatelj je videl, kako omahuje, in mu je položil roko na ramo.

»Andrej, potolaži se! Bodi močan!«

Toda Andrej se ni mogel potolažiti.

»Jaz sem kriv njegove smrti,« je rekel. »Samo jaz. Zaradi mene je to storil. Saj veš, da sem se oženil proti njegovi volji. To ga je zadelo. Zaradi tega je začel piti in napravil nazadnje takšen konec. O, tega ne bom mogel nikoli pozabiti. Zmerom me bo bolelo. Zmerom bom videl njegov očitajoči obraz.«

»Ne, tudi sam je kriv ...«

»Ni kriv. Morda bi se bila lahko vzlic temu pobotala, če bi mu bil jaz privoščil dobro besedo, ko sem bil zadnjič doma. Pri ženi sem bil, pa nisem stopil k njemu, da bi ga bil prosil odpuščanja. Saj ni bil tako zloben, da mi ne bi bil odpustil ...«

»Kaj veš? Po tem, kar si mi nekoč o njem pravil ...«

»Res je. Človek misli o svojem bližnjem samo najslabše, četudi je njegov oče, toda ko pride smrt vmes, vendar odkrije, da ni bil takšen, kakor se mu je dozdevalo.«

»Pustiva zdaj to, Andrej,« mu je dejal prijatelj. »Res je hud udarec, toda prebolel ga boš. Saj imaš še svoj dom, ženo imaš in otroka. Na to misli. In na to, kako boš poskrbel za mater, ki nima več strehe ... Pojdiva malo v mesto. Tam je več življenja in ni tako pusto kakor pri meni. Med ljudmi je bolečina dosti manjša, kakor pa, če je človek sam s svojimi mislimi. Prespati moraš vse. Udarec je hud, res hud, a podreti te ne sme. Saj si mož!«

Toda Andrej se ni mogel potolažiti.

»In kaj bodo ljudje rekli,« je jadikoval dalje. »Vsak njihov pogled me bo dolžil, vsaka njihova beseda. Ogibali se mi bodo ...«

»Čemu? Prej bodo obsojali tvojega očeta, da je storil kaj takega. Poglej samo v list, dobro preberi konec. Kako piše: Podbregar je bil zadolžen in je storil ta korak v trenutni zmedenosti. Nikjer nič drugega. Nič o tebi, nič o sporu med očetom in sinom. To vidiš z velikimi očmi samo ti, ne pa drugi.«

Počasi se je Andrej le pomiril. Prijatelj ga je prijel pod roko in ga odvedel iz hiše. Šla sta v mesto in hodila nekaj časa po ulicah. Potem pa je prišel kmalu čas, ko se je moral vrniti na postajo. Tovariš ga je spremil in mu pred odhodom še enkrat prigovarjal, naj bo miren in naj mirno prenaša udarec, ki ga je tako nepričakovano zadel.

Noč je že bila, ko se je Andrej z vlakom odpeljal. V skoraj praznem oddelku je Andrej zaspal. Neprijetna vožnja, ki se je vlekla že tako dolgo, uničujoča vest o očetovi smrti, skrb za bodočnost, vse to ga je zagrabilo. Šele odrešujoče spanje mu je prineslo tolažbo. Zbudil se je dve postaji pred koncem vožnje.

XXIX[uredi]

Marija je pričakovala, da bo Andrej prišel, da ga bo pa tako hitro zagledala, na to ni bila pripravljena.

Naslednje jutro je že ob šestih potrkal na vrata botrine hiše. Ko ga je botra zagledala, vsega bledega, se je kar prestrašila.

»Andrej, za božjo voljo!«

Marija, ki je tudi že vstala, je slišala ta klic in prihitela v vežo. Padla je možu okoli vratu in skrila glavo na njegovih prsih.

»Andrej, ubogi moj Andrej ... Oče ...«

»Vem,« je mrko odvrnil Andrej in jo pobožal po laseh. »Zvedel sem že vse v Zagrebu ...«

Botra se je oddahnila. Samo, da že ve. Da njej ne bo treba pripovedovati vsega in gledati njegove rastoče groze.

Andrej je zvedel še nekatere podrobnosti, ki niso bile v listih. Vendar pa je vse prenesel še z nekakšnim mirom. Kaj pa ga je še moglo pretresti, ko ga je že vse, kar je slišal, dovolj? Trpljenje ga je utrdilo.

»Kdaj bo pogreb?« je nazadnje rekel.

»Pogreb?« je šepnila botra. »Saj niso ničesar več dobili. Kaj naj pokopljejo?«

»Domov moram iti,« je dejal potem Andrej. »Videti moram, kako je bilo. Morda me potrebujejo ...«

»Vsaj malo počakaj,« mu je dejala botra. Potem mu je povedala, kako je hotela rešiti njegov dom in ga kupiti zanj, kako je že bila pri župniku, da bi ji dal denar, kolikor bi ga manjkalo, pa je nenadna usoda prekrižala vse njene načrte. Povedala mu je, kako se je oče v zadnjih tednih zadolževal, kako je prodal najlepši kos gozda in kako so ga začeli upniki drug za drugim tožiti, da je nazadnje v obupu napravil usodni korak.

»In bog ve, kakšen bi bil konec, če se to ne bi bilo zgodilo ...» je končala.

»Kaj pa mati?« je potem dejal Andrej.

»Zdaj je pri sosedu,« je povedala botra. »Snoči sem tudi Marijini materi sporočila, naj takoj pride k meni, da bomo zastran nje kaj ukrenili. Tam ne more ostati. Ali naj gre h Kačarjevim, ali pa naj pride k meni. Nekoga potrebuje, da ji bo stal ob strani. Njej mora biti najbolj hudo. Vse zadnje čase je toliko trpela, zdaj pa še to ...«

»Bolje bi bilo, če bi prišla sem ...« je dejal Andrej.

»Pri meni bo lahko, kolikor časa bo hotela,« je rekla botra. »In ti, Marija, jo boš tudi rada imela, ali ne?«

Marija je prikimala. »Saj je Andrejeva mati. In nič hudega mi ni storila ...«

V kamri je zavekal Ivanček. Šele tedaj se je Andrej spomnil nanj. Mimo botre in Marije je šel k njemu.

Ko ga je otrok zagledal, se je pomiril. Nekoliko začudeno je izprva strmel vanj, saj ga že dolgo ni videl, potem pa se mu je počasi menda le vrnil spomin in zasmejal se je. Andrej se je sklonil k njemu in ga poljubil.

»Srečen si, sirotek, ko še ne veš, koliko je hudega na svetu ...«

Ta otrokov smeh mu je bil bolj v tolažbo kakor vse dobre besede, ki jih je slišal prejšnji večer pri prijatelju in zdaj pri Mariji in botri.

Dopoldne je prišla Kačarica. Začudila se je, ko je videla, da je Andrej že tu in sočutno mu je stisnila roko.

Ni je mnogo izpraševal. Kaj naj bi bil tudi rekel, saj je že vse vedel? Samo zaradi matere jo je vprašal.

»Prvi dan po ognju je bila vsa iz sebe, zdaj pa ji je že bolje. Pri njej sem bila snoči ...«

»Kaj pa je rekla?«

»Izprva še skoraj govoriti ni mogla. Vidi se siroti, da mora hudo trpeti. Potem pa je dejala, da bi rada videla tebe.«

»Saj pojdem k njej. S seboj jo bom privedel. Botra mi je že dovolila.«

»Najbolje bo to zanjo. Prišla bo iz okolice, ki jo je vajena in ki ji zbuja same neprijetne spomine. Kdaj pa misliš iti?«

»Še danes. Če ste tudi vi namenjeni nazaj, pojdeva lahko skupaj, da bo krajša pot.«

»Prav. Po kosilu.«

Botra je med tem že pripravila za Podbregarico sobico na podstrešju. Že dolga leta ni tam nihče stanoval. Precej časa je potrebovala, da je pometla ves prah in vse pajčevine, ki so se bile nabrale. Marija ji je pri delu pomagala, Kačarica pa je poskrbela v kuhinji za kosilo.

Andrej je nesel otroka pred hišo na solnce. Malček je bil danes nenavadno živ. Neprestano je silil na tla. Spustil ga je v travo, kjer je kobacal in se preobračal.

Sedel je zraven njega. Nekaj časa je opazoval Ivančkovo igranje, potem pa mu je misel ušla drugam. Sam ni vedel, kdaj je začel misliti na vse, kar se je bilo zgodilo, kar je šel od doma k vojakom.

Koliko je moral prestati! Koliko skrbi in tako malo, malo lepega! Marijin beg od doma, smrt njenega očeta, odkritje, da se nahaja Marija pri botri in ne v Zagrebu, potem poroka, uničenje doma, očetova smrt ... Vse drugo za drugim in neodvrnljivo! Koliko življenjskih izkušenj, ki jih ne bo mogel nikoli pozabiti! Kako so ga utrdile! Da, če bi se bili dogodki drugače zasukali, odigrali v drugačnem vrstnem redu, bi ga bili morda še strli, zdaj ga pa ne more nič tako hudega več doleteti, da bi ga uničilo. Razen če bi Marija ... Ne, na to pa ne sme misliti, to se ne sme zgoditi. Zdaj mora biti konec preizkušenj, dovolj jih je že bilo, zdaj mora priti še sreča v miru, ki tako hrepeni po njej. Saj jo je pošteno zaslužil po vsem trpljenju, ki je padlo na njegovo glavo.

Zdajci ga je otrok zbudil iz premišljanja.

Iznenada je zavekal.

»Kaj pa je, Ivanček?«

In sam se je moral posmejati, ko je videl, zakaj otrok joka.

Majhna zelena žaba je priskakljala od nekod in obstala pred njim. Ko jo je otrok opazil, je segel po njej, misleč, da je kakšna igrača. Toda ta nesrečna igrača je odskočila in se pognala na njegovo ramo, potem pa dalje svojo pot.

»Saj ni nič hudega, Ivanček,« je potolažil Andrej svojega otroka.

Toda otrok se ni mogel pomiriti. Ta prvi doživljaj ga je tako pretresel, da ga je moral Andrej odnesti v hišo k materi. Šele v njenem naročju je nehal ihteti.

Po kosilu sta Kačarica in Andrej odšla v Zabukovje. Pot se je obema neznansko vlekla. Nista našla pravega pogovora. Ko sta zagledala prve hiše domače vasi, sta se oba kar oddahnila.

Andrej svoje domače hiše, oziroma njenega pogorišča ni videl, ker je bilo skrito med drevjem. Opazil pa je od daleč nekaj rjavih dreves, ki jih je bil ogenj osmodil. Nekaj ga je stisnilo pri srcu.

Najprej sta šla na Kačarjev dom. Srečala sta več ljudi. Vsi so Andreja pomilovalno gledali, toda z njim ni izpregovoril nihče niti besede.

S Kačarjevega doma sta se potem odpravila k sosedu, kjer se je zdaj mudila Andrejeva mati.

Čedalje počasnejši je postajal Andrejev korak, ko sta se bližala hiši.

Kaj naj materi reče? S kakšno besedo naj stopi pred njo? Morda je tudi ona prepričana, da je on vsemu kriv?

Ko sta stopila čez prag, je šla Kačarica naprej.

»Hej, Podbregarjeva!« je zaklicala.

Dolgo ni bilo odgovora. Potem so se odprla vrata v izbo in na pragu se je pokazala Podbregarica.

Andreja je zabolelo, ko jo je opazil. Kako zelo se je v kratkem času izpremenila. Prej je bila tako močna, da ji nihče ni bil mogel prisoditi petdesetih let, zdaj pa iznenada takšna izprememba! Kar v dve gubi je zlezla in njeni lasje, med katerimi je bila prej le tu in tam kakšna srebrna nit, so že skoraj docela osiveli.

»Mati!« je vzkliknil Andrej z drhtečim glasom.

»Ali si prišel?« mu je tiho rekla in mu podala roko.

»Da, prišel sem, takoj ko sem zvedel ...«

»Nisi pričakoval tega, kaj ne,« je mrtvo dejala. »Tudi jaz ne. Mslila sem, da bomo morali beračiti, toda kaj takšnega, ne ... ne ...«

Ob spominu na vse strahote, ki jih je morala doživeti, so jo oblile solze. Andrej ji je položil roko na ramo.

»Mati, nikari ne mislite na to. Takšna je bila pač božja volja ... Pokoriti se ji moramo ...«

»Vem ...«

»Saj še ni vseh dni konec. Morda se nam bo še kdaj bolje godilo. Zdaj pojdete z mano ...«

»Kam? Ali se ti ne bo treba več vrniti k vojakom?«

»Moral bom še iti, toda vas ne bom pustil tu, kjer bi vas vsak kamen spominjal na trpljenje, ki ste ga morali prestati. K moji botri pojdete. Govoril sem že z njo in rada vas bo sprejela. In k moji ženi ...«

»K tvoji ženi?« je medlo odvrnila Podbregarica. »Ne vem, ali me bo kaj prijazno gledala?«

»Ne bojte se mati. Ne sodite je tako. Dobra je. Če bi jo bil oče bolje poznal, ne bi bilo tega, kar se je zgodilo ...«

»Kdaj naj bi pa šla?«

»Še danes, mati. Jaz pojdem zdaj še pogledat ostanke doma. Počakajte me, dokler se ne vrnem.«

Šel je, Kačarica pa je ostala pri njegovi materi.

S pobešeno glavo je stopal po poti, ki jo je bil nekoč tolikokrat prehodil. Vsak korak mu je bil zdaj bolečina.

Naposled je prišel na veliki ovinek, kjer se je prvič pokazal njegov dom. Časih je zagledal lepo hišo, krito s svetlo rdečo opeko, danes pa je videl samo ožgane zidove.

Počasi se je približal. Okna so bila vdrta. Ograja je bila osmojena. Streha se je vdrla.

In tu notri počiva njegov nesrečni oče ...

Zakaj je moral doživeti tako nesrečen konec? Zakaj se ni izpametoval ob pravem času in popustil? Saj je moral vedeti, da on, Andrej ne bo popustil, ker ni smel popustiti. Zaradi otroka, ki je bil na poti ...

Zdaj je že stal pred razvalino. Molče, zamišljeno je potem šel okoli nje. Od nekod jo prišel njegov tovariš iz šolskih let.

»Andrej, ali ti je hudo ...« mu je sočutno rekel.

»Da, hudo mi je. In še bolj zaradi tega, ker bodo vsi mislili, da sem jaz kriv ...«

»Ne, ne bodo mislili. Poznali so tebe in tvojega očeta tudi ...«

»Ali so kaj razkopavali razvaline? Ali res niso dobili nobenega sledu? ...«

»Razkopavali so, toda če bi še malo bolje, bi se morda le dalo kaj najti ...«

»Veš, kaj te prosim. Poišči nekaj ljudi in vse natanko poiščite. Morda ... Jaz sam tega ne morem. Ne bi prenesel ... Stroške vam bom plačal. Ali mi boš storil to uslugo?«

»Bom, Andrej. Še danes bomo začeli. Ali ostaneš tu?«

»Še nekaj dni. Dalje ne morem, ker se moram vrniti k vojakom. Saj veš, da se tam ne smem zamuditi, ker so mi dali le kratek dopust. In če boste kaj našli, sporočite takoj h Kačarjevim. Še v župnišče pojdem morda in bom tam govoril, kaj naj storimo.«

»Prav, velja,« je odvrnil tovariš. »Preden bo ura, se bomo lotili dela. Saj ostaneš nocoj tu? Kje pa si sploh?«

»Pri svoji botri. Z nočjo pojdem tja. Če boste dotlej kaj odkrili ...«

»Videli bomo. Vsekako ti bomo sporočili ...«

Čeprav je govoril Andrsj čisto mirno, ga je vendar vsaka beseda, ki jo je bil izrekel, bolela.

Potem se je počasi vrnil proti vasi.

K Župnišču ni šel, pač pa je stopil nazaj k materi.

»Mati,« ji je dejal. »Jaz bom moral do noči ostati še tu, vi pa pojdete kar zdaj. Voz bom naročil, da vas bo odpeljal.«

»Zakaj si delaš stroške?«

»Ne gre za stroške. Tudi zato pojdite, da boste še z dnevom prišli in povedali, da se vrnem jaz šele ponoči. V skrbeh bi bili zaradi mene, če me ne bi bilo ob uri, ki sem jim jo rekel.«

»Nerodno mi je, da bi kar sama prišla V hišo, ki je skoraj ne poznam.«

»Ne skrbite zaradi tega, mati, saj sem vam rekel, da vas pričakujejo.«

Potem je grenko dodal.

»Saj je to zdaj moj dom, ko svojega več nimam.«

»Zakaj je moralo to priti nad nas!« je vzkliknila Podbregarica in spet zajokala.

»Ne jokajte zdaj, mati,« ji je velel in jo pogladil po osivelih laseh. »Ne mislite zmerom samo na to.«

Potem je šel po voz. Pol ure nato se je Podbregarica že peljala iz domače vasi. Prvič po dolgih letih ...

Srce se ji je stisnilo, ko ji je hrib zakril domačo cerkev, kjer so jo krstili in kjer so jo zvezali z možem ... Zdaj je vse minilo. Čeprav pojde med domače ljudi, se ji bo vendar zdelo, da bo med samimi tujci.

Oh, kako kruta je usoda z nekaterimi ljudmi ...

XXX
Žalosten pogreb.
[uredi]

Ko je Andrej sedel zvečer v Kačarjevi hiši za mizo in se pogovarjal s starim Miho, je stopil njegov prijatelj v hišo.

»Andrej ...«

»Kaj je?«

Andrej je planil pokoncu.

»Nekaj smo našli ... Žalostno je bilo ... Čisto pod razvalinami ... Skoraj ni bilo mogoče spoznati, da je človek ...«

Andrej je prebledel.

»In kaj ste storili?«

»je že v krsti ... v mrtvašnici ... Župnik je rekel, da bi bil jutri popoldne pogreb ...«

»Prav. Ob kateri uri?«

»Ob treh. Ta ura bo menda najprimernejša.«

»Veš, kaj te prosim. Pojdi še enkrat v župnišče in prosi, naj narede pogreb rajši ob štirih ali petih. Da, ob petih. Zaradi naših ljudi, ki jih ni tu. Ali boš storil to?«

Ker se je že znočilo, se je potem odpravil na dolgo pot proti svojemu novemu domu.

Šele opolnoči je prišel tja, ko so že vsi spali. Ni jih budil. Tiho je legel. Čeprav je bil od hoje utrujen, dolgo ni mogel zaspati. In komaj se je zdanilo, že mu je ubežal spanec, ki ga je bil za nekaj ur rešil môre življenja.

Vstal je in šel tiho pred hišo. Zunaj je bilo sveže, da ga je kar zeblo. Pohajal je okoli hiše. Ni mogel strpeti na mestu. Potem se je vrnil v kuhinjo.

Tam je dobil botro, ki je že vstala. Čeprav je Andrej pazil, da ni preveč ropotal, se je vendar zbudila. Na ognjišču je zažigala trske, da bi mu napravila zajtrk.

»Ali so bili mati zelo obupani?« jo je tiho vprašal.

»Da, izprva. Potem se je malo potolažila. Kako je bilo doma?«

»Žalostno. Bolje bi bilo, da ne bi bil šel tja. Očeta so našli.«

»Našli so ga?«

»Da. Toda žalostna najdba je bila. Danes popoldne ga bodo pokopali.«

»Ali naj bi šli mi vsi za pogrebom?«

»Pravkar sem premišljal. Zaradi matere. Če bi ji mogli to utajiti ... Najbolje bi bilo tako. Njeni živci so že preveč trpeli. Sprijaznila se je že z mislijo, da niso ničesar dobili. In zdaj ...«

»Andrej, veš kako bomo naredili. Midva pojdeva. Materi in Matiji ni treba ničesar povedati. Marija bo pazila na mater. Če bi vse vedela, bi se morda zagovorila, tako se pa ne bo mogla. Ko bo pogreb opravljen, bo laže govoriti. Ali ne?«

»Prav imate, botra. Tako bo najbolje za vse.«

Zato Andrej pozneje, ko so že vsi vstali, ni rekel niti besedice. Popoldnee sta odšla on in botra v Zabukovje. Izgovorila sta se, da odhajata tja, ker morata nekaj urediti zaradi dražbe, ki bo zdaj odložena.

Ob pol petih sta prišla v Zabukovje. Stopila sta najprej v župnišče. Župnik se je že pripravljal za pogreb. Ko je zagledal Andreja, mu je molče segel v roko.

»Gospod župnik, ali ste pričakovali kaj takega?« je dejal tiho Andrej.

»Ne,« je odvrnil starec, »kaj takega ne. Nisem mogel verjeti, ko sem slišal. Čudna so pota božje previdnosti ...«

»Da, čudna. In ne da se pomagati in jih prekrižati ...« je dodala botra.

»Kaj boste zdaj, Andrej?«

»Še sam ne vem. Vojaščine še nisem opravil in potem ...«

»Ali boste obnovili grunt in postavili novo hišo? Saj vam je botra povedala, kaj je nameravala.«

»Da, povedala mi je. Toda nisem še vsega premislil. Preveč žalostnih spominov imam na dom. Zato se mi je domačija že skoraj zasovražila ...«

»Da, bolje je, da pustite vse. In vsaj v dolgove ne boste zabredli. Vse je tako zadolženo, da skoraj ni vredno kupovati. Ne maram vas odvračati od doma, to odkrito vam rečem to. Razumeti me morate. Če bi bil jaz namestu vas, bi prav tako storil.«

»Ubogal vas bom, gospod župnik.«

Župnik se je že pripravil za odhod.

»Ali pojdemo?«

»Da, bolje je, da bo vse čim prej končano. Še nekaj, gospod župnik. Ker se takoj po pogrebu vrnem na svoj novi dom, bi najrajši takoj poravnal račun za pogreb ...«

»Pustite to,« je odvrnil župnik in mu položil roko na ramo. »Udarec, ki vas je zadel, je že tako dovolj hud. Nič vam ne bom računal.«

»Ne, gospod župnik ...«

»Pač, pustite to. Ni vredno besed. Nihče ne sme misliti, da smo duhovniki za to, da bomo iz človeških nesreč kovali denar ...«

»Potem pa hvala, gospod župnik,« je tiho rekel Andrej in solza se mu je utrnila.

Na pokopališču se je bila med tem nabrala velika množica ljudi. Že ves dan so hodili v mrtvašnico gledat malo krsto, ki ni bila večja kakor otroška. Tako malo je ostalo za starim Podbregarjem.

Ko je Andrej zagledal to krsto, ga je streslo. Pokleknil je, pomolil in orosil vejico z blagoslovljeno vodo. Potem so krsto odnesli v cerkev.

Ljudje so pričakovali, da bodo videli med pogrebci tudi Kačarjevo Marijo. Razočarani so bili, ko se ni hotela od nikoder pokazati.

»Glejte, tako malo se meni za očeta svojega moža. In Podbregarica sama tudi ... Saj so pravili, da ga ni prav nič marala. Sicer pa ni nič čudnega, posebno zaradi vedenja v zadnjem času. Jaz bi mu bila ušla,« je rekla neka ženska.

In tako dalje. Vaški jeziki so imeli spet hvaležno hrano.

Ko bi bili vedeli, da Marija in Podbregarica o pogrebu sploh ničesar ne vesta ...

Župnik je hitro bral svoje molitve, toda Andreju se je zdelo, da traja vse že celo večnost. Da bi se le čim prej končalo!

In res se je kmalu. Niti pol ure ni minilo, ko je začul besede: »Sprejmi zemlja, kar je tvojega ...«

Zamolklo so začele padati grude na malo krsto ...

Kakor otopel je stal med pogrebci. Bled je bil kakor zid. Botra se je v črnini stiskala k njemu in ga preplašeno gledala.

In kmalu je nad jamo zrasel griček sveže, vlažne prsti, ki so ga zakrile rože.

Resen, brez besed se je Andrej vrnil z botro domov.

Med potjo sta dosti govorila o tem, kaj bi zdaj naredila.

»Ko boš opravil svojo vojaščino, ostani kar v hiši. Saj veš, da si mi drag. Tudi Marije ne bi mogla pogrešati in malega. Obeh sem se tako navadila, da ne bi strpela, če bi bila hiša iznenada spet prazna.«

»Hudo je to, botra,« je odvrnil Andrej. »Zaradi Marijine matere ne morem tega storiti. Ne smete biti hudi name, toda res ne gre.«

»Razumem te. Kaj pa če bi se tudi ona preselila k meni? Mislila sem že na to. V Zabukovju je toliko žalostnih spominov za vas vse, pri meni pa tega ni. Pa bi se dalo vse tako lepo napraviti. Kačarica naj proda hišo. Jaz bom dala nekaj denarja, pa bomo dvignili naš nov dom, da bo najlepši daleč naokoli. Ali ne bi bilo to res lepo?«

»Morda imate prav botra, toda tega ne moreva takoj odločiti. Govoriti morava še s Kačarico in tudi z Marijo. Morda pa mater ali hčer le vleče nazaj, kjer sta doma. Izkušnja, ki sem jo doživel jaz, je bila tako huda, da mi je vzela vse veselje do domače vasi. Vprašanje je pa, ali je pri Mariji in njeni materi tudi tako.«

»Misliš, da ni?«

»Kaj vem. Nekateri ljudje zelo vise na svojem domu in se ne morejo odtrgati od njega. Pri meni je to drugače. Pred letom dni bi bilo morda tudi meni težko, toda zdaj, ko sem že tako dolgo stran in sem med tem videl toliko sveta, sem od te bolezni ozdravljen. Zdaj si želim le še tega, da bi bila vojaščina hitro za mano in da bi potem našel miren kotiček, kjer bi odkril še košček sreče.«

Botra mu ni odgovorila. Dobro ga je razumela. Pri sebi pa je sklenila, da bo storila vse, da se bo njen načrt uresničil.

Že drugi dan se je lotila svoje naloge. Vprašala je Marijo, kako ona misli.

»Meni je vseeno,« je odvrnila mlada žena, ki je zibala otroka. »Kakor bo Andrej hotel, tako naj se zgodi.«

»Ali ti je mnogo do Zabukovja?« jo je vprašala botra.

»Če hočem biti odkrita — ne. Vaš načrt mi je dosti bolj všeč. Tako bomo vsaj skupaj vsi, ki spadamo skupaj. Kako pa bi bilo, če bi ostal vsak na svojem? Na tri konce bi bili razdeljeni in letati bi morali drug do drugega. Moja mati na svojem, Podbregarica na svojem, vi na svojem, midva pa nikjer.«

»Z Andrejem sem govorila,« je povedala botra. »Rekel mi je, naj se zgodi tako, kakor bosta hoteli ti in tvoja mati. Ni mi naravnost povedal, kaj misli, toda iz njegovih besed sem čutila, da bi bila tudi njemu takšna rešitev, kakor sem si jo bila jaz zamislila, najljubša.«

»Potem je pa prav. Ali ste z mojo materjo že govorili?«

»Še ne. Saj sva se z Andrejem šele včeraj menila.«

»Šele včeraj?«

»Da, ko sva se vračala od ...«

V poslednjem trenutku se je botra zavedela, da Marija še ničesar ne ve o pogrebu starega Podbregarja.

Toda Marija je morala nekaj zaslutiti.

»Botra, povejte mi po resnici, kaj sta včeraj počela z Andrejem v Zabukovju? Ali je bila dražba?«

»Ne.«

Ali mi nočete povedati resnice? Saj je šlo za Andreja, ali ne? Kaj mar nisem Andrejeva žena, da prikrivate nekaj pred mano?«

»Si, Marija. Toda ...«

»Kaj je, botra. Takoj sem vedela, da mi nista povedala resnice, ko sta šla v Zabukovje. Kaj je bilo tam?«

»Ne smem ti povedati, Marija.«

»Zakaj ne?«

»Andrej me je prosil.«

»Andrej?«

»Da. Zaradi njega molčim.«

»Botra, rotim vas, nikari me ne puščajte v negotovosti ...«

»Ali znaš molčati?«

»Znam.«

»Obljubiti mi moraš, da nihče ne bo zvedel tega, kar ti bom zdajle povedala. Zlasti Andrej in njegova mati ne, dokler ne bo Andrej sam izpregovoril.«

»Obljubljam vam, botra.«

In potem je botra razkrila Mariji, da je bil včeraj pogreb ostankov rajnega Podbregarja, ki so jih še našli na pogorišču. Še enkrat jo je prosila, naj o tem molči. Zlasti stara Podbregarica ne sme tega zvedeti, dokler se njeno zdravje vsaj malo ne popravi. Prehudo bi jo zadela še ta novica in udarca najbrž ne bi mirno prenesla, ko je morala že zadnje čase toliko trpeti, da je vsa uničena. Naj sirota misli, da je njen mož zgorel in da ni ničesar ostalo za njim ...«

»Molčala bom, botra, kakor grob. Razumem vaju, zakaj sta to pred Andrejevo materjo prikrila. Toda zakaj sta molčala pred mano?«

»Mislila sva, da bo mati slutila, da imava druge namene, kakor pa sva rekla. In če bi ti vedela resnico, bi te morda Podbregarica pregovorila, da bi ji povedala resnico. Ko pa nisi ničesar vedela, se nisi mogla izdati, tudi če bi se bila hotela. Saj nama ne zameriš. Marija? Dober namen sva imela in tudi tebi sva hotela prihraniti novo žalost.«

Marija je molče stisnila botri roko.

»Prav je bilo tako, botra. Hvaležna sem vam in Andreju, še danes bom govorila s svojo materjo, saj mi je sporočila, da pride, upam, da se ne bo upirala, čeprav ji bo gotovo hudo, ker se bo morala ločiti od hiše, kjer je prebila toliko lepih dni. Pa se bo že potolažila ...«

In res je Marija opravila svojo nalogo še isti dan. Kačarica se je izprva branila, ob misli, koliko svojega dela in moči je pustila v posestvu, ki naj bi ga zdaj prepustila drugim. Saj je bil njen dom, vse, za kar je živela. Tudi zaradi hlapca Mihe, ki je že tako dolgo živel pri hiši in ga zdaj na stara leta ni marala poditi stran, se je branila. Edina grenka misel, ki je bila z domom v zvezi, je bila smrt njenega moža, toda to se je zdaj umikalo že v pozabljenje. Toda Marija jo je potolažila. Obljubila je, da bo govorila z Andrejem in njegovo botro, da bo tudi Miha lahko prišel na novi dom. Saj res nima več dosti moči, toda pri delu je priden in marsikje še zaleže za dva.

Naposled se je tudi Kačarica vdala in z žalostnim srcem pristala na njen načrt. Botra je zmagala.

Vesela je takoj sporočila Andreju svojo zmago.

Tako je bilo torej vse dogovorjeno. Zmenili so se, da bo zaenkrat Kačarica še ostala doma, dokler se Andrej ne vrne od vojakov. Potem pa se bo začelo. Hišo bodo povečali in dvignili za eno nadstropje, Kačarjev dom pa bodo prodali. Kupca zanj ne bo težavno dobiti.

Drugi dan se je moral Andrej spet vrniti v Srbijo. Njegov dopust je že potekel in ni ga mogel podaljšati.

To pot slovo od njega ni bilo tako hudo. Saj ne bo več tako dolgo ostal tam doli. Nekaj mesecev bo hitro minilo v pričakovanju, potem pa pride čas, ko bo lahko za zmerom ostal doma. Za zmerom!

Huje pa je bilo Andreju. Zlasti zaradi otroka, ki se ga je bil že tako navadil, da se mu je zdelo, da brez njega ne bo mogel biti. Kako ga je pritiskal k sebi, ko se je poslavljal od njega in kako se je otrok privijal k njemu, kakor bi bil čutil očetovsko bolečino.

Ko je sedel Andrej v vlaku in se vozil po širnih ravninah Slavonije, se mu je zdelo, da je sam, neskončno sam.

In če ne bi vedel, da ta pot ne bo več za dolgo, da se bo lahko kmalu vrnil, bi bil obupal.


Za nov dom.
[uredi]

Andrej se je ob pravem času vrnil k svoji četi. Njegov poveljnik, ki je bil z njim tako dober in mu je že večkrat pomagal, je moral iz listov zvedeti, kakšna usoda je doletela starega Podbregarja, Andrejevega očeta. Vsaj namignil je na to v pogovoru z njim. Zaradi tega je tudi Andreju prizanašal s težjimi deli in mu dajal prostega časa, kolikor je bilo mogoče.

Andrej je ta prosti čas izrabil. Lotil se je spet knjig, ki jih je bil prej za nekaj časa pustil, ko je imel dovolj drugih skrbi. Zdaj je imel sicer že dom in mu ni bilo več treba gledati s skrbjo v negotovo bodočnost, vendar pa se je še zmerom učil. Saj čas, ki ga človek za učenje porabi, ni vržen stran. Zlasti če bi ga človek sicer porabil za bog ve kakšne neumnosti.

Hitro so tekli meseci, čeprav se je zdelo Andreju, da se pomikajo dalje počasi kakor polž. Kmalu je prišel čas, ko je lahko že štel dneve, ki ga še ločijo od konca vojaščine.

Domov je pridno pisal. Zvedel je, da ima Kačarica že kupca za svoj in Marijin dom. Neki Američan je. Dolga leta je bil onkraj morja, zdaj pa se je vrnil domov in bi rad prebil na lastni zemlji starost. Znesek, ki ga je ponujal, je velik, večji kakor pa se je Andrej upal misliti v najdrznejših sanjah.

Zvedel je tudi, da je bila pred kratkim dražba ostankov njegovega starega doma. Ker hiše ni bilo več, je šlo posestvo seveda za majhno ceno. Ljudi je odbijala od kupčije tudi misel na strašni konec, ki ga je bil doživel zadnji lastnik posestva. Vendar pa je bil izkupiček tolikšen, da so bili plačani vsi dolgovi in da je še nekaj ostalo.

Tako se je torej doma razvijalo vse tako, kakor si je Andrej le mogel želeti.

Tudi njegova mati se je že nekoliko potolažila. Zvedela je že o pogrebu svojega moža. Takrat so jo oblile solze, potem pa je stisnila ustnice.

Drugi dan je šla na njegov grob. Pozno zvečer se je šele vrnila na novi dom, toda tako mirna, da sta se Marija in botra kar čudili.

Tudi Ivanček je rasel v pravega korenjaka. Zdaj, ko je že malo hodil, je bilo treba neprestano paziti nanj. Nikoli ga niso smeli popustiti izpred oči, tako živ je bil. Ko je Andrej to bral, mu je postalo toplo pri srcu. To je njegova bodoča sreča, sreča, ki jo je tako dolgo klical in tako hrepenel po njej ...»

Vsak dan je hodil izpraševat, ali je zanj kaj pošte. Če je prišla, je bil vesel, drugače pa se mu je zdel ves dan pust in prazen. In z vsakim dnevom, ko je šla njegova vojaščina h kraju, je bilo huje.

Minila je zima. Mrzla je bila in dolga. Prišla je že nova pomlad, vsa mlada in lepa. Ozeleneli so že griči okoli vojašnice. Andrej je vedel. Ko bodo čisto ozeleneli, pojde odtod in nikoli več se ne bo vrnil. Nikoli več!

Za novo hišo si je sam napravil načrte. Prostore bo razdelil tako, da bo lahko vsak na svojem. In premišljeval je, ali bi dokupil še kos gozda, na tisti strani, ki gre proti Zabukovju. Tam, kjer se je tolikokrat poslavljal od Marije.

Da, tisti kos bo kupil. In v dolini je še nekaj njiv, ki bi posestvo lepo zaokrožile. Pa daleč niso od hiše, tako da spravljanje pridelkov z njih ne bi bilo pretežavno. Velik hlev bo moral seveda tudi biti. Zdaj še konja nimajo pri hiši. Samo dvoje krav. Če bo gospodarstvo povečal, bo potreboval tudi konja. In sena ne bo treba več prodajati, ker bo kupil tudi nekaj krav.

Kar videl je, kako rase njegovo posestvo.

Potem pa se je zbudil spet v daljni Srbiji v vojaški obleki ... Kako nadložna mu je takrat postala.

Naposled je le prišel dan, ko je dal vojakom slovo. Tisti dan se je vojašnica skoraj izpraznila. Vsi, ki so prišli hkratu z njim tja dol, so jo zapustili. To je bilo vriskanja in veselja!

Andrej se je še posebej poslovil od svojega poveljnika in se mu zahvalil za vse usluge, ki mu jih je bil izkazal. Potem mu je povedal, kaj namerava zdaj in ga je povabil, naj se zglasi kaj pri njem, ko bo dom obnovil.

»Rad,« mu je rekel prijazni častnik. »Drugo leto mislim tako priti v Slovenijo na obisk. Morda me bodo celo za stalno premestili tja. Potem se bova pa lahko videla.«

In prijateljsko mu je stisnil roko.

Ko je bil Andrej v civilni obleki, se je čutil kakor prenovljenega. Zdaj je vsega konec, vseh skrbi. Čaka ga zemlja, ki je bil tako dolgo odtrgan od nje, čaka ga sreča, Marija, Ivanček in vsi drugi, ki so se mu v zadnjem času tako približali.

Tako se mu je mudilo domov, da je med potjo sedel na brzi vlak, samo da bi bil prej doma pri svojih.

Ko se je peljal skozi Zagreb, se je spet spomnil časov, ko je Marija ušla od doma in so vsi mislili, da je v tem velikem mestu. Spomnil se je, kako jo je mati tu iskala, pa je ni bilo. Toda to je zdaj že vse končano in kar pride zdaj, bo vse lepše, prijetnejše. Veliko mesto je ostalo za njim kakor tujec, ki ga ni nikoli razumel in ki ga tudi razumeti ni maral.

Vlak je hitel dalje. Čedalje bliže je bila domača zemlja. Zdelo se mu je, da že čuti njen topli dih, da že izteza roko po njej. Še nikoli se ni peljal s tako vedrim srcem proti njej. Saj je zdaj vsaj živel v zavesti, da se mu ne bo treba več odtrgati od nje, da bo ostal na njej, dokler bo sam želel, ne pa samo tako dolgo, dokler bodo drugi hoteli. In kaj vse mu bo prinesla ta zemlja! Tisto, po čemer je zmerom hlepel, kar mu je bilo vse. Šele zdaj, ko je bil za nekaj časa od zemlje odtrgan, je spoznal, kaj mu pomeni.

Mračilo se je že, ko je vlak zdrvel čez Sotlo. V padajoči mrak so letele iskre, kakor bi bile hotele vso okolico odeti v žareč plašč. Zdaj, zdaj se je pokazala od daleč vasica z razsvetljenimi okni in izginila potem za ovinkom.

Tako hitro je drvel vlak, a Andreju se je vendar zdelo, da gre še dosti prepočasi.

Nič ni sporočil domov, da pride. Vedo sicer, da se mora vrniti te dni, a tako zgodaj ga gotovo še ne pričakujejo. To bodo presenečeni, ko bo stopil čez domači prag! To ga bodo gledali! Marija, mati, botra in Ivanček. Da, tudi on. Zdaj ga bo že spoznal in spet se mu bo smehljal kakor takrat pred odhodom.

Zidani Most! Zdaj ni več daleč do Ljubljane, in potem bo tam prenočil in se s prvim vlakom peljal dalje. Najpozneje ob desetih dopoldne bo doma. Doma!

Zdaj se že vije vlak v soteski, ki jo je izdolbla Sava. Andrej gleda skozi okno. Skoraj nič se ne vidi, le tema, ki jo tu in tam predre skozi oblake mesec. In odsevi vlakovih oken, ki plešejo po drevju, po skalah. Hitro zdrkne mimo še nekaj majhnih krajev. Potem čez Savo, v ravnino. Litija, Zalog, vse pohiti mimo kakor blisk. In skoraj takoj nato vlak spet zabrlizga in se začne počasneje premikati. Udarci kretnic pod kolesi. Ljubljana!

Kako blizu doma je že! Da bi ga lahko skoraj objel!

Izstopil je in se pomešal med ljudi. V garderobi je pustil svoj kovčeg. Zdaj je bil spet civilist. Samo kratko ostriženi lasje — o, kako jih je sovražil! — so še izdajali, da prihaja od vojakov. Šel je po mestu. Spet je slišal domačo govorico, spet je bil med ljudmi, ki so mu bili blizu.

Ko je stopal po ulicah in gledal okoli sebe, je zapazil prijatelja, ki ga že dolgo ni videl.

»Kaj pa iščeš ti v Ljubljani?« mu je rekel.

»Od vojakov prihajam,« je povedal Andrej. »Vračam se domov.«

»Vidiš, tudi jaz bi rad takole rekel. Mene pa vojaščina še čaka. Zadnjič sem slišal, da si se oženil. Ali je res?«

»Res. Saj je že precej dolgo tega.«

»Kako si pa zadovoljen.«

»Zadovoljen? Zelo. Če me ne bi bilo doletelo toliko nesreč v zadnjem času, bi bil celo srečen. Toda, saj si morda slišal ...«

»Da, bral sem, kako je bilo s tvojim očetom. Toda nič ne maraj za to. Hudo je, če človek izgubi vse, toda čas prinese pozabljenje za vse. Samo da si zdaj zadovoljen in da se ti vsaj obeta sreča.«

Kako hvaležen bi bil Andrej še pred nekaj meseci za te besede. Toda zdaj jih skoraj ni več potreboval. Čas-zdravnik je že celil njegove rane in jih prerasel s pozabljenjem.

S prijateljem sta nekaj časa hodila po mestu, potem pa se je Andrej poslovil od njega in šel spat v gostilno blizu postaje.

Toda zaspati dolgo ni mogel. Preveč misli se mu je podilo po glavi, da bi bil mogel priklicati spanec.

Andrej se ni mogel več skriti. Opazila ga je in zaklicala v vežo:

Zjutraj se je komaj zdanilo, ko je vstal in se oblekel. Potem je šel na postajo. Dobro uro je še moral sedeti v kolodvorski restavraciji, preden se je pripeljal vlak, na katerega je sedel.

Ko se je Ljubljana že oddaljevala od njega, je skoraj zavriskal od veselja.

Potem je obstal vlak na njegovi domači postaji. Nikogar skoraj ni bilo tam, da bi ga bil poznal. Skočil je iz vagona in odhitel po cesti, ki je držala proti domu.

Drugače je hodil dobri dve uri, zdaj pa je že po poldrugi uri zagledal nedaleč svoj dom.

Videl je zeleneče travnike, ograjo in z rdečo opeko pokrito streho. Iz dimnika se je kadilo.

Bog ve, kaj zdaj dela Marija. Ko bi slutila, da se bliža on, bi pustila vse in mu pohitela naproti. Kakor zmerom, kadar je sporočil, da pride.

S hitrimi koraki se je bližal hiši. Presenetil jih bo. Stopil bo med nje, ko še slutili ne bodo ničesar.

Toda ne, ta načrt se mu ni posrečil. Iznenada se je na pragu pokazala ženska postava.

Botra!

Andrej se ni mogel več skriti. Opazila ga je in zaklicala v vežo:

»Marija! Andrej prihaja! Andrej je tu!«

Potem se je pokazala Marija, vsa žareča v obraz. Andrej je pohitel k njej in jo objel. Zdaj sta skupaj, za zmerom skupaj in nič več ju ne more ločiti!

Kaj bi še pisali o svidenju? Da so bili vsi veseli in da tisti večer dolgo niso šli spat. Še Ivanček ni bil nikoli tako dolgo pokoncu kakor ta večer.

In potem so prišli novi dnevi dela in veselja. Andrej je sklenil postati cel zidar. Načrte je imel že narejene in hotel jih je čim prej izpremeniti v dom, kjer bo prebivala srečna družina.

Čez nekaj dni so že prišli delavci. Lepi domek na griču se je prav hitro izpremenil v kopico razvalin. Potem pa je začelo rasti novo nadstropje. Tako hitro je šlo izpod rok! Čez dva meseca je bila nova stavba že pod streho.

Zdaj se Andrej skoraj odpočiti ni mogel. Povsod je pomagal, vsega se je lotil. Tudi drugi niso za njim zaostajali. Še mati je pomagala, kolikor je mogla.

In ko je prišla nova jesen, je bilo vse dograjeno. Nič več se ni videlo, da so pravkar delali pri hiši zidarji.

Tedaj je tudi Kačarica prodala svoj dom in se priselila k svoji hčeri in zetu. Dobila je lepo sobo, dosti bolj domačo, kakor pa jo je imela v Zabukovju.

Sreča se je naselila v novo Podbregarjevo družino. Nič je ni motilo. Spomini so zamrli, živela pa je samo vera v življenje, lepo, mlado življenje.

Dosti je zahteval novi dom. Dosti rokam je dajal dela, pa tudi hrane. Toda vse te roke se dela niso branile. Znale so prijeti zanj, znale pognojiti zemljo s svojim potom. Znale so sejati svoje žulje v voljno prst, ki je dajala stoteren sad.

Leto dni nato je Marija spet zibala. To pot je dobila hčer. Ko se je prvič povzpela iz svoje postelje, da bi jo videla, se je Andrej sklonil k njej in ji šepnil:

»Da bi bila srečna, vsaj tako ali pa še bolj, kakor sva bila midva!«

In poljubil je svojo ženo na ustnice.