Ljubezen in strast

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubezen in strast
Gustav Strniša
Izdano: Domovina let. 15, št. 23–36, 1932.
Viri: dLib 1932 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. poglavje

≫Muzikant Kregec ne bo nikoli tvoj mož! To si zapiši v dušo, da si boš zapomnila enkrat za vselej! ≪ je kričal stari Trojan nad svojo osemnajstletno hčerko Cilko. Dekle je stala sredi sobe in pospravljala z mize posodo. Ob očetovih trdih besedah je prebledela. Izkušala je ugovarjati:

≫Oče! Saj je vendar tako priden fant! Kako dobro čevljari, vedno ima dovolj dela! Pa na svatovščinah mnogo zasluži. Povsod ga kličejo za godca, da jim svira in jim pove kakšno veselo. Pustite mi ga! Lepo bova živela!≪

≫Vidva že nikoli ne!≪ jo je stari krepko zavrnil. Moja rajnka žena te pač ni rodila za beraškega čevljarja, ki nima drugega kakor svojo bajto. Jaz te nisem vzredil za lahkomiselnega godca. Ali me boš slušala ali te pa premlatim kakor snop slame! ≪ je planilo iz očeta.

Hči je molčala.

Oče je vstal. Njegova težka pest je udarila po mizi, ki je kar zaječala. Še enkrat je hripavo dejal:

≫Povedal sem ti, kar ti gre! Če hočeš dobro voziti, sama veš, kaj moraš storit! Sicer se pomeniva drugače! ≪

Že je trdo odkorakal iz sobe.

Deklica je zajokala. Tiho in pridušeno je ihtela in delala dalje. Na fanta je mislila. Ne! Ne bo ga pozabila! Ne more se mu odpovedati. Kako naj mu reče kar na lepem, da mora njuna ljubezen usahniti? Ljubav ne pozna povelja. Ne more nehati kar na ukaz!

In spomnila se je, kako žalosten bo njen fant, ko mu poreče, da ne sme več blizu in naj jo pozabi. Kako neumna je pač taka beseda. Izgovori se brez čuta, ki ga mora človek zatreti v sebi. Beseda se vrže iz ust, a misel se protivi in prosi: ≫Ne veruj moji besedi! Prisiljeno je bila izrečena! ≪

Spomnila se je tihih večerov svoje ljubezni. Godec je hodil okoli svoje hišice na nasprotnem bregu reke. Ona ga je opazovala.

Ko jo je zagledal, sta se pozdravila. Zamahnila mu je z roko. Njegove oči so zaživele. Nasmehnil se je preko vode. Potem je odšel v hišo po svoje gosli. Vsedel se je k vodi ob grmovju in zasviral. Pesem njegove vijoline ji je pogladila zlate kite. Poljubila ji je čelo in lice ter se vsesala v njena črešnjeva usta.

Cilka je vsrkavala zvoke vijoline in drhtela. Vedela je, da je vsak zvok namenjen njej, da je vsaka misel mladega godca pri njej. V brnenju strun je čula utrip svojega srca in slutila nežno čutečo dušo svojega izvoljenca.

In zdaj naj bo vse končano? Nevidni most koprnečih glasov, ki je združil njuni duši preko vode, da sta veselo zarajali in zasanjali, naj vtone v valovih pozabljenja in naj se pogrezne? Ne! Ni mogoče!

Žalostna in preplašena je pričakovala večera, ki se ga je vedno veselila. Bala se je svojih besed, ki jih mora izpregovoriti in se posloviti od dragega.

To ji je bilo najhuje. Ona, ki tako ljubi tega mladeniča, se mu mora zdaj sama odpovedati, samo zato, ker oče tako želi. Ali bo mogla to storiti? Ali bo imela dovolj moči? In zakaj mora to storiti, če bi bila v tej ljubezni zares srečna?

Zamišljena je hodila okoli. Očeta se je izogibala. V srcu ji je vstajala senca nejevolje in mržnje. Spoštovala je očeta in se ga bala. Zdaj je šele čutila, da ga ni nikoli ljubila, da je njena duša vedno koprnela po ljubezni, odkar ji je umrla dobra mati. V očetu je pač ni našla. Bil je trd kakor kremen. Menda bi rajši umrl, kakor pokazal le eno iskro čuta.

Naposled je zasanjal večer nad poljem. Lahne meglice so se sprostile na vodo. Nebo, posuto z zvezdami, se je smehljalo.

Cilka je slonela pri oknu in ihtela. Nageljnov cvet je bil moker od njenih solz. Rdeč in težek je povešal svojo razkodrano, gosto glavico.

Ona je drhtela in čakala, da pride Kregec. Zdaj je šele čutila, da ga ima rajši, kakor si je sploh sama mislila. Trpela je in se bala tesnobe, ki ji je stiskala srce.

Pa je pristopil godec pod njeno okno. Prijazno jo je pozdravil.

Ona je glasno zaihtela. ≫Kaj ti je? Zakaj si tako žalostna? ≪ jo je preplašen vprašal.

Pogledala ga je in zašepetala:

≫Oče mi branijo, da ne smem govoriti s teboj, čeprav vedo, da je najina ljubezen poštena. Večkrat so mi že zagrozili, da bodo naščuvali nate psa, ko boš vasoval. Jaz sem molčala. Če bi pritekel pes, bi ga že sama zapodila, rad me ima, ker mu večkrat vržem kak prigrizek. Danes so me pa oče pretrdo prijeli. Zato ti moram povedati, da ne boš mislil, da sem jaz česa kriva. Zažugali so mi, da me pretepo, če ne prenehava. Mojega očeta poznaš. Grožnjo bodo pač uresničili, če jih ne bom slušala. In njihovih pesti se bojim, kajti če zdivjajo, jim ne bo dovolj, da me bodo nabunkali, temveč me lahko pretepo s kakšno stvarjo, da bom imela za dolgo časa znamenja po telesu. Vem, kako je bilo pri rajnki materi. Res je bilo to redkokdaj, toda kar je bilo, je bilo nekaj strašnega! ≪

Vasovalec je prebledel. Odgovoril ji je:

≫Midva ne bova mogla pozabiti drug drugega! Kako naj te izbrišem iz svoje duše? Pri vsakem koraku se te spominjam. Pri delu je vsaka moja misel pri tebi. Tvoja slika je v mojem srcu živa in resnična. Zdi se mi, da bi storil greh, če bi te izkušal iztrgati iz svoje notranjosti, kjer živiš in si vsa moja v mojih mislih in sanjah. ≪

Cilkin glas je zatrepetal:

≫Tudi meni se dozdeva, da se ne bova pozabila. Toda pod moje okno ne smeš nikoli več! Borila se bom z očetom do skrajnosti. Morda vendarle zmagam. Če ne odnehajo, pa sam veš, da jih moram slušati. Bodi srečen! Nikoli te ne pozabim! ≪

Nekaj časa sta še govorila. Naposled sta sklenila, da ostaneta še nadalje prijatelja, le sestajala se ne bosta več.

Kregec je žalosten odšel. Zaslutil je nekaj hudega. Vendar se je premagal. Zatrl je v sebi nemir in prihodnji večer spet prišel vasovat. Nihče mu ni odprl okna. Stari Trojan se je sam preselil v dekletovo kamrico, hči pa je morala v hišo.

Zaljubljenca sta bila zdaj ločena. Le čez vodo sta se še videla. Cilka je mnogo delala, da bi se bolj raztresla. Trudila se je ustreči očetu, a trmasti starec ji je nagajal, samo da ni imela prilike prikupiti se mu in ga izkusiti omehčati. Njegovo srce je bilo pač zakrknjeno za vsak čut ljubezni.

Kregec je samo sviral. Posedal je ob vodi in igral. Včasih je donel glas njegove vijoline, drugič je pela harmonika. Glasovi so doneli čez vodo. Valovi so šumeli, a klica ljubezni niso preupili ne valovi ne zvoki godbe. Ljubezen je bila najglasnejša. In godec si je sam priznal, da se trudi pozabiti, toda klici njegovih gosli vedno le vabijo njegovo izvoljenko.

Da, ljubezen je kričala iz duše v njeno dušo. Bolečina ga je mučila in mu razjedala notranjost. Izgubil je spanje in tek. Njegova pesem je vabila, samo vabila. Obupati ni hotel.

Pokoj se je vračal, a le počasi. Postopno je prihajal in slutila ga je muzikantova duša. Priplaval je preko valov kakor tajinstveni veslač in se nalahno bližal.

In slutila sta ga oba zaljubljenca. Oba sta ga čakala.

Utihnila je Kregčeva pesem. Bil je tako truden in žalosten, da se ni mogel ubraniti počitka. Obema se je zazdelo, da so tedaj umolknili valovi.

Pristal je pokoj. Z rokama je segel na oba bregova in pokril zaljubljenca s svojim plaščem ter ju uspaval.

2. poglavje

Pretekla so tri leta.

Zaljubljenca sta se navidezno pomirila. Notranje sta oba še vedno trpela. Kako malokrat ju je objel blagodejni pokoj. Noči so jima bile muka, često sta prečula dolge ure. Kregec in Cilka pač nista spadala med one trdne narave, ki si še v ljubezni ne puste do živega in pozabijo. Oba sta verovala še vedno v bodočnost. To ju je krepilo.

Cilka je morala pred očetom mnogo potrpeti. Vedno je silil vanjo in ji prigovarjal, naj si izbere kakega ženina in se poroči. Vedel je, da bi jo marsikdo vzel. Bila je lepa in bogata, pa tudi delavno. Več si pač nihče ni mogel želeti.

Deklica je očeta vedno zavračala, naj jo pusti, da je za možitev še dovolj časa. Ker se ni mogla drugače izgovoriti, je rekla, da je najrajši pri njem, da mu streže.

Starec je bil jezen in nekako ljubosumen na njeno ljubezen, kajti slutil je, da se ona izogiba pogovora o možitvi. Vedel je, da se ne mara poročiti le zavoljo godca, ne pa zaradi njega, da bi mu stregla. Trojan je vedel, da ga hči ne ljubi in da ji ni toliko zanj. Če bi se poročila, bi bilo zanj vse dovršeno, kajti zmagal bi bil. To bi bilo njegovo zadoščenje.

Hčerina odločnost ga je kar grizla. Očital ji je nehvaležnost. Trdil je, da si ona sama želi, da bi kmalu legel in umrl, samo da bi bila svobodna in bi lahko poročila Kregca. Stiskal je pesti in rentačil za vsako malenkost. Bil je tako siten in razdražljiv, da se ga je hči vedno bala.

Cilka je voljno prenašala svoje trpljenje. Ni si upala očetu mnogo ugovarjati. Le v ljubezni je vztrajala. To je bilo za očeta nekaj nepojmljivega, da se mu otrok protivi, otrok, ki je bil vedno pokoren kakor ovčica. To je bilo pri Trojanovih nekaj povsem novega, saj so se vsi pokorili očetovemu povelju. Cilka se je spomnila, kako udano je trpela njena mati. Če je ona, ki je bila še otrok, kdaj hotela ugovarjati, jo je mati zavrnila:

≫Le slušaj! To so oče rekli. Kar oče reko, je kakor pribito. Držati mora, pa če se hiša poruši!≪

Tako je voljno prenašala svoj križ njena mati, ki je umrla še ne petdesetletna. Bila je pač zgarana in zmučena, saj ni pozabila ne ljubezni ne pokoja.

Kregec in Cilka se nista skoro nikoli srečala. Če je naletel nanjo, sta izpregovorila le nekaj besed in hitela vsak po svoji poti.

Ona je postala zadnji čas zelo prepadena in bleda. Oče ji je spet žugal, da jo vrže kar iz hiše kakor vlačugo, če se ne poroči.

Dobremu godcu se je dekle smilila. Premišljal je, kaj naj stori, pa se je spomnil. Ko jo je spet srečal, jo je ustavil in rekel:

≫Cilka! Čas zaceli vsako rano, tudi mojo je zacelil. Tvoj oče je s teboj pač neusmiljen in sirov, ker ve, da sva še vedno prijatelja. Čudno, da naju ne more pustiti, čeprav ve, da se nikoli ne shajava in da je najina ljubezen samo v srcih. Veš kaj, Cilka, pobrigaj se vendar in izberi si drugega fanta! Vem, da marsikateri gleda za teboj! ≪ ≫Ali je mogoče, da mi ti kaj takega rečeš?≪ se je ona žalostno začudila.

≫Le tako stori in ne bo ti žal! Če ti oče nasvetuje kakega poštenega in dobrega fanta, ga kar vzemi. Srečna boš, boš videla. Se boš že navadila na svojega moža in kesneje se ti bo še dobro zdelo, da si se tako odločila≪, je nadaljeval godec.

Plašno ga je pogledala. On ji pa ni skoro upal zreti v oči. Pripomnil je s stisnjenimi ustnicami:

≫Jaz te pač nisem vreden!≪

≫Kako vendar govoriš? Kregec, fant moj, ali so tvoje besede? To vendar ni mogoče, da bi bil ti tako mislil! Ne! Ne! Ti ne misliš resno!≪

Kregec se je nasmehnil:

≫Seveda resno mislim, kakor vidiš sama. Le poroči se, le! Pa dobro se imej in srečna bodi! Kregec naj ostane muzikant in naj živi veselo tjakaj v božji dan!≪

Ponudil ji je roko in se prešerno zasmejal, v njegovih očeh je ždela zatajena žalost, njegov obraz je bil bled.

Ona mu je stisnila roko in se komaj vzdržala, da ni glasno zaihtela.

Kregec je pa zažvižgal vesel napev in jo z lahkimi nogami mahnil dalje na nasprotno stran.

Cilka je vsa obupana in razdvojena odšla počasi proti domu.

Ko je godec prestopil prag svoje skromne hišice, se je vrgel kar oblečen na posteljo. Stiskal je pesti, jecljal in si rval lase. Potem je skočil kvišku, pričel letati po sobi in si dopovedovati kar glasno:

≫Žrtvoval sem se! Zaradi nje sem to storil. Vem, kako divji je njen stari! Čemu naj sirota trpi in čaka? Oče je trden. Pred njegovo smrtjo bi se pač ne smela poročiti z menoj. Ali naj ji uničim mladost in tudi zdravje? Do tedaj lahko Cilka shira in ovene kakor cvet. Ne! Prav sem storil! Nekaj časa bo že trpela, potem se pa unese. Zdaj, ko ne bo imela več upanja, se bo prej potolažila in pozabila me bo, če ne pozabila, pa vsaj pomirila svojo dušo.

Mož moram ostati! Prenesel bom bolečino. Cilke res ne pozabim. Meni bo ostala vedno v srcu rana. Nihče ne sme vedeti zanjo. Vem, za Cilko bom čutil do konca življenja. Nikoli je ne pozabim, nikoli ne! ≪

Kregec se je motil. Cilka je zdaj še huje trpela kakor prej, ko jo je tolažila misel, da trpi in čuti tudi on, da ni zapuščena v svoji ljubezni, temveč da mora čakati, če hoče, da bo naposled zmagala.

Sirota ni vedela, da je Kregec tako govoril pač samo zavoljo nje, da bi ji olajšal trpljenje in jo rešil divjanja njenega trmastega očeta.

Deklica je stala zdaj v življenju sama brez vsake opore. Zazdelo se ji je, da jo je vrgla usoda na samoten otok, obdan od divjih valov, ki jo hočejo pogoltniti. Priznala si je, da je zdaj njen trud zaman, da ni zmiselno protiviti se očetovi volji. Počasi je pričela popuščati. Naposled se je kar udala v očetovo in božjo voljo. Obljubila je staremu Trojanu, da se poroči, s komer on hoče. Srce jo je pa bolelo, da bi najrajši kričala. Mislila je pač še vedno na Kregca. Tudi zdaj je stal še vedno samo on pred njenimi duševnimi očmi.

Zvečer je včasi skočila pred hišo. Vzela je s seboj nekatere kose perila, samo da je prišla na prod. In takrat je spet začuia Kregčevo pesem. Igral je žalostno in milo, da bi se človek samo jokal.

In to se ji je čudno zdelo. Godec je bil vendar tako vesel, ko se ji je odpovedal. Odkod zdaj njegova žalost?

Pa se je na mah spomnila, kako se je izogibal njenega pogleda. Spomnila se je, da je videla v njegovih očeh nekaj silno otožnega in ljubečega, ko je enkrat ujela njegov pogled.

In zdaj jo je presunila nova misel, da se ji godec ni odpovedal zato, ker jo je pozabil, kakor je trdli, temveč le zavoljo nje same, da bi ji olajšal trpljenje. In spet se je mučila s temi mislimi, molčala in hujšala.

Trojan je pa pričel dekle možiti. V družbi je rad omenil, da bo njegova Cilka bogata, da bo imela pošteno doto in balo, a po njegovi smrti da bo itak vse njeno.

Neko nedeljo je kmet Hrastar iz sosednje vasi z njim modroval v vaški krčmi. Ko sta se pomenkovala o otrocih, je Hrastar rekel, da bi rad oženil svojega sina, a ne najde primerne neveste. ≫Jaz pa možim hčer. Se pa pri nas oglasita! ≪ ga je povabil Trojan.

≫Ali veš, če bo hči zadovoljna z ženinom, ki ji ga privedeš? ≪ je vprašal Hrastar.

≫O ti Hrastar, ti! Škoda, da imaš tako ime! Pri nas mora biti vse po moji volji! Kdo je gospodar v hiši? Hči pleše, kakor jaz godem. Sama mi je rekla, da rada vzame, kogar ji bom jaz izbral. Otrok pač ve, da bo oče sam najbolje skrbel za njegovo bodočnost!≪

Trojan je dobro vedel, da bo v domači vasi težko kak ženin vprašal za Cilko. Pa ne da bi bila na slabem glasu! O, kaj še! Toda zavoljo Kregca se ni hotel noben fant vštuliti. Godec je bil povsod priljubljen. Fantje so ga radi imeli. S svojo miroljubno in dobro dušo je že nekaterikrat preprečil pretep. Kar nagnal jih je s harmoniko. Pričel je namreč igrati kakšno okroglo in peti zraven, da so se vsi smejali in pozabili na svojo jezo in svoje maščevanje. Bil je zelo družaben in noben fant bi mu ne maral prevzeti neveste.

Starca sta se še mnogo pomenila. Naposled sta sklenila, da pride Hrastar prihodnjo nedeljo s sinom Boštjanom k Trojanovim na kratek pomenek.


≪Beseda ni konj! Če se kaj izcimi iz tega, dobro! Če pa nič, sva zavoljo tega prav tako še vedno prijatelja!≪ je pripomnil Trojan, preden sta se ločila.

≫Jaz bi dejal, da bo vse dobro. Zakaj tudi ne? Naš teleban bo še vesel, če dobi tako nevesto, saj je dober fant, le premuhast je včasih. Takale kakor je Cilka, bi pa nanj dobro vplivala. Vem, da bi jo slušal kakor priden otrok svojo mater.≪

Starec je zadovoljno korakal domov. Vso pot je govoril sam s seboj, se ustavljal sredi ceste in mahal z roko. Oči so se mu zadovoljno smehljale. Vesel je bil, da je govoril s Trojanom. Zdelo se mu je, da je za poroko že kar na pol domenjeno, saj bo Trojan sam krepko pritisnil, če bi se hči branila.

Njegov Boštjan je bil domišljav fant. Bil je nizke postave in širokega obraza. Kvišku štrleči nos ga je delal smešnega. Vedno se je bahal in postavljal. Hvalil se je, kako ga imajo dekleta rada. Trdil je, da si lahko osvoji vsako dekliško srce, pa če je še taka trdnjava, ker zna dobro pihati na dušo.

Ljudje so si pa mislili svoje. Kimali so mu in pritrjevali. Nekateri so ga vlekli, da se je vse smejalo, le on ne. Drugi so ga pa kar proslavljali in pili na njegov račun. Mladenič je imel vedno dovolj denarja. Dajal mu ga je stari, ker je upal, da se bo tako čimprej streznil in spoznal za najbolje, če se spravi skoro v zakonski jarem.

≫Le izpij ga kak kozarec! Oči in ušesa pa imej nastavljene! V krčmi se marsikaj izve. Samo napij se nikar!≪ je svetoval Hrastar sinu. Boštjan je pa preveč pil in klobuštral neumnosti. Dekleta so se mu samo smejala, a sicer ga ni nobena marala. Kar je bilo resnejših, jih itak ni videl v krčmi, ker jih ni bilo, druge so pa prišle na kratek ples s svojimi fanti ali še s starši, a so kmalu odšle. Vsaka se je bala za svoje dobro ime, saj je bilo dovolj opravljivk, ki so jih hitro raznesle, če je katera preveč rada hodila v krčmo.

Ko je tisti večer prišel stari Hrastar domov, ni našel sina. Pa je odšel v krčmo in ga res takoj dobil. Sedel je pri mizi in se hvalil, kako je močan, tako da bi samega Krpana spravil v vrečo.

Zagledal je očeta. Starec je bil nekam posebno vesel. Sedel je k sinu in tudi sam izpil merico vina. Nato je dejal sinu, da mora z njim, ker se imata mnogo domeniti.

Komaj sta prestopila prag, je že Boštjan radovedno vprašal:

≫Oče, kaj pa je takega, da ste me spravili iz gostilne? Hiša menda ni v plamenih?≪

≫Hiša ne, pač pa tvoj jezik, kadar ni treba! A kjer bi moral, pa ne znaš izgovoriti niti pametne besede≪, ga dregne oče.

≫Povejte no, kaj je! Saj vendar vidite, kako sem radoveden.≪

Starec je pokašljal in odvrnil:

≫Nevesto imam zate. Kakor rožica je. Nisi je vreden, ti motovilo. Govoril sem in mešetaril, da sem skoro ob svoj glas.≪

Sin ga je postrani pogledal in zdvomil:

≫Ne verjamem, da bi mi vi preskrbeli kaj prida nevesto.≪

Starec je vzrojil:

≫Mar si jo boš sam? Toliko časa mi že denar zapravljaš, da sem že vsega sit. Zato sem pa sam vzel vajete v roke. Ne boš več rogovilil okoli, se samo hvalil s svojo močjo in bahal, kako te imajo vse rade, saj te menda nobena ne mara!≪

≫Kako vendar govorite?≪ je planilo iz sina.

≫E, če se meniš oženiti, se boš zdaj! Če ga boš pa lomil, ti ne bom dal niti beliča več, da veš! Jaz sem hitro steknil dekle, ki bi bilo zate. Znati se mora, znati!≪

≫Povejte mi no, katero mislite! Radoveden sem, da sam komaj vem kako. Zakaj me pa mučite in ne odgovorite, katera je ona, ki je po vaših mislih prava?≪

Hrastar se je zarežal, da se je videla vrsta gnilih zob. Počasi je poudaril:

≫No, da veš, Trojanovo Cilko dobiš, če se ji boš znal le malo prikupiti, ti rogovila klobuštrava. Oče je z menoj, sva se že zmenila. Dekle mora storiti, kakor on hoče. S starim Trojanom se ni varno prepirati. Če mu zavre kri, udari, da se vse zabliska. V mladosti je nekajkrat sedel zavoljo prevroče krvi. No, pa reci, da ni Cilka zala in petična nevesta, kar je pri nas prvo!≪

≫Res je, zala je in tudi petična. Na njo bi se pa kar ne upal misliti≪, se je odrezal Boštjan, kar je staremu zelo ugajalo.

Prihodnjo nedeljo sta res Hrastarjeva obiskala Trojanove. Starec ju je sprejel in jima krepko stisnil desnici. Takoj je prihitela tudi Cilka, ki je postregla gostoma s pečenjem in vinom.

Boštjan se je poizkušal mladenki prikupiti. Pravil ji je o svojih junaštvih na vasi. Fantje ga niso marali. Takoj je rabii nož.

Cilka ga je poslušala, a slišala ga ni. Mirno je sedela poleg njega in molčala. Čim dalje je sedel poleg nje, tem bolj zopern ji je postajal. Vsaka beseda, ki jo je morala poslušati, jo je dogočasila.

Boštjan je pa govoril in vezal otroke po svoji stari navadi. Zdaj ni bilo nikogar, ki bi ga poslušal in vlekel. Cilka je mirno sedela in si mislila svoje. Njegove besede so odmevale po sobi in se mešale z glasovi očeta in Trojana, ki sta živahno govorila in sklepala zakon, dočim je ona, ki bi bila morala največ govoriti, saj se je šlo za njeno srečo, samo strmela pred sebe.

In ko je tako sedela, se je namah spomnila Kregca. Kako je on govoril. Živel je z naravo. Ljubil jo je. Vdihaval je čare prirode in jih izkušal izraziti v svoji muziki. Kadar je bil žalosten, ni mnogo govoril, le gledal jo je.

Ona se pa pri Kregcu ni nikoli dolgočasila. Če je molčal in zamišljeno strmel vanjo, se ji je zdelo, da govore njegove lepe, globoke oči, da pripoveduje njegova duša. In ona je poslušala. To je bila pač ljubezen in ubranost, ki je vladala med njima. Ni se bilo treba razodevati. Duši sta se sami razodevali v tajinstvenem molku.

Spet jo je predramil glas dolgočasnega snubca. Zdaj je nekaj čvekal o vaških dekletih. Podcenjeval jih je in se iz njih norčeval. V tem norčevanju je bila pač vsa revščina njegove omejene duše. Jezil se je nad dekleti, ki se niso brigale zanj, in to ga je žalilo, saj je bil tako ponosen.

Boštjanu se je zazdelo, da ga Cilka sploh ne posluša. Videl je, da gleda proč, da so njene oči zastrmele skozi okno. In kar dejal si je, da ji roji Kregec po glavi. Pa si je rekel v notranjosti: ≫Le misli na godca. Ti bom že tudi jaz še godel drugače kakor on, samo da te dobim za ženo! Pošteno bova orala in delala boš, da se boš sami sebi smilila, pa vse bo po mojem, kakor po uri bo moralo iti.≪

V resnici jo je pa vprašal:

≫Vidiš, saj bi bil kmalu pozabil. Ali hočeš postati moja žena?≪

V tem prezirljivem vprašanju je spoznala Boštjanovo zlobo in ponižanje svoje osebnosti. Trdo je odvrnila:

≫Kar vprašaj našega očeta! Če so oče zadovoljni, se ne bom branila. Vzamem te!≪

Stara sta medtem že vse določila. Pomenila sta se glede dote in vsega. Prerešetala sta letino in se mnogo drugega pogovorila.

≫No, kako je? Ali sta se pomenila?≪ je nekam poredno vprašal Hrastar, ki je bil prepričan, da se zdaj poroka ne bo razdrla.

≫Cilka pravi, da me vzame če so oče zadovoljni≪, je odgovoril Boštjan.

≫Jaz sem zadovoljen, da se vzameta. Upam, da boš postal resen, ko se poročiš≪, je pripomnil Trojan.

≫No, vidiš, pa je vse urejeno≪, se je nasmehnil stari Hrastar in pomežiknil nevesti.

Cilka je jeze zardela in se obrnila proč.

Oče in sin sta se poslavljala.

Zadnjo minuto se je spomnil Hrastar in povabil nevesto in njenega očeta v vaško krčmo. Hotel se je malo pobahati pred svetom.

Cilka bi se najrajši zjokala in se skrila. Sram jo je bilo hoditi z domišljavim Boštjanom. Pa jo je oče samo pogledal in molče oblekel svoj suknjič. Tiho se je odpravila v sobo in se preoblekla.

Odšli so proti gostilni. Hrastar je bil zelo zgovoren. Zdaj se je vtaknil v Cilko in ji pričel pripovedovati o svojih načrtih, ki jih imata s sinom.

Ona je gledala proti nebu. Zvezde so se utrinjale. Njene oči so iskale svojo zvezdo sreče. In tedaj je zagledala velik ognjen komet, ki se je odtrgal in padel skozi vesolje ter utonil daleč za gozdom.

≫Da, to je moja zvezda. Odtrgala se je. Utonila je v mračini in ugasnila. Nikoli več mi ne bo sijala. Tavala bom v temini in pozabila, da sem bila sploh kdaj srečna≪, je šepetala.

Ko so vstopili v krčmo, so zagledali Kregca. Sedel je v kotu in nategoval harmoniko. Zagledal jih je. Takoj je meh stisnil, da je žalostno zacvilil in utihnil.

Ko je Cilka videla Kregca, je prebledela. Čudno jo je presunilo. Začutila je divjo trmo. Hotela je sesti kar h godcu. Presunilo jo je misel:

≫Zdaj dokažem vsemu svetu, da ljubim samo njega, pa če me oče tudi ubije!≪

Srečala sta se njuna pogleda. Njene oči so zasijale in ga ljubeče pogledale, kakor bi pričakovale, naj jo opogumi in ji pomaga. Obrnila se je proti Kregcu.

Harmonikar se je pa okrenil proč.

To jo je namah zabegalo. Oče jo je potegnil za roko. Sedla je med njega in ženina.

Hrastar se je prešerno vsedel za mizo. Pomežiknil je krčmarju in naročil kar štefan vina.

Gostilničar je hitel streč. Kmalu je stalo vino na mizi. Hrastar je natakal. Pili so in si nazdravljali.

Medtem je godec vstal. Želel je neopažen oditi.

Pa se je obrnil k njemu stari Hrastar in zahreščal:

≫Zaigraj nam kakšno veselo in poskočno! Godec si, zato sviraj! Naj zaplešeta ženin in nevesta! Mlada sta in lepa, kakor bi bila zrasla v enem dnevu!≪

Ošabno je segel v žep in vrgel pred godca pest drobiža.

Kregec je molče vstal. Denarja ni niti pogledal. Vzel je harmoniko pod pazduho in hotel skozi vrata.

≫Hudič beraški! Še rad boš igral, pa ne boš imel komu≪ se je zadrl Boštjan.

≫Tebi nikoli! Ne, morda ti tedaj zaigram, ko bodo pokopali tvojo baharijo. Vsakdo pride enkrat na vrsto≪, se je odrezal mladenič in zaprl za seboj vrata.

≫Čakaj, vrag!≪ je zarjul Boštjan in udaril s pestjo po mizi, da se je polilo vino. Hotel je za godcem. Stari ga je zadržal. Oba sta bila že pijana.

Cilka je sedela med njimi bleda in preplašena. Oče se je prisiljeno smehljal.

Krčmar je vse skupaj opazoval in komaj vidno kimal. Poznal je Kregca in Cilko. Všeč sta mu bila. A kaj mu mar! Vsi so njegovi gostje. Vsem mora postreči rad ali nerad. Pa bi marsikomu rajši pritisnil zaušnico ali privoščil brco namestu dobre besede, saj jih je poznal in vedel, da spet kupčujejo za nevesto, ki se mu je smilila, kakor bi bila njegova lastna hči.

3. poglavje

Boštjan in Cilka sta bila že drugič oklicana.

Kregec je vedel. Trpel je in si ni vedel pomagati. Nikomur ni potožil. Prej je po svatoviščinah zabaval svate in pil samo zmerno. Zdaj je pričel vino kar vlivati vase. Hotel je pač pogasiti ljubezen in spomin nanjo. Toda ta ogenj se ne more kar tako pogasiti!

Godcu je vedno pogosteje vstajala Cilkina podoba v njegovi duši. Kjer je bil, povsod je slutil njeno bližino. Zadnji čas se mu je zazdelo, da je še tesneje združen z njo. Vsega je prevzela misel na njo. Delal je kakor v hudih sanjah, iz katerih se mora vzbuditi in zaživeti veselo in srečno življenje. Natanko se je spominjal, kaj je kdaj s Cilko govoril. Vse, kar mu je ona povedala, je oživelo v njem. Nikoli si ni mislil, da mu bosta vsaka njena kretnja in beseda tako ostali v spominu. Njena podoba se mu je vtisnila v srce lepša in resničnejša, kakor je bila tedaj, ko je še z njo govoril.

Najrajši bi pohitel k nji, jo objel in ji rekel:

≫Cilka! Kar sem ti zadnjič dejal, sem ti rekel le zavoljo tebe. Upal sem, da te ne bo potem oče mučil in da postaneš srečna!≪

Toda, ali bo res srečna? Mar naj bo srečna z možem, kakršen je Boštjan, ki je puhloglavec, domišljavec in pretepač? Ali ni on, Kregec, s tem zakrivil šele gorje, namestu da bi bil storil nekaj dobrega, kakor je nameraval? Ali bi ne bila Cilka srečnejša, če bi čakala nanj in molče trpela?

Žal mu je bilo, da ni prepustil vsega usodi, ki je v božjih rokah. Usoda bi pač ukrenila po svoje. Vendar neštetokrat bolje ukrene, kakor bi si človek mislil, čeprav je prvi mah razočaran in obupan. Kesneje spozna, da je bilo tako najbolje.

Zadnji dan pred Cilkino poroko je ležal Kregec pred domačo hišo ob vodi. Nič se mu ni ljubilo. Samemu sebi se je dozdeval živ mrlič, ki čuti, da je mrtev, a vendarle ve, da živi, da dela. Obenem je spoznaval, da je njegovo delo nekaj praznega, brezpomembnega.

Ko je Kregec tako ležal v travi in premišljal, ni opazil starega Klinarja, ki je bil določen za starejšino pri Cilkini poroki. Počasi jo je možak rezal proti njegovi hiši.

≫Hej, Klinarjev oče! Kaj boste pa vi povedali?≪ je tedaj zavpila na pragu Kregčeva mati.

Godec se je vzdramil in skočil kvišku.

≫Kje imate godca?≪ je vprašal starec.

≫E, tu sem, oče. Pa se pač ne mislite spet oženiti s svojimi pet in sedemdesetimi leti?≪ se je pošalil mladenič.

≫Kaj tisto≪, je odgovoril starec, ki se je spomnil, da se je kot šestdesetletnik drugič ženil, a je bil zavrnjen.

Potem je urno nadaljeval:

≫Veš, za starešino sem. Povabim te, da bi nam jutri igral na harmoniko na Boštjanovi svatbi. ≪

Kregec ga je žalostno pogledal in trdo odgovoril:

≫Jaz nikoli ne! Poiščite kogar hočete! Mene kar lepo v miru pustite!≪

Starec ga je začudeno gledal. Potem se je popraskal po bradi in stisnil ustnice, ko je rekel:

≫Vidiš ga, Kregca! Ali se s pametjo kregaš? Čemu se braniš dobrega zaslužka in prigrizka? Saj menda nisi čez noč obogatel? Bodi no, bodi! Mož si in ostani! Če sta se prej s Cilko malo rada videla, kaj zato? Menda zavoljo tega ne boš odrekel? Daj, daj! Le zaigraj nam jutri na svatovanju!≪

≫Menda ste me razumeli? Rekel sem, da ne bom in ne bom, pa amen!≪ je dejal godec. ≫Sicer pa ne manjka drugih godcev. Vsak bo rad zaslužil. Bahaški Boštjan bo plačal bolje kakor kdo drugi!≪

Klinar se je vznejevoljil, da so mu kar žile na vratu zabrekle. Bil je hitre jeze. Najrajši bi bil mladeniča pošteno ozmerjal. Premislil se je in se samo kratko zadrl:

≫Kakor hočeš! V uh me piši lepo po domače!≪

Zasukal se je na peti in odšel. Najbolj ga je pač jezilo, ker je zdaj moral z vozom v dve uri oddaljeno sosednjo vas po drugega godca.

Zvečer je praznoval Boštjan svoj fantovski večer. Prešerno je sedel med vaškimi fanti in jim točil vino ter se širokoustil.

Krčmar Jaka jih je gledal in se skrivaj smejal. Premišljal je, kako naj ponagaja bahatemu ženinu. Pa jo je našel in vrgel na mizo:

≫Boštjan! Sem čul, da se je Kregec uprl in ne bo igral na tvoji svatovščini. To pa ne bo prijetno! Takega godca ne dobiš, pa če podnevi z lučjo stikaš za njim.≪

≫Kaj pa, kaj ga boš hvalil≪, se je kratko obregnil Boštjan.

≫I malo je takih godcev, kakršen je on, ki zna dobro igrati, a prav tako tudi zabavati ljudi!≪ je nadaljeval krčmar.

≫Kaj me briga ta sirota! Prišel bo Strgulca, ki svira prav tako ali pa še lepše!≪ se odreže ženin.

≫Ne boš, prijatelj!≪ se je zavzel za godca Jaka. ≫Strgulca ima res prave godčevske za ušesi, ki so tako kosmate, da poštena dekleta zardevajo, ko jih čujejo. Kregec pa zna zabavati, tako prijasno jo pove, da se mu vse smeje. Vendar so njegove šale tako nedolžne, da jih lahko posluša vsak otrok. Pa kakšen harmonikar je! Iz svojega meha meče vesele glasove, da človeka kar pete srbe. Vmes pa stresa cekine, ki živo žvenkljajo: ,Cin, cin, cin!'≪

≫E, vesel je človek Kregca. Če je pa godec žalosten, tudi ni dolgočasen. Tako otožno zaigra, da čutiš v dušo!≪

Prav tedaj pa vstopi Kregec, ne vedoč, da praznujejo fantje Boštjanov fantovski večer.

≫Prisedi!≪ ga vabijo fantje.

Kregec jih je pogledal, jim pokimal in molčal. Žal mu je bilo, da je šel v krčmo. Zdaj pa ni maral oditi, da bi si Boštjan ne domišljal, da se ga godec boji.

Kregec se je vsedel k svoji mizi. Naročil je merico vina.

≫Nocoj pijemo samo na moj račun! Semkaj sedi!≪ se je zadri Boštjan in udaril s pestjo po mizi.

≫Nisem nič kaj za druščino. Ne zameri, da motim. Pač nisem vedel, da praznuješ nocoj svoj zadnji fantovski večer. Tole merico bom izpraznil, potem pa pojdem pod odejo≪, je mirno odgovoril godec.

≫Vidite ošabneža! Takoj ga bomo ponižali!≪ zavpije ženin. Upre se ob mizo, vstane in se zamaje h Kregčevi mizi.

Godec ga mirno gleda. Obraz mu prebledi. Tepsti se ne mara, vendarle obsedi.

Bahač se zadere nad njim:

≫No! Povej no, zakaj ne prisedeš.≪

≫Zato, ker sem truden. Nocoj me ne veseli popivati v družbi. Ti se pa nikar ne razburjaj, saj ti ničesar nočem!≪

≫Zato ne piješ z nami, ker si beraški, domišljavi godec. Zato, ker si domišljaš, da se bo brez tvojega cvilečega meha razdrla moja poroka! Zato, ker me sovražiš, saj veš, da je Cilka moja nevesta!≪

Tedaj se vmeša krčmar:

≫Boštjan, če nimaš nič pametnejšega povedati, sedi rajši nazaj k svoji mizi! V moji krčmi se ne boš tepel, da veš!≪

Kregec ne sliši ničesar. V svoji duši se bori, ali naj se pograbi s pretepačem ali naj pusti, da Boštjan prvi udari. Godec ni bil velik, ne čokat, le pleča je imel krepka. Mnogo je bival v naravi, se kopal in si utrdil telo.

Pa se je razvnel ženin še bolj:

≫Poglejte ga, kako je miren! Ha, ha, ha! Vem, da vse vre v njem! Ne upa se pa pokazati svojega junaštva! Figar je! Boji se me! Ali me pa morda še celo prezira, da se mu ne ljubi odpreti svojih ust! No, glej! Za spomin ti dam tole! Da boš tudi ti imel nekaj od fanta Boštjana! Dam ti ta spomin, da ti bo drugič jezik gladkeje tekel!≪ zakriči in pritisne Kregcu dve krepki zaušnici.

Godec vstane. Niti besede ne reče. Kakor blisk sune njegova pest nasprotnika v prsi. Boštjan telebne na tla. Fantje priskočijo, da bi napadli godca.

Tedaj sune z rokama in stoji med njimi junaški krčmar Jaka. Velik je in močen. Vsi vedo, da ni z njim varno češenj zobati. Jaka se nikoli ne baha s svojo močjo, pokaže jo pa vedno, kjer je treba. Marsikaterega vročekrvneža je že postavil pod kap. Zdaj zajezi z rokama fante, ki hočejo skočiti v godca in zavpije nad njimi:

≫Mjrujte! Poznate me! Niti kapljice vina vam več ne dam! Zmečem vas na cesto Kakor mlade mačke. Pot vam bo pa pokazal Boštjan sam, ki ne ve, kako se je treba obnašati pri ljudeh.

Če hoče kdo kakšen kitajski sunek, pri meni ga lahko stakne! Nisem še iz vaje, dečki moji, čeprav sem že pred desetimi leti brodaril kot mornar po svetu.

Boštjan! Lep človek si! Kadar bom srečal tvojega starega, te bom že pohvalil. Rad kaj iztočim. Toda krivice se bojim kakor živega vraga.

Zakaj si udaril fanta, ki ti ni ničesar storil? Pa vi? Kakor zveri ste se hoteli zakaditi vanj. In to ste storili zavoljo kozarca vina, ki vam ga je plačal ženin. Ali vas ni sram?≪

Fantje so se pomirili, saj še niso bili prehudo pijani. Posedli so nazaj. Res ni bil Boštjan njihov posebni prijatelj. Skupnega zadnjega fantovanja mu niso mogli odreči. Lahko bi se pa bili potegnili za godca.

Medtem je Kregec že odšel.

≫Zakaj si nocoj siten kot podrepna muha?≪ je zarenčal Boštjanov sosed Primož.

Ženin je zamahnil z roko in dejal:

≫Tega ti pač ne razumeš! Sovraštvo je med nama in ostane! Najbolj me jezi, ker vem, da je zmagal pri Trojanovih le moj denar, ne pa moja zunanjost!≪

Fantje so spet posedli in pili. Krčmar se je potolažil. Pijača je tekla po grlih in mizi, da je bila vsa mokra. Naposled je zmagalo veselje, ki je objelo vse fante in še resnega Jako. Pričeli so peti.

Šele proti jutru so odhajali domov in veselo vriskali.

Boštjan je bil najbolj pijan. Kimal je in se zaletaval proti domu.

V daljavi je pa mežikala zlata zora in se ozirala skozi venec oblakov na vasico, ki se je dramila iz nočnih sanj.


4. poglavje

Hrastarjeva dekla, mutasta Reza, je bila vaška sirota. Nekateri so trdili, da jo je ljubi Bog prikrajšal, ko je delil pamet, ker se reva ni mogla oglasiti in se zavzeti zanjo, saj je bila mutasta. Drugi pa so dejali, da je Reza sicer pametna, pa tudi pridna, samo nesrečna, ker ne more govoriti.

Za časa naše povesti je bila Reza krepka dvajsetletnica. Menda je bila res popolnoma pametna, le nekam čudno se je obnašala. No, kako tudi ne, saj je živela svoje posebno življenje in ni preveč opazovala ljudi. Ostala je preprosta in naravna pa nekoliko omejena, saj se ni nihče brigal zanjo, da bi ji bil pomagal in jo kaj naučil.

Reza je imela svojega fanta. Zupanov hlapec Polde jo je rad videl. Nikoli ni bil proti nji nedostojen. Tudi nagajal ji ni kakor včasi kak drug fant, ki se je rad ponorčeval iz sirote. To norčevanje pač ni bilo hudo mišljeno, a Rezi se je vedno storilo milo, če je spoznala, da se kdo iz njo norčuje, in kar jokala je.

O Poldetu so pripovedovali, da je ušel ciganom. Mladenič je imel res črne oči in lase, a polti ni bil temne. Njegova koža je bila kar preveč bela kakor polt kakšne mestne gospodične. Znal je pa svirati. Njegov edini prijatelj je bil godec Kregec. Kadar je mogel, se je oglasil pri njem, zlasti pod večer. Godec je vedel, da veseli Poldeta glasba. Zato mu je rad pomagal, da se je izpopolnil in znal kakor Kregec igrati kar več instrumentov.

Polde mu je bil hvaležen. Ko je prvič zaigral na gosli, je od samega veselja zavriskal in godca objel. Ko se je pa spomnil, da ga njegova gluhonema ljubica ne bo nikoli slišala, ga je kar nekaj stisnilo za srce.

Neki večer je šel sam proti županovi hiši. Tedaj še ni razodel Reziki svoje ljubezni. Pa je naletel nanjo, ko se je vračala z polja.

Zelo lepa se mu je zazdela.

Njene globoke, modre oči so ga milo pogledale. Kar vztrepetal je, kakor bi se bil bal utoniti v tisti blesteči modrini.

Ko se ji je približal, se mu je nasmehnila.

In tedaj jo je spremil. Skupaj sta odšla čez polje. V višavi je vriskal škrjanec. Njemu se je zazdelo, da vse poje in pozvanja. Objel je deklico in jo pritisnil k sebi. Pozabil je, da je gluhonema. Pričel ji je šepetati in ji prisegati ljubezen. Ves srečen je bil. Prisegel ji je večno zvestobo in trdil, da vedno misli samo nanjo.

Ona se ni branila njegovega objema. Stisnila se je k njemu in poljubil jo je. Najrajši bi bil zavriskal samega blaženstva. Potem se je šele spomnil, da njegovih besed ne razume. Pričel ji je dopovedovati z znamenji, kako rad jo ima. Kazal ji je na svoje srce.

Ona je pa tiho slonela v njegovem objemu. Zazdelo se mu je, da ga razume. Trepetala je kakor boječa ptička. Smehljala se mu je. V očeh so ji blestele solze tihe sreče. Ljubezen je obiskala bedno gluhonemko. Odvedla jo je v tajinstvene hrame svojega bogastva in sanj, ki so pač najlepše v tem vsakdanjem umazanem življenju.

Sanje prve ljubezni! Kakor ognjene rože so, ki se razcveto v globočini duše in izžgo vso žalost, bolest in trpljenje. Človek pozabi na svoje siromaštvo, njegova duša poje visoko pesem, ki jo razumejo samo izvoljenci, kajti vsak človek ni tako srečen, da bi resnično in globoko čustvoval ljubezen. Mnogi jo zamenjajo s spolnostjo in ji zato ne priznajo tiste resnične, vzvišene lepote, ki ji pritiče.

In potem sta se zaljubljenca ločila. Samo včasih sta se sestala za kratke pol ure. Mislila sta pa vedno drug na drugega in živela, kakor bi bila skupaj. Reza je delala veselo in zadovoljno, da so se ji kar čudili. Pri Hrastarjevih ni imela kakih posebnih dobrot. Pa je vendarle vedrega čela hodila okoli in se trudila, da je ustregla svojemu ošabnemu, skopemu gospodarju, ki je imel samo za sina vse, a drugim ni privoščil ničesar.

To ljubezen je umorila zloba Hrastarjevega sina.

Polde je opazil, da ga po vasi nekam zasmehljivo gledajo. Ljudje so pričeli šepetati, da je Reza taka, da ni več sama, da se sumljivo redi in da bo treba kmalu iskati botre. Ljubezen je trajala komaj pol leta. Polde je bil pošten. Svoje dekle je spoštoval in ni se je dotaknil. Ko je zvedel, kaj govore, ga je zabolelo srce. Upal je pa, da vse skupaj ljudje samo lažejo. Z Rezo se že dolgo ni menil. Nekam ogibala se ga je. Zdaj je sklenil, da jo mora dobiti. Pričel je paziti in res jo je kmalu srečal. Pokazal ji je z rokama, če bo res pestovala.

Njene globoke velike oči so se zasolzile. Zaihtela je in mu pokimala.

On se je kar prestrašil in prebledel je.

Pa ga je Reza ljubeče in žalostno pogledala. Z znamenji mu je pokazala, da je bila napadena v spanju in posiljena, še preden se je dobro predramila. Ko mu je to dopovedovala z rokama, je divje žugala in vmes jokala.

Polde je stisnil pesti. Nerazumljiv, ječeč glas mu je privrel iz grla. Zakričal bi bil in preklel ves svet. Pograbila ga je taka jeza in bolečina, da bi najrajši zdrobil vse, kar bi dosegel. Dobro je razumel znake svoje ljubljenke. Smilila se mu je. Obenem je začutil divji srd na onega, ki je vse to zagrešil.

Spet so pričele govoriti njegove roke. Vprašal jo je, kdo jo je napadel in posilil.

Vzdrhtela je. Pokazala je gospodarjevo hišo. S prsti je potegnila po ustnem kotu in pomela palec ob kazalec, češ, da je imel oni, ki se je nad njo izpozabil, zavihane brke.

Polde je takoj vedel, da je bil to Boštjan. Torej jo je ta divjak napadel v domači staji, kjer je utrujena globoko spala in se ga ni mogla otresti, ko se je prekesno predramila.

Polde je segel v žep po nož in ji pokazal, da se bo maščeval nad njenim zapeljivcem.

Zasijale so ji oči. Strastno mu je pokimala in ga objela.

Trd in neusmiljen izraz se je pokazal na Poldetom obrazu, kakor sta bila trda tudi njegova misel in njegov sklep, da se mora maščevati brez usmiljenja.

Bled in resen se je poslovil od svoje ljubice, ki je ihtela in ga ni hotela izpustiti iz objema.

Ko je zvečer šel Polde po vasi, se je spomnil Kregca in zamrmral:

≫Znosim se nad Hrastarjevim! Prej jih bo steknil, preden bo mož Trojanove Cilke. Tako ubijem dve muhi na mah. Maščujem se za sebe, pa še za Kregca, saj vem, da je žalosten, ker mora sirota Cilka vzeti onega rogovileža. Škoda bi je bilo zanj!≪

Odslej so bile vse noči njegove. Skoro nič ni spal. Vedno je oprezal za Hrastarjevim. Skrival se je ob plotih in za drevjem, prisluškoval okoli hiše in pazil na Boštjana. Ni mogel naleteti na samega, kar ga je še bolj podnetilo.

In tako se je bližal večer pred poroko.

Polde je oprezal na Boštjana. Zvedel je, da bo njegov fantovski večer v krčmi in čakal ga je. Videl je Kregca, ki je žalosten odhajal iz gostilne. ≫Potrpi, Kregec! Nocoj se maščujem!≪ je šepnil Polde, ki je čakal na krčmarjevem vrtu in oprezal izza meje. Rad bi bil Kregca nagovoril, pa se je premislil. Lahko bi tedaj nekdo prišel iz krčme in ju videl skupaj, pa bi naposled še Kregec imel kakšne neprilike pri sodišču.

Ure so počasi minevale. Fantje so še vedno sedeli v gostilni in praznili kozarce.

Polde je čakal in čakal. Postal je že nemiren. Svitati se je pričelo in tega se je prestrašil.

Pa so se pričeli fantje odpravljati. Med njimi je bil najglasnejši ženin sam. Spet se je spomnil Kregca in pijan je glasno zabavljal in se norčeval iz njega.

≫Moja žena se bo trikrat premislila, preden bo enkrat z njim govorila! Oče jo je z jermeni, jaz jo bom pa s škorpijoni!≪ se je širokoustil.

≫Bodi no, Boštjan! Zdaj bo prisvetila zarja in preobleči se boš moral. Svatje kmalu pridejo in veselo bomo zapeli ter se popeljali k poroki!≪ je dejal Ogrinov Matevž, ki je skrivaj zložil kakšno domačo pesem.

Polde je pa poslušal in škripal z zobmi. Bal se je, da bi Boštjan ne odšel s fanti v sosednjo vas. Pa so odšli za dve uri počivat, saj so že peli petelini.

Boštjan je naposled ostal tam blizu domače hiše.

Polde je švignil kakor senca ob mejici, ga prehitel in počakal pod Hrastarjevim orehom.

Ko je prišel Boštjan, je Polde priskočil in mu urno kakor blisk zasadil v prsi oster čevljarski nož, ki si ga je izposodil pri Kregcu, češ, da ga rabi, ker si bo odrezal nožnice pri svojih starih škornjih.

Boštjan je zakričal in zaklel. Potegnil je nož iz rane in se opotekel za napadalcem, ki je zbežal. Pa je takoj spoznal, da je preveč ranjen. Zgrudil se je v travo. Po vseh štirih se je privlekel do domače hiše. Z muko se je vzpel na okno in udaril po njem s pestjo. Šipa se je razbila, a Boštjan se je onesvestil.

Stari Hrastar se je predramil. Zarentačil je in skočil kvišku. Pogledal je skozi okno in zagledal sina v travi. Stekel je iz hiše in videl, da je Boštjan ves krvav in onesveščen.

Sklical je ljudi, da so ga odnesli v posteljo in stara Petračka, ki se je razumela na padarstvo, ga je obvezala. Oče je pa odhitel z vozom v mesto po zdravnika.

In tako je moral Boštjan ta dan namestu k poroki, v Ljubljano v bolnico, ker je imel načeta pljuča.

V vasi so se pojavili orožniki. Najprej so se oglasili pri Hrastarjevih. Oče jim je izročil čevljarski nož, ki ga je bil našel v travi in je bil še krvav. Povedal je, da je nož ležal v travi poleg ranjenega sina. Kdo je bil napadalec, ni vedel. Tudi Boštjan je dejal, da ga ni poznal, ker je bilo še preveč temno.

Ker je bil Boštjan zaklan s čevljarskim nožem, so orožniki takoj osumili Kregca. ≫Menda boste zgrabili pravega! Godec je lazil za nevesto mojega sina. In verjetno je, da se je zdaj maščeval nad njim, ker mu jo je Boštjan prevzel≪, je pripovedoval stari Hrastar možem postave.

Pa so se orožniki res napotili h Kregcu.

Mladenič je debelo pogledal, ko je zagledal pred seboj kar dva bajoneta. Ostal je miren, saj je bil nedolžen.

Pričela sta ga izpraševati.

Godec se ni mogel sklicevati na nikogar.

Usodno noč ni mogel spati, zato je taval vso noč okoli. Kako naj bi bil spal pred poroko svoje Cilke.

Zaslišali so njegovo mater.

Starka, ki lagati sploh ni znala, je povedala, da sina ponoči res ni bilo doma, da je pa prepričana, da je Kregec nedolžen.

≫To bo ugotovila preiskava. Matere so običajno slepe!≪ jo je zavrnil orožnik in povabil mladeniča s seboj.

Kregec je dejal, da je nedolžen, da je nož res njegov, da ga je nekomu posodil. Ko sta ga orožnika vprašala, komu, je molčal. Ko je pa zagledal okove, je priznal, da ga je posodil Poldetu. Bil je prepričan, da bo prijatelj pošten in bo tudi sam priznal, da je tako.

Mlajši orožnik je skočil iskat Poldeta, pa ga ni bilo pri županovih. Nihče ni vedel, kam je izginil.

In tako je moral Kregec v zapor. Osramočen in ponižan je stopal med orožnikoma. Zdelo se mu je, da ga ves svet gleda. Pa se je spomnil, da trpi krivico, in dvignil je glavo. Ponosno vzravnan, čeprav ves obupan, je šel skozi vas.

Vsi vaščani se niso zavzeli zanj. Je pač tako! Če človeka doleti nesreča, ga vsi takoj pozabijo ali pa vsaj zapuste. Malokdo mu ostane zvest do konca.

Stari Hrastar je norel, ko so godca peljali mimo. Kričal je, da mu bo prerahljal kosti, ko pride spet iz zapora. Vaščani so pa zmajevali z glavami. Le redki so bili, ki so takoj rekli:

≫Tu so se pa možje postave enkrat spet zmotili! Kregec niti muhe ne ubije, bo pa zaklal človeka! ≪

Komaj so orožniki odšli, se je vrnil Polde v vas. Takoj je zvedel, da so osumili Kregca in ga odvedli.

≫Kako so mogli njega osumiti?≪ je poizvedoval Polde pri krčmarju, ki je bil obema naklonjen.

≫Kako! Tisti čevljarski nož ga je izdal. No, po mojem on ni ničesar storil, čeprav je bil nož njegov≪, je pripovedoval Jaka.

Polde se je udaril po čelu:

≫Menil sem, da sem pametno delal, pa sem ustrelil takega kozla. Res sem pravi osel! Kaj bo godca izdal ta nož? Mene je izdal, mene. Zdaj ne more ostati prikrito! Prijatelja ne pustim, da bi sedel po nedolžnem zavoljo mena. Jaz sem sunil tega hudiča, da veš!≪

≫A ti si bil? No, Boštjanu tudi jaz privoščim nekaj poštenih brc. Ampak zaklati se pa vendarle ne sme človek kakor prešič!≪ je ugovarjal krčmar.

Mladenič je samo skomizgnil z ramama in odšel v mesto. Takoj se je oglasil na sedišču, kjer je povedal, da je Kregec nedolžen:

≫Jaz sem sunil tistega nepridiprava in nihče drugi ne! Jaz, da veste! Nevesto ima. Zdavnaj se je že slinil okoli nje, čeprav ni vreden, da bi bil samo njen hlapec. Nobenega značaja nima! Ta prase je onečastil mojo siroto, ubogo, nesrečno Rezo.≪

Ko se ni niti polegla govorica o Kregčevi aretaciji, se je godec že prikazal sam na ulici.

Spet si je pridobil naklonjenost vaščanov. Izpraševali so ga, zakaj je že prost.

≫Zato, ker imam dobre prijatelje, ki so imeli o meni najboljše mnenje in so me pri prvi priložnosti obdolžili hudodelstva, čeprav sem nedolžen!≪ jih je zbodel in se jim smejal. Smejal se je pa največ zato, ker je bila zdaj poroka odložena in srečen je bil, da je ostala Cilka še vedno dekle.

5. poglavje

Cilka je na dan poroke vsa nesrečna čakala doma. Še vedno se je borila sama s seboj. Kako naj zataji svojo ljubezen? Kako naj bo prijazna in dobra s človekom, kakršen je Hrastarjev Boštjan, ki je splošno nepriljubljen? Sama si ni našla odgovora. Njena bolečina jo je kljuvala v glavi kakor nevidna ujeda. Vedno huje ji je biio.

Prišle so družice in pričele z njo veselo kramljati.

Cilka se je nekoliko raztresla. Laže ji je postalo.

Tedaj je odprla vrata njena prijateljica Petranova Minka in zavpila:

≫Cilka, danes ostaneš še dekle. Nekdo je ponoči Boštjana zaklal in so ga pred dobro uro odpeljali mimo naše hiše v bolnico. ≪

Komaj je to izgovorila, je prišel stari Hrastar. ≫Vračam se iz mesta. Naredil sem ovinek. Danes ne bo nič s poroko!≪ je pričel.

≫Kdo je vendar to storil ?≪ je poizvedovala Cilka in tesnoba ji je objela srce.

≫Kdo neki! Tisti godec zanikarni! ≪ se je razhudil Hrastar.

≫Kregec nikoli! ≪ je trdo odvrnila nevesta in starega resno pogledala.

Hrastar se je zasmejal:

≫No, no! Kaj se pa zavzemaš zanj? To ni lepo! Danes si nevesta drugega. Kaj se boš potegovala za onega berača.≪

≫Tudi poleg cesarskega žezla stoji beraška palica!≪ je rekla včasi beračica Špela. ≪Sicer pa, četudi sem nevesta drugega, se bom vedno zazavzela za Kregca, ker vem, da je nedolžen. Pa bi se tudi za vsakogar, o katerem bi bila prepričana, da se mu godi krivica≪, je odvrnilo dekle.

Hrastar je nekaj zamomljal in odšel.

Naslednji dan se je Kregec vrnil domov. Šel je mimo Trojanove hiše. Oče ga je videl. Hčerki ni hotel nič omeniti.

Cilka je pa takoj zvedela, da je godec nedolžen. Doma ni molčala. Kar na vsa usta je povedala, da so orožniki Kregca vzeli, ker so ga osumili, da se je pa takoj izkazalo, da je popolnoma nedolžen.

Oče je molčal in ni dejal ničesar.

Cilka je pa slišala še nekaj drugega. Molčala je. Bila je prepričana, da ji bo oče sam omenil, kaj je zvedel, če pa še ne ve, mu bodo že dobri ljudje povedali.

Toda starec je molčal.

No, reč je naposled postala očita. O Rezi so že vsi govorili, ne samo nekateri, kakor nekaj časa, ko so le slutili, da ni pri nji nekaj v redu.

Ko je bilo Rezi treba roditi, je šla kar v gospodarjevo sobo in se vlegla v Boštjanovo posteljo.

Stari Hrastar je norel in jo zmerjal.

Ona se ni zmenila zanj, saj ga tudi slišala ni. Mirno je ležala in čakala.

To ga je še bolj razburilo. Pograbil jo je, izvlekel iz postelje in vrgel na ulico.

Ona ni hotela nikamor. Kar na travniku ob hiši je obležala. Iz njenih ust so prihajali žalostni cvileči glasovi kakor od ranjene živali. Z znamenji je kazala, da bo mati in žugala proti gospodarjevi hiši.

Ljudem se je smilila. Zgražali so se nad Hrastarjema. Poklicali so župana, ki sam ni vedel, kam naj spravi gluhonemo siroto.

≫Peljimo jo v porodišnico! ≪ je nekdo predlagal.

Pa se je zavzel zanjo Kregec. Odstopil ji je sobico, kjer je bivala njegova mati. Dobrodušna vaška babica pa je obljubila, paziti na siroto, da se vse po sreči izteče.

Ko je Rezi namignil Kregec, naj gre z njim, je takoj vstala in odšla h godčevim na dom. Vso pot je žugala proti Hrastarjevi hiši. Ko je vstopila v prijazno Kregčevo sobico, se je šele pomirila.

Ljudje so se zgražali nad trdosrčnostjo starega Hrastarja.

Tudi Trojan je vse zvedel.

Cilka je na tihem upala, da je oče ne bo več silil, naj poroči Boštjana. Pa se je zmotila. Trojan je ostal svojeglaven. Ko je čul, da je Hrastarjev zapeljal ubogo gluhonemko, je zamahnil z roko in se hripavo zasmejal:

≫Kaj mi vse to mar! Fant je bogat. Dva grunta bomo združili! Rezo bo odpravil z neznatno odškodnino in vse bo dobro! ≪

Toda delal je račun brez krčmarja.


6. poglavje

Reza in otrok sta na porodu umrla.

Kregec, mati in vaška babica so se zelo trudili in ji stregli. Vse ni nič pomagalo. Kar zaspala je in se ni več prebudila.

Ko je zvedel stari Hrastar, da je Reza umrla, se je globoko oddahnil. Zadovoljen je bil tudi Boštjan, ki se je vrnil čez mesec dni domov. V bolnici so ga temeljito pozdravili. Komaj je prestopil prag domače hiše, je bil že stari razgrajač in pretepač. Že prvi večer se je hvalil na vasi, da so mu zdravniki rekli, da je res pravi hrust, ki ima svojo rogato dušo med rebra privezano, saj je kar na naglem okreval, da so se vsi čudili. Povsod je tudi pripovedoval, da se bo znosil nad Poldetom in da ga bo premlatil kakor paglavca. Menda se je tudi nekoliko sramoval, ker je bil tepen.

Polde je sedel v ječi. Okoli njega se je širil dolgočasni polmrak in ga ovijal v same žalostne misli.

Premišljal je svojo siromašno mladost. Nikjer ni videl solnca. Že otrok je bil vedno preziran in zaničevan. Starši so mu umrli tako zgodaj, da jih niti poznal ni. In potem so mu tuji ljudje rezali grenki kruhek.

Pa se mu je nasmehnila ljubezen. Zagledal se je v siroto Rezo. Vedel je, da bo težko kdaj njegova žena, kajti oba sta bila siromaka. Vendar je nosil njeno sliko v duši. Misel nanjo mu je bila tiha, nedosegljiva sreča.

Počasi so potekali dnevi v ječi. Sovražil je brezdelje. Zdaj so bili zunaj deževni dnevi in jetniki niso mogli na delo. Moral je cepiti drva, ki jih je pa hitro nacepil dovolj za tisti dan. Potem je pomagal tu in tam. Toda vse to ni bilo delo zanj. On je želel napeti svoje moči, se zagristi v zemljo s plugom, da bi si s tem delom razbremenil dušo in se otresel hudih misli.

Sredi dolgočasnega dne je zarožljal paznik s ključi. Odprla so se težka hrastova vrata. Paznik je privedel nekoga, ki bi bil rad z njim govoril. Poldetu je kar srce zaigralo, ko je zagledal Kregca.

Godec je pa mrk in žalosten stal pred njim, ko sta se pozdravila.

≫Novico imam zate. Žalostna je. Toda zvedeti jo moraš! ≪ pravi Kregec.

Polde ga plašno pogleda. Obide ga huda slutnja. Takoj se spomni na Rezo:

≫Kaj se je vendar zgodilo? Povej mi! Ali se je Rezi kaj slabega pripetilo? Ali ni vse srečno izteklo?≪

Godec se je žalostno nasmehnil:

≫Nikar naj te preveč ne pretrese! Usojeno je tako!≪

≫Kaj je usojeno? Kregec, povej mi! Pa vendar ni Reza mrtva?≪

Polde je sklonil glavo.

≫Da! Nikoli več je ne boš videl. Pod mojo streho je za večno zaspala. Bog daj mir njeni ubogi duši!≪ je rekel godec.

Polde je molčal. Debela solza se mu je prikradla iz oči in mu zdrknila po bradi.

Godec je nadaljeval:

≫Ti ne veš, kako lepo je umrla. Dete je bilo mrtvo rojeno. Ona je kar zaspala. Izkušaji smo jo prebuditi, nič ni pomagalo. Spala je in spala. Preden je zadnjič vzdihnila, je odprla oči in se ozrla okoli sebe. Vem, tebe je iskala. Potem se je nasmehnila in že je ni bilo med živimi.≪

Iz Poldeta je bruhnilo:

≫In vsega tega je kriv ta ničvrednež, ta lopov, ki lazi za našimi poštenimi dekleti! E, Boštjan! Daleč od mene si, a vendar te bom dosegel! Tedaj ti pa ne bo dobra predla!≪

Kregec ga je miril. Ko se je nekoliko pomiril, je prosil godca, naj mu opiše ves pogreb.

Rad mu je ustregel in mu vse povedal. Bilo je nekako tako:

Meglena in deževna je bila binkoštna nedelja, ko so Rezo pokopavali. Pot je bila umazana in blatna. Megla je bila gosta in dolgočasna. Tisti dan je bil pač tak kakor življenje uboge gluhonemke, ki ni nikoli poznalo solnca.

Za njenim pogrebom so korakali samo Kregec, njegova mati in nekaj starih ženic.

Župniku se je mudilo. Moral je še h krščanskemu nauku. Ko so grobarji spustili krsto v zemljo, se je pripetila mala nezgoda, katero je pa Kregec Poldetu zamolčal. Krsta se je namreč obrnila.

Zavoljo tega so starke, ki so spremljale pogreb, pričele takoj šušljati. Menile so, da bo zato župnik krsto še enkrat blagoslovil. Prepričane so bile, da je to zelo slabo znamenje in da bo zadela nesreča nekoga, ki je bil z rajnico v stiku. Zdaj so vedele, da je to Boštjan, ki jo je pahnil v nesrečo.

Rezinega otroka so pokopali na neblagoslovljeni zemlji, ker še ni bil krščen. Tako je ležalo drobno trupelce ločeno od svoje bedne matere.

Ko so pogrebci odhajali, so pač takoj pozabili na mrtvo. Komu je pač bila mar gluhonema Reza? Kdo naj si ohrani v spominu sirotno, polblazno deklo?

Godec je opisal prijatelju pogreb in se še nekaj časa z njim pomenkoval. Pa je moral kmalu oditi. Paznik je pričel rožljati s ključi.

Jetnik je ostal sam. Ko je Kregec zaprl za seboj vrata, je Polde takoj spet zapadel v staro žalost. Stiskal je pesti in si rval lase. Hotel se je uničiti z lakoto. Obupal je. Nekaj dni je vztrajal, a potem je spet pričel jesti.

Neko noč ga je zgrabila posebno huda bolečina. V nekaki vročici je potegnil trak iz spodnjih hlač in se hotel kar nanj obesiti. Na srečo se je trak pretrgal in mladenič je telebnil na tla.

V ječo je pritekel ječar in ga ozmerjal. Ker je bil dober človek, ga ni naznanil zaradi poiskušenega samomora, čeprav ni storil po postavi, ki zahteva, da se mora tak primer ovaditi.

V Poldetovi duši je ostala nema bolečina. Bil je one vrste človek, ki ljubi samo enkrat v življenju in ne more nikoli pozabiti.

Ko je stopil pred sodnike, je bil pripravljen na vse. Najrajši bi bil videl, da bi ga zaprli v popolno samoto in ga pustili v miru.

Zagovarjal se ni preveč. Ko je zagledal Boštjana, mu je takoj zavrela kri. Pričel ga je obkladati z morilcem.

Boštjan se je samo mirno smehljal in rekel:

≫No, le poglejte, gospodje sodniki, kakšen človek je to!≪

Fant se je pa motil. Tudi sodniki so ljudje, in sicer mnogo previdnejši in izkušenejši kakor kdo drugi. Na to Boštjan ni pomislil. Predsednik senata ga je ves čas samo opazoval in ko je izpraševal Poldeta, je hotel zvedeti vse podrobnosti.

Polde je začutil pod srcem nekaj pekočega, kakor bi ga bil kdo zbodel z ostrim nožem. Predsednik je bil pač kakor zdravnik, ki ne išče rane, temveč jo že pozna in gre takoj na delo, da jo zaceli.

Mladenič je začutil, da je najbolje, ako izpove vse in odkrije srce. Hudo mu je bilo kazati svoje občutke. Pa je naposled vendarle dal duška svoji bolesti. Vse je povedal o Rezi, o svoji ljubezni in o Boštjanu.

Predsedniku pa to ni bilo dovolj. Hotel je, da bi se fant kesal svojega dejanja, da bi potem dobil kolikor mogoče nizko kazen.

≫Tega pa ne morem reči. Kesam se pa ne!≪ je odgovoril Polde na dotično predsednikovo vprašanje.

≫Tri leta boš sedel!≪ je zagodrnjal Boštjan, ko so se odšli sodniki posvetovat.

Polde je molčal. Zdaj, ko je čakal svoje obsodbe, je na mah začutil silen nemir. Zazdelo se mu je, da ga bodo obsodili v večno ječo, da ne bo nikoli več zagledal svobode. Nemir je naraščal. Srce se mu je krčilo. Najrajši bi kar samega sebe raztrgal ali pa pobegnil pred vsem svetom — kam, sam ni vedel.

Tedaj se mu je pojavila v spominu njegova uboga Reza. Videl jo je, kako se bolno smehlja in ga gleda. Razburjenje se je poleglo, a vedno globlja žalost ga je tlačila.

Kakor nepričakovano so se odprla vrata in na pragu so se pojavili sodniki.

Predsednik je resno gledal predse. Vsakdo bi se bal tega sodnika z obrazom, ki je bil mrtev kakor maska. Le dobre rjave oči v njem so živele. Nihče bi ne bil mislil, da je ta sodnik velik človekoljub.

Počasi je čital sodbo.

Polde je bil obsojen samo na tri mesece ječe. Olajševalna je bila zanj okoliščina, ker je storil zločin zato, da bi zadostil pravici, kar sme storiti zgolj sodišče, a ne posameznik.

Polde je bil mahoma ves preživljen. Mesec dni je že sedel. Torej bo moral še dva meseca ostati v ječi.

Boštjan je bil pa jezen. Že v mestu se je napil in se jezil, da na svetu ni nikake pravice.

                                                                          *

Ko se je Polde vrnil iz zapora, je bil na videz miren. Župan ga je spet sprejel za hlapca. Rad ga je imel, ker je bil res delaven in priden fant. Le še bolj molčeč je postal in samo Kregca je obiskoval. Pa tudi njemu ni nikoli povedal, da še ni pozabil zločina, ki ga je Boštjan zakrivil nad njegovo izvoljenko, in da se to ne bo nikdar zgodilo.

Rezina smrt je pač najmanj bolela Hrastarjevega Boštjana. Da, on je bil zadovoljen, da je dekle umrlo. Tako je bil rešen vsake odgovornosti in sitnosti. Treba mu ni bilo skrbeti ne zanjo ne za otroka. Vedel je, da bi Polde ne odnehal, če bi Reza živela, in bi moral on, Boštjan, plačevati zanjo in za otroka.

Zdaj se je pa vsem skupaj ognila.

Boštjan se je šel takoj spet ženit k Cilki, ki je imela vse že pripravljeno.

Cilka ga je prej še kolikor toliko trpela. Zdaj se ji je pa kar zagabil, ko je spoznala, da ga ni niti najmanj zresnila smrt uboge sirote. Pa mu ni mogla pokazati drugega kakor svoj prezir, za katerega se je Boštjan toliko brigal kakor za lanski sneg. Besedo je imel pač stari Trojan in ta je ostal pri obljubi. Sklenili so, da napravijo poroko po veliki noči.

Polde in Boštjan se dolgo nista srečala. Polde se je Hrastarjevega ogibal. Nekoč sta pa vendarle skupaj zadela. Kakor ris se je pognal Boštjan proti Poldetu. Hotel ga je pretepsti. Polde je zbežal, ker mu ni dišal spet ričet, na katerega je komaj nekoliko pozabil.

Pa ga je pričel Boštjan zmerjati:

≫Šleva ciganska! Ti boš mene z nožem zavoljo tiste tvoje mutaste vlačugarice, nad katero sem se pijan izpozabil! Le pridi mi pred oči! Bova že pregledala svoje račune!≪ Polde je škripal z zobmi. Dvignil je pest. Oči so se mu divje svetile. Že se je hotel obrniti in se pognati v Boštjana, pa se je premislil. Kakor iskra se je vnela v njem spet nova misel na maščevanje, ki jo je zanetil Boštjan sam s svojimi besedami. Toda rekel ni ničesar. Odhitel je proti županovim in pričel delati kakor vedno. Misel, ki se je v njem pojavila, ga pa ni zapustila, vedno jasnejša je postajali in Polde je bil še bolj zamišljen kakor doslej.

Zavladala je soparna poletna noč. Nebo je bilo jasno. Zvezde so nizko visele, da bi jih človek kar klatil.

Pozno je že bilo, ko se je nekdo počasi plazil proti Hrastarjevemu gumnu. Bil je Polde. Popoldne je begal po polju, mislil na nesrečno Rezo in na zaničevanje zlobnega Boštjana. Ni se mogel potolažiti. Glasno se je jezil nad njim, ki ni samo posilil njegove ljubljenke, temveč še po smrti ni prizanašal njenemu spominu. In tedaj je zakričal v poletni dan tako glasno, da se je sam prestrašil svojega glasu in se boječe ozrl, če ga kdo ni slišal: ≫Berač boš, berač kakor jaz! Gorečega petelina ti spustim na sleme vaše hiše. Tvoj stari je ni zavarova , ker ja prevelik skopuh. Pa naj vama vse pogori! ≪

In zvečer je že odšel izpolnit svojo grožnjo.

Zvezde so mirno sijale nad vasjo. Mežikale so mu, kakor bi ga hotele svariti.

Požigalec pa ni videl zvezd. Ogenj divje jeze je čutil v sebi in ta žar je preslepil vse druge plemenite misli.

Ko je dospel do skednja, je potegnil iz žepa pest slame in perišče smole, ki jo je nabral popoldne po smrečju. Podložil je smolo pod slamo in vse skupaj zbezal v špranjo pri vratih. Prasknila je beglica in obliznila slamo. Naslednji hip je dosegel plamen slamo na skednju, ki se je takoj vnela. Goreči petelin je zaprhutal in hušknil z gumna na hišo, ki je stala takoj zraven.

Požigalec je izginil v noč.

Stari Hrastar je prvi opazil požar skozi okno. Takrat je pa že gorela hiša, ki je bila s slamo krita.

Starec se je tisto noč slučajno prebudil in pogledal okoli sebe. Čudno se mu je zdelo, da je bilo zunaj tako svetlo. Opazil je, da je skedenj že skoro uničen. Takoj je vedel, da mu gori streha nad glavo. Zbudil je sina in hitel klicat sosede.

Potem je legel v travo pred hišo in gledal ogenj. Drugi so spravili iz staje živino. Starec je ni premaknil. Samo mrmral je in otožno strmel v plamene, ki so uničevali dom, ki si ga je postavil pred tridesetimi leti.

Trdosrčni starec je začutil, da trpi. Nikogar ni ljubil razen sina in svojega doma. Zdaj so pa ta dom uničevali brezobzirni plameni. Skakljali so po strehi, plesali, kakor bi ga zasmehovali, in se spajali v žareči jezik, ki je sikal kvišku.

Ljudje so se zbrali pač prekesno, saj je Hrastar sam prepozno opazil ogenj. Njegova domačija pa je bila za streljaj oddaljena od drugih.

Prihiteli so tudi gasilci, a kaj, ko se ni dalo ničesar več rešiti. Vsi so se izpraševali, kdo je požigalec. Oblastva so poizvedovala. Ugotoviti niso mogla ničesar.

≫Nihče drugi ni zažgal kakor Polde, tisto seme hudičevo! ≪ je takoj osumil fanta Boštjan. Orožniki so ga šli iskat. Izpraševali so ga in vzeli s seboj. Sodišče ni spravilo ničesar iz njega. Trdil je, da je usodno noč spal na županovem hlevu. Zaslišali so berača Cizo, ki je tudi takrat tam prenočeval. Ded se je prebudil baš potem, ko se je Polde vrnil s svojega nočnega izleta, se vlegel ter pričel počasi vleči dreto, da je premotil prebujenega berača. Ciza je povedal, da je Polde drnohal kakor polh.

Župan ni vedel ničesar. Nasprotnih dokazov niso mogli izslediti. Verjeli so beraču in Poldeta izpustili.

7. poglavje

Stari Hrastar je bil zelo potrt. Hodil je okoli s sklonjeno glavo in skoro ničesar ni govoril. Kmalu po požaru je prišel nad Trojana in pričel priganjati, naj že napravijo poroko.

Trojanu se pa ni tako mudilo. Zavrnil ga je:

≫Vse bomo naredili. Zdaj bi moral sin kar k nam, če se vzameta. Ali naj še tebe spravim pod našo streho? Bodi no pameten. Popravi si najprej hišo. Naredi zidano stavbo, saj si bil pač toliko previden, da si jo dobro zavaroval?≪

≫Zavaroval je pa nisem!≪ je kar zajavkal Hrastar.

≫Tako-o!≪ je zategnil Trojan. ≫Torej se ti je tega škoda zdelo. Pa si čuden patron! Tudi meni se smili vsaka para. Za tako reč pa mora človek žrtvovati!≪

≫Menda zato ne boš razdiral poroke, če imam smolo in mi je pogorelo?≪

≫Bomo videli!≪ je odgovoril Trojan in Hrastar je s težko vestjo odšel domov.

Trojanu se zdaj ni nič mudilo. Ko se je peljal v mesto, se je oglasil pri sodišču. Poizvedel je v zemljiški knjigi, da je Hrastarjevo posestvo zelo zadolženo.

≫E, kako je dobro, če človek malo pogleda okoli sebe. Kar na slepo srečo bi jo lahko pošteno zavozil. Zato se je Hrastarju tako mudilo. Ali misli, da sem res tak brglez, da bom kar vse dal svoji hčeri in nič povprašal, kako je z njenim ženinom? Pošteno se mož moti!≪ je mrmral Trojan, ko jo je rezal od sodišča.

Zdaj se je spomnil, da je Hrastar mnogo zapravdal, saj se je vedno pričkal s sosedi za svet. Stari skopuh bi bil pač najrajši pograbil vso zemljo, kar jo je bilo okoli njegovega sveta. Večkrat je mejnik malo premaknil, kar pa ni ostalo tajno. Sosedje so tožili in izgubil je pravdo.

Sicer bi si bil možak opomogel, saj je bil tako skop, da so ga imeli že kar v pregovoru: ≪Ta je skop kakor stari Hrastar!≪ A za sina je vse dal, čeprav niti sebi ni privoščil.

Zdaj mu je vpepelil požar njegov dom. Posestvo je izgubilo na svoji vrednosti. Zato ga je še bolj skrbelo in želel je, da bi se sin čimprej dobro poročil, da bi z doto zamašil največje luknje, a ostalo polagoma izplačal.

Ko je čez tri tedne zopet potrkal pri Trojanovih, ga je stari hladno sprejel:

≫Kaj boš pa ti povedal?≪

Zabolelo ga je. Saj je vendar starec vedel, da prihaja zaradi ženitve. Toda jo je požrl, čeprav težko, in se posili nasmehnil:

≫Vidiš ga! Kaj se vendar šališ? Saj veš, da smo stari in da bo treba vzeti v roke rožni venec in ga zamenjati za plug. Kdaj bomo pa naredili svatbo?≪

≫Veš kaj, Hrastar, spoštujem te, saj si priden kmet in rad delaš, toda z našo poroko ne bo nič. Dekleta ne dam tvojemu sinu!≪

Hrastar se je prestrašil:

≫Menda ne boš snedel besede?≪

≫Snedel ali ne! Ti si mi lagal, ko si trdil, da tvoje posestvo dobro stoji, toda se maje kakor vetrnica.≪

≫Kdo ti je to rekel?≪

≫Ali me imaš za takega bebca. Šel sem in pogledal v zemljiški knjigi. Sam veš, da ne morem kar takole dati svojega edinega otroka. In v tistih bukvah je črno na belem, da je Hrastarjevina zadolžena nič koliko.≪

≫Če sem nesrečen, naju vendarle ne boš pustil na cedilu? Mlada bosta pridna. Delo jima gre dobro izpod rok. Fant je res zdaj nekam neroden, no, zakon ga bo hitro izpametoval. Krepko bo pljunil v roke, ti boš malo pomazal z doto in dobro bo šlo! Kmalu bomo spet na konju!≪ je hitel Hrastar. Kar suha usta je imel, tako težko je govoril. Čutil je, da ga nekaj duši in s silo je trgal stavke iz sebe.

Trojan je pa ostal trmast:

≫Ne rečem, da bi se tvoj sin ne poboljšal, toda zdaj ni med prvimi, če bi bilo posestvo brez dolga ali če bi hiša ne pogorela, no, potem bi se že še dalo govoriti! Toda zdaj je drugače. Nazadnje bom pa imel Cilko doma in še kup otrok. Ne boš!≪

Boštjan je sedel poleg očeta. Njegove oči so iskale Cilko. Ni je bilo na izpregled. To ga je dražilo. Ko ga je Trojan tako slabo ocenil, ga je popadla jeza. Kar zarohnel je:

≫Oče pojdiva! Še iskali bodo takega ženina! Mi se nikomur ne ponujamo! Naj pa vzame tistega beraškega godca, saj ona menda, zna dobro peti in mu bo lahko pomagala, ko pojdeta po svetu! Naše posestvo še vedno stoji in bo stalo, čeprav nikoli ne pride Trojanova hči k nam kot za nevesto!≪

Starec je prebledel:

≫Ti smrkavec mlečnogobi, zdaj si si pač za vedno zaprl vhod k nam! Glej, da se pobereš! Cilka bi te pač vzela le, ker sem jaz hotel. Za tebe ji še nikoli nič ni bilo in ji tudi ne bo! Godec te pa nič ne briga. Ne maram ga, toda pošten človek je!≪

8. poglavje

Cilka je upala, da bo oče zdaj miroval. Oddahnila se je, ko je Boštjan zaprl za seboj vrata. Bila je prepričana, da bo za enkrat z ženini mir.

Trojan si je pa mislil svoje. Hčer je hotel že zato omožiti, da bi ne ostala sama do njegove smrti in da bi potem res ne postala Kregčeva žena, kajti vtepel si je pač v glavo, da godec ni zanjo in da bo vse življenje nesrečna, če postane njegova.

Starec jo je nekaj časa pustil. Zamišljen je hodil okoli hiše in malo govoril. Potem se je pa spet pričela stara pesem. Prigovarjal ji je, svetoval tega in onega ter trdil, da bo vse drugače, če si izbere fanta, ki bo imel nekaj pod palcem in bo tudi dobra moč pri hiši, ki bo enkrat njena.

Poslušala ga je in molčala. Ker ni nehal, se je pričela braniti:

≫Oče! Ali ni dovolj, da imamo sramoto s Hrastarjevimi? Vsi se nam smejejo, ker ste zaradi premoženja razdrli zaroko, saj sem bila že oklicana in skoro poročena. Sicer sem zadovoljna, da se je razdrlo, a ljudem ne morem zavezati jezikov.≪

≫Kaj me brigajo jeziki? Samo da dobiva pravega ženina, pa se boš poročila in mir besedi! Sapramiš, da se boš!≪

Jezno je udaril z nogo ob tla in jo preteče pogledal.

Cilka mu ni več ugovarjala. Vedela je, da bi ga še bolj ujezila. Ker je bil nagle jeze, bi jo lahko še udaril, saj jo je večkrat natepel, če mu je količkaj ugovarjala. Ženske je vedno podcenjeval. Smatral jih je za nekaj nižjega. Tudi svojo rajnko ženo je prav tako cenil, zato ni nič preveč lepo z njo ravnal. Je bil pač take narave.

Kregec je vse to vedel. Vedel je, da pritiska stari, naj se Cilka omoži in da hči zavoljo tega mora trpeti. Še vedno jo je ljubil kakor prvi dan svoje ljubezni.

Ta ljubezen se mu je pa dozdevala vedno bolj daljna, vedno nedosegljivejša.

Ko je premišljal o svoji usodi, se mu je na mah zazdelo najbolje in najpametneje, če se sam poroči. Prepričan je bil, da Trojan potem ne bo več Cilke silil v zakon. Upal je, da se bo svoje žene navadil, čeprav je ne bo tako ljubil kakor svojo Cilko. Življenje je pač hudo in moramo ga vzeti, kakršno se nam nudi, če ga sami ne moremo predrugačiti.

Kregec je imel nekaj zemlje S čevljarjenjem je precej zaslužil in pa z muziciranjem po svatovščinah, tako da bi lahko preživljal skromno družinico. Saj je tudi res potreboval gospodinjo, ki bi mu kaj uredila in vodila gospodinjstvo, ki je bilo vse narobe.

Sicer je imel še mater. Toda sirota je bila vedno bolehna in ni mogla vsemu kaj.

Cilko je smatral zdaj za nekaj, kar ne bo nikoli njegovo, najsi se še tako trudi ali pa če vse skupaj pusti. Zato je postal nekam površen. Včasi se ga je kar pošteno nalezel. Tedaj je postal ves mehak in ginjen. Vlegel se je pod lipo pred hišo in pričel prepevati zaljubljene pesmi ali pa igrati na svoje gosli. Ljudje, ki so ga tedaj slišali, so rekli, da je žalosten, ker njegove gosli jokajo.

Zaman je upal, da bo v pijači pozabil na ljubezen. Cilkina podoba je še jasneje zalebdela v njegovi duši.

Nekdaj je omenil v krčmi svojemu znancu Tilnu:

≫Nehati bom moral. Bojim se, da se bom res zapil in izgubil. Že mati so opazili, da preveč krokam. Oženiti se bom moral, ni drugače.≪

≫Pametno govoriš. Vidiš, to je prava beseda! Kdor je za zakon, naj se čimprej oženi. In ti si fant za zakonski stan. Tudi streho imaš in veš, kje bosta spala, pa kos zemlje imaš tudi. Če bo žena žalostna, ji boš pa zaigral in zapel, da ji bo laže v duši. Da, da, le oženi se, prijatelj! Jaz bom pa vedno sameval, ker sem samo ubog hlapec!≪ mu je odvrnil Tilen.

Izpraznil je kozarec in nadaljeval:

≫Ali si že kaj premišljal, katera bi bila zate?≪

Kregec ga je zamišljeno pogledal:

≫Ne! Na to pa nisem mislil, kako vendar, če mislim samo na Cilko, ki jo še vedno ljubim.≪

Tilen ga je zasmehljivo pogledal in zamahnil z roko.

Kregec pač ni čutil, da je tudi Tilnovo srce gorelo za lepo Cilko, čeprav je lazil za drugimi ženskami. Le približati se ji ni upal. Sicer je pa bil znan ženskar in pošteno bi jih skupil, če bi Izkušal priti z njo v dotiko.

Na mah je pograbil Kregca za ramo in mu rekel:

≫Veš, kaj ti povem? Za tebe bi bila tale Gabronova Marina. Ni napačna ženska, res ne!≪

Marina je bila vaška šivilja. Šepetali so o nji, da je precej lahka ženska. Kaj gotovega ni vedel nihče. Tilen je sam skrivaj zahajal k nji in imel z njo ljubavno razmerje. Ženiti se pa ni maral. Bil je prepričan, da nista za skupaj. Sploh je pa imel zelo nestanoviten značaj. Ni se maral vezati z zakonom, ker je vedel, da bi ženo kmalu zapustil.

Zdaj je svetoval Marino Kregcu. Upal je, da ga dekle vzame. O sebi je bil prepričan, da bo toliko pošten, da jo bo pustil pri miru, če se poroči. Obenem ga je pa veselila misel, da se bo Marine otresel, ne da bi imel kake težave.

Kregec je bil ta dan čudne volje. Vsako bi vzel, že zavoljo Cilke, da bi manj trpela, saj je vedel, kaj se godi na Trojanovem. Pričel je izpraševati Tilna o Marini. Hlapec jo je hvalil na vse pretege. Lagal je, da sta si še nekaj v sorodu in da bo tudi on prej omenil, da se Kregec zanjo zanima.

In godec je sklenil, da bo zasnubil Marino. Navidezno jo je poznal, saj ni bila napačna ženska, in prepričan je bil, da bosta lahko skupaj živela.

Če se je pa spomnil Cilke, ga je zabolelo srce. Toda zatiral je v sebi bolečino in si dajal pogum.

Tilen je res sam najprej govoril z Marino. Svetoval ji je, naj bo pametna in naj ne zavrže tako poštenega in dobrega snubca, kakršen je Kregec. Pripomnil je, da je zdaj med njima — Tilnom in njo — vse končano, da je zadnji čas, da se izpametujeta in pričneta resno živeti.

Marina se je nekaj cmerila.

Hlapec se je razburil:

≫Bodi pametna! Kaj hočeš z menoj? Pozabiva, kar je bilo. Misli na svojo bodočnost! Lepo boš živela poleg Kregca. Pa glej, da mu ostaneš zvesta in da ne boš pričela frčati okoli, kakor je tvoja navada! Dober človek je in lahko ga boš osrečila, če boš hotela.≪

Našobila se je in mu pokazala hrbet. Pa je bila lahkomiselna kakor Tilen. Ko je odhajal, sta se že pobotala. Obljubila mu je, da bo poročila muzikanta.

Ko ji je pri slovesu stisnil roko, ga je čudno pogledala.

≫Ta baba je vrag! Menda vendar ne bo še v zakonu silila za menoj? ≪ je mrmral Tilen, ko je hitel čez travnik.

Kregec se je kmalu oglasil pri Marini. Kar takoj sta vse uredila. Sklenila sta napraviti poroko že v teku štirinajstih dni.

Pričelo se je mrzlično pripravljanje za svatbo.

Kregec je hodil okoli kakor v morečih sanjah. Vesel je bil in žalosten obenem. A ni si vedel drugače pomagati.

Marino je večkrat zalotil, ko je zamišljeno strmela s poročno obleko v naročju skozi okno.

In naposled je prišel dan poroke. Povabila sta tudi Tilna.

Kregec pa ni ničesar slabega mislil. Imel je vse ljudi za poštene. Niti sanjale se mu ni, da je imela njegova nevesta prepovedano znanje s Tilnom.

Ko je sedela Marina poleg ženina, je začuden opazil, da ji sili pogled vedno za Tilnom. Če ga ni bilo v sobi, je takoj vprašala zanj.

Ko so bili svatje nekoliko dobre volje, so zaplesali.

Kregec je sam odšel na zrak. Dušilo ga je. Tako mučno in tesno mu je bilo. In srce ga je bolelo, kakor bi ga ščipale nevidne klešče.

Počasi je korakal po travniku in gledal v nebo. Visoko v daljavi je zasijala nova, svetla zvezda. Nasmehnila se je:

≫Morda me vendar čaka košček sreče? Morda je ta zvezda moja?≪

Komaj se je porodila misel, je zvezda ugasnila. Počasi in tiho se je vračal. Ko je šel ob češnji za hišo, je videl, da sloni tam Marina. Poleg nje je bil Tilen. S hrbti sta bila obrnjena k njemu. Čul je Tilna, ki ji je rekel:

≫Rekel sem ti že, da bodi zdaj pametna. Kaj laziš za menoj ven, saj se Kregec takoj vrne! On je poštenjak. Vesela bodi, da si ga dobila! Mene pa pusti!≪

Zdaj se je godcu na mah vse razjasnilo. Hudo spoznanje mu je presunilo srce. Najrajši bi glasno zakričal od bolečine. Takoj prvi večer zakona je moral nehote slišati, da žena sili za drugim.

Žalosten se je vrnil med svate. Opil se je, da sam ni vedel, kdaj ga je žena spravila v posteljo.

Tako je praznoval nesrečni Kregec svojo poročno noč.

Po tej poroki se staremu Trojanu res ni več tako mudilo, da bi omožil hčer. Zavoljo godca je bil zdaj pač brez skrbi in oddahnil se je, ko je zvedel, da je za njegovo hčer izgubljen. Nekaj časa je spet pustil Cilko pri miru.

Ona je pa dobro poznala svojega očeta. Vedela je, da bo le nekaj časa miroval. Bil je pač ponosen in mogočen, želel je imeti zeta pri hiši in vse urejeno, preden zatisne za večno svoje oči. Svojo zemljo in svoje bogastvo je ljubil bolj kakor srečo svoje edinke. Bil je suženj svojega imetja in hotel je vanj s zasužnjiti tudi druge.

Ker se Cilka ni kmalu poročila, je bil Kregec vesel. Upal je, da zdaj stari miruje, in to je bilo njegovo zadoščenje.

Sam je ostal nesrečen. Njegova Marina je bila pač vedno stara. Niti sramovala se ni preveč pred njim. Za Tilnom je sama stikala. Mladenič se je je pa odslej izogibal.

Godec je molčal. Vedel je, da je splaval v deročo reko, ki ga nese dalje in dalje. Slutil je, da prileti enkrat njegov čoln ob skalo in se razleti. In tega se je bal. Prepričan je bil, da bo Tilen enkrat spet podlegel njenemu čaru in da bo on, njen mož, doživel očitno sramoto, ko se mu bodo rogali ljudje in kazali s prstom za možem, ki ga žena za hrbtom vara.

Tega se je bal in molče je trpel.

9. poglavje

Minilo je osem let.

Čevljar Kregec je še vedno godec. Zdaj ni več tako osamljen. Dva sina ima, sedemletnega Mihca in šestletnega Frančka.

Njegova prijazna hišica še vedno stoji tam ob reki.

Nedeljsko popoldne je. Solnce sije. Žarki se igrajo po polju, skačejo čez vrhove visokih lip in se zrcalijo v vodnih valovih.

Reka se smeje. Valovi šume prijazno in vabljivo.

Kregec sedi pod lipo. Skoro nič se ni izpremenil. Njegov obraz je zamišljen in resen.

Poleg njega sedita sinova in ga gledata. Oglasi se Mihec:

≫Oče, kajne da je bila včerajšnja svatovščina taka, kakršna še nikoli nobena v naši vasi? Sosedov Urbanek mi je danes tako rekel.≪

Kregec mu mirno odvrne:

≫Da, da, res lepa je bila!≪

≫Zakaj pa niste včeraj na svatbi zapeli? Večkrat pojete doma in na svatovščinah. Včeraj ste pa samo svirali na gosli in harmoniko ste trikrat potegnili. Zapeti pa niste hoteli≪, je nadaljeval Mihec.

Oče ga je žalostno pogledal:

≫Fantič! Ne brigaj se zame! Mene si pač videl, a sebe si pa kar pozabil. Čakaj, bom jaz malo povprašal, ne pa ti, ki nimaš pravice, da bi povpraševal očeta kakor kak orožnik. Najrajši bi ti nategnil ušesa, saj zaslužil si, da bi ti jih! Že dve leti imaš trobento, pa še vedno tako slabo igraš nanjo. Tisočkrat sem ti že rekel, da moraš sekati vanjo z jezikom in lomiti glas kakor kača: ,Sik, sik, sik!' Ti si pa nekaj godel in cvilil kakor maček, če mu stopiš na rep. Kar sram me je zate, tako ti povem!≪

≫Kajne oče, jaz sem se pa bolje odrezal?≪ se je vsilil Franček.

Kregec mu je pomežiknil in odvrnil:

≫Tudi ti si ga polomil. Prezrl si znak za ponavljanje. Ali si že pozabil, kje se mora repetirati? E, koliko sem se sam trudil, da danes obvladam skoro vsa godala in pihala! Vidva imata pa premalo veselja, sicer bi se bila bolj potrudila in res dobro svirala.≪

≫Kaj tisto! Svat je vendarle niso opazili, da sem slabo igral≪, je ugovarjal Mihec.

≫Vidiš, ti že ne boš umetnik, če boš tako mislil! Če kdo opazi ali ne, ti moraš dobro igrati! Za sebe moraš svirati, ne za druge ljudi!≪

≫Ne razumem vas!≪

≫Še marsičesa ne boš razumel. Človek svira zase, za svojo dušo, da je mirnejša in srečnejša. Ko boš večji in če boš res umetnik, boš sedel zvečer pri svojem instrumentu. V samoto boš šel z njim in igral sebi in božji prirodi okoli sebe. In tedaj boš najlepše igral, saj ne boš igral za denar, zato boš sviral iz srca.≪

Godec se je zamislil.

Otroka sta hitela k reki.

Muzikant je pa mislil na poroko prejšnjimi dne. Že je hotel odreči svojo godbo, pa so ga vendarle pregovorili, da je s sinoma nekajkrat zaigral na svatovščini svoje Cilke, ki je poročila starega Bregarja.

Otroka je kmalu pospremila mati domov, a on je ostal in sam igral.

Da, da, moralo je priti. Cilka je res dolgo zavlačevala. Naposled je ubogala očeta, ki je spet pričel pritiskati nanjo, da se mora poročiti.

Kregec je s svojima sinoma povsod vzbujal zanimanje. Paglavca sta komaj videla čez mizo, pa sta že dobro svirala. Zato si je želel tudi Bregar postaviti se s to godbo. Kregec je pristal in zdaj misli samo na Cilko. Nehote misli. Vsak spomin nanjo se mu zdi grešen, bori se s svojimi mislimi, ki se vedno spet vračajo. Kako lepa je bila v svoji obleki. Prav te dni je dovršila sedem in dvajseto leto starosti, pa je ostala vendo taka, kakršna je bila pred osmimi leti. Nič se ni izpremenila.

Mirna je sedela med svati in bleda je bila, toda prijazna. Nihče ni mogel trditi, da je žalostna. Njega dolgo ni pogledala. Le tedaj se je ozrla vanj, ko je zasviral na svoje gosli. V njenih očeh je videl vso njeno veliko ljubezen in samoodpoved.

Da, da, Cilka je ostala v njegovem srcu. Izbegaval je njeno sliko, hotel jo je iztrgati iz sebe, plašil se je, češ, da ne dela prav, ker je taka ljubezen grešna, saj niti misliti ne sme več na dekle zdaj, ko je poročen. Pa je bila vendarle misel močnejša. Vedno se je spet vračala. In to ga je bolelo.

Na svatovanju je sviral kakor v hudih sanjah. Slike njegove prve ljubezni so se vrstile pred njim. Lok je kakor v bolnem zamaknenju taval po goslih.

In ko je nehal, je opazil, kako mu starikavi ženin veselo kima:

≫Znaš pa, Kregec, kar je res, je res! Ti si rojen muzikant.≪

≫In zato bodi vesel, da si muzikant ostal!≪ ga je zbodel stari Trojan.

Nekaj ga je zabolelo. Najrajši bi bil odšel. Pa se je premagal in mirno obsedel.

In potem mu je prišla misel na pijačo. Hotel se je opijaniti. Pričel je vino zlivati vase. Pijan ni postal. Jesti ni mogel. Premagoval se je.

Otroka sta se vrnila od vode in mu prekinila premišljanje.

≫Oče so žalostni. Zapojva in zaigrajva tisto njihovo, ki so jo nama zložili! ≪ je predlagal Mihec.

Saj res. Oba skočita domov, eden prinese klarinet, drugi vijolino. Mirno obstaneta pred očetom in zaigrata. Vmes pa zapojeta:

≫Midva sva vesela fanta, sva najmlajša muzikanta, če zapoje klarinet, zavrti se kar ves svet.

Veselo vriskava in igrava, očeta našega rada imava, saj naju lepih pesmi uči, ko ptič za mladičke za naju skrbi. ≪


Kregec se jima je nasmehnil:

≫To sta dobro zapela in zaigrala.≪ Vstal je in šel z njima k reki.

Mračilo se je. Vzel je Mihcu gosli. Sedel je na breg. Zarja je krvavela. Zagledal se je v reko, ki je bila kakor krvava.

Tudi on je čutil v sebi valovanje. Vse ga je gnalo in sililo dalje v objem življenja. On je pa ostal doma. Boril se je s silo, ki ga je gnala po svetu. Obvladal jo je.

Potegnil je po strunah. Komaj slišno je zadonela pesem. Božajoči glasovi so zatrepetali in zaplesali okoli njega.

Strmel je na reko.

In tedaj se je spomnil na svojega deda. Bil je ribi in godec. Trdili so, da mu je Kregec podoben kakor jajce jajcu. Rad je imel svojega starega očeta, ki je znal samo nategovati meh in peti domače popevke.

Pa še v nečem sta imela ded in on nekaj sličnega. Oba sta imela enako smolo v zakonu. Tudi babica ni bila dedu zvesta. Mož je mnogo pretrpel, kakor je Kregec kesneje zvedel.

Včasi je godec poizkušal opravičiti nezvestobo svoje žene. Spet je pričela s Tilnom ljubimkati. Dejal si je, da je pa Tilna ljubila pred njim. Ko je pa pomislil na sinova, se je razburil:

≫Dva otroka ima. Mati je. Dvajset let tudi ni več stara. Ni je ne opravičuje, da bi ne mogla brzdati svoje vroče krvi. Da, dve nedolžni dušici ima, pa še nori okoli. Vrag jo je obsedel!≪

Otroka se lovita po travi.

Kregca spet zapelje misel na Cilko. Sam s svojimi mislimi se pogovarja:

≫Da, ljubila sva se. Šele včeraj je postala žena drugega. Stari me je brezobzirno klical, naj pridem za godca. Menda je mislil malo ponorčevati se z menoj in me ponižati pred svati.

Jaz sem pa šel in sviral.

Kako rad igram! Tudi Cilka je ljubila mojo muziko. Ej, kako sem ji igral včasi! Vem, ne bo me pozabila. Tisti glasovi so se ji vcepili v srce, kjer so odmevali in se razbobneli.

Cilka me ni pozabila in jaz nisem pozabil nje. A sinoči sem moral prestati hudo preizkušnjo. Tam je sedela kakor nedolžno jagnje poleg drugega. Jaz pa blizu nje, ne da bi ji smel pomagati in migniti s prstom. Prepad je zijal med nama in bo vedno zijal. Ta prepad se vedno bolj širi. Najprej je stala med nama samo moja žena. Zdaj je še njen mož. Midva pa morava biti močna in zvesta morava biti vsak svojemu tovarišu, ki sva mu pred oltarjem obljubila zvestobo.

Ljubezen! Ljubezen! Večno lepa si in večno mlada. Svoje izvoljence pa trpinčiš, kolikor moreš! Često jih ločiš za vse življenje!

Pa ta moja žena Marina? Nikoli se nisva približala drug drugemu. Da, jaz sem poizkušal, a ona ne. Tujca sva se srečala in poročila. Tujca si ostaneva. Ljubezen naju ni hotela združiti. Nisva za skupaj. Jaz sem hotel, da bi bila vsaj lepo prijatelja, pa me je zavrnila.≪

Počasi se je pomiril. Vstal je in šel proti domu. Preden je prestopil vežni prag, je zagledal Marino.

Tako tuja kakor še nikoli se mu je zdaj zazdela.

Počasi je prihajala mala debeluška, polnih oblik, velikih, sivih oči Ko je zagledala svojega moža, se ji je čelo zmračilo.

Kregec jo je počakal. Zagledala je v njegovi roki gosli ter mu zasmehljivo rekla: ≫Ali se spet vadiš? Ali ni škoda časa za te neumnosti?≪

≫Bolj ne kakor tvojega za drugačne neumnosti.≪

Ona je zardela.

Vedel je, da se Marina poglablja vedno bolj v blato strasti. Ni ji mogel pomagati. Še otroka je nista mogla pridržati.

Oba sta šla v hišo.

Ona je mislila samo na Tilna. On je bil pravi fant. Kako je z njo plesal! Kar na rokah jo je nosil. Drugi fantje niti plesati niso marali z njo. Vsa vas se jeje pričela počasi sramovati. Prešestnica se je pa vsem smejala. Tilen je bil zanjo vse. Pila je z njim in divje plesala ter mu zagotavljala ljubezen.

Tilen se je dolgo boril. Naposled je zmagala strast, ki je bila močnejša kakor on in Marina. Nekdaj je pa upal, da se bo ženska spametovala. Zdaj ga je pa potegnila za seboj v močvirje.

Ker se otroka še nista vrnila, je šel Kregec gledat k vodi. Kmalu sta prihitela in se pohvalila, da sta ujela tri ribe.

Vrnili so se v hišo. Ves večer nista mož in žena izpregovorila niti besede več.

10. poglavje

Trojan je svoje dosegel. Starec je res že kar vidno pričel pešati. Ker je čutil, da ne bo več dolgo, je prisilil hčer, da se je ozrla za ženinom. Zdaj ni bilo drugega kakor Bregar. Prej je še marsikdo vprašal. Oče je vsakogar zavrnil, odkar se je Kregec oženil. Sicer je hčerki večkrat omenil tega ali onega, toda ni je ni priganjal. Eden ni bil dovolj bogat, drugi je bil premlad, tretji ni bil na dobrem glasu. Starec je slušal hčer.

Naposled je pa spoznala, da si je slabo postlala. Kajti kakor hitro je Trojan začutil, da hitro peša, ga ni mogla nobena reč več odvrniti od tega, da bi hčere ne prisilil, da se poroči. Ker je vedel, da si sama ne bo nikogar izbrala, če ji še tako prigovarja, naj se za koga odloči, je kar sam opravil. Na lepem je dejal:

≫Zdaj imaš pred ženini mir. Pripravi se na možitev. Kaj hočeš z mladimi smrkavci? Bregar je še krepek mož. Pri meni te je zasnubil. Nisem mu odrekel. Čemu neki? Tako posestvo ima, da ga je človek vesel. Star pa tudi še ni. Kaj to, če gre v šestdeseto? Jaz jih imam na sedemdeset, pa sem še vedno fant od fare. Le ta vražja naduha mi nagaja. Ta me bo spravila. No, nekaj pač mora biti vzrok, da človek zleze na drugi svet.

Vedno sem upal, da bom še videl plesati vnučke okoli sebe, kajti moškega potomca si želim, kakor ne vem kaj na svetu. No, rodili se bodo, ko bom ležal že v grobu. Bregar je še tič. Še sama ne veš, kako boš zadovoljna z njim.≪

Cilki se niti sanjalo ni, da bo oče prišel in ji ponudil Bregarja za moža. Ker je pa vedela, da ne bo nič pomagalo, če se še tako protivi, je pristala. V očetovih besedah ni bila sama prijaznost, temveč tudi grožnja kakor včasi.

Nadaljeval je:

≫Jaz sem te poslušal in zato sem te pustil. Zdaj je drugače, zdaj bom kmalu rajnki. Morda se danes v srcu jeziš nad menoj. Ko te bo pa minilo, boš vesela, da imaš takega moža. Menda si že spoznala, da je tista mlada zaljubljenost sama neumnost. Srečna boš še in morda postaneš enkrat še mati županja.≪

Ona je molčala.

Tako se je zgodilo, da je poročila Cilka Bregarja, človeka, o katerem si ni mogla nikoli misliti, da postane njen ženin.

Dan po poroki je sedel novopečeni ženin Tomaž v hiši. Vesel je bil, da se je tako dobro oženil. Združili sta se dve veliki trdni kmetiji. Stari Trojan je bil zadovoljen in srečen, saj je bil ženin trezen in pameten človek. O tem, da se ga bo hči že navadila, ni oče prav ni dvomil. Tomaž je bil pa srečen, kakor še nikoli ne, saj je ljubil nevesto, ki bi mu jo še kak mladenič zavidal.

≫Današnji dan je še vedno praznik!≪ je modroval Bregar in bobnal z rokami po mizi. Počasi je segel v predal stare omare in privlekel na dan ocvrtega piščanca, ki je ostal še od prejšnjega dne. Slastno je obiral debelo bedro in ga zalival s cvičkom ter se veselo smehljal.

Včasih se je ozrl na svojo mlado ženo. Srce mu je kar poskakovalo. Zasukal bi se z njo po sobi in zavriskal kakor mlad fant!

Ona se ni brigala zanj. Vedel je, da ga ne ljubi. Sama mu je priznala in mu omenila, da mu bo v vsem ustregla in da upa, da bo z njo zadovoljen.

Bregar jo je razumel. Dobro je vedel, da ga ne ljubi in da je zanjo prestar. Stari dren je vendarle upal, da ji vname srce. Babjek ni bil nikoli. Znal se je premagovati. Cilki ni zameril. Mislil si je pač, da ga bo kesneje še vzljubila, samo če bo z njo dober.

Mož ni bil niti hudoben niti napačen človek. Leta ga niso postarala. Nekaj svežega in mladostnega je imel na sebi.

Cilka ni o zakonu ničesar hotela razmišljati. Takoj prvi dan je pričela delati kakor ura in na ničesar drugega ni hotela misliti.

≫Pridi vendar in jej z menoj!≪ jo je povabil mož.

≫Nisem lačna!≪ mu je odvrnila, ne da bi prekinila delo.

≫Delo te bo še počakalo! Danes je šele prvi dan!≪ ji je odvrnil Tomaž.

Ona se mu je nasmehnila:

≫Jutri storjeno danes zamujeno!≪

Ni je silil. Le prijazno jo je pogledal. In prisedla je, da bi se mu ne zamerila že takoj v početku. Zazdelo se ji je, da bo ta človek z njo dober. Zato si ni marala nesreče še poslabšati.

Mirno sta sedela skupaj in se pomenkovala.

Tomaž je pravil ženi, kako bodo zdaj spet pričeli gospodariti, kaj bodo zdaj delali, ker je zadnji čas vse nekam zastalo.

Poslušala ga je in prikimala. Veselilo jo je kmečko delo. V obdelovanju zemlje je videla nekaj čudežnega. Rada jo je opazovala in se čudila življenju, ki je raslo iz nje. Ljubila je prirodo. Sama se je smatrala za njenega otroka. Ker je bila utrjena od trdega dela, je kar kipela zdravja in moči.

V sobo se je primajal hlapec Tilen. Prijazno se je smehljal mladi gospodinji. Ko ga je Cilka zagledala, jo je obšel zopern občutek. Ta človek se ji je zagabil, ko se je spomnila, da ljubimka z godčevo ženo.

Bregar ga je poklical k sebi:

≫Glej, da boš našo gospodinjo slušal kakor mene! Ne maram je ločiti od sebe! Njena želja, moja želja! Njena beseda, moja beseda!≪

Hlapec je nekaj zamomljal.

Gospodar ga ni poslušal. Nadaljeval je:

≫Tilen, zadnji čas sva slabo gospodarila! Manjkalo je pa dobre gospodinje, ki podpira tri ogle pri hiši. Zdaj jo imamo, hvala Bogu! Pošteno se bo treba poprijeti!

Čul sem, da uganjaš neke neumnosti, saj veš, kje in kaj. Če bom še kaj takega slišal, boš moral iti! Ne trpim govoric, da ima Bregar najbolj razbrzdanega hlapca v vasi!≪

≫Koga to kaj briga?≪ je zarenčal Tilen.

≫Briga ali ne briga! Jaz sem gospodar! Kruh ti režem. Ne zahtevam odgovora za denar, ki si ga zaslužiš, kajti tvoj je. Toda zavoljo svoje poštene hiše moram zahtevati, da živiš kakor drugi pametni in uvidevni ljudje!≪

Hlapec je nekaj zamrmral.

Gospodar ga je odslovil.

≫Povedal sem ti, kar sem ti želel povedati. Zdaj pa le pojdi delat!≪

Tilen se je nasmehnil. Poškilil je na gospodinjo, pokimal gospodarju in odšel. Ko je bil zunaj, se je zarežal, požugal s pestjo in zasikal:

≫E, pokažem ti razbrzdanega človeka! Ti pač babnic ne poznaš, saj si staro teslo! Zato jih pa bolje pozna hlapec Tilen, ki žal nima drugega kakor strastno srce, ki bi ljubilo do smrti noč in dan in divje vriskalo! Še tvoja babnica bo norela za menoj, da bo kar piskala! In tedaj bom jaz gospodar na Bregarjevem! Ti boš le na videz nosil hlače, v resnici jih bom pa jaz!≪

Tilen se je pa motil, ker je smatral pošteno Cilko za tako lahkomiselno, kakor je bila Marina. Fant pa ni poznal poštenih žen. Z Marino sta preveč norela. Kesneje si je jel domišljati, da pozna vse ženske in da so vse enake.

Pozabil je, da so pri nas na deželi še vedno poštena dekleta, ki so naš ponos in naša čast.

11. poglavje

Prav takrat, ko je Tilen klel in se jezil nad svojim gospodarjem, je godčeva žena pripovedovala možu, da se čuti nekam slabo in da se ji dozdeva, da ni več sama.

Kregec jo je pogledal. Nekaj težkega mu je bilo v duši. Pa se je dobričina premagal. Odvrnil ji je:

≫I, zibelka še vedno stoji! Jesti je tudi dovolj! če imamo za dva črviča, bomo imeli menda še za tretjega! Če je dal Bog zajčka, ne bo pozabil na deteljo, da bo imela živalca kaj jesti!≪

Glavno, kar je hotel omeniti, je rajši zamolčal. Ni se hotel izdati. Neprijeten občutek ga ni minil. Ko mu je žena povedala novico, ga je prešinila misel kakor blisk:

≫Zakaj mora to biti? Ta, ki se bo rodil, ni moj otrok! Jaz naj pa skrbim zanj in se mučim? Zakaj sem tako strašno nesrečen? Vsega se bom otresel! Ženo vržem kakor vlačugo iz hiše!≪

Takoj se je premislil.

Pred dušo mu je zaživel droben, nebogljen otročiček, ves siroten in beden. Spomnil se je, da bi naposled njegova žena ali njen zapeljivec še poizkušala nad otrokom grešiti in bi se dete niti nikoli ne rodilo, če bi Kregec pričel razsajati in ženi očitati greh.

Ne! Dobro ve, da dete ni njegovo, toda glasno ne sme tega povedati, zavoljo otroka ne, da mu kdo ne stori zlega! Kesneje bo že ženi povedal, kaj misli. A za zdaj bo molčal.

Marina se je oddehnila. Bala se je, da bi mož ne slutil in ji česa ne očital. Ko je zagledala njegove dobrodušne, žalostne oči, se je pomirila. Razveselila se je v duši:

≫Ničesar ne sluti, vse je dobro!≪

Ni se sramovala pred svojim možem. Le zadovoljna je bila, ker je bil tako slep, da ni ničesar videl. Ker ga ni ljubila, ga je podcenjala. Nikoli ni pomislila, da Kregec mnogo misli in da marsikaj prej opazi in zasluti kakor kdo drugi, saj je bil bistre pameti. Človeške značaje je dokaj dobro poznal. Včasi je opazoval ljudi med svojim igranjem na harmoniko. Marsikdo je pokazal pravo barvo šele tedaj, ko je bil pošteno pijan. Toda bili so tudi taki, ki so bili zares dobri ljudje in so se v pijanosti samo radi pohvalili, ker so bili trezni preveč skromni, da bi govorili o sebi.

Kregec je nekaj časa mirno sedel v hiši. Dolgo ga ni strpelo. Začutil je, da se mora rešiti tesnobe, ki ga davi, da jo mora raztrgati in se osvoboditi njenih vezi.

Odšel je iz hiše proti reki. S seboj je vzel harmoniko.

In tedaj je mahoma začutil, kako ga boli. srce.

Položil je mehovnico poleg sebe in se vlegel y senco košate vrbe.

Trenutno si je zaželel, da bi kar umrl, da bi ga umorila divja nepopisna bolečina in mu iztrgala dušo iz telesa. Potem bi pa minile vse muke in izginilo razočaranje.

Počasi se je pomiril. Spomnil se je svojih otrok, ki ju je zelo ljubil in skrbel za nju. Tegobne misli so se polagoma ublažile.

Ozrl se je v vrbo. Vsa gosta in košata je zelenela nad njim. Stezala je k njemu svoje viseče veje. V vejevju se je oglasil kos.

Kregec ga je poslušal. V duši mu je postajalo jasneje. Začutil je nekaj milega in s silo je zadrževal solze.

Pograbil je harmoniko. Objela ga je zasmehljiva razposajenost. Raztegnil je mehove in zapel z zvonkim glasom:

Veseli fanti je živel, radostno vriskal je in pel. Tri ljubice je fant imel, vsak dan na vas je k drugi šel! Trali, la-li, tra-la, la-la!

Potem je zapel o treh deklicah, fantovih ljubicah, ki so ga varale, saj so imele svoje izvoljence in so z njim kramljale samo za kratek čas. Fant je naposled spoznal, da je bil le on goljufan, zato je dekletom slovo dal in si izvolil lepi samski stan.

Kregec je postal naposled res nekam razigran. Priroda ga je oklepala vedno bolj in bolj, da je v nji laže prenašal svoje bolečine, čeprav jih ni mogel pozabiti.

In pa reka? Kako lepa je bila, kako rad je gledal v njene valove. Nikoli se je ni naveličal.

Tedaj se je s praga oglasila žena:

≫Pojdi v hišo! Materi je nekam slabo!≪

Preplašen je skočil kvišku in hitel k materi. Bila je osemdesetletna drobna, skrušena starka.

Godec jo je našel na postelji. Ljubeče se je k nji nagnil in jo vprašal:

≫Mati! Mati, kaj vam je? Ali vam je zelo hudo? Ali naj grem takoj po zdravnika?≪

Starka ga je ljubeče pogledala:

≫Zdravnik že prihaja! S koso na rami se mi bliža. Dobro čutim, da bo vsak hip tukaj!≪ Tako so govorile njene oči. Usta je le nekoliko premaknila, kakor bi bila hotela nekaj reči, pa ni mogla spraviti ničesar iz sebe. Zadel jo je namreč mrtvoud.

Še enkrat je ljubeče pogledala sina in mu lahno stisnila roko. Naslednji hip je Kregec izgubil svojo mater. 

Da bo starka tako nenadno umrla, si ni nikoli mislil. V to nesrečo se kar ni mogel uživeti. Njegova potrtost je naraščala. Kakor v sanjah je hodil po hiši in nekaj iskal, a sam ni vedel, kaj. Kadar je pogledal mater, je vzdilinil:

≫Uboga moja mati! Tega pa nisem mislil! Zavoljo vas sem si postavil na dvorišču delavnico, da smo imeli v hiši več prostora. Komaj sem jo dozidal, mi pa umrete!≪

Nekaj časa je še tarnal in hodil okoli hiše. Lice mu je postajalo vedno resneje. Svečan izraz se je zazrcalil na njegovem obrazu, ko je poklical svoja otroka:

≫Glejta! Dobra mati nas je zapustila. Šla je v nebesa prosit za nas uboge črviče. Rešena je vsega hudega. Dovolj bridkosti je prestala na zemlji.≪

Pokleknil je in pričel glasno moliti. Otroka sta odgovarjala. Žena jih je nemo gledala in bi se bila najrajši smejala. Starke ni marala, zdela se ji je slaba vest. Čeprav ji mati ni nikoli rekla žal besede, jo je Marina sovražila, kadar jo je pogledala v njene dobre oči.

Pobožno je molil sin za svojo mater. Počasi se je nekoliko pomiril in šel v župnišče naznanit smrt.

Po pogrebu si je godec zaželel biti sam. Preveč se je nakrat zvalilo nanj in mu grozilo, da ga stare in uniči. Nezvestoba žene ga je bolela, da je silno trpel. Zdaj pa še materina smrt! Vse je bilo prehudo in prestrašno!

Odšel je globoko v hosto. Žena je ostala z otrokoma doma.

Dolgo je blodil okoli. Skušal je misliti. Spočetka ni mogel. Misli so se prehitro vrstile, se trgale in se porajale druge. Žalost, ki jo je bila polna njegova duša, ga je nekam umrtvila.

Po urah blodenja se je vendarle zdramil in se iztrgal iz svoje bolečine. Vrgel se je na mehki mah v hosti in skušal misliti.

Le počasi so se razvrstili dogodki poslednjih dni pred njegovo dušo. Še enkrat je preživel vso bolečino in drhtel razburjenja.

Vendar ni mogel mirno ležati. Vstal je in šel na polje, kjer se je vlegel med žito. Le domov ni mogel. Tako rad bi hitel domov, objel svoje drage in našel pri njih tolažbe in miru. Spomin na ženo je vse v njem zagrenil.

Odzvonilo je že večerni pozdrav Mariji, ko je šel domov. Nikamor se mu ni mudilo. Najrajši bi šel kar naprej in naprej, nekam v daljave, kjer bi vse pozabil. Ko se je polagoma vračal, je čul, da gre nekdo za njim.

Obrnil se je. Cilka je stopala po poljski poti. Sama se je vračala s polja. Počakal jo je. Žalostno sta se pogledala.

Prvi se je obvladal Kregec in jo prijazno pozdravil.

Ona se mu je trudno nasmehnila:

≫Kregec! Nesrečen si! Mati so ti tako nepričakovano umrli. Vem, da ti je hudo. Takih dobrih mater je vedno manj na svetu. Ljubila sem jo, ker sem jo dobro poznala. Bila je skromna in delavna. Ljubila je vse ljudi, sovraštva sploh ni poznala.≪

≫Da, da, hudo je, hudo! In še drugo gorje je, ki ga nosim v duši. Saj veš, katero gorje mislim. Menda ve že vsa vas, kako je z menoj in mojo ženo. Sreča zame, da imam otroka.≪

≫Jaz ne bom imela nikoli otrok!≪ je planilo iz nje.

Tedajci je izgubil Kregec svojo mirnodušnost. Trenutno ga je objelo staro hrepenenje, da je pozabil na vse drugo. Začutil je, kakor že tolikrat, da ne bo njegova srčna rana nikoli zaceIjena, da bo vedno mislil le na Cilko, čeprav se trudi, da bi jo pozabil. Sam ni vedel, kaj je udarilo iz njega:

≫Cilka! Cilka! Zakaj naju je usoda ločila? Zakaj nisva mogla postati mož in žena? Na vašem posestvu je dovolj kruha. Vsi bi bili lahko živeli. Zakaj je bil tvoj oče tak? Jaz te ne morem pozabiti. Neko sem ti rekel, da ne mislim več nate. Ni bilo res. Samo zato sem ti tako dejal, da bi se laže odločila za drugega. Vedel sem, da te je oče mučil. Lagal sem se ti. Toliko let je že minilo, a jaz sem vedno še tak, kakršen sem bil takrat, ko sva se shajala ob vodi, kjer si mi obljubila ljubezen. Zakaj sem tako nesrečen? In zdaj še to z mojo ženo! Nisem jaz kriv, da ni tako, kakor bi moralo biti. Ne vem, kam sem mislil, ko sem se oženil. Zakaj sem vzel to … Sama veš, kako je. Tebi lahko potožim.≪

≫Pomiri se! Tako ne smeva govoriti! Bog naj se naju usmili in naj nama pomaga prenašati trpljenje. Svoja zakonska druga pa morava ljubiti in spoštovati. To je najina dolžnost! Živeti morava zanju, saj sva jima obljubila večno zvestobo!≪

≫Za Marino?≪ je vzkliknil Kregec. 

≫Potrpi že zavoljo otrok! Otroka naj ti bosta v tolažbo, ker drugega nimaš. Sam veš, kaj je deca brez matere. Če bi ne imel otročičkov, bi ti sama svetovala, da se od nje ločiš, kajti z nezvesto ženo živeti mora biti res pravi pekel. Jaz vsaj si tako mislim.≪

Ko sta se poslovila, je Cilka ponudila Kregcu desnico.

≫Vedno ti ostanem prijateljica. Pozabi, kar je bilo in bodi mož! Takih, ki obupajo, je dovolj. Takih, ki navidezno mirno prenašajo svojo usodo, kakor bi ne bilo ni hudega, čeprav nosijo v srcu pekel, je pa bore malo! Ostani oni Kregec, kakršnega sem te videla v svojih lepih dekliških sanjah. Veseli muzikant, dober kakor svež ajdov kruh, usmiljen, velikodušen in vedno dobre yolje!≪

Odšla sta vsak na svojo stran.

Komaj se je godec skril za ovinkom pri treh smrekah sredi polja, je mlada Bregarica tiho zaihtela. Zatrepetala je kakor trepetlika in zaplakala. Tudi ona je bila potrebna tolažbe, saj je živela v zakonu z možem, ki ga ni ljubila.

Ko je prišla domov, je prihitel v sobo Tilen. Hlapec je s smehljajočim se obrazom pričel hoditi okoli nje in se ji nekaj dobrikati. Cilka ga je samo pogledala. A ta pogled je bil tako preziren in ponosen, da je hlapec umolknil. Odšel je iz hiše in godrnjal, da bo že še plesala, kakor bo on godel.

Cilki je bil pa hlapec malo mar. Bila je vedno bolj jezna nanj. Bolelo jo je, da je tako poplačal Kregcu njegovo zaupanje. Sam mu je svetoval, naj vzame Marino za ženo, a znanja z njo ni opustil. Cilka bi ga bila najrajši zapodila. Gospodarja ni marala žaliti in prav tako tudi ne delati brez njegove vednosti in volje, zato je hlapca pustila.

Sklenila pa je, da bo možu takoj povedala, če bo Tilen postal le malo predrzen. Preprosila bo tudi Bregarja, naj mu odpove službo, zakaj če ne zna hlapec spoštovati svoje gospodinje, ni vreden, da uživa kruh svojega gospodarja, ker ne spoštuje hiše, kjer služi.

Drugi del

1. poglavje

Cerkovnik Gašper pri Sv. Ambrožu je imel svoje navade. Bil je star, suhljat možiček. Njegova glava je bila prav taka, kakor bi jo bil snel z ramen sv. Petra v stranskem oltarju in jo sebi nateknil. Na temenu ga je krasila velika gladka pleša, ki so jo obkrožali drobni beli kodri, da so ga delali dobrodušnega. Bil je rdečeličnega obraza, njegove velike oči pa so bile rjave. Vedno je poredno mežikal, kakor bi hotel reči:

≫Le glejte me! Jaz sem cerkovnik Gašper. Vedno sem še na svetu! Pa kar mladim se!≪

In res se Gašper ni hotel postarati. Dasi mu je zlezel že osmi križ na pleča, je bil vendar še prav tak, kakor pred dvajsetimi leti, ko se mu je možila hči. Le kodre je imel bolj bele. Tedaj so ga sosedje poredno povpraševali, kdaj se bo spet oženil, saj je bil že trideset let vdovec.

Gašper je ostal vedno šegav. Zadovoljen sam s seboj in s svetom, četudi mu je včasi trda predla. Smeh mu ni izginil z obraza, ne dobra volja iz duše. Zato pa je bil tudi priljubljen deset fara naokoli in vsi ljudje so ga poznali.

Ko je prihajal zjutraj zvonit, je rad posedal na pokopališki klopi. Cerkvico sv. Ambroža je namreč obdajalo pokopališče, da ni bilo treba mrtvim domačinom predaleč od doma. Vsak vaščan je bil kar zadovoljen, če se je spomnil, da bo nekoč počival med svojimi ljudmi, in mu ni bilo treba misliti, kakšne tuje sosede bo dobil po smrti.

Ko je Gašper tako sedel na klopici, je njegov pogled vedno objemal vse grobove. Ustavil se je na grobu cerkovnikove žene, ki jo je starec še po smrti prav tako ljubil kakor prvi dan njune poroke. Zato je pa tudi skrbel za njen grob, kakor je le mogel in znal.

In ko je takole gledal na železni križ svoje rajnke žene, se je kar pričel ž njo spet pomenkovati, prav lepo po domače, kakor bi bila spet sedela živa poleg njega. Starec se je tako zamislil v svoje mlade spomine, da kar ni mogel živeti brez njih. Vsak dan je prebil nekaj minut s svojo rajnko. Če bi bil to opustil, bi se mu zdelo, da je zamudil nekaj neizogibnega, nekaj, kar mora biti, ker bi mu bilo sicer to v življenju manjkalo.

Če ga je presenetila zora, se je pobožno prekrižal in zamrmral.

≫Zdaj pa mimo spi v Bogu, zlata duša! Pa kmalu na svidenje! Nikoli te ne pozabim!≪ In že je lezel v klonico pod zvonik in pričel vleči za vrv.

Pozimi je bil vsak dan nejevoljen, ker je bilo hudo mraz in preslabo vreme. Ker ni mogel zjutraj spati, je lezel že zgodaj v zvonik s prižgano svečo. Hodil je okoli zvonov in z debelim ključem poskušal nalahno potrkavati. Kot star zvonar je še vedno rad zvonil.

Ko je tolkel tako s ključem po zvonovih, je ugotavljal:

≫Da, tole pa še poznam! Še jo znam dobro zvoniti! E, to je ,kolumba'. Dobro mi gre, prav dobro! Tinka, tinka, tin, tin, tonka, ton, tin ton! Druge sem pa že zelo pozabil. Bog mi odpusti grehe in višarska Marija!≪

Ko je odhajal iz zvonila, je bil slabe volje. Zateglo je ponavljal:

≫Tin, tin, tinko, tonka, tin, tin, tin! ≪

Tisto zimo je zapadel visok sneg.

Gašper je lezel zjutraj nekega mrzlega dne počasi proti cerkvi. Že prejšnji večer je naredil gaz in zdaj je pricincal do pokopališkega zidu.

Tu je pa kar debelo zazial. Obrisal si je oči, kajti prepričan je bil, da napačno vidi.

Ne! Slika se kar ni hotela izpremeniti. Po ozki, le za silo očiščeni stezi se je vlekla po pokopališču sveža krvava lisa. Tik groba njegove rajnke žene je pa ležal človek.

Cerkovnik se je prestrašil. Menil je že, da so morda to strahovi. Pa kako naj bodo strahovi zjutraj v mesečini, ko se že počasi dani. Nagnil se je nad človekom in šepnil: ≫Mrlič?≪

Človek se ni ganil.

Cerkovnik ga je stresel za rame in ga jel ogledovati. Bil je prepričan, da je neznanec mrtev, vendar ga je hotel pregledati. Nagnil mu je glavo na srce. Vzkliknil je:

≫J viš ga! Saj še diha. Bog in sveta Barbara za zadnjo uro, pomagajta mu! Ta siromak ne bo več dolgo trave tlačil.≪

Pričel je premišljati, kaj naj stori. Bil je sicer star, a njegove roke so bile še vedno dokaj krepke. Trdno kmetsko delo je pustilo v njih moč.

Obrisal je ranjencu z robcem obraz, ga pokril s svojim plaščem in odhitel domov, kar so ga nesle noge. Iz omare je vzel steklenico brinjevca in se vrnil na pokopališče.

Ranjenec se še vedno ni zavedel.

Cerkovnik je zamrmral:

≫Če je v tebi le še trohica duše, ne boš hotel s tega sveta, kajti vonj mojega brinjevca te bo privezal nanj!≪

Nalil je v šilce brinjevca in ga nezavednemu siloma vlil v usta. Človek se je kmalu premaknil. Željno je vsrknil žganjico, kar je starca razveselilo:

≫E, saj sem vedel. Hvala Bogu in sveti Katri, ki je za um in pravo pamet, da sem šel tako zgodaj na pokopališče, sicer bi bilo lahko prepozno in tegale bi našel mrzlega kakor kos ledu.≪

Ranjenec je odprl oči.

Cerkovnik mu je spet natočil žganjice in ga opogumil:

≫E, ne bo ti ušla duša iz telesa, ne! Kar krepko ga goleni! Ta je doma izpod svetega Jošta, ki vse brinje požegna. Zato pa takega brinjevca nikjer drugje ne kuhajo.≪

Ranjenec je hlastno srknil in vprašaje gledal starca.

Gašper je modroval:

≫I odtod bova morala. Nekam te moram spraviti. Bodo pa morali vaščani enkrat biti brez mojega zvonjenja. No, sicer je vseeno v tem snegu! Čakaj, kako hočeva narediti! Malo težko bo šlo. Pa naj pomaga sveti Krištof, krepki svetnik. Kar name se opri! Poskusila se bova dokobacati do moje bajte. E, prijateljček, pri meni je gorko, da bi se svetemu Matiji zanohtalo, ker je preveč mrzle narave in v bajtici zanj pretoplo! Sicer pa nikar ne misli, da sem tako šibek. Kar krepko me objemi, da te vzdignem! Bajta ni daleč. Je pa hudo, če je človek sam na svetu in si ne more pomagati. Vso družino sem izgubil razen sina. Pa kaj ti toliko klatim. Le pogumno kvišku! Vidiš, usedel si se že kar sam. Zdaj pa le junaško na noge. No! Šmentano težek si. Za silo te držim. Že gre. No, da si le na nogah. Zdaj jo pa kar mahniva na moj dom.≪

Počasi sta se pomikala proti cerkovnikovi hišici. Enkrat je ranjencu spodrsnilo. Za las je manjkalo, da se nista prekucnila v sneg. Pa je vendarle šlo brez nesreče.

Kmalu je ležal bolnik na cerkovnikovi postelji. Starec ga je slekel. Delal je zelo spretno. Ko je zagledal rano na prsih, je govoričil:

≫Vidiš, dobro mater sem imel, ki je vedno govorila: Če boš sam ali oženjen, na arniko ne smeš pozabiti. Vedno jo moraš imeti pri hiši. Če te muha okolje, ti že koristi! Slušal sem jo in ni mi žal!≪

Ranjenec je hvaležno pogledal starca, ki je spretno povil izprano rano s cunjo, pomočeno v arniko, in mu jo trdno povezal z raztrgano rjuho. Bolnik je trenutno mirno obležal, potem pa vprašal cerkovnika:

≫I, oče, ali me ni ne poznate?≪

≫Znan se mi zdiš, res znan, a sam ne vem, kam naj te denem!≪ je odgovoril Gašper.

≫I, saj še ni dolgo, kar sem živel v tej vasi. Malo sem se menda res izpremenil. Je pa tako: mesto izpije človeku mnogo hitreje njegove sile. Na deželi je hudo, toda zdravo delo. Ponoči sem se vrnil iz mesta, kjer sem bil v službi. Sredi vasi je naletel name Boštjan, ko sem bil namenjen na pokopališče. Hotel sem obiskati grob svoje nesrečne Reze, ki je blizu groba vaše rajnke. Boštjan me je takoj spoznal.≪

≫A, Polde si?≪ ga je prekinil starec. ≫I, pa si se res izpremenil. Bolj bled in suh si postal.≪

≫Da, da, Polde sem. Boštjan me je takoj spoznal. Zakričal je nad menoj: ≫Zdaj bova pa obračunala!≪ 

≫Upam, da mi verjamete, da se ga nisem bal. Toda človek je včasi tako žalosten in osamljen, da bi kar vrgel vse od sebe, se kam vlegel in umrl! In tako je bilo sinoči z menoj. Prej sem hodil iz mesta skoro vso noč. Proti jutru pa sem naletel na Boštjana. Ni se mi ljubilo pretepati se. Boštjan je skočil proti meni. Zbežal sem proti pokopališču, kamor sem bil itak namenjen ... Pa kako naj pridem hitro naprej v snegu? Upal sem, da se bo Boštjan naveličal, poganjati se po snegu za menoj, saj je pot skozi vas zelo slaba. Ker sem večji, sem bil ves čas nekaj korakov pred njim. Tedaj je pa privlekel vrag odnekod svojega velikega psa, ki mi je zastavil pot ... Obrnil sem se v drugo smer. Pes me je zagrabil, Boštjan pa takoj dohitel. Bilo je tik pokopališča. Pognal sem se čez zid, zakaj upal sem, da me bo na posvečenem prostoru pustil ... Ni ni pomagalo. Sunil me je z nožem, da sem se zvrnil v sneg. Nato je zbežal. Vlekel sem se po snegu do groba svoje drage Reze, kjer sem se onesvestil ... Izgubil sem pa veliko krvi. Čeprav je toliko snega, vendar nisem zmrznil. Najbrže nisem dolgo ležal v snegu, ko ste prišli vi.≪

Cerkovnik je zamišljeno kimal in spet natočil ranjencu šilce žganjice:

≫Danes bodo pa imeli orožniki dovolj dela. Takoj zjutraj grem k njim in ovadim Boštjana.≪

Ranjenec je nekaj časa molčal, potem pa se je nečesa spomnil in se nasmehnil: ≫Kaj pa, če bi ga ne ovadili?≪

≫Kam misliš? Vsako hudodelstvo zasluži svojo kazen. Ti tudi ne veš, če nimaš prehude poškodbe?≪

≫Nimam je. Ne vem, zakaj sem se tako hitro onesvestil. Morda je bila vzrok slabost, ker včeraj nisem nič jedel. Komaj sem čakal, da sem bil na poti. Opoldne sem použil juho in nič drugega. Veste kaj! Kako bi pa bilo, če bi midva Boštjana sama kaznovala?≪

≫Ne razumem te. Pri moji pipi! Ne vem, kako to misliš?≪

≫I, pravijo, da Boštjan nima vesti. Morda bi se mu pa vendarle oglasila, če bi bil prepričan, da je ubil človeka. Morda bi bilo to zanj najhujša kazen.≪

Cerkovnik se zamisli in odkima z glavo. Naposled vpraša: ≫Kaka pa hočeva to narediti?≪

Polde odgovori: ≫Nekaj časa ostanem tu. Vam že povrnem, saj imam nekaj prisluženega denarja. Boštjan bo prišel še danes ali jutri gledat, kaj je z njegovo žrtvijo. Vsakega ubijalca žene neka sila nazaj na kraj umora, tako trdijo stari ljudje in menda bo res tako! Vi me zaklenete v hišo. Potem greste kamorkoli že. Morda k svojemu sinu, kjer vas bo Boštjan gotovo iskal, če bo našel tu zaklenjena vrata. Prej pa prebrskajte nekoliko sneg in zrahljajte malo prsti tako, kakor bi bili koga zagrebli. Boštjan bo videl kup. Poiskal vas bo in vprašal, kaj pomeni. Vi mu rečete, da leži pod kupom človek, ki je bil proti jutru na pokopališču zaklan. Poveste mu, da ste slišali na pokopališču krik, šil gledat ter našli mrtveca med grobovi. Nato ste takoj obvestili orožnike, ki so vam dovolili, ga pokopati.≪

≫E, ne boš, fant! Pri tem morata vendarle biti zdravnik, ki mrtveca pregleda, in sodna komisija, da ugotovi, s čim je bil mrtvec ubit in zakaj je umrl≪, oporeka starec.

Polde odkima: ≫Boštjan na vse to ne bo mislil. Slaba vest se plaši vsake sence. Zato vas ne bo natančneje izpraševal. Vi mu kar tako povejte, kakor sem vam svetoval, in mu omenite, da zdaj orožniki zasledujejo morilca. Pripomnite pa, da so vam ukazali molčati, ker so prepričani, da bodo laže brez hrupa vse preiskali!≪

Cerkovnik je nekoliko okleval, naposled pa rekel: ≫Prav! Prav! Storil bom tako! Če bi Boštjan ne bil tak nepridiprav, bi ne naredil tega. Tako pa bom.≪

Polde je ostal teden dni pri starcu. Ležal je in si kar sam nadeval obkladke. Z arniko se je pridno mazal. Rana se je hitro celila. Bil je pač zdrav in utrjen človek. Hitro si je opomogel.

Komaj je drugi dan stari cerkovnik nagrebel prsti in odšel, že je hodil Boštjan okoli hiše. Našel je vrata zaprta. Polde ga je dobro videl skozi svetlobno špranjo pri zagrnjenem oknu. Boštjan je govoril sam s seboj:

≫Ni ga starca! Kaj naj vendar storim? Kje neki hodi? Spal sploh nisem. Takoj sem moral semkaj, da pogledam, kaj je s Poldekom. Zakaj ga nisem samo premikastil in nabunkal s pestjo? Če sem ga ubil ne bom imel več miru. Na pokopališču je sveža gomila. Menda ni Polde tam pokopan? Včeraj v mraku sem ga še srečal na vasi. Sam zlodej in pijača sta me premotila, da sem ga napadel. Zdaj me pa skrbi begajo in vest mi ne da pokoja. Mrtvašnica je zaklenjena. Sam ne vem, kaj naj storim.≪

Plašno je pogledal okoli sebe, ko je nadaljeval:

≫Že Reza me preganja, pa mi ni bilo dovolj. Obubožali smo. Vse se je zrušilo name. Pa sem še tako neumen, da sem si nakopal novo gorje. Reza! Reza! Ti me tepeš. Kaznuješ me za moj greh. Zdi se mi, da me vedno preganjaš, saj sem jaz kriv tvoje sramote in tvoje smrti. Zdaj pa grem in ubijem še tvojega fanta! Kaj sem mislil? Dokler sem bil bogat, je šlo laže, popival sem in pozabljal. Zdaj čutim vedno večje breme na svojih ramah!≪

Sključen kakor starec je odšel še enkrat proti cerkvi iskat starega cerkovnika. Sicer je že prej hodil tam okoli in videl na pokopališču svežo gomilo, katere se je silno prestrašil. Ker ni našel cerkovnika, se je spomnil, da naleti nanj morda pri sinu. Odšel je tjekaj, kjer ga je res dobil. Prosil ga je, naj gre z njim, zunaj ga je pa vprašal:

≫Povejte mi, kaj je s človekom, ki je včeraj zjutraj obležal na pokopališču?≪

Cerkovnik se je zamišljeno nasmehnil: ≫Menda si videl svež grob. Zjutraj sem našel siromaka mrtvega. Videlo se mi je, da je nekomu podoben, komu, pa ne vem. Takoj sem obvestil orožnike, ki so včeraj kmalu prišli in truplo pregledali. Nihče ne ve, kaj se je zgodilo. Orožniki so mi ukazali, naj mrtveca takoj pokopljem, češ, da se ne bodo vaščani razburjali zaradi uboja na posvečenem kraju. Morda še pride kakšna druga komisija. Komandant je trdil, da je bil tisti človek ubit in tudi oropan, ker ni imel pri sebi ni denarja, dasi je bil sicer lepo oblečen. I, kako si pa ti zvedel zanj?≪

Boštjan je nekaj jecljal, a ni mogel ni določnega povedati. Kolena so se mu zašibila, ko je starca vprašal:

≫Kaj bodo orožniki zdaj storili?≪

≫Sneg je zabrisal vsake sled. Poizvedovali bodo. Meni so ukazali molčati. Bolje je tako, saj veš, da bi se res vaščani razburjali. Če zaslede morilca, bo pa strogo kaznovan. Če ga ne dobe, ga čaka božja sodba, ki bo še strašnejša!≪

Boštjan je prebledel kakor zid. Molče je gledal dal cerkovnika.

Starčku se je fant kar zasmilil. Toda ostal je mož beseda. Nikakor se ni hotel izdati. Mislil si je:

≫Kazen mora prestati. Ker ne dobi telesne, naj ga zato peče vest. Poslabšal se ne bo, saj je že itak dovolj divji in hudoben. Sicer je pa krepek in močan človek. Dovolj sile ima v sebi in lahko bo delal za dva. Če ga bo grizla vest, postane morda še dober človek, potem mu pa vse povem in mu olajšam dušo.≪

Boštjan je strmel v starca. Čakal je, da mu kaj poreče in še kaj pove. Cerkovnik se je pa obrnil, da bi odšel. Dejal je:

≫O, zdaj sem se pa na nekaj spomnil. Kar domov moram. Pri sinu sem že opravil.≪

Boštjan ga je nekoliko pospremil. Bil je tako Belo potrt, da se je starcu že preveč smilil. Omenil mu je:

≫Včasi človek globoko pade; prepričan je, da ni zanj nobene rešitve več. Toda prav tedaj je rešitev blizu, tako blizu, da si človek niti misliti ne more. Pogumnežem pomaga Bog.≪

Ločila sta se. Boštjan je počasi odšel domov.

≫Me je že iskal pri sinu. Vedel sem, da bo prišel≪, je omenil cerkovnik Poldeku takoj, ko je prestopil prag.

≫No, kako pa je bilo?≪ je bil Polde radoveden. Tvoj sklep je malo trd. Fant je prebledel kakor platno. Kar smilil se mi je≪, je povedal starec.

≫Naj se vam le smili, samo da boste molčali. Jaz in Reza se njemu nisva smilila. Če bo pokazal, da zna postati drug človek, bo še vse dobro. Če pa ne, ni škoda zanj. Kar vtone naj v močvirju življenja! Takih ljudi je že tako preveč na svetu.≪

≫Ne govori tako, saj smo kristjani!≪ ga je miril starec.

Mnogo sta se še pomenila starec in Polde tiste dni. Po enem tednu jo je Polde neki večer mahnil po stezi za vasjo. Počasi je korakal. Komaj zaceljena rana ga je še skelela. Namenil se je nazaj v mesto. Nihče ga ni videl razen lune, ki je prijazno svetila popotniku in se mu smehljala, ko je zapuščal domačo vas.

Hrastarjevim je res trda predla. Stari je lezel kar v dve gube. Ko se je sin usodni dan vrnil domov, mu je povedal oče, da je sosed prišel. Prodal mu je skoro vso zemljo, ker jo je moral, da se reši domačija.

Sosed Jerin je bil bogat in tudi dober človek. Pismeno se je zavezal, da vrne Hrastarju zemljo, če jo bo mogel v petih letih spet odkupiti. Za odškodnino je zahteval le nizke obresti.

Pri Hrastarjevih ni požar upepelil samo hiše, temveč uničil tudi vse upe starega gospodarja. Res si je zidal novo hišo, a ta mu je toliko požrla, da je moral prodati skoro vse zemljišče, ki ga je ljubil kakor svojega otroka.

Ko je opazil, da je sin potrt, si je tolmačil to s tem, da je tak zavoljo izgubljene zemlje. Zato ga je tolažil:

≫Na hiši imamo pravico do gostilne. Dal jo bom v najem. Toliko bom že dobil, da bom živel. Štediti bo treba. No, saj sem vajen. Neko bo že spet drugače. Za zdaj ti pa svetujem, da greš s trebuhom za kruhom. Morda zagrabiš kje srečo. Če kaj prihraniš, bova spet dokupila svet in pričela znova. Le volje in moči je treba!≪

Boštjan je do tega dne samo popival. Hrastar se je jezil in žalostil. Nič ni pomagalo.

Odkar je pa Boštjan srečal Poldeka in ga ranil, se je popolnoma izpremenli. Takaj je bil voljan iti delat. Očetu je obljubil, da bo šel za rudarja, kjer bo stalno nekaj zaslužil in hranil, kajti rad bi spet dobil domačo grudo nazaj, tudi ne bo prej odnehal, dokler je ne dobi.

Hrastar ni bil posebno vesel teh obljub, saj je poznal svojega Boštjana. Ko se je pa mladenič kmalu potem odpravil na pot, si je oče mislil, da se morda res poboljša in da postane resnejši.

Dokler je bil Boštjan doma, je mnogo trpeL Vse noči je gledal pred seboj Rezo in krvavečega Poldeta. Rad bi se javil sodišču. Strah pred kaznijo ga je pa zadrževal, saj si je mislil, da bo pošteno sedel ali da ga celo obesijo. Zavoljo tega strahu se je še bolj jezil sam nad seboj. Očital si je, da nima nobenega značaja in da se boji. Zločin zna pa izvršiti, a pred kaznijo se skrije in trepeta, da bi ga ne našli.

Zazdelo se mu je, da bo zanj v tujini laže, da bo morda vsaj nekoliko vse pozabil, čeprav se je dobro zavedal, da se to popolnoma ne bo nikoli zgodilo. Zagrizel se je v misel, da drugi kraji ne bodo budili spominov na njegovo dejanje in da bo zaradi tega njegova duša mnogo mirnejša.

Ko je odhajal, mu ni oče nič rekel. Bil pa je zadovoljen, ko si je sin povezal culo in se poslovil.

Za ponosnega in ošabnega Boštjana so se pričeli slabi časi. Res so ga sprejeli za delavca v rudniku. Garal je od zgodnjega jutra do pozne noči, za kar je dobival skromno plačo. In še vesel je moral biti, da so ga sploh sprejeli.

Hudo delo med črnimi stenami zemlje, kjer je povsod oprezala nanj smrt, ga je pričelo očiščevati. Čutil je, da se v njegovi duši nekaj izpreminja, da postaja drugačen, bolj človeški in občutljiv.

Ko se je znojil v zatohlem zraku, je med delom ves čas premišljal. Pričel je spoznavati človeško bedo in trpljenje, ki ju doslej ni poznal, saj je siromake preziral in se iz njih norčeval. Oče ga je pa samo razvajal. Delal je vedno rajši. Denar je skrbno spravljal. Niti dinarja ni zapravil po nepotrebnem. Ko je ždel v črni jami, se je večkrat spominjal Poldeka. Kar zazeblo ga je okoli srca ob misli nanj.

Polagoma se mu je pa pričelo dozdevati, da mu bo morda rajnik nekoč odpustil, če postane drugačen. V jami je mnogokrat zasanjal o svoji izgubljeni zemlji, ki jo je tako ljubil in ki jo je moral oče prodati. In ta misel ga je krepila, da je delal še vztrajneje.

Včasih ga je vendarle nepričakovano zgrabilo. In tedaj je strašno trpel. Ponoči so ga v sanjah mučile strašne slike, ki so se vrstile pred njim. Zagledal je Poldeka, ki mu je kazal svoje krvave prsi. Ko se je prebudil, je še vedno strmel v prikazen. Kar predramiti se ni mogel. Vanj je bil obrnjen Poldekov obraz, ves bled in žalosten. Osinele ustnice so se komaj vidno premikale in ga vprašale:

≫Zakaj si to storil? Kaj sem zakrivil? Za svoj greh sem bil kaznovan. A ti si šel in si me umoril. Ubil si človeka. Kakšno pravico si imel do mojega življenja? Morilec! Morilec!≪

Boštjan je ves drhtel. Sedel je na postelji in z izbuljenimi očmi strmel v temo. Počasi je prikazen izginila. Oddahnil se je, si obrisal znoj in se le počasi nekoliko pomiril.

Ko je delal že več ko leto dni v rudniku, je porabil dva prosta dneva in šel obiskat svojega očeta. Dolgo leto dni ni šel nikamor. To si je naložil za pokoro.

Stari Hrastar se je sina zelo razveselil. Krčma, ki jo je dal v najem, je dokaj dobro uspevala. Oče si je prihranil skoro vso najemnino. Ko mu je tudi sin izročil nekaj prihrankov, se je kar zasmejal:

≫Vidiš, dve veliki njivi bova že dobila nazaj. Če bova še eno leto tako srečna, bo pa spet treba vzeti plug v roke.≪

≫Ne še, oče! Preveč sem zagrešil! Naj mi bo to hudo delo za pokoro! Mnogo slabega sem storil!≪ je odvrnil sin.

Oče ga je vprašaje pogledal in sklonil sivo glavo:

≫Da, da, Boštjan! Usoda se je znosila nad nama. Ali veš, kako ošabna sva bila! In tista moja samoglavost! Če bi bil nekoliko strpen in manj lačen zemlje, bi bil tudi s sosedi lahko shajal. Pa sem toliko zapravdal in izgubil. Zdaj, ko nisva več na trdnih nogah, ko čutiva, da se svet pod nama ziblje, zdaj sva šele začela gledati okoli sebe in spoznavati. Naj bo! Kar je storjeno, je pa storjeno. Če bova še kdaj na zeleni vejici, bova pustila tudi drugim dihati in živeti!≪

Preden je odšel Boštjan iz vasi, je hitel še na vaško pokopališče. Stikal je med grobovi. Iskal je grob Poldeta in Reze. Poldetovega groba ni mogel najti. Odšel je proti cerkovnikovi hišici. Ko ga je stari Gašper zagledal, ga ni spoznal. Šele, ko je starcu povedal, da je on Boštjan, se je sivček nasmehnil:

≫A ti si? Glej ga no!≪ se je nekam preveč razveselil in mu kar stiskal roko, kakor bi ga bil že zdavnaj nestrpno pričakoval.

≫No, kaj boš pa novega povedal? Kje hodiš, da te ne vidim nikoli več?≪ je hitel cerkovnik.

≫E očka, mene je usoda pošteno potipala in premikastila! Saj veste, kako je pri nas!≪

≫Kaj bi ne vedel. Toda včasi bi menda lahko prišel še pogledat v domačo vas!≪ mu je ugovarjal Gašper.

≫Res je. Že leto dni sem rudar, trudim se in delam. Vest me vendar še vedno peče. Trpim, da vam ne morem povedati koliko.≪

≫Zakaj trpiš?≪ je vprašal cerkovnik in pričel nemirno cincati, kakor bi bil v zadregi.

≫Zdi se mi, da vi dobro veste. Tedaj po onem umoru sem vas tako izpraševal, da ste morali zaslutiti, da imam Poldeta na vesti. Nikomur nisem črhnil o svoji krivdi. Tudi vi ste molčali. Toda oglasila se je vest!≪

≫Umor imaš na vesti? Kakšen umor vendar?≪ se je začudil starec.

≫Ali se norčujete iz mene ali ste pa pozabili! Jaz ne bom nikoli. Menda se spomnite, da ste našli lansko zimo mrtveca v snegu in ga zagrebli? Bil je ubit. Ubijalec sem bil jaz!

≫Beži! Beži!≪

≫Res je, res! Kesam se in vest me grize. Vem, da ne bom imel prej pokoja, dokler se sam ne izročim pravici!≪

≫I bodi no, bodi! ≪

≫Saj veste, da ste tedaj zagrebli županovega hlapca Poldeta. Jezen sem bil nanj, ker nam je zažgal. In razžaljen sem bil, ker mi je rekel nekaj takih, kakršne sem zaslužil. Jaz pa, divjak, grem in ga ubijem! Veste, prišel je na grob svoje Reze. Srečal sem ga. Lahko bi me bil zmagal, saj vem, da je bil korenjak. Ni se hotel tepsti, zato je rajši bežal. To me ni izpametovalo. Še bolj divji sem postal. Hitel sem za njim in ga zabodel.≪

≫Daj, daj, potolaži se!≪

≫Nikoli ne! Leto dni bom še delal, da z očetom rešiva najino zemljo, potem se javim sodišču. Naj me kar zapro in obesijo, saj drugega niti ne zaslužim. Boljša smrt ko tako življenje!≪

≫Dobro, da sva se srečala. Ti, Boštjan, včeraj je bil nekdo pri meni, prav včeraj! To ti moram povedati!≪

≫Naj bo kdor hoče!≪

≫Čakaj! Za tega se pa zanimaš!≪

≫Kdo je pa potlej mogel biti?≪

≫Nihče drugi ko Polde!≪

≫Kateri Polde?≪

≫Polde, bivši županov hlapec, ki si ga ti danes iskal med mrtveci na pokopališču.≪

≫Polde? Zakaj se vendar tako grdo norčujete iz mene? Menda ste ga videli v sanjah?≪

≫Kaj še! S kostmi in kožo je stal pred menoj kakor zdajle ti! Naročil mi je to-le:

,Gašper, ostali ste pri besedi! Boštjana sva kaznovala. Postal je poštenjak. Vem, da se kesa. Zaradi tiste svoje poškodbe ga nisem naznanil, saj sva midva sklenila, da ga sama kaznujeva tako, kakor ga niti gosposka ne more kaznovati. In res sva ga! Leto dni ga je mučila vest. Dovolj naj mu bo! Kadar ga zdaj vidite, mu sporočite, da mu odpuščam in naj se nikar ne jezi name! Pa pozdravite ga!'≪

≫Boštjan je kar zijal. Sam ni vedel, kdaj se je sesedel na travo. Zgrabil se je za glavo in jecljal:

≫Ali je res? Res? Moj Bog! Torej nisem morilec! Nisem? Ali je res? ≪

≫Da, res je! Sicer pa Polde ne prebiva daleč od tod. Spet se je priselil v naše kraje. Povedal mi je, da je nekaj podedoval in da je zdaj kupil bajto in kos zemlje. Morda ga kmalu vidiš. Le glej, da ti ne bo spet zavrela kri!≪

≫Kaj vendar govorite? Prav sta storila. Hvaležen sem vama za kazen! Kako sem srečen, samo da nisem morilec. Že spomin na Rezo me je pekel, potem pa še to najstrašnejše.≪

≫Zdaj je vse dobro!≪

≫Da, da in še kako dobro je! Toda pametno sta res ukrenila! Prepričan sem bil, da Polde počiva v grobu.≪

≫Slaba vest te je zapeljala, kajti če bi bil nedolžen, bi se bil malo brigal za moje besede. Tako si se pa sam kaznoval.≪

Boštjan se je veselo vrnil v rudnik. Pridno se je lotil dela in čez dve leti je postal gospodar na Hrastarjevem.

2. poglavje

Pregovor trdi, da čas celi rane. Res jih celi. Tudi zaceli jih skoro vedno, toda grapasti obronki ostanejo. Preko njih ne more človeška misel tako gladko kakor preko drugih spominov. Kadar se zbudi spomin nanje, začutimo, da je v srcu nekaj ostalo, kar ga na mah spet zbode in vznemiri, da zatrpi.

Slično je bilo s Cilko. Njen mož ni bil slab človek. Le nekaj preveč si je domišljal, da se je šel ženit na stara leta. Bil je pa za trdno prepričan, da ga bo Cilka vzljubila.

≫Možje smo večno mladi!≪ je rad poudarjal in poredno pomežiknil. Cilka se mu je smejala. Bil je kar prikupljiv človek. Lahko ga je trpela poleg sebe, čeprav se ni nikoli zagledala vanj.

Mož pa ni bil vsiljiv. Res je imel že šest križev na plečih, toda bil je čvrst in mladeniški. K delu je ni nikoli priganjal. Delala je sama še preveč, kar mu pa ni ugajalo. Večkrat ji je rekel:

≫Ženska si. Ne boš preveč garala! Če bo treba, pa dobimo še eno moč v hišo. Toliko imam že, da bomo lahko živeli, pa če danes prodam!≪

Ona je vedela, da ne bo posestva nikoli prodal, saj sta oba ljubila svoje polje, ki jima je bilo kos življenja samega.

In tako sta prav lepo shajala drug z drugim. Vse bi bilo šlo, če bi ne bilo v Cilkini duši spomina na Kregca in če bi ji Bog dal otroka.

Tilen je bil še vedno Bregarjev hlapec.

Gospodar je včasih rad pomodroval ali pa povedal kakšno veselo. Tilen se je kar režal in gledal gospodinjo, ki je samo molčala.

Pa si je hlapčon pričel domišljati, da ga gospodinja rada gleda.

Mislil si je:

≫Zdi se mi, da ribica prijema. Kar čestitati si moram. Cilka pa postaja vedno bolj osamljena. Dolgočasi se pri svojem možu in koprni za mlado ljubeznijo!≪

Ko ni bilo nekdaj gospodarja doma, jo je kar stisnil k sebi in ji zašepetal:

≫CiIka, bodi no pametna! Ti in stari bi rada otroka. Imejta ga! Bodiva midva prijatelja, pa bo vse dobro in prav!≪

Zaušnica je bila odgovor. Gospodinja ga je lopnila tako močno po ustih, da se mu je kar kri pocedila. Ko se je Bregar vrnil, mu je vse povedala. Prosila ga je, naj hlapca takoj zapodi, ker je tako nesramen, da se ji ponuja.

Ko je Bregar to slišal, je Tilna takoj postavil čez prag. Cilka se je oddahnila in dejala možu:

≫Menda je ta cepec opazil, da postajam nekam zamišljena, pa si je to po svoje razlagal. Zdaj ti lahko povem, ker nič več ne dvomim. Oče si. Če pojde po sreči, dobiš otroka.≪

Gospodar je kar zavriskal, tako je bil vesel. Čez pet mesecev je res pestoval ljubko hčerko, ki sta jo kupila prav za njegov god.

Tilen je odšel v sosedno vas. Pričel je kar pohajkovati. Preživljala ga je Kregčeva žena, ki je zanj bolj skrbela kakor za svojega poštenega moža.

Godec je dolgo molčal. Vse je videl, toda trpel, ne da bi rekel besedo. Bil je kakor slep.

Ko je pa opazil, kaj počenja Marina z njegovim denarjem, ki si ga on sam prisluži, ko je spoznal, da kupuje živež za onega lenuha Tilna, se je razhudil. Zavrela je v njem kri. Tega ni maral molče prenesti. Tudi ni maral, da bi njegova žena dajala temu človeku še potuho in da bi ga redila. Ne, nikoli ne!

Poklical jo je v sobo. Zaprl je vrata, da bi otroci česa ne slišali, in ji rekel:

≫Zdaj je konec. Ločila se bova. Vem, da si mi nezvesta. Vem, da hodiš k onemu nevrednežu. Toda z mojim denarjem ga pa ne boš podpirala. Tvoja strast je res popolnoma slepa. Skromni prihranki, ki jih spravljam za bolezen in za najino deco, ne bodo za onega!≪

Ona ga je zavrnila: 

≫Bodi no pameten! Kaj sem ti vendar storila? Kaj te je pa pičilo? Kar takole me menda ne boš odpravil? Otroke imava!≪

≫Imava jih. Dva sta moja. Najmlajši ni moj temveč tvoj in Tilnov, da veš! To ti povem zato, da ne boš mislila, da sem res tako slep, kakor bi imel deske na očeh. Dobro vidim. Vse vem, morda še več, kakor je treba. Mnogo moči in volje sem žrtvoval, da sem ostal miren in trden. Vse sem storil iz ljubezni do otrok. Zdaj je konec.≪

≫Ne boš mi mogel dokazati, da je najmlajši otrok Tilnov. Ničesar slabega nimam z njim.≪

≫O ne, samo dobro! Sicer se pa motiš. Ko nisem mogel spati, sem včasih lazil ponoči okoli. Naletel sem tudi na tebe in Tilna, ko sta bila tako malo preveč prijatelja! Ali se še spominjaš, kako si silila predlanskim prvo avgustovo nedeljo k teti. Zvečer se nisi vrnila. Saj veš, kje si prenočevala. Od tedaj se te nisem več dotaknil in se te tudi nikoli več ne bom. Da te le sram ni!≪ 

Trenotek je pomolčala. Nato je jela kričati:

≫Da, da, Tilna ljubim, tebe pa sovražim! Res je, res! Sovražim te, odkar te poznam. Sama nisem vedela, kako te sovražim. Tvoja krepost in tvoje poštenje se mi zdita neumna. Smejem se ti in preziram te. V svojem grehu te preziram, ker ljubim res le Tilna, a ti si mi odvraten!≪

Sline so se ji nabrale na ustih. Divje je gledala svojega moža. Najrajši bi bila skočila kar vanj in ga razpraskala kakor divja mačka. On ji je bil pa težka vest, ki jo je svarila s poslednjo silo, čeprav je bila že tako globoko padla.

Potem sta oba molčala.

Marina je pričela pospravljati svoje reči. S seboj je vzela obleko in nekaj perila. Drugega se ni doteknila. Odšla je, ne da bi bila koga pozdravila.

≫Mati, kam pa greste? Ne hodite vendar s culo od hiše, je zavpil Franček in jo zvedavo pogledal. V njegovi otroški duši se je dvignila nejasna slutnja, da jih mati zapušča.

In tedaj jo je nekaj zabolelo. Materinsko čuvstvo se je v nji oglasilo, ki ga strast še ni zamorila. Nekaj genljivega je začutila v sebi. Grlo ji je stiskal jok. Ko jo je otrok vprašal, kam gre, je zardela. Pred hišo je nekoliko postala. Hotela se je vrniti. Vedela je, da ji mož odpusti, če ga prosi in mu obljubi, da se poboljša. To se ji je zdelo preveč poniževalno in misel na Tilna ji ni tega dopustila.  

≫Morda mi Kregec sam reče zaradi otrok, naj ne hodim. Zdaj je vse povedal in mu bo laže. Pokliče me nazaj!≪ si je dejala.

Kregec je molčal. Mrko je gledal predse. V srcu se mu je porajalo že tisočkrat obnovljeno kesanje:

≫Zakaj sem se oženil? Zakaj sem stopil s to žensko pred oltar? Komaj sem jo spoznal, sem jo že poročil. Ljubezni ni bilo ne v meni ne v njej, ki pozna samo strast. Menda sem tudi sam nekaj kriv. Če bi jo bil ljubil vdano in globoko, bi bil morda zanetil tudi v njej iskro ljubezni. Zdaj je vse prepozno! Ljubezen se ne more naseliti na pogorišču!≪

Ko je to premišljal, ni pogledal za svojo ženo. Ni zaklical za njo, naj ostane. Preveč ga je peklo, da se je tako ponižala s hlapcem Tilnom.

Marina je počasi šla ob reki. Megla je legala na vodo. Dolgočasna sivina je pokrivala okolico. Ona je stopala sama. Trenotno se ji je zagabil ves svet, a najbolj sama sebi. Potem je spet začutila divje valujočo strast, ki ji je pričela buriti telo. Misel na Tilna jo je vzdramila iz zamišljenosti. Slike njenih nedolžnih otrok, žalostne oči njenega moža in misel na dom, vse je izginilo. Le Tilnova slika je zasijala pred njeno dušo in zatemnila vse drugo.

Pospešila je korak. Kmalu je bila v sosednji vasi. Povzpela se je na hrib. Hrupno je odprla staro leseno Tilnovo bajto in stala pred njim.

≫Kaj je s teboj? Zakaj prihajaš?≪ se je hlapec začudil.

≫On me je zapodil zavoljo tebe. Zvedel je, da te podpiram. Tega ne more prenesti. Povedal mi je, da vse ve, kako je med nama, in da je molčal samo zaradi otrok. Najbolj ga je ujezilo, ker sem jemala denar, češ, da hočem zdaj še otrokom vzeti, kar jim je namenil. Ve pa res prav vse. Sam naju je enkrat opazoval. Bila sva preveč neprevidna.≪

≫Naj ga vzame hudič tam, kjer je!≪ se je jezil Tilen, ki mu je na mah postalo neprijetno, da je Marina prišla k njemu. Počasi jo je vprašal:

≫Kaj pa hočeš zdaj pri meni?≪

≫Ti pojdeš v službo, a jaz ti bom gospodinjila.≪

≫Dokler ne pridejo orožniki in te ne odvedejo kakor prešestnico.≪

≫Kaj vendar naj storim?≪

≫Vrni se k možu!≪ je trdo odgovoril. Čutil je, da se njegov ljubezenski roman preveč zapleta. To mu je zasmrdelo. Ljubil je pa greh z Marino, ne pa nje same. Ni maral pehati se zanjo in je še rediti.

≫Če bi ona mene podpirala, bi nič ne rekel. Zdaj pa misli baba prismojena, da sem tako neumen, da pojdem delat zanjo. E, pošteno je zabita!≪ si je mislil Tilen.

Marina se je zamislila. Ne, k možu se ne vrne! Staršev nima. Če bi poizkusila pri teti? Starka je dobra, morda jo sprejme. Toda če zve, zakaj jo je mož zapodil, jo odžene tudi ona, kajti stroga in krepostna ženska je.

≫Saj ne bo zvedela ≪, se tolaži Marina. Poznala je teto, precej čudaško ženico, ki ni verjela čenčam in opravljanju.

Marina je vstala in hotela oditi.

≫Kam greš? Kaj si sklenila?≪ jo vpraša Tilen.

≫Kako sobo si moram dobiti. Ti bom že sporočila, kje bom, da me boš lahko obiskal in skrbel, zame, saj sem čula, da dobiš kmalu službo≪, je lagala ona.

Hlapec se je razhudil:

≫Figo, ne pa službe! Kako naj skrbim zate? Še zase bom komaj zaslužil, če sploh kaj dobim. Pametna bodi, pa h Kregcu se vrni! Dober človek je in vse ti odpusti.≪

Zaničljivo se mu je zasmejala:

≫To je torej vsa moja žrtev? Toliko ti je zame?≪

≫Saj ni ne rečem. Prav ljubka stvarca si, toda pridna moraš biti! Sama veš, da tako ne gre in ne gre! Ne smeš biti sitna! Kako naj te jaz preživljam! Sama vidiš, da ni mogoče!≪

≫Otrok je tvoj. Ti bi bil moral skrbeti zanj!≪

≫Zakaj je pa Kregec tukaj? Ha, ha, ha!≪

≫Res skrbi zanj in rad ga ima. Dobro pa ve, da ni njegov, in to je mnogo, da je tako plemenit.≪

Tilen se je zresnil. Nekaj težkega je začutil v srcu, pa je zamahnil z roko:

≫Čudne ste ženske! Ti si sama kriva, da je tako, kakor je. Ko sem se takrat od tebe poslovil pri Kregčevi poroki, si me dobro razumela. Pa si me spet premotila s svojim čarom.≪

Odhitela je po stezi v dolino. Tilen se je jezil, da je bil tako mehak in da še zdaj ni prekinil ljubezenskega razmerja z Marino. Klel je svojo šibkost. Toda hitro se je potolažil. Bil je skrajno lahkomiseln človek. Z nobeno rečjo si ni belil glave, nobena reč ga ni skrbela.

Teta je Marino prijazno sprejela. Takoj ji je hitela napravit kavo in jajčjo ied. Menila je, da jo je Kregčeva prišla samo obiskat. Starka se je vedno razveselila svojih ljudi.

Ko ji je Marina povedala, da namerava pri njej ostati, se je teta zresnila. Kar naravnost ji je rekla:

≫Ali nisi ni pomislila, da imaš otroke in da moža ne moreš kar tako zapustiti?≪

≫Mož me je zapodil. Ne mara več zame. Vsiljevala se ne bom nikomur, najmanj pa svojemu dedcu. Če me nočete, grem kar v vodo!≪je zapretila Marina, ki je računala s starkinim dobrim srcem.

Teta jo je zavrnila:

≫Marina, Marina, nekaj sem že slišala. Menda si res prava ptica! Kar žalostna sem te. Rada sem te imela in vedno sem upala, da boš poštena žena in mati. Pa zvem take reči, da me je sram. Namesto tebe me je sram!≪

≫Nihče mi ne more ničesar očitati!≪ je drzno ugovarjala. Čutila je, da postaja vedno bolj oglajena v svojem grehu. Niti sramote ni čutila.

≫No, nikar mi ne laži! Mene ne boš prevarala. Motiš se. Teta je stara, toda še vedno pametna in spoznavna žena. Povem ti, da nisem verjela ljudem, čeprav so mnogo šušljali in govorili. Tisti, ki delajo res z jezikom, so mi kar sami prišli povedat. No, nisem verjela. Sem pa tak človek. Zdaj pa, ko te je mož zapodil, imam dovolj vzroka, da verjamem. On je že vedel, zakaj te je nagnal.≪

≫E, na čenče se je oziral. Če bi ne bil poslušal govoric, kakor jih vi niste, bi bilo vse dobro!≪

≫Mogoče je, mogoče ni! Rekla bi pa prej, da on ni nikomur verjel. Poznam ga. Resen in moder človek je, ki ne mara poslušati čenč. Veš kaj, k njemu pojdem, pa se sama pomenim z njim. Kakor nisem ljudem verjela, tako tudi tebi ne morem verjeti.≪

≫Kam boste hodili? Pustite ga, trmeža! Čemu bi butali z glavo ob zid. Ni vredno!≪

≫Kaj ni vredno? Zakaj ni vredno? Čemu ne bo vredno? Ti! Ti! Že kažeš svojo pravo barvo! Ali ni vredno, da bi se vse poravnalo in bi se ti lepo vrnila k možu? Ali ni vredno, za to se potruditi? Kregec bo pa odnehal, vem, da bo! A tebi se niti vredno ne zdi? Ti si res prava, prava ...≪

≫Ne žalite me! Nihče me ne bo žalil!≪

≫Razburila sem se. Kako bi se ne, če sem se tako motila glede tebe. Glavo stavim, da si predaleč zašla. Zato si Kregec ni vedel drugače pomagati, kakor da te je vrgel čez prag. Marina, Marina, vročo živo kri imaš, toda mrtvo pamet. Morala bi biti boljša, kakor so druge, saj imaš šolo pri svoji materi, ki je bila zelo nesrečna. Njen greh bi te moral izpametovati.≪

≫Nič nisem slabša, kakor so druge!≪

≫O tem ne govorim! Ni pa res, da bi bile naše poštene kmetice take! Ne boš! Hvala Bogu, naše žene še vedo, kaj je njih čast, in zato jim ne moreš ničesar očitati! Niti primerjati se ne moreš z njimi, ki jih sramotiš s svojim slabim življenjem!≪

≫E, pustiva te neumnosti! Kar pri vas bom ostala in vam pomagala!≪

≫Svoje delo lahko sama opravim in nikogar ne potrebujem. Sicer pa za enkrat le ostani!≪ je rekla teta in se pričela oblačiti.

≫Ali se greste res tjekaj vsiljevat?≪

≫Ni zastrupljena samo tvoja duša, temveč tudi tvoj jezik! To ni vsiljevanje, če grem povprašat, kako in kaj!≪ jo je zavrnila teta že na pragu.

Starka je počasi odšla skozi vas. Ko je hitela skozi gozd, je srečala Tilna. Šel je mimo nje in gledal v stran.

≫Gleda kakor levi razbojnik, pa ga ta neumnica še ljubi. Menda si mi ni upal pogledati v oči, zato se je pro obrnil. Greh ima zapisan že na obrazu. Grd je in ves krmežljav. Kregec je pa tako prijazen in dober človek. Pa pameten je in zabaven. Ženske smo res čudne! Sam Bog nas razumi!≪ je mrmrala teta.

Ko se je bližala Kregčevemu domu, jo je kar nekaj zaskrbelo, sama ni vedela kaj.

Medtem ko je šla teta h Kregcu, jo je Tilen zadovoljen mahnil proti njenemu domu.

≫Babe ni doma. Lačen sem. Marina mi bo napravila kraljevski obed. E, veseli bodimo, da nas imajo ženske rade!≪ je zadovoljno mrmral.

Spet se je spomnil Kregca kakor večkrat zadnje dni. ≫Kako odkritosrčno gledajo njegove oči. On, Tilen, ga je pa prevaral. Sama je kriva. Zakaj mi ni dala miru? se je hlapec opravičeval pred svojo vestjo. Kmalu nato je stopil v tetino hišo.

≫Kje si se pa ti vzel?≪ se je Marina vzradostila.

≫Lačen sem kakor volk.≪

≫Takoj bova jedla, le malo potrpi!≪ je odvrnila Marina. Hitela je v shrambo in pričela nositi skupaj jedi. Dobila je gnjat, nekaj jajc in hleb kruha.

Ker je vedela, kje ima teta svoj denar, je še tjekaj pogledala. Urno je izmaknila nekaj drobiža, da je Tilen prinesel liter vina.

Vesela sta se lotila jedi in pijače. Pozabila sta, da nista v svoji hiši. Njuna strast ju je zapredala vedno bolj in bolj.


Ko je Kregec zagledal teto, se je začudil:

≫Kaj je pa vas prineslo k men ? Tako malokdaj pridete, da je že kar čudno, da vas še vidim na svojem domu≪, je rekel godec.

≫Saj veš!≪ je odvrnila starka.

≫Pravkar sem, sede na čevljarskem stolčku premišljal, kako naj uredim svoje zamotano gospodinjstvo, pa ste jo po stezi vi primahali. Upam, da je to dobro znamenje.≪

≫Povej no, kako je z Marin≪, je vprašala teta.

≫O tem pa nerad govorim. No, vi ste dobri in pošteni, zato vam lahko zaupam. Sicer pa ni treba mnogo pripovedovati. Samo toliko vam rečem, da je vse tisto res, kar ljudje govore o moji ženi, morda še malo več.≪

Starka se je pograbila za glavo:

≫Ljudem ne verjamem, vendarle se mi je zdelo, da bo to res. Naš kmet še nikoli ni govoril kaj neresničnega o poročenih ljudeh, kajti zakon mu je sveta reč!≪

Kregec je pričel pripovedovati.

Miren in skoro šepetajo je bil njegov glas:

≫Teta! Grešil sem, ker sem se oženil. Mislil sem, da bom pozabil Cilko, pa je nisem. Toda grešna misel ni nikoli zmagala v meni. Če bi bila Marina tako ljubila in mi to priznala, bi ji ne bil zameril. Toda kako naj ljubi z dušo takega divjaka, ki pa pozna samo mesenost. In ona se ponižuje kakor pocestnica. S tem ponižuje mene in svoje otroke, ki nama jih je Bog dal. Vse samo zavoljo divje, nebrzdane strasti, ki je ni in ki je ne more obvladati.≪

≫O, kam je zašla moja nesrečna nečakinja.≪

≫Potlej pa še nekaj. Da boste vedeli, da je mera polna in da je potrpljenje prikipelo čez rob, vam povem, da naša najmlajša ni moj otrok, temveč Tilnov.≪

≫Saj to ni mogoče!≪

≫Vendarle je res, verjemite mi, teta! Mnogo sem pretrpel. Vse zavoljo otrok. Nazadnje je pa šla in nosila moj hudo prisluženi denar, ki je pripravljen za bolezen in deco, temu ničvrednežu, da ga je zapravljal.≪

≫Kaj naj z njo storim?≪

≫0bdržite jo nekaj časa pri sebi! Morda se vendar poboljša in postane drugačna, čeprav zelo malo upam. Če jo zapustite, je nevarno, da se še boli izgubi. Kesneje se lahko vrne.≪

Teta je obljubila, da bo obdržala Marino in pazila na njo.

Ko je starka odšla, je godcu kar nekako odleglo. Odšel je po strežnico Špelo, ki je povsod pomagala, kjer je bilo treba, delala po hišah za majhno odškodnino, gospodinjila in stregla bolnikom.

Teta se je pa motila, ker si je mislila, da bo Marino izpreobrnila. Marina je ostala stara. Pregloboko je že zašla v močvirje.

Tilen je prodal svojo bajto. Denar sta z Marino zapravila. Ljudje so se pričeli zgražati.

Stari župnik se je na prižnici od žalosti zjokal, češ, da se je v njegovo faro priteplo pohujšanje, da njegovi zvesti farani niso poznali prešuštvovanja, ki zdaj jemlje vsej okolici ugled.

Teta je bila prisiljena, Marini pokazati vrata.

Ona se je smejala. Odšla je s Tilnom. Preselila sta se v razpadajočo leseno barako na hribu nad vasjo.

Pod hribom so nekdaj kopali železno rudo. Ostala je rudarska koča, ki je niso podrli. Otroci so se je bali. Trdili so, da v nji straši. Nekdaj so pijani rudarji v tej koči pobili na smrt svojega tovariša in ga tam pustili. Ljudje so pripovedovali, da odslej ta mrtvec nima pokoja in da straši okoli. 

Tilen in Marina se nista brigala za strahove. On je kočo za silo popravil in se kar v nji naselil.

Marina ga je zvesto obiskovala.

Ko je teto menila potrpežljivost in jo je zapodila, je šla kar k Tilnu.

Župan ga je klical v pisarno. Povedal mu je, da je hrib pod kočo votel in prekopan in da mora Tilen takoj iz koče, ker jo nameravajo podreti. Opozoril ga je, da je že pred leti zemlja vrhu hriba počila in da je izginila v razpoko neka krava, ki se je pasla v bližini.

Tilen se je smejal. Obljubil je, da se bo izselil. Bil je pa prepričan, da ga župan samo zato izganja, ker najbrže ve, da se je Marina skrivaj pri njem naselila. Zato se ni izselil.

Marina se je pogreznila tako globoko, da je pričela svoji teti krasti. Vedela je, kje ima starka ključ. Kadar je videla, da je šla od doma, se je vtihotapila v hišo in odnesla, kar je mogla. Ona in Tilen sta postala prava pijanca.

Tako je preteklo nekaj mesecev.

≫Zdaj grem, da si poiščem službo≪, je Tilen rekel nekega jutra in se vlekel neprespan v dolino.

Marina se je smejala:

≫Ti ne boš nikoli ničesar dobil. Služiti ne maraš, zato tudi ne moreš priti do službe. Vem, tu ostaneva, dokler naju ne vržejo ven, potem pa pogineva. Tako nama je usojeno.≪

Kadar je bila zdaj trezna, je trenutno spoznala, kako dale je zabredla, pa ni hotela o tem premišljati. Izkušala se je raztresti, vse je hotela pozabiti, silila se je, da je mislila na kaj drugega. Najlaže ji je bilo, če se je malo opijanila.

Bila je noč.

Marina je bila sama v koči. Skoro ves dan je ležala. Skuhala si je le malo kaše in krompirja.

Pod no je zaspala in zasanjala.

Videla je, da so se odprla vrata. Na pragu je stal mrtvec. V desnici je držal kopačo, v levici rudarsko svetiljko. Bila sta ga sama kost in koža.

Marina je v sanjah vedela, da je ta okostnjak tisti rudar, ki so ga tovariši pred leti ubili v koči. Plašno ga je gledala. Spočetka se ga je bala, da niti izpregovoriti ni mogla. Naposled je komaj slišno dihnila:

≫Kaj hočeš tukaj? Sama sem. Nikogar ni v koči.≪

≫Zadnja noč je nocoj, zato sem prišel. Skale nad rovi popuščajo. Samo nekaj ur, pa nastane tu globoka udrtina. Vsa zemlja se bo pogreznila.≪

≫Lažeš! Ti lažeš, da bi me preplašil.≪

Marina je začutila pogum. Govorila je:

≫Ne boš me prestrašil ne! Nihče ne preslepari Marine. Samo greh me je prevaral. Zaman sem iskala v njem najvišjo uteho in zadoščenje. Nesramno me je osleparil. Vedno bolj lačna sem ga bila. Uživala sem ga in vendar je ostalo samo nenasitno koprnenje. Da, greh me je opeharil, vendar sem vedno bolj njegova!≪

≫Ne lažem! Slušaj me! Lahko še uideš smrti. Pojdi v dolino! Zapusti to kočo, ki je zadnji spomin na rudarje, ki so živeli tod, se znojili za kos kruha in se izgubljali v pijančevanju, ker so reveži obupali nad svojo usodo. Bili so kakor izobčenci, zapisani večnemu mraku, nihče jim ni privoščil dnevne luči.≪

≫Pojdi, mrtvec, mene ne spraviš odtod! V moji postelji je prijetno in udobno. Ljubega čakam, da se vrne. Črn je, umazan in grešen. Oba sva zapisana hudiču, ker naju je premagala strast.≪

Okostnjak se je obrnil:

≫Svaril sem te. Nisi me slušala. Odhajam. Kmalu prideš za menoj v mračno poljano senc. Boj se te poti! Beži! Beži!≪

Marina se je predramila. Dvignila se je na postelji. Začutila je tesnobo. Pa je zamahnila z roko in se zasmejala:

≫Kako boječa sem zaradi neumnih sanj! Morda bom zdaj slaje zasanjala. Kako čudno bobni v dolini!≪

Obrnila se je. Na mah je začutila, da se je koča premaknila. Prebledela je. In tedaj je spet zagledala mrtveca pred seboj. Mirno je zadonel njegov votli glas:

≫Zakaj me nisi slušala? Zdaj zdrkneš z menoj v globoke rove smrti. Hladno in mirno je notri. Tvoje telo se bo zmečkalo kakor kepa mesa.≪

≫Gorje mi! Pomagajte!≪ zakliče Marina v divji grozi in hoče iz koče.

≫Prepozno! Nikamor ne pojdeš!≪ je zabobnelo iz mrtvakovih prsi.

Naslednji mah je začutila, da se je koča gladko pogreznila, kakor bi jo požrla ogromna pošast.

Začul se je divji krik, ki je takoj utihnil. Zaglušilo ga je divje grmenje zemlje in skal, ki so se zgrnile nad kočo. 

Ko je zjutraj Tilen prikolovratil pijan na hrib, je zabuljil v praznino. Pred njim je zijala široka grez. O baraki ni bilo ne duha ne sluha.

Nekaj časa je strmel predse. Potem se je sesedel na travo in pričel vzdihovati:

≫Zdaj vem, da te ne bom nikoli več videl. Pogreznila si se. Prišel je drugi, močnejši. Bila si res vražja ženska! Menda si je res sam zlodej zaželel tvoje družbe in te potegnil za seboj. Uboga moja Marina! Kako rad sem te imel! Šele zdaj spoznavam, koliko mi je bilo zate.≪

Nekaj časa je sedel in jokal. Potem se je spomnil na žganjico. Potegnil je iz žepa steklenico, jo izpraznil na dušek in se zadovoljno oddahnil:

≫Ta mi bo pomagala, da bom laže in prej pozabil! Ti pa, Marina, malo potrpi, saj pridemo vsi za teboj!≪

Legel je v travo blizu prepada. Spomnil se je, da je tu nevarno, da še sam ne zdrkne v globočino, in zavalil se je nekoliko v stran. Ko se je pa enkrat zatrkljal po hribu, se ni mogel več ustaviti, ker je bil že preveč pijan. Nekaj časa se je lovil z rokami, potem je pa kar pustil, dokler se ni znašel v dolini. Priletel je ob neki grm in se opraskal. Vstal je in kolovratil proti Marinini teti.

Ko ga je starka zagledala, ga je hotela zapoditi. Toda on ji je rekel:

≫Ne bojte se, ne bom vam delal nadlege. Takoj grem dalje. Le to vam moram povedati, da se je ponoči pogreznila rudarska baraka z Marino vred.≪

≫Ježeš Marija!≪ je zajavkala starka in se pograbila za glavo.

≫No, revica je rešen≪, je pripomnil Tilen in hotel oditi. Starka ga je divje pogledala. Pograbila je metlo in pričela udrihati po njem.

≫Ti si vsega kriv. Ona je bila samo ženska. Dobro si vedel, kaj počenjaš. Zakaj si jo pregovoril, da je onesrečila Kregca? Pa bi jo bil ti vzel. V moji hišici bi vama bila odstopila sobo. Lahko bi bila živela pošteno. Po moji smrti bi vama ostala koča. Ti si kriv, da je danes sirota mrtva. Ti nesnaga človeška, ki nisi vredna, da živiš pod božjim solncem!≪

Tilen je bežal iz hiše. Starka ga je pošteno namlatila.

Danes se ni kregal. Lahko bi se bil branil, pa je molčal. Počasi in zamišljen je odšel po vasi.

Teta se je preoblekla in odšla h Kregcu. Našla ga je pri vodi. V roki je držal gosli in igral nanje žalostno pesem.

≫Kregec, pripetila se je strašna nesreča. Vdaj se v božjo voljo!≪

Starka ni mogla dalje. Zajecljala je in se zgrudila v travo.

≫Moj Bog, kaj se je vendar zgodilo?≪ se je prestrašil Kregec.

≫Božja kazen! Strašna božja kazen!≪ je odvrnila starka. ≫Marina se je cijazila s tistim Tilnom. Nazadnje sta vse zapila in prebivala v rudarski koči na hribu. Sinoči se je koča vdrla v zemljo, z njo pa tudi Marina. Bog se je usmili!≪

Kregec je sklonil glavo. Debela solza mu je zdrknila po obrazu, ko je šepnil:

≫Škoda zanjo! Zdaj, ko je ni bilo, sem mnogo premišljal o njej. Zdi se mi, da sem vsega sam kriv. Zakaj sem jo zapodil! Vem, da bi ostala, bi ji rekel, da sem se premislil in da nas naj ne zapusti zavoljo otrok. Morda bi ne bila zašla tako daleč. Mož sem in voljo bi moral imeti! Pa sem tako šibek, da nisem znal prikleniti nase ženske. Sodil sem jo, tudi vam nasproti sem jo sodil. Nisem delal prav.≪

Teta ga je začudeno gledala. Ona ni razumela njegove dobre, plemenite duše. Kregec je poklical otroke v hišo. Žalosten in potrt je dejal:

≫Zdaj bomo molili za našo mamo Marino, nesrečno ženo nevrednega godca, da se je Bog usmili in da se potolaži njegova jeza. Otroci, ta trenutek si zapomnite! Vašo mater je Bog poklical k sebi. Obdržite si v spominu, kar vam povem: Franček in Mihec, vidva sta že večja, torej čujta! Vajina mati je bila dobra duša. Premalo sem jo ljubil in skrbel zanjo, zato je odšla. Bog jo je poklical. Ljubila vaju je. Zapomnita si, če bo kdo kaj rekel čez njo. Takrat, ko me ne bo več med živimi, se potegnita za njeno čast! Če bi bil jaz res dober, bi bilo vse dobro, kajti prava ljubezen je potrpežljiva in dela čudeže. V meni je pa ni bilo … Oče naš, kateri si v nebesih …≪

Kregec je počasi molil za svojo ženo in zraven bridko jokal. Teta je sedela na stolu in ga samo gledala. Šele počasi se ji je v duhu zjasnilo. Spoznala je, da jemlje ta plemenita godčeva duša vso krivdo nase zavoljo rajnke, ker upa, da ji bo potem božja sodba milejša, in zavoljo otrok, ker hoče, da jo obdrže v dobrem spominu.

Starka je naposled sama zaplakala kakor dete.

Bregar je bil srečen in zadovoljen. Res je bila njegova Cilka mnogo mlajša. Spoznal je tudi, da ga ne bo nikoli prav zelo ljubila, toda ostal je miren.

Tudi Cilka je bila mirna in dobra. Razumela sta se in to je bilo glavno. Njega je skrbelo zavoljo otrok.

Pa mu je Cilka povila hčerko Anico, katere se je Bregar tako razveselil, da je za krt napravil pošteno pojedino in povabil vse svoje prijatelje.

≫Naj bo pa enkrat ženska posestnica na Bregarjevem. Bo vsaj osrečila kakšnega dobrega fanta. Zadovoljen sem samo, da so potomci, čeprav se izgubi naše ime!≪ je rekel in si zadovoljno mel roke.

Dekletce je raslo in se kmalu igralo pred domačo hišo. Anica je bila mirna in vesela deklica. Nekaj materinega je imela na sebi. Kadar je začula Kregčeve, ki so igrali ob reki, je vedno silila k vodi. Usedla se je v travo in poslušala dečka, ki sta svirala na nasprotni strani. Ko sta nekdaj tako igrala, je prišlo dekletce prav k vodi. Voda se otroku ni dozdevala globoka. Stopila je vanjo. Deroči valovi so ji pa izpodnesli noge. Zakričala je.

Na nasprotnem bregu je bil poleg otrok Kregec, ki je prišel ogledovat lipo, če je cvetje že godno za trgatev. Začul je otrokov krik. Že naslednji trenutek je skočil v vodo. Reka ni bila široka. Pravočasno je dosegel otroka in ga prinesel iz vode.

Ko je Bregar videl, da mu je Kregec rešil dete, je bil zelo vesel. Stiskal mu je roko in se zahvaljeval. Cilka ga je molče hvaležno pogledala.

Kregec sam je bil najbolj vesel, da je dete rešil. Odslej ga je Bregar večkrat povabil k sebi, zlasti ob nedeljah popoldne. Marsikaj sta se pomenila. Cilka je prinesla kozarec vina in prigrizek.

Kregec in Cilka sta malo govorila. Hotela sta ostati močna in ostala sta. Bregar ni ljubosumil, tudi ni bilo treba. Spoznal je kmalu godčeve dobre lastnosti. Vzljubil ga je in bil je vedno vesel njegove družbe.

Kregčev Mihec je odšel v mestne šole. Ko je oče okleval, mu je Bregar omenil:

≫Če boš v stiski, saj veš, kje je Bregar. Za tvojega sina rad kaj dam, samo če hočeš!≪

Kregec je odvrnil, da ima sicer še sam nekaj denarja, ki ga bo pa morda še potreboval, ker namerava spet popraviti hišo. Toda če mu Bregar obljubi posojilo, ko ga bo potreboval, je vse dobro.

In tako je odšel Mihec v mestne šole. Tudi pri Bregarjevih se je poslovil.

Franček pa ni hotel ničesar slišati o šoli. Obiskoval je domačo šolo. Igral je pač dobro na note, pa še to ne prav zelo rad. Najrajši je igral kakor cigani kar na pamet. Sicer pa ni bil neumen, le veselja mu je nedostajalo za šolo.

Oče ga ni silil. Posadil ga je na stolec poleg sebe in kmalu je znal Franček vleči dreto kakor njegov oče. Zvečer sta pa svirala in se izpopolnjevala v godbi.

Ko je deček dorasel in se izučil, je odšel v tujino. Komaj je prekoračil 20. leto, se je že oženil z mlado premožno Poljakinjo. Očetu je pa takole pisal:

≫Hvaležen sem vam, da ste me izučili za godca. Moja muzika mi je naklonila prijaznega dekliča. Mladi gospodje so lazili za njo, da bi katerega poročila, kajti bogata je, ona se pa ni brigala zanje. Ko sem jo jaz zagledal, sem si takoj rekel: Tale bo moja žena, z njo bom srečen! Pa kako sem ji siromak vzbudil zanimanje? Spomnil sem se na gosli. Zvečer sem hodil svirat pod njeno okno in sem misli na svoj dom, na vas, oče, na brata, na sestro in na nesrečno mater. Temu občutju se je pridružilo še čuvstvo ljubezni, ki se je vnela v mojem srcu. Prepričan sem, da je ljubezen vodila lok po strunah mojih gosli. Igral sem, kakor bi bil sviral na strune svojega srca. Ne vem, ali sem že kdaj tako igral, le vas sem že čul tako igrati. V duši sem spoznal, da je to igranje umetnost. Sviral sem in sviral ter pozabil na ves svet. Pred menoj je sijala slika moje izvoljenke, ki je pristopila k oknu, me poslušala in se mi prijazno nasmehnila. Pa kaj naj pripovedujem! Moja godba jo je očarala. Pričela je z menoj govoriti. Zasnubil sem jo in danes je moja žena, jaz pa lastnik velikega posestva. Vedno želi priti k vam, da bi vas spoznala. Seveda tudi sam komaj čakam tistega trenutka, da se spet vrnem za nekaj časa v domače kraje.≪

Kaj pa Mihec? Deček se je dobro učil. Le nekam zamišljen je bil. Zelo je bil podoben svojemu očetu. Ko je dokončal gimnazijo, je moral k vojakom.

Nastala je vojna. Minilo je nekaj let, a on se še ni vrnil. Le enkrat je prišel na dopust, ker je bil ranjen. Obiskal je tudi Bregarjeve. Ko je zagledal Anico, se ji je začudil. Bila je lepa in vitka mladenka, podobna svoji materi. Tudi ona je obiskovala mestne šole.

Mihec je opazil, da je tudi on deklici všeč. Mnogo sta kramljala. Obljubil ji je, da ji bo pisal.

Ko je Bregar opazil, da se hčerka z Mihcem nekam rada gleda, je bil kar vesel. Potem je pa molk prekinil dopisovanje. Vsi so bili prepričani, da je mladenič ostal na bojišču.

Mihec je pa ležal hudo ranjen v neki italijanski bolnišnici. Ko je okreval, je moral ostati v ujetništvu.

Pa je prisijala nova zarja. Vojaki so se vračali. Tudi Mihec se je vrnil.

Tilen je postal berač. Z beraško malho na rami je hodil od hiše do hiše in prosil za darove. Kar je dobil, je vse sproti zapil.

Sicer se je pa zelo izpremenil. Ljudje so trdili, da je izgubil pamet, odkar je Marina končala tako nesrečno. Smrt te ženske ga je res zelo potrla.

Za Marinino smrt so zvedeli tudi orožniki. Odpeljali so Tilna v zapor. Nekaj časa je bil v preiskavi. Potem je ostal zaprt, ker ni slušal župana in je kljub prepovedi prenočeval v bajti.

Ko se je vrnil, ni prijel za nobeno delo več. Večkrat je lezel na hrib, kjer je stala ona nesrečna rudarska koča. Župan je po tisti nesrečni noči ukazal kopati v prepadu, pa niso našli ničesar. Zdaj je iskal samo še Tilen. Na starost je postal mehak. Na Marino je še vedno mislil, čim starejši je postajal, tem bolj ga je pekla vest. Kesal se je svoje lahkomiselnosti, a je bilo prepozno.

Hrastarjev Boštjan in Polde sta si postala najboljša prijatelja. Ker je tedaj cvetela lesna trgovina, sta pričela skupaj kupčevati z lesom. Danes sta že oba premožna lesna trgovca in dobro se jima godi.

Bregar je zbolel. Sam je ležal v postelji v sobi, ko ga je obiskal Kregec. Starec mu je prijazno pokimal.

≫Sedi, prijatelj, nekaj se morava pomeniti, preden umrem.≪

Kregec ga je radovedno pogledal.

≫Hotel sem poslati pote, zdaj si pa sam prišel. Tvoj sin in moja hči se rada vidita. Meni bi se ne zdelo napak, če bi se poročila. Kaj meniš?≪

Kregec je pokimal.

≫Še nekaj naj ti povem. Vem, da nisi bil v ljubezni srečen. Cilko ti je zabranil njen oče. Dobra in poštena žena je. Meni je bila zvesta in rad sem jo imel, čeprav vem, da me ni nikoli ljubila in da ni nehala misliti nate.≪

≫Bregar, kaj vendar govoriš?≪

≫To, kar vem. Če bi bil prej bolje poznal tebe in njo, bi ne bila Cilka nikoli moja žena, Čeprav sem preživel z njo mnogo srečnih ur, kajti premagovala se je in mi je bila res naklonjena. No, zdaj je, kar je!≪

Kregec je s sklonjeno glavo sedel ob bolniški postelji. Bregar je nadaljeval:

≫Vendarle pa lahko še nekaj popravimo. Jaz bom kmalu rajnki. Ti ležeš šele v petdeseto leto. Cilka je še štiri leta mlajša. To še ni taka starost v primeri z mojo, saj ležem že v osmi križ. Kaj ko bi …≪

≫Bregar, kaj vendar govoriš?≪ je planilo iz godca.

Starec je mirno nadaljeval:

≫Cilka ne ve, kako slab sem. Kljub temu je poslala po zdravnika. Naj pride zavoljo nje. Moj zdravnik je zdaj še samo Bog, ki me bo kmalu ozdravil in rešil vseh težav tega bridkega življenja.≪

≫Kako da danes tako čudno govoriš?≪

≫Je že tako, smrti gledam v obraz in odkrita beseda mi bo olajšala zadnje ure. Klical sem te, da te prosim, da morata biti ti in tvoj sin zraven, ko bodo odprli mojo oporoko pri notarju. Želim, da izpolnite vse tako, kakor želim, da bom mirno počival v grobu.≪

Trenutek je premolknil. Potem je zamišljeno pogledal Kregca in ga vprašal:

≫Ali mi obljubiš, da boš zraven?≪

Kregec ga je zvedavo pogledal. Nekaj je zaslutil, pa ni hotel premišljati. Bolnika je moral pomiriti, zato mu je vse obljubil.

≫In zdaj pokliči Cilko!≪

Kregec je šel klicat Bregarico. Ko jo je zagledal, je začutil v sebi tiho radost, ki se je je zasramoval. Bregarica je bila še vedno čvrsta in čedna ženska. Ko je stopila pred svojega moža, je hotel Kregec oditi. Bregar ga je prosil, naj počaka.

≫Cilka, vem, da si mi že odpustila, saj si mi to zagotovila že neštetokrat, toda zdaj te prosim nekaj drugega. Ali mi obljubiš, da boš natanko izpolnila mojo poslednjo željo?≪

≫Bom, bom! Zakaj o tem govoriš? Kmalu boš okreval.≪

≫Da, okreval bom. Novo zdravje se vrača, a to zdravje je drugačno. To zdravje je pokoj, ki ga grem uživat. Cilka, zdaj je moja duša mirna. Pojdi po našega župnika! Jutri me ne bo več.≪

Mirno je izgovoril te besede in ljubeče pogledal svojo ženo, ki je stala solzna pred njim.

Naša povest je končana.

Ko so dediči po Bregarjevi smrti čakali pri notarju, so se kar nekam čudili, ko je notar odprl oporoko in se smehljal, ko je pogledal vanjo.

In potem jo je prečital, da je vse Bregarjevo premoženje last njegove žene Cilke, ki mora poročiti njegovega edinega prijatelja Kregca. Hčerki naj mati izplača večjo vsoto denarja, da se bo poročila s Kregčevim sinom.

Minilo je leto dni po tem dogodku.

Bregarica se je spet nekam pomladila. Kregca ni bilo nikoli na izpregled. Ogibal se je je.

V njegovi duši se je vršila huda borba. Ali naj spet Cilko zasnubi? Ali bo ona zadovoljna? Po oporoki mu ona ni nikoli ničesar omenila. Tudi on je molčal. Le pogledala ga je in te oči so spet govorile kakor nekoč.

Nekaj časa se je boril sam s seboj.

Pa ga je vprašal sin kar naravnost:

≫Zakaj ne greste k Bregarjevim? Anica pravi, da je njena mati postala nemirna in nestrpna. Vem, čakajo vas. Midva se poročiva, potem greva v mesto, kjer sem dobil službo. Napravimo obe poroki hkratu.

In tedaj ni Kregec več odlašal. Iz skrinje je izvlekel nedeljsko obleko in jo mahnil k Bregarjevim, kjer so ga že čakali.

Ko je vstopil, ga je sprejela Bregarica, ki je zardevala kakor 17etno dekle.

Posedli so za mizo in potem sta zasnubila Kregec in sin kar oba hkratu. Kregcu in Cilki je bilo nerodno pred otroci, toda Anica je muzikanta objela in dejala:

≫Zdaj postanete vi moj oče. Tako dobri ste in tudi moj oče so želeli, naj se tako zgodi. Bodimo vsi skupaj srečni!≪

O tistih dveh porokah je še dolgo govorila vsa vas.


Konec