Ljubezen na prvi pogled

Ljubezen na prvi pogled Frank Kroll

Izdano:	Prosveta 31/226-227, 229-231, 233-235; 1938
Viri:	dLib 226, 227, 229, 230, 231, 233, 234, 235
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Lep dan je bil, da malo takih, niti oblačka ni bilo na sinjem nebu. Lahen veter je zavel po ulici Main in dvignil v vrtinec cestni prah, ki se je poigraval v žarkih pomladnega jutra.

John Dorn, postaven mladenič, ki bi mu na prvi pogled prisodil kakih trideset let, je stal na oglu prečne ulice Park. Njegov pogled je bil uprt v malo konfekcijsko trgovino. V izložbenem oknu se je svetilo sadje in steklenice mehkih pijač, napis pa je pričal, da se dobi tudi sladoled in slaščice ter druge drobnarije. Mimoidoči človek bi Johna brezdvomno prištel med tiste mlade ljudi, ki jih brezskrbna mladost še ni zapustila, ki jim v njihovih zrelih letih še vedno po glavi rojijo otroške želje — sicer ne bi John tako poželjivo strmel v izložbeno okno, ki so ga krasile razne sladkarije.

John je stopal sem ter tja, se nekoliko ozrl v drugo smer, a je kmalu spet obrnil pogled proti trgovini z mehkimi pijačami. Bil je lepo oblečen in prav lahko ga bi človek prištel k 'boljši družbi'. Vsekakor je imel vzrok, da je s svojimi očmi neprestano oblegal tisto trgovino. Njegova lepa siva obleka, svetli rjavi čevlji, lep klobuk in igla, ki se je lesketala kakor diamant na njegovi pentlji — vse ga je izdajalo za elegantno oblečenega mladega moža. Naenkrat so se Johnu zaiskrile njegove velike modre oči in rdečica je oblila njegova gladka lica. Z zapadne strani se je baš prikazala vitka mladenka, ki se je odločnih korakov bližala. Vsa njena osebnost je izražala gibčnost, ljubkost in živahnost.

Dorna je nekaj prešinilo do mozga. Očividno je bila mladenka vzrok njegovega čakanja. Mladenka je zavila v trgovino, kjer je bila nameščena kot delavka-točajka. Vsekakor se je John že prej zagledal vanjo in je danes iskal nove prilike, da jo pobližje spozna — da z njo prvič govori.

Z osemnajstimi leti je bila Mimi Obrien — tako je bilo ime mladenki — lepo izoblikovana, njen obraz je imel čiste, gladke poteze, njeno vitko telo je bilo gibčno in ljubko. Oblečena je bila v modnem kostumu, temnozelen klobuček ji je nekoliko postrani čepel na glavi, izpod katerega so se vili lepi kodri. Njena obleka se je lepo prilegala njenemu telesu in jo napravila še bolj prikupno.

John Dorn je kar strmel v vrata, skozi katera je mladenka baš kar vstopila v trgovino mehkih pijač. Zdelo se mu je, kakor bi v nežnem pomladnem jutru uzrl ljubko cvetko, ki se je ob gorkih solnčnih žarkih baš razcvetela. Srce mu je močneje utripalo, saj je šlo za njegovo srečo — za oni trenutek, ko poskusi svojo srečo pri mladenki, ki jo je imel v mislih dan in noč. Ni mogel dolgo vzdržati, vleklo ga je za njo v trgovino. Ni se mogel upirati neki nevidni magnetični sili, ki ga je pritegnila nase. Vstopiti v trgovino sicer ni bilo težko, glavna skrb mu je bila, kako bi mladenko nagovoril. Saj je ni poznal, še nikdar ni z njo govoril, le videl jo je večkrat in se vanjo na prvi pogled zaljubil. Od tedaj se je počutil nepopisno srečnega, obenem pa so ga mučile misli, kako bi zadevo razodel njej in kakšen bo odgovor. Ali tudi ona čuti do njega kakor on do nje?

Dorn se ni mogel odločiti. Ugibal je, kako bi storil, da se pred njo ne osmeši, saj ga je gotovo opazila, ko je šla mimo njega v trgovino. John se je odločil, popravil si je klobuk, pogladil lase in si prižgal cigareto ter začel puhati dim, da se je v lepih kolobarjih vil pred njim. Toda kaj naj si v trgovini naroči, kaj naj kupi kot izgovor za vstop. Kmalu je te brezpomembne misli pregnal, saj vendar nič ne de, kaj kupi, le da nekaj kupi, kajti to mu bo le sredstvo, to mu da priliko, da govori z njo.

John je malce okleval in puhal dim v zrak, v srcu pa ga je nekaj tiščalo. Zdelo se mu je, da ga nekaj opozarja: v trgovini je mladenka, ki je kot nalašč zate. Cigareta je dogorela in jo je vrgel na pločnik, krepko stopil nanjo, si popravil obleko in se odločil.

»Naj bo kar hoče, vstopim in poskusim svojo srečo.«

Naperil je korake proti vratom trgovine, jih odprl in že se je znašel pred kamenitim pultom, se vsedel na okroglo stolice. Plavolasa mladenka, v katero se je on zaljubil, je stopila predenj in ga ljubeznivo vprašala, kaj želi. John si je naročil kozarec limonade, ki mu jo je namah prinesla. John je počasi srkal limonado s priloženo slamo.

»Tako, sedaj sedim pred mojo izvoljenko,« si je John zagotovil v svojih mislih. »A kako začeti pogovor, to je glavno vprašanje.«

Počasi je srkal limonadni sok in neprestano opazoval mladenkine kretnje. Na drugem koncu trgovine je stal debeluhasti možakar in kadil havajsko cigaro, da se je krog njega močno kadilo. John je takoj ugotovil, da je to gotovo gospodar trgovine in grškega pokoljenja. Mladenka je spet stala pred Johnom, ki je izkoristil priliko in izgovoril besede, ki so mu kar same prišle na misel.

»Ali je on vaš oče?«

Mladenka se je nasmehnila, ga pogledala v oči in odgovorila:

»Ne, on ni moj oče, on je lastnik trgovine in jaz sem pri njem v službi.«

John se je osokolil — led je bil prebit! Saj je že vnaprej vedel, kakšen bo odgovor na njegovo naivno, malce šegavo vprašanje. Njegov strateški naskok se je obnesel.

»Torej tukaj ste le zaposleni,« je zadovoljno povzel John.

»Da, tako je,« je smehljaje odvrnila Mimi.

»Vsekakor sem se motil,« se je delal nevednega.

»Nič zato, če ste se zmotili, tudi jaz se večkrat zmotim,« je dejala lepa Mimi. Pri teh besedah ji je postal obraz resen, kakor se bi bila spomnila nečesa neprijetnega iz preteklosti.

»Čemu ste postali tako nenadno žalostni — morda je vaš oče mrtev?«

»Da — tako je. Zelo rada bi videla, da je moj dragi oče še živ ... a je že več let mrtev.«

»Vsekakor ste bili še otrok, ko vas je zadela ta težka izguba.«

»V desetem letu starosti sem bila, a se ga še dobro spominjam. Zelo je bil dober. Kadar sem ga prosila za desetico, mi je večkrat dal cel dolar in dodal, naj si grem kupit kar želim. A sedaj ga ni več in tisti lepi časi se več ne povrnejo ... Večkrat si mislim, kako srečni so tisti otroci, ki imajo še živeče starše.«

»Ali ... ali vam je tudi mati že umrla ...?«

»Ne, moja mama še živi; sedaj sem jaz njena največja opora.«

John je očividno sočustvoval z mladenko. Tudi on je izgubil očeta. Takrat mu je bilo petnajst let, ko ga je oče za vselej zapustil. Tudi on se ga često spominja. Kako prazno je bilo v domači hiši brez očeta. Z mladenko sta torej imela nekaj skupnega — neko vez, ki se je baš v tem trenutku med njima ustvarila. Kljub temu je bilo neprijetno, da je njun prvi pogovor nanesel na trpko preteklost. Vendar si je bil svest neke zmage, saj je s tem pogovorom izvedel iz ust nje same, ki jo je ljubil, kaj je in kdo je, kako misli. Videl je, da je dobrega srca, da čuti kakor on.

Neprijeten pogovor je pretrgal neki prišlec z deklico, ki je želel tega in onega in Mimi mu je postregla. Tudi Dornu se je zdelo, da je čas, da odide. Zadovoljen je bil, da se je spoznal z mladenko — z njo, ki jo je toliko želel spoznati. Ko pride prihodnjič v trgovino, bo napeljal pogovor na lepšo pot — in takrat ji bo skušal odkriti vsaj delec svojega srca. A nekaj ga je zadrževalo: čemu bi odšel sedaj, ko jo je spoznal in ima priliko, da z njo nadaljuje pogovor. Vsekakor mora izvedeti najprej, kje stanuje, drugo pride pozneje, v trgovini pa itak ne bi pristojalo, da ji odkrije svojo ljubezen. Prižgal si je cigareto. Mimi se je vrnila k pultu.

»Oprostite,« je dejal John. »Popolnoma sem pozabil, da bi vam ponudil cigareto,« se je namenoma opravičeval Dorn in ji ponudil ovojček s cigaretami.

Mimi je odločno segla po ponujeni cigareti in si jo je dala prižgati od cigarete, ki jo je kadil John. Uljudno se mu je zahvalila in lepo izpuhnila dim iz svojih lepih ustnic.

»Kajenju sem se nekoliko privadila, nisem pa strastna kadilka. Le včasih si prižgem katero, tako pokadim le par cigaret na dan,« mu pojasni Mirni, ker je samozavestno čutila, da mu mora to povedati.

»Kje pa stanujete?«

Mimi je potegnila dim in se skušala izogniti vprašanju. John je to opazil in čutil, da jo je s tem prenaglim vprašanjem spravil v zadrego.

»Čemu pa me vprašujete — morda se zanimate za moje stanovanje?« Mimi je izgovorila te besede dokaj poredno, saj je vedela, da bo njen novi znanec moral nanje točno odgovoriti. Johnu je bilo nerodno, v tem pa je videl priliko, da se razgovor razvije v pravilno smer.

»Seveda se zanimam,« je navidez obotavljaje dejal John. Opazil je, da Mimi premišlja, ali bi mu povedala ali ne. Svoje oči je imel uprte vanjo. Ona je obstala s povešenimi očmi. Naposled se je odločila.

»Moje stanovanje je tam na koncu ulice Main, na ravnici južne strani mesta. Sedaj veste. In kaj sedaj?«

»Me veseli, da vem ... morda vas obiščem in takrat se bova kaj večkrat pogovorila,« je dejal John z negotovim glasom.

»O, tako — hi-hi-hi!« se je veselo zasmejala Mimi, nato pa dostavila: »Torej obiskati me mislite — kdaj pa?«

»To je pač od vas odvisno. Moram vedeti, kdaj ste doma.«

»Kadar nisem v trgovini, tedaj sem gotovo doma.«

»Dobro, da vem, tako da ne bom zaman hodil. Morda vas obiščem še danes.«

»Najbrž me ne boste še obiskali.«

»Zakaj?«

»Saj ne veste moje hišne številke,« se je Mimi veselo zasmejala.

John je bil prepričan, da je do sedaj zmagal na vsej črti.

»Saj res bi bilo nemogoče. Tam je več hiš in blodil bi okrog zaman. Sem pač nepremišljen,« je odvrnil Dorn praskaje se za ušesom.

»Taki ste fantje! Vprašate za stanovanje nekoga, ne vprašate pa za prostor, v katerem živi,« mu je Mimi poredno ponagajala in se veselo nasmejala, da so se pokazali njeni lepi beli zobje.

»Res, lahko se norčujete z menoj, a jaz bom postal še jezen na vas, če me boste še nadalje mučili,« se je pritožil John.

»Oj, saj ne mislim resno, malo šale pa je treba, ker ste jo sami pripravili. Ampak če mislite resno, da me obiščete, pa vam bom povedala, saj to vendar ni nobena skrivnost. Veste, številka naše hiše je nabita nad hišnimi vrati, da jo lahko vsakdo vidi,« se je nadalje pošalila Mimi.

Dornu je njeno vedenje ugajalo in ni mogel prikriti zadovoljstva. Zagotovil jo je, da resno misli na obisk.

»Naša hiša je četrta na desno od ulice in številka je 306. Če vas res pot zanese tja dol, boste hišo lahko našli.«

»Pridem, gotovo pridem!« jo je zagotovil John smehljaje. »Tako ljubeznivo deklico nikakor nočem ukaniti.«

»Ne vem kaj mislite?«

»Zakaj — kaj vprašujete?« Johnu je beseda obtičala v grlu. Rad bi ji povedal vse, prav vse, a se je zavedal, da je še prezgodaj, da tu ni kraj, kjer bi ji razodel svoje želje in misli. Morda pa je baš sedaj čas, da ji pove, kar ji bi tako rad povedal ...

Mimi ga je začudeno gledala, bilo ji je nerazumljivo, uganka. Ni se mogla zbrati, da bi doumela ta nenadni pojav, to nenadno, slučajno srečanje s človekom, ki ji je bil doslej le tujec, katerega je videla parkrat prej. John se je nenadno osokolil.

»Zato — ker vas ljubim ...«

Pri teh besedah, ki so zvenele tako nenadno, a vendar ljubko, je Mimi zardela in ni se upala fantu pogledati v obraz. Ali naj zbeži? John se ji je dopadel, saj je bil postaven fant, iz njega so prihajale prepričevalne, preproste besede, ki so se ji zdele kot lepa melodija. In sedaj naj bi zbežala ... od njega, ki je izrekel te važne besede? Medtem jo je John motril in čakal, kaj bo rekla ona. Naposler ga je pogledala in vprašala: »Ali me res ljubite?«

V odgovor je John nalahno prijel njeno roko in jo božal. Ljubeče ji je pogledal v oči, ki so govorile več kot je mogel povedati in nato ponovil: »Res je. Ljubim vas iz dna srca.«

Mimi je hotela izmakniti roko, a Dorn jo je krepkeje prijel. Njena nežna roka je čudovito vplivala nanj v njegovi moški roki. Ta dotik, stisk njene roke, ga je prešinil po vsem telesu, saj tudi njena roka ni ostala hladna. Dasi je ta prizor trajal le trenutek, je bil odločujoč, porodil je nove misli, upanje in hrepenenje. Njegove besede so se zarile v njeno srce, bile so žive, osvežujoče, božanje njene roke, ta čudoviti dotikljaj, njegov ljubeznivi stisk in božajoči pogledi — vse to je zavilo v nepričakovano veselje, ki se je prelivalo v razna čustva.

Mladenka ni bila razpoložena za nadaljnjo razgovarjanje. Postala je tiha, skoro sramežljiva. John se je ojunačil, ji še nadalje šepetal o ljubezni in gledal njene lepe ustne. Njune oči so se spet srečale. John je čutil, da je čas, da se poslovi.

»Torej, kaj boste rekli sedaj, ko vas ponovno vprašam, če vas smem obiskati?«

Mimi se je obotavljala, nalahko ja skomignila z rameni, kot bi se bala privoliti. Johna njena resigniranost ni motila, ampak je ponovil svoje vprašanje.

»Lahko pridete,« je dejala Mimi.

»Kdaj pa smem priti?«

»Do štirih popoldne delam.«

»Dobro, pridem vas počakat in bova šla skupaj na vaš dom.«

»Vas bom pričakovala.«

Ko je John zapuščal trgovino, je Mimi stala kakor zamaknjena ob dolgem točilnem pultu. Spočetka se ji je vse to zdelo kakor lepe sanje, ki se razblinijo v nič. Ampak to niso bile sanje. V trgovino je prišel postaven mladenič, ki ji je resnično govoril o ljubezni, mladenič, ki se zanima zanjo in ona ni ostala hladna na njegove prošnje. Prišlo je vse tako nenadno, v trenutku. Vse drugačen se ji zdi svet, ves odnos do življenja se je spremenil.

Tisto jutro, ko je Dorn stopil v trgovino, kjer je bila nameščena Mimi, ji je prineslo novo življenje, upanje, ljubezen ...

2.

Mimi je ves dan mislila le o prijaznem tujcu, ki ji je šepetal ljubeznive besede. »Ljubim te,« je dejal. »Lepa si, Mimi ...« Tako prepričevalnih, lepih besed še ni slišala. Na njej se je opazila prijetna sprememba. Bila je vesela, dasi malo zamišljena. Kmalu je prišlo poldne, ena, dve ... štiri.

John se je odločil, da bo predčasno na mostu. Bil je nekam nemiren, saj se je tudi zanj vse to zgodilo tako naglo, nepričakovano. Bil je zamišljen, da ni videl niti mimoidočih ljudi. Mučile so ga čudne misli. Morda se lepa Mimi le norčuje, ne misli resno. Ko ga bo videla, se mu bo smejala in ga bo nahrulila, naj ne opleta krog nje. Saj je dobro ne pozna. Mlada dekleta so muhasta. Ni si bil svest jutranjega uspeha. Nestrpno je čakal trenutka, ko bo ura kazala štiri. Svoj avto bo ustavil v bližini trgovine in čakal.

Mladi Dorn ni bil noben zapeljivec, njegov namen je bil vzvišen, kajti mladenko Mimi je resnično ljubil. Niti na misel bi mu ne prišlo, da ji bi dvoril le zato, da se bo z njo kratkočasil. V mislih je že izdelal vse načrte za njuno bodočnost, ako bo šlo vse po sreči. Skrbelo ga je, kaj ona misli, ali ga ima rada, se zanima zanj. S temi mislimi je prišel domov in najprej je šel v garažo, stopil k avtu in ga božal, kakor bi kmet božal svojo najboljšo kravo. Zadovoljno se je nasmehnil, ko se je spomnil na Mimi, ki se bo gotovo prijetno začudila na njegovo povabilo, naj prisede k njemu v avto. Zdelo se mu je, kakor bi celo njegov avto razumel in ga veselo navdušuje: »Kaj me ogleduješ, čemu se obotavljaš, poženi me in se popelji k svoji izvoljenki ...«

John se je vsedel v svoj avto in pognal počasi naprej. Bilo je še zgodaj, pa se je vozil po mestu, pomladni zrak mu je dobro del in v krasoti vigredi se je napajal njenega vzduha, medtem ko so njegove misli plavale tja na ulico Main k tisti trgovini. Mesto mu je bilo večinoma še tuje, kajti priselil se je vanj šele pred kratkim kot zastopnik družbe pralnih strojev. Zato se je ves sproščen vozil po mestu, saj ga itak ni nihče poznal in za nikogar se ni brigal. Večkrat je pogledal na zapestno uro. Naposled je kazalec kazal čas, ko se mora ustaviti na določenem mestu. Kmalu je bil tam in avto zapeljal k pločniku v bližini trgovine. Pa ni čakal zunaj, temveč je šel v trgovino, da se prepriča, če je Mimi resnično še tam in da se ji javi, da je prišel kakor je obljubil.

Mimi je bila brez mala že pripravljena na odhod in njegovega prihoda je bila vesela. Pogledala je na ulico in opazila, da pred vrati stoji lep avto.

»Kaj pa gledate?« jo je vprašal John.

»Tisti avto, ki je tako lep.«

»Se vam dopade? Moj je.«

»V-a-š?« je začudeno vprašala Mimi.

»Seveda, v tujem avtu se menda ne bi vozil.«

Mirni je stopila pred vrata, da si avto od bliže ogleda. Oči so ji iskrile, navdalo jo je novo veselje. Njeno prijetno iznenadenje se je izrazilo v nepremišljenem vprašanju: »Ali ste ga že plačali?« John ji je lepo pojasnil, da se v njem sploh ne bi maral voziti, ako bi ne bil plačan.

Mimi se je sramovala nepremišljenih besed in se skušala opravičiti svojih otročjih besed, a ji je John priskočil na pomoč in dejal, da tudi on sam večkrat izblekne kaj neprijetnega, za kar mu je potem žal. Končno pa ni to nič slabega, kajti s tem je pokazala, da je skrbno dekle in on jo ima rad. Mimi je oblila rdečica ob teh besedah. On pa je nadalje govoril, da denar sicer igra veliko vlogo in do sedaj je imel srečo pri kupčijah, upa tudi, da bo srečen v ljubezni. Mimi ga je pri teh besedah hvaležno, zaupljivo pogledala s svojimi ljubkimi očmi, da bi jo bil John najrajši k sebi prižel in poljubil.

»Zelo me bo veselilo, če se bom vozila v tem avtu,« je dejala Mimi.

»Še bolj bom pa vesel jaz, če se boste vi z menoj peljali. Moja sreča pa bo še večja, če ne bo le pri tem veselju ostalo.«

Mimi ni mogla takoj razumeti, kaj on misli, pa je dejala, da se ni še nikdar prej peljala v tako lepem avtu, ki ga bi najrajši kar objela. John je videl, da je Mimi neizkušena, malce otroško naivna, a baš zato se mu je še bolj dopadla, ker je bila tako odkrita in preprosta. Njeno veselje nad vsem ter se je odražalo na njenem obrazu. V trgovino je prišla mlada znanka, ki je tudi opazila tisti modni avto. Mimi ji je na vprašanje povedala, da je avto last tistega fanta, ki stoji pri oknu in ona se bo z njim peljala domov. Nato ji je zaupala tudi njeno skrivnost, ki jo je doživela tisto dopoldne.

Službene ure naše znanke so potekle. John je uljudno odprl vrata in že sta z Mimi stala pri avtu. Ozrla se je v trgovino in videla, da njen grški gospodar gleda za njima. Grk se je prijazno nasmehnil, medtem je John odprl vrata svojega avta in Mimi je vstopila. Pognal je avto, Mimi pa se je topila radosti, ko je sedela ob strani mladega moža, ki ji je dopoldne šepetal o ljubezni. Skoraj je bila v zadregi, kaj naj reče. John je to opazil in ji pomagal s tem, da jo je vprašal o tem in onem.

Previdno je John vozil svojo izvoljenko in ji zatrjeval, da se ji ne bo nič žalega zgodilo, dokler je poleg njega. Mimi se je pri teh besedah počutila varno in mu to tudi povedala. Johnu se je dobro zdelo, počutil se je junaka in varuha, zaščitnika svoje mlade izvoljenke. Bil je neizrečno zadovoljen, pa ji je pripovedoval lepe stvari o vožnji in sreči.

»Zelo me veseli, da ste sprejeli mojo ponudbo,« je dejal John. »Želim, da bi ostali vedno pri meni. Vozila se bova po zanimivih, romantičnih krajih, peljala se bova k jezeru ob Črnem hribu, lovila bova ribe in se veselila mladega življenja v krasni prirodi. Ob nedeljah se bova peljala v prirodo, šla skozi gaje in loge, kjer šelesti mlado listje bujnega drevja in prepevajo ptice svoje ljubke pesmi ...«

Mimi je zvesto poslušala Johna, kot bi bila zamaknjena, kakor se bi bila znašla v pravljični deželi. Lepo ji je govoril in ona mu je verjela.

»Če bo v resnici tako, hočem pri vas ostati vse življenje, vračala vam bom ljubezen in dobroto,« je Mimi dejala svojemu spremljevalcu.

»Živela bova kakor v raju,« ji ja zašepetal John in jo zagotovil s svojim ljubečim pogledom. Istočasno je iz nasprotne strani pridrvel avto in le malo je manjkalo, da nista trčila, a je John pravočasno preprečil nesrečo s tem, da je zavil v stran. Mimi se je prestrašila in se privita k Johnu. Johnu se je dobro zdelo in spet se je počutil junaka, zaščitnika svoje mlade spremljevalke.

Avti so švigali sem in tja kot na dirkališču. Kmalu sta privozila v njeno domačo soseščino in v hipu sta bila blizu Miminega doma. John je bil v skrbeh, če bo smel z njo v hišo, a te skrbi je pregnala Mimi, ki ga je prijazno povabila, naj jo spremi v hišo, da ga predstavi svoji materi, obenem pa je bila sama v skrbeh, kaj poreče njena mati, ko pride domov z neznanim moškim. Ampak ko sta vstopila, ni bilo matere doma, vsekakor je odšla v bližnjo trgovino in se kmalu vrne.

Mimi je bila vznemirjena. Čutila je, da se je naenkrat znašla sama s svojim novim znancem v svoji hiši. John je sedel na divanu. Na mizici poleg divana je bilo nekaj revij in knjig. Mimi je šla v svojo sobo in odložila suknjo ter klobuk, John pa je pregledoval revije. Očividno mu je ugajalo, da se je namah znašel sam z dekletom v njenem stanovanju, saj mu se nudi prilika, da z njo pobližje, intimneje pokramlja. V zadregi je ošinil sobo. Pohištvo je bilo čedno, na oknu cvetlice in v kotu radioprejemnik.

»Zelo lepo, prijazno stanovanje imate. Vse je v redu, vsaka stvar na svojem mestu,« je dejal John zadovoljno, videlo pa se je, da je malo v zadregi. Pri teh besedah se je Mimi vsedla poleg njena na divan in John se je opogumil.

»Ni posebno lepo, bolj skromno je,« je uljudno odgovorila Mimi.

»Saj ni treba, da bi bilo razkošno — glavno je, da se človek v njem počuti domačega. In vaše stanovanje se mi na prvi pogled zdi, da je v njem obilo domačnosti.«

»Za nas je glavno to, da je plačano. Le na radioprejemnik še nekaj dolgujem, toda zadnje obroke kmalo poplačam,« je dejala Mimi.

»Koliko obrokov je še ostalo?«

»Ne veliko, samo osemnajst dolarjev je treba plačati.«

»To je malenkost.«

»Malenkost? Ne zame. Par mesecev bo vzelo, predno bom odplačala,« se je ljubko zasmejala Mimi.

John je že hotel reči, da je on pripravljen to vsoto takoj plačati, pa se je pravočasno premislil, kajti bal se je, da bi s svojo naglico pokvaril dobro razpoloženje. Obroki naj počakajo; druge, bolj važne stvari morajo priti najprej na vrsto, se je odločil.

Nevede, samoniklo je njegova roka zdrknila k roki mladega dekleta. Nežno ji je stisnil njeno belo roko in jo božal. Šepetal ji je, kako lepe roke ima in škoda bi bilo, če bi morala z njimi opravljati težko delo. Ona mu je vsa srečna odgovorila, da bo pač treba, če drugače ne gre.

»Upam, da do tega ne pride.«

»Vi le upate ...«

»Upam in želim, da se tudi uresniči. Moja glavna želja je, da spoznate, da vas ljubim, resnično ljubim, in če me ne odbijete, bo najina bodočnost lahko lepa.«

»Ali ste prepričani, da resno mislite, da ni to le trenutno hotenje?«

»Ne, jaz resno mislim ... samo recite, da me ljubite in počutil se bom najsrečnejšega človeka,« je prepričevalno šepetal John.

Mimi ga je ljubko pogledala, lica so ji žarela in John je bil prepričan, da mu je s svojim pogledom dala odgovor.

»Saj me ljubite? Potrdite s svojimi ustmi in neizrečeno bom srečen.«

Mimi ni mogla spregovoriti besed, ki jih bi rada, le pokimala je, in John jo je nežno privil k sebi ter vroče poljubil. Ostala sta v hrepenečem objemu in Johnove ustnice so se spojile z njenimi. Mimi se je nalahko iztrgala iz njegovega objema, boječa, da jo mati ne zaloti v objemu s človekom, ki ji je bil docela tuj.

»Vsak čas se vrne mati in gotovo se bi jezila, da naju zasači,« je v zadregi dejala Mimi, ki se ji je videlo, da je vsa srečna nad baš doživelim dogodkom.

»Nič hudega ne bi bilo, srček,« je šepetal John, »še zadovoljna bi bila, ko bi videla, da se ljubiva.«

»Vem, ampak to je prišlo vse tako hitro, nenadno.«

»Zame ni prišlo prehitro, že več časa sem hrepenel po tebi, draga moja Mimi.«

»John, saj veš, da mi je ljubše.«

V plačilo za njene besede so se njegove ustne spet približale njenim ...

Mimi in John sta se še nadalje pogovarjala o ljubezni. Njuni roki sta se stiskali in prijetno je spreletavala sreča obe mladi bitji. John ji je zagotovil, naj je ne skrbi za nobeno stvar, vse se bo dobro izteklo. Pripravljen ji je pomagati v vsakem slučaju, tudi njene obroke bo poravnal, ako ji je tako prav, s tem pa je noče žaliti.

To želi storiti zato, ker vidi, da ga ljubi. Ona je obotavljajo privolila. Ponovila sta obljubo, da se ljubita in spet sta se znašla v objemu poljubov ... Mirni je bila prepričana, da bo njune ljubezni vesela tudi njena mati, saj je John pošten človek, mlad mož, ki jo resnično ljubi in ona je neizrečeno srečna. John je razumel njeno srečo in ni mu bilo težko, vprašati jo, če hoče postati njegova življenjska družica, četudi je še malo prej mislil, da bi bilo tako vprašanje prehitro in neumestno, ker ga sploh še ni mislil zastaviti. Prišlo je kar tako samo od sebe, s tako naravno lahkoto, da se niti sam ni zavedel kako. Mimi je z ženskam prirojeno sramežljivostjo nežno privolila in v tistem hipu se je znašla v njegovem vročem objemu. »Ljubim te,« sta si zatrjevala drug drugemu v tem presrečnem momentu.

John je opazil, da so se Mimi orosile oči, a to le od veselja. Poljubil jih je in čutil, da ga Mimi resnično ljubi. Zagotovil jo je, da ji je pripravljen pomagati v vseh slučajih. On bo njen zaščitnik in dobrotnik v vseh ozirih. Ne bo dovolil, da bi trpela pomanjkanje.

Mimi se je zdelo, kakor da se bi bila znašla v objemu največje sreče. Počutila se je kakor prerojena. Njeno telo je drhtelo, lica so ji gorela in njene vabljive ustne so pričale, da je zadovoljna. Čutila je, da je najsrečnejše bitje v Buttu. In prišlo je tako nenadno, nepričakovano, a tem bolj razveseljivo.

Mati se le ni vrnila in mlada zaljubljenca sta nadaljevala ljubezniv razgovor. Pravila sta si o svoji preteklosti. Pred par meseci ji je dvoril neki petindvajsetletni mladenič. Postaven dečko je bil, a rad ga je pil, in to ji je bilo neznosno. Pijancev ne more prenašati.

Mimi je stopila na verando, da vidi, če se mati že vrača. Res, prihajala je in Mimi jo je veselo sprejela ter ji povedala, da se je bala, ker je ni bilo toliko časa, a vrata je pustila odklenjena.

»V trgovini sem se zamudila z znamko,« se je opravičevala mati. »Čigav pa je tisti lep avto pred našo hišo?« je naglo vprašala.

Mimi je bila v zadregi.

»S tem avtom me je pripeljal domov mlad gospod, ki sedaj čaka v hiši, da ti ga predstavim,« je dejala Mimi in pomagala materi odnesti kupljene potrebščine v hišo. Mati je bila v skrbeh in vesela obenem, kajti takoj si je mislila, da mora biti nekdo premožen, sicer bi ne imel takega avta. Čim sta v kuhinji odložili zavoje, sta stopili v prednjo sobo in Mimi je brez obotavljanja materi predstavila mladega tujega moža, povedala njegovo ime in mati ga je zaskrbljeno pozdravila.

Gospe Obrien — Mimini materi — je John Dorn bil na prvi pogled všeč. Uljudno se je oprostila in odšla v kuhinjo pripravljat večerjo. Že dolgo ni s takim veseljem razvijala zavojev in pristavljala loncev na štedilniku kot tisti večer. Podzavestno je čutila, da je novodošlec kakor nekakšen stalen gost, tako domač se ji je zdel. V tistem hipu pa je slišala, da sa John poslavlja in brž je stopila v prednjo sobo ter ga povabila, naj počaka večerje. Dorn je z veseljem ponudbo sprejel, Mimi pa jo je ne malo iznenadila in obenem veselo presenetila, ko ji je veselo naznanila, da John bo odslej še večkrat pri njih večerjal.

»O, seveda, seveda, zakaj pa ne,« je v zadregi dejala mati in veselo odjadrala v kuhinjo, vmes pa razmišljala Mimine besede, »da bo večkrat pri njih večerjal.« Kako neki ji more s tako gotovostjo pred tujim človekom kaj takega naznaniti! —

Mimi je ostala v sobi sama z Johnom. Veselo sta se razgovarjala in si pripovedovala, kako bo v bodoče, kako se bo njuno življenje namah spremenilo, kako srečna sta, da sta se srečala — in na prvi pogled oba tako vroče zaljubila. Končno sta sklenila, da gre Mimi takoj k materi in ji pove vse, čisto vse, pa naj se zgodi kar hoče.

Dolgo sta se z materjo pogovarjali med pripravljanjem večerje, John pa je listal po revijah in skušal ujeti kako besedo, a ni ničesar razumel. Govorili sta v njemu neznanem jeziku. Čim se je Mimi vrnila, jo brž vprašal, kakšen jezik govorita medseboj in Mimi mu je povedala, da njena mati z njo najraje govori v stari irščini, ki jo njena mati najbolj ljubi, zraven pa ju nihče ne razume, kaj in o čem govorita. Njena mati je namreč irskega pokoljenja in njen oče je bil angleškega rodu. Pri tem ji je John povedal, da njegova mati je bila nemškega rodu, oče pa francoskega, zato zna on tudi nekoliko francoski.

Spet je Mimi izginila v kuhinjo, John pa je razmišljal o bodočnosti, delal načrte in zidal gradove. Počutil se je neizrečeno srečnega. Saj je šlo vse tako naprej, kakor bi čital kakšno povest. Storil bo vse, da bo njegova Mimi srečna in zadovoljna. Skrbel bo zanjo in za njeno mater. Nekaj prihrankov ima in dobro delo tudi. Nobenega vzroka ni, da se ne bi mogla njuna sreča stopnjevati, zlasti zato, ker se oba ljubita, resnično ljubita. Te in take misli so se podile, medtem ko se je spet vrnila Mimi in sedla poleg njega.

»Večerja bo kmalu gotova,« je dejala.

»Neizrečeno srečnega se počutim v tvoji bližini,« ji je zašepetal John.

»Jaz sem srečna,« ga je zagotovila ona, »le nekaj me teži ...«

»Kaj neki? Povej mi in skušal bom razrešiti.«

»Mati me je vprašala, kdo si, od kod prihajaš, s čim se ukvarjaš — ali se morda nisem prenaglila? Materina skrb je upravičena, kajti najino znanje je tako kratko, pa ji je težko razumeti ...«

John se je polagoma nagnil k nji in jo nalahno poljubil. Tudi on se je zavedal materine upravičenosti o dvomu; kako, kaj in kdo je on, kakšne namene ima; je pošten, ali resno misli. Ta dvom je popolnoma na mestu, zato je njegova dolžnost, da prepriča njegovo izvoljenko in njeno mater, ki zna iz skušenj bolje razsojati, ki lahko umljivejše rabi vsakdanjo pamet, saj gre za srečo njene lastne hčere in nje same.

»Povedal sem, da sem zastopnik družbe pralnih strojev. Potoval sem iz kraja v kraj, tukaj pa sam imel največ sreče s prodajo in pa v tem — da sem našel tebe,« se je ponovno izpovedal John, po kratkem presledku pa dostavil: »Splošne razmere so boljše, več mladih parov si ureja domove, vse to pa pomeni zame več prilike za boljšo trgovino. Družba mi odkaže kraj, v katerem delam, potem pa spet drugega ...«

»Kaj potem?« ga je vsa zaskrbljena vprašala Mimi.

»Potem je treba naprej —«

»In tako se boš nekega dne poslovil od mene,« je žalostno dostavila Mimi.

»Ne, ne!« jo je naglo prekinil John. »Kamor bom šel jaz, tja boš šla tudi ti. Ako pa se ti to ne bo dopadlo, bom pustil to službo in dobil drugo, da bom ostal stalno v enem kraju.«

»Mati mi je zabičala, da potovalnega zastopnika nikakor ne smem vzeti,« je John sam pri sebi poraženo računal, da mu bo odgovorila Mimi po materinem naročilu. Pa bo odgovoril: »Kakor sem rekel, službo si lahko preberem, tako da bo obema všeč.« Tako so Johna mučite misli, ko je Mimi spet odšla v kuhinjo, nato se pa takoj vrnila in mu veselo naznanila, da je mati zadovoljna z njim in z njegovo službo. John je bil ves srečen od prevelike radosti.

Roka v roki sta John in Mimi stopila v jedilno sobo, kjer je že čakala pripravljena večerja. Mati je prinesla zadnjo skledo dišeče jedi in vsi trije so posedli okrog mize. V tistem hipu je nekdo priropotal čez verando skozi prednjo sobo in preplašeno obstal sredi vrat jedilne sobe. Bil je to devetletni deček, ki je ob prizoru obmizne trojice obstrmel. Mimi je takoj opazila dečkovo začudenje in brž Johnu pojasnila, da je to njen bratec Tony, s katerim sta si segla v roke in se prijazno razgovarjala.

»Lep dan je bil danes, ali ne, mister?« je povzel Tony.

»Izredno lep, o čemer sva se še posebno prepričala midva z Mimi,« ga je zagotovil John.

»Kje pa si bil tako dolgo, Tony?« ga je malce karajoče vprašala Mimi.

»Žogo smo bili in se igrali.«

»Rad igraš žogo, kajne?« je dostavil John.

»Pa še kako — pa vi, radi igrate žogo in gledate igro?«

»Da, to mi je v veliko zabavo.«

Mati je medtem odšla v kuhinjo in se vrnila s Tončkovo večerjo, ki jo je postavila predenj. Tonček se je materi zahvalil in jo poljubil, ona pa ga je pobožala po skuštranih laseh.

Johnu se je ta ljubki prizor zelo dopadel, ta ljubezniva domačnost in iskrenost te male družinice. Ugajal mu je zgovorni deček, njegova mati in seveda Mimi. Vesel je bil, da se je z njimi seznanil. Mimi pa se je bala, da ne bo zgovorni bratec kaj nevšečnega izblebetal, pa ga je posvarila, naj preveč ne govori, a on je v šali od nje zahteval desetico, pa bo molčal. Večerja je vsem štirim šla v slast.

Tony je bil še dete, ko mu je oče umrl in ga ni poznal, zato je vselej, kadar je prišel k njim kakšen odrasel moški, mater vprašal, če je bil tak njegov oče. Tudi sedaj je vprašal mater, če je bil njegov oče tak gospod John in mati je enostavno smeje pritrdila. S tem se je zadovoljil. Johnu je povedal, da se on piše Anton Obrien, ampak vsi ga kličejo Tony ali Tonček, ker je tako majhen. Da se njihov gost piše John Dorn, to je kmalu izvedel.

»Kako dolgo boste ostali pri nas?« je nenadno vprašal Johna.

John je bil v zadregi, z roko si je pogladil lase, nato pa odgovoril, da niti sam tega ne ve. Tonček je izrazil željo, da bi vedno ostal pri njih in Mimi je skrivnostno odgovorila, da morda bo. Mati je hotela dečka že pokarati, naj brzda svoj jezik, pa je videla, da se John s tem zabava.

»Veste, John, moja sestra me ima rada, če se pa ne motim ima rada tudi vas,« je zabrundal deček.

John se bi bil najrajši na glas zasmejal, namesto tega pa je dečku rekel, da bo menda res nekaj takega. Tony je neprestano govoril med zajemanjem jedi, ki jo je pridno spravljal pod streho, vsakokrat pa dostavil: »Ali verjamete?« John mu je vselej odvrnil pritrjevalno in parkrat mu je celo rekel, da ima bistro glavico. Dal mu je roko v znak tesnega prijateljstva in dečku so se usta raztegnila v prijeten nasmeh. Pri tem mu je John stisnil kvoder v pest, da je mali paglavec kar zazijal in naglo spravil novec v žep, nato pa privlekel na dan vso svojo žvenkljajočo bogatijo in se veselo pobahal, da si bo kmalu lahko kupil obleko, v kino pa ga bo gotovo vzel s seboj John, in Mimi tudi.

Zadnje besede niso bile Mimi povolji, a je John hitro popravil s tem, da je dečku zagotovil, da ju vzame v kino že v soboto, kajti takrat bodo kazali slike s cawboyi, kar se Tončku najbolj dopade.

»Vidva z Mimi bosta šla lahko skupaj, jaz pa bom šel zadaj z mamo,« je potrdil deček.

»Prav tako bo,« ga je zagotovil John.

»Nič ne bomo 'šli',« se je oglasila Mimi, »ampak — peljali se bomo. John ima avto!«

Deček je na široko odprl oči in usta. Pred hišo je videl tisti velik avto, ni mu pa prišlo na misel, da bi bil njegov lastnik John. Kar v zadregi je bil, potem pa se je zasmejal od velikega veselja. Le to ga je skrbelo, ker se Mimi ne mara voziti v avtu. Nekoč jo je povabil na vožnjo neki fant, ki ga ni marala, a ona ni hotela iti, pa jo je enostavno pograbil in posedel v avto. Tako je razodel deček. To je spravilo Mimi v neprijeten položaj, pa je dejala, da se Tony laže. John ju je kmalu pomiril in družino spet spravil v dobro razpoloženje, ki ga je klepetavi deček nekoliko pokvaril.

Po večerji so se še nadalje razgovarjali, deček pa se je zabaval s svojimi igračami. Mati je pripovedovala o svoji preteklosti, o mladih letih in dogodkih. Živela je v mestecu Marceline, Missouri. Pri sosedovih je bil na hrani mlad fant in kar toplo ji je postalo pri srcu, ko se je pomudil v njeni bližini. Očaral jo je s svojim lepim značajem, in tisti fant, po imenu Anton, je potem postal njen mož, oče njenih dveh otrok. Mimi se je kar začudila, ko jo mati povedala, da se je v tistega fanta, njenega poznejšega moža, zaljubila na prvi pogled. Mati pa je nadaljevala, da je bil Anton takrat zaposlen na železnici Santa Fe in bil je priden delavec, starejši od nje, pa sta se domenila in se nekega lepega dne vzela.

»Tudi jaz ne bi marala premladega fanta,« se je vmešala Mimi.

»Počakaj, da skončam,« jo je opozorila mati, nato pa spet nadaljevala: »Vsako priliko sem izkoristila, da sem ga videla in on mene. Mislila sem, ako bi ga morala takrat izgubiti, da bi rajši umrla, tako sem ga ljubila in on mi je ljubezen, nedolžno ljubezen vračal. Bila sva srečna kot zaljubljenca in kot zakonca ... Njegova prezgodnja smrt mi je prizadjala težko rano in utrpela sem nenadomestljivo izgubo ...«

Pri teh besedah, ki so ji obudile spomine na pokojnega moža, so se ji orosile oči in Johnu se je zdelo, kot bi mu govorila njegova lastna mati. Najraje bi bil vstal in jo poljubil. Tudi onadva sta se zaljubila na prvi pogled, kakor on in Mimi, in bila sta srečna.

»Jaz sem bila rojena v Marcelinu, ali ne, mama?«

»Da, bila si, Tony pa v tej hiši. Kmalu po tvojem rojstvu je tvoj oče izgubil delo v neki stavki. Pozneje smo se preselili sem na zapad, kjer je oče dobil delo na železnici in delal do svoje prerane smrti. Večkrat sem si zaželela obiskati svojo rojstno domovino in grobove mojih staršev v Dublinu na Irskem in rojstno mesto mojega moža, London. Delala sva načrte, da bomo šli vsi štirje tja, pa nam je kruta usoda prekrižala načrte.«

Mati je utihnila in se globoko zamislila. Besedo je povzel John. Tudi on je doživel slične dogodke v svojih mladih letih kot njena otroka. Tudi njega je oče nameraval peljati na obisk v Evropo. Oče je prezgodaj umrl in lepi načrti so splavali po vodi. Srečen slučaj pa je sedaj nanesel, da je spoznal njeno hčerko Mimi in se vanjo na prvi pogled zaljubil in ona vanj, v katerem pa se poročita. Kaj lahko se tudi zgodi, da čez nekoliko mesecev vse skupaj odpelje na obisk v stari kraj.

»Le da se bi to uresničilo,« je vzdihnila mati.

Mali deček je medtem že odšel iz sobe in ni slišal tega zanimivega razgovora, sicer bi od veselja vriskal in zraven dodal še kakšno modro. John je premišljal, koliko denarja bo treba, da ne bo ostalo le pri željah. Odločil se je, da bo premagal tudi to oviro. Bil je prepričan, da mu ljubezen prinese srečo in s to se lahko marsikaj doseže. Mati je ponosno zrla na svojo lepo hčerko in njenega postavnega mladega izvoljenca, upajoč, da se bo vse srečno izteklo.

»Miza še ni pospravljena,« je dejala Mimi. »Jaz bom pomila in John bo brisal,« je nagajivo dostavila.

Mati se je zdrznila o teh besedah, Mimi pa je stopila v kuhinjo in predpasnik privezala Johnu okrog pasu. Johnu je ta Mimina domačnost zelo prijala. Smejal se je, z veseljem je odšel za njo v kuhinjo. Mati ju je pustila sama, da sta v kuhinji pospravila in si marsikaj zanimivega povedala. Ob koncu sta se njune ustnice združile in dve mladi srci sta se spojili v eno.

John je Mimi zaupal, če bo šlo vse po sreči, bodo šli v Evropo z avtom, ako ne kmalu po poroki, pa prihodnje leto. Mimi se mu je zdela kot razcvetena cvetka, njena ustna kot rdeči mak in njene oči kot dva bisera. Vse, vse bi zanjo storil, da jo osreči.

Pred odhodom je John svoje nove znance zagotovil, da postane odslej njihov stalen gost. Mimi je materi rakla, naj odslej naprej njenega fanta kliče John, ne več gospod Dorn, kajti ta formalnost enostavno odpade. John se je zadovoljno smehljal in mati se je veselo zasmejala. Dogovorili so se, kdaj se spet vidijo. Mimi je spremila Johna na verando, kjer sta se ustavila. Lepo, počasi se je John približal svoji izvoljenki, jo prijel okrog pasu in privil k sebi. Mati Obrien je videla skozi okno prednje sobe dvoje srečnih bitij, zadovoljna in žalostna obenem, kajti tisti trenutek so ji stopili pred oči spomini iz njenih mladih dni, ko se je prvič znašla v objemu ljubečega fanta, ki je pozneje postal njen mož ...

3.

Tisto noč je John Dorn drugače prespal kot navadno. Sanje so se vrstile druga za drugo, vsaka ga je ponesla k njegovi Mimi. Bil je ves drugačen kot je bil pred včerajšnjim dogodkom. Zmagal je na vsej črti — osrečila ga je mlada deklica in mu vračala ljubezen. Vse to pa se mu je zdelo kot lepe sanje, tako hitro se je završilo, da skoro ne bi verjel. A bil je sam priča vsemu temu, to niso bile sanje. Ne sme zamenjati sinočnih sanj, ki so sledile prijetnemu večeru, z resničnimi dogodki prejšnjega dne.

Tisti večer, ko se je John Dorn odpeljal s svojim avtom izpred Obrienove hišice, sta Mimi in mati še dolgo kramljali. Materi se je fant dopadel, je pošten in prepričevalen. »Stokrat, tisočkrat več je vreden kot njen prejšnji fant, ki se ga je včasih tako natreskal, da ni mogel stati na nogah«, jo je zagotovila mati. Mimi ni marala ničesar slišati o tistem pijanem fantu, saj je bila gotova, da je ne bo nikdar več nadlegoval.

Mimi je spoštovala svojo mater in mati je spoštovala svojo hčer. Vedeli sta, da si želita le dobro in ta želja ju je združila v vseh dejanjih. Mimi je rada poslušala materine nasvete, ker je vedela, da je izkušena in da ji želi le dobro. Mati je namreč verjela v pravilo, da roka roko umije in da lepa beseda lepo mesto najde. V tem pravcu je vzgajala svoja otroka.

Še dolgo v noč sta se pogovarjali, ko je mali Tony že par ur noči trdno prespal. Mati ji je dala marsikakšen nasvet in hčerka ji je bila hvaležna. Obe sta se počutili srečni. Tudi Tony je rekel, da ima Johna rad, »kakor svojega očeta«, sta obe končno ugotovili. John je prišel kot nalašč na pozorišče v pravem času in k pravim ljudem, o tem ni bilo pri Obrienovih nobenega dvoma. Vse se bo dobro končalo. Začetek je sijajen, nadaljevanje sreče se mora stopnjevati, ker tako kažejo vsi znaki: fant je zaljubljen, dekle tudi, mati zadovoljna, mali deček pa se veseli novega znanca v hiši. Mater in hčer pa tarejo skrbi, da se morda vse te lepe nade, ki so se tako hitro naselile v njihovo sredo, ne razblinijo v nič, ako se vmes pojavi kakšna nevidna zapreka ...

Tudi Mimi je tisto noč prespala zavita v prelepe sanje. Prebudila se je zgodaj, roke djala pod glavo, zrla skozi okno in mislila. Na ustnih se je pojavil prijeten nasmeh zadovoljstva. Kot bi trenil je bila pokonci.

V kuhinji je mati že pripravila zajtrk in poklicala sinčka; on mora v šolo in Mimi na delo. Mimi je bila kmalu gotova. Stala je pred zrcalom in se ogledovala. Prepričana je bila, da je John ne bo zapustil, da je govoril resnico in da se bo vse tako zgodilo, kot sta se dogovorila. Naravnala si je klobuček in veselih korakov šla k materi, se poslovila in v trenutku je že bila na cesti, namenjena na delo v trgovino k debelušnemu Grku. Tony se je odpravil v šolo in mati Obrienova je sama ostala doma. Dela je imela obilo; bila je pridna gospodinja, vedno skrbela za vsako stvar, da je šlo njeno skromno gospodinjstvo naprej.

Tisto jutro, ki ga je pomladna zarja umila, da je bilo še lepše kot navadno, je mati z veliko večjim veseljem pospravljala po hiši. Sukala se je, kot bi bila celih dvajset let mlajša. Zadovoljna je bila dogodkov prejšnjega dne in vsakdo, ki bi jo videl, bi namah spoznal, da se je pri Obrienovih nekaj izrednega zgodilo. Rada je imela svoja dva otroka in zanju je živela, zanju bi storila vse, da bi bila srečna. Sedaj se njeni hčerki nudi lepa prilika, da si ustvari boljšo bodočnost. John se je vsem trem zelo dopadel.

Obrienovi so živeli življenje skromne delavske družine, ki jim je kruta usoda zgodaj vzela skrbnika in zaščitnika. Težko je bilo prva leta, čim pa je Mimi dorasla, so si polagoma življenje uravnali in živeli v zadovoljstvu. Z malim so bili zadovoljni, saj jim drugega ni kazalo. Razkošja niso poznali. Mati je dobro vedela, kako živijo drugi ljudje; kako žive premožni in zapravljajo, ter kako žive mnoge delavske družine, ki morajo skrbeti za vsak cent, da se prebijejo skozi življenje. Tako so se prebijali tudi Obrienovi.

4.

Naglo so potekale ure. Mimi je z veseljem stregla odjemalcem in na njenem obrazu je bilo opaziti lahno spremembo, spremembo radosti in zadovoljstva. Nenavadno mnogo odjemalcev je prihajalo v trgovino in ona je ljubko in spretno postregla vsakemu in vsem. Medtem pa je mislila na svojega postavnega fanta, ki je prejšnje jutro prišel v trgovino in ji šepetal lepe besede, jo peljal domov in se ji ves odkril in ona njemu.

Spretno oko Grka je opazilo, da se je na njegovi točajki pripetila neka sprememba, a ni mogel uganiti. Videl je, kako točno, marljivo opravlja svoje delo, kako ji gre vse jadrno izpod rok. Zadovoljno si je mel roke: kaj bi brez nje, nikakor je ne smem zgubiti. Morda bi bilo dobro, da ji poviša plačo. Ampak v tem oziru je bil silno pozabljiv, konservativen, kakor pač večina trgovcev, ki svojim delavcem plačajo rajši manj kot dovolj. Vendar je Grka nekaj dregnilo, sedel je za mizo in napisal na kos papirja, da od sedaj naprej bo Mimi prejemala tri dolarje in pol na teden več plače. Ko ji je dal tisti kos papirja, ni Mimi vedela, kaj naj to pomeni, a se je hitro zavedla in kazala zadovoljnost ter hvaležnost.

Grk je bil prebrisan. Računal je, da bo s tem gotovo obdržal Mimi v službi, kajti brez nje mu bi šlo težko. Bal se je, da mu je nekega dne kdo ne ukrade, da se kdo vanjo ne zaljubi. Spoznal je, da ji veliko premalo plačuje za njeno vestno delo, da je bil preskop in je ravnal neprevidno.

Mimi je v dobrih štiri in dvajsetih urah doživela kar dvoje večjih presenečenj, prvo večje, mnogo večje, kot drugo. A oboje ji je prijalo, oboje jo je postavilo na višje, vidno in častno mesto. V njeni duši se je porodila samozavest, neka sprostitev, osamosvojitev. Počutila se je svobodnejšo, postala je oseba, ki nekaj šteje. Nadvse pa jo je dvignila na površje spoznanja ljubezen lepega fanta, ki se ji je na prvi pogled tako dopadel.

Ure so šle naglo naprej, poldnevu je sledilo popoldne in bližal se je trenutek, ko mlada točajka odloži delo.

5.

John Dorn je tistega dne opravljal svoje delo z nenavadnim veseljem. Bil je še vljudnejši in marsikatera gospodinja, kateri je ponudil svoje blago, si ni mogla pomagati, da ne bi sklenila kupčije. Vsako je zlahka prepričal, kako potreben je v vsaki hiši pralni stroj. Ženska potem ni več sužnja mučnega pranja, postane svobodnejša, sproščena. Lepo je znal John govoriti, prepričevalno, ne vsiljivo. Sleherni mlad mož je rad ustregel svoji ženi z nakupom pralnega stroja.

Dorn je bil pri vsaki kupčiji zadovoljnejši. Mislil je na Mimi, ki ji je obljubil, da jo osreči, saj sta si izpovedala globoko ljubezen ter se medsebojno pogodila glede bodočnosti. Kratko razmerje z Mimi je Johna povsem spremenilo. Njegov obraz je bil jasnejši, odločnejši, uljudnejši in milejši. Izžareval je veselje in srečo. Delal je ves dan z obilim uspehom, pred četrto uro popoldne pa se je odpravil domov.

Čutil se je utrujenega, se zleknil na postelji in kmalu bi ga premagal spanec med prijetnimi mislimi o njegovi izvoljenki. Iz te prijetne omedlevice ga je zbudil cestni ropot, hitro je vstal in v par minutah je že sedel v svojem avtu, ki se je urno bližal Grkovi konfekcijski trgovini.

John je bil zatopljen v misli o njegovi mladi devojki. Pri tem je na križišču prezrl rdečo prometno luč in zdrknil z avtom naprej. Pri tej priči je bil policaj za njim na motornem kolesu in ga ustavil. Grdo ga je policaj nahrulil. Mar misli, da zanj ne veljajo prometne luči. O, ga bo on že naučil, da se ne bo nikdar več drznil dirjati čez križišča kakor kakšen španski bik v areni, ko mu toreador pokaže rdečo rjuho. Napisal je listek in mu ga arogantno pomolil pred nos.

Dorn je že odprl usta, da bi protestiral, a se je v hipu premislil. Z možem postave se ni dobro prerekati, zraven tega pa je vedel, da je kršil resno zapoved. Mož postave je osorno velel, naj mu sledi. Očividno se mu je zdel John sumljiv. Ustavila ste se pred policijsko postajo in šla pred policijskega načelnika, kateremu je policaj izročil spisani listek in se poslovil. Slepo je načelnik premotril Johna, nato pa prečital listek.

John je enostavno obtožbo priznal, načelnik pa mu je dal krepko lekcijo. Taki neprevidneži ne bi smeli krmariti avtov, ker ogrožajo življenja ljudi in motijo javni promet. Kazen je bila pet dolarjev ali pa zapor. John je poraženo stal pred načelnikom, odštel pet dolarjev in odšel. Kar v glavo mu ni šlo, kako se je to moralo pripetiti. Bila je pač posledica zaljubljenosti.

Ura je bila že štiri in deset minut. Čim je Dorn ustavil avto pred Grkovo trgovino, je Mimi veselega obraza prišla ven, kmalu pa je opazila, da John ni tako vesel, kot je pričakovala. Zaskrbljeno ga je vprašala, kaj se je zgodilo in on ji je zadevo razložil in dostavil, da to bo zanj dobra šola. V bodoče bo bolj pazil na prometne signale, le če ga ona ne bo motila, je nagajivo dostavil. Oba ste se smejala in avto je z zmerno hitrostjo peljal naprej.

John in Mimi ste bila srečna. Znova sta si pripovedovala o ljubezni, o lepotah narave, o bodočem življenju in načrtih, ki jih je bilo toliko in vsi tako lepi, vsi izvedljivi; saj ljubezen premaga vse ovire, zida in ruši, osrečuje in krepi, navdušuje in bodri, povišuje in ustvarja ...

Za spremembo ste se mlada zaljubljenca šalila drug z drugim in vsaka beseda je padla kakor na razigrano otročad. Johnov moški glas je čudovito vplival na nežno Mimi; njen skoraj pojoči odmev se mu je zdel kot pomladna pesem. Njuno razmerje je bilo v idealnem skladju; prelivalo se je kot žuboreči potok v pomladnem gozdu in se strnilo v ljubko sozvočje. In namah ste se znašla v objemu bujne pomladi, sredi šelestja mladega listja, ki je na drevju baš ozelenelo in zbrstelo ...

Mlada dvojica se je kmalu vrnila iz teh čudovitih sanj. Avto se je ustavil pred Obrienovo hišico. John je dejal, da ni nameraval iti v hišo, a ima neko malenkost za mater, da jo razveseli. Roka v roki sta ponosno stopala proti hišici, prestopila prag in v sobi ju je sprejela presrečna mati. »Prinesel sem vam malo darilce,« je rekel John in dal materi zavoj. »O, tega pa nisem pričakovala,« se je v vidnem presenečenju zahvaljevala mati in pričela odvijati zavitek, iz katerega se pokaže lepa ruta in par hišnih čevljev. Materi so se od veselja zaiskrile oči in toliko, da je premagala ginjenost, se je znova zahvalila ter dostavila, da baš to je potrebovala, si pokrila svileno ruto na glavo, da je izgledala kakor starokrajska ženica. Mati je zatrjevala, da se počuti, kakor se bi pomladila, saj je take rute nosila v starem kraju kot mlada deklica. Tudi Mimi je pokrila ruto in se zavrtela na peti rekoč, da izgleda kakor kakšna Marička.

»Ta ruta, ki mi jo je podaril John,« je dejala mati, »me bo večkrat v duhu ponesla tja daleč, daleč v rojstno domovino.«

V zavitku sta bila dva para hišnih čevljev, eden za mater in eden za hčer. Brž sta jih pomerili in vsi trije so se zabavali. Mati je nato odšla v kuhinjo in pustila mladi par v predsobi, saj je vedela, da si imata še mnogo, mnogo lepega, važnega povedati, pri tem pa jih ne sme motiti, temveč jima dati priliko, da sta sama. »Za zaljubljene ljudi je pač najboljše zdravilo, da sta sama,« si je mislila mati.

John je pripovedoval Mimi o veliki sreči, ki ga je doletela ob njenem srečanju. Ljubezen pa je treba negovati, kakor neguje vrtnar rastline, sicer ne uspeva, le životari, vene in umre. Mimi ga je zvesto poslušala, ni razumela njegovih besed, vedela pa je, da govori modro, preudarno. Hotel jo je opozoriti, da naglica ni nikdar dobra, zato je pametneje, da čas nekoliko izravna prvo navdušenje, da ju privede iz višav prvih sunkov ljubezni na trdna tla. Mimi se je boječe zamislila in v tistem hipu jo je John privil k sebi, je nežno, nalahko objel in šepetal besede, ki so prihajale iz ljubečega srca.

Dom je bil pripravljen, da brani svojo izvoljenko kot najdražjo svetinjo. Nobena ovira bi ga ne mogla odtujiti od cilja, ki ga je že skoro dosegel. Trdno je bil prepričan, da ga ona resnično ljubi, da ni nobenega oblaka na njunem sinjem, čistem nebu, ki se sveti kakor kristal ... Še dolgo sta kramljala, naposled pa je mati naznanila, da je večerja pripravljena. John se je oprostil, ker je imel v mestu važen opravek in za par dni mora iz mesta, v Heleno, kamor ga je poslala družba. Mimi ni bilo to všeč, a je vedela, da tako mora biti in se je udala v usodo. »Saj se vrne že v soboto,« se je tolažila.

Obotavljaje se je John poslovi1 od prijaznih Obrienovih. Mimi ga je spremila do stopnic na verandi in čez par minut je avto z Johnom brnel po gladki ulici v mesto.

6.

Že prejšnji večer, čim se je vrnil od Obrienovih, se je John pripravil za odhod. Enakomerno je brnel motor v njegovem avtu, ki je brzel proti mestu Heleni, kjer so ga pozdravile lepe visoke stavbe. Brez obotavljanja si je izdelal načrt za svoje delo, ki ga ima izvršiti in, kakor se je nadejal, imel je uspeh. Stržil je dobro, pralni stroji so pod njegovim vodstvom našli pot v marsikatero hišo. Do sobote mu je kupčija prinesla nepričakovan rezultat. Obiskal je starega znanca Jožeta Bura, ki je imel trgovino z oblekami. Jože se je začudil, kaj neki ga je prineslo v Heleno, in John mu je na kratko povedal svojo misijo. Po kratkem razgovoru je prišlec vprašal, naj mu pokaže ženske obleke, trgovec pa se je kajpak začudil.

Ko je John odhajal iz Burove trgovine, je v zaboju nesel lepo žensko obleko in tri pare ženskih čeveljčkov številka šest, vsak par seveda drugačne barve in modela, zraven pa kar šest parov svilenk, kar ga je stalo okrog štirideset srebrnikov. Trgovec ga je spremil do avta in se šalil na njegov račun, češ da ima lep avto, dobro službo, kupil je lepo obleko in čeveljčke, v Buttu pa ga pričakuje ljubeče srce mlade devojke.

John se je zadovoljno nasmejal, se poslovil od šaljivega trgovca, sedel za volan in njegov avto je v hipu zdrčal po cesti proti Buttu. Naglo so se vili pred njim ovinki in prav tako hitro izginjali ob obeh straneh nešteti hribi. Kmalu se je pokazalo rudarsko mesto Butte. Zavil je pred neko zlatarno, ustavil in šel v trgovino. Po dobri četrt uri je bil gotov; nabavil je zapestno uro in prstan. Pot je nadaljeval, ki ga je peljala naravnost k Obrienovim.

Bila je sobota. Na verandi se je pojavila Mimi in radostno pozdravila Johna, ki je moško stopal po hodniku proti hiši, obložen z zavoji, ki jih je izročil Mimi. Skrbno je odprla, najprej najmanjšega, in v njeno veliko presenečenje je videla v škatli lesketajoči se prstan in zapestno uro. Tlesknila je z rokami od prevelikega veselja. Niti pojmiti ni mogla, kako jo je vse to doletelo — vse tako naglo, nenadno. Ni mogla dobiti primernih besed, da bi izrazila zahvalo. Malo je oklevala, nato pa se oklenila njegovega vratu in ga poljubila.

Med tem je vstopila njena mati in se čudila, ko ji je Mirni razkazovala prelepa darila, zraven tudi lepo obleko, čevlje in svilenke.

»Tako sem srečna, da niti verjeti ne morem,« je vzkliknila Mimi. »Ko sem dokončala delo ob štirih, sem prejela s povišanjem plače tri dolarje in pol več — sedaj pa vsa ta darila od Johna ...«

Mimi ni tratila časa, brž se je oblekla v novo obleko, obula nove čevlje in se postavila s prstanom in zapestno uro. Vse ji je lepo pristojalo, kakor si bi bila sama izbrala, vedela pa je, da je John že prej poizvedel za mero vseh teh predmetov, zato je tudi bilo vse tako posrečeno. Mimi se mu je zdela še lepšta, vitkejša in ljubkejša v lepi novi obleki. S ponosom je zrl nanjo in mati se je zadovoljno smehljala, ni pa pozabila na šalo. Dejala je, da se ji vse to zdi, kakor pri otrocih, ki jih z darili preseneti Miklavž. Z obraza ji je odseval višek zadovoljstva, ker je videla toliko sreče, ki je zadela njeno hčer in vso njeno hišo.

»Upam, da bo Mimi dobra družica in skrbna gospodinja,« je dejala mati, »zraven pa tudi dobra mati ...«

Mimi je pri teh besedah zardela in John se je iz zadrege nasmehnil.

»Nič se ne sramujte — še vse bo prišlo, saj to je vendar nekaj naravnega,« ju je skušala prepričati mati.

Še dolgo so se razgovarjali, se šalili in resno pogovarjali, kajti ta dogodek jih je živahno razgibal. Dogovorili so se brez mala o vsem glede bodočega življenja in Dorn je materi v ta namen, da se nabavijo potrebne stvari, stisnil šop bankovcev. Ona se je tega branila, a jo je kmalu pregovoril. Denar je odnesla v drugo sobo, Mimi in John pa sta sklenila, da se poroka vrti že prihodnji teden.

Ko sta potem materi naznanila dan poroke, je dejala, da jo veseli, kajti s tem se ji morda res tudi izpolne želja potovanja v stari kraj, se je pošalila. John je odvrnil, da je že vse preračunal in izgled je, da se to izvede.

»Kje pa je Tony?« je nenadno vprašal Dorn.

»On je kakor živo srebro,« je dejala mati, »sedaj je tu, sedaj tam.« Vsi trije so se zasmejali. Mati je dostavila, da Tony vsak čas pride, ker je že dovolj pozno in bo lačen, nato pa odšla kuhat večerjo, medtem ko sta si Mimi in John v mislih urejevala svojo bodočnost. Njun pogovor je pretrgal Tončkov prihod in deček je rdečih lic pomolil razkuštrano glavico skozi vrata. Vesel je bil, da je bil John spet pri njih. Mati je med njihovim pogovorom pripravila večerjo in kmalu so vsi štirje zajemali s krožnikov okusno irsko hrano. Po večerji je John povabil vse tri v gledališče.

Bilo je že pozno ponoči, ko je tisto soboto odhajal od Obrienovih.

7.

Bohotno se je razlila pomlad po dolinah in hribih. Ves vzduh zelenja in cvetja se je spojil z ozračjem. Dnevi so hitro minevali, John in Mimi pa sta nestrpno čakala dneva, ko postaneta mož in žena. Štiri dni po tisti soboti se je to uresničilo. Svatba se je završila na lep način in mlada zakonca sta živela vzorno življenje.

Potekali so tedni in meseci. John si je vzel trimesečni dopust, uredil vse potrebno za potovanje in nekega dne so se vsi štirje odpeljali v njegovem avtu proti New Yorku. Vkrcali so se na prekomornik Washington, ki jih je ponesel v stari kraj. Mlada Johnova žena je veselo zrla v valove, ki jih je rezala ladja, poleg nje pa je stal njen mož in zraven mati in Tonček.

Veselje naše montanske četvorice je bilo nepopisno. Vsem štirim se je vse to zdelo kot sanje — sanje, ki se navadno zjutraj, ko se človek prebudi, razblinijo v nič. Ampak to niso bile sanje, doživljali so resnično presenečenje, ki je bilo posledica ljubezni na prvi pogled dveh mladih ljudi.

Neopaženo se je mati odstranila s krova, stopila v svojo kabino, vzela tisto novo svileno ruto, ki ji jo je podaril njen zet, ter si jo lepo privezala pod brado. Saj je vendar s tako ruto prišla pred davnimi leti v Ameriko in z ruto na glavi se bo vrnila v staro domovino. Prav tako neopažena se je spet približala svoji trojici, in ko so jo videli z ruto na glavi, so se vsi trije veselo zasmejali. Mimi se je tesno oprijela Johna, Tonček pa, ki je skoro neprenehoma klepetal, ni tudi sedaj štedil.

»Mama, sedaj pa res izgledaš kot prava Marička,« je smeje dejal poredni deček.

(Konec)