Ljubezen gre skozi želodec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubezen gre skozi želodec
Barbara Habič Pregl
Spisano: Pretipkala iz Ljubezen gre skozi želodec 2008, Saša Mezek.
Izdano: Založba Karantanija
Viri: Habič Pregl, Barbara (2008). Ljubezen gre skozi želodec. Ljubljana: Založba Karantanija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Oskar je bil majhen deček, ki je zelo rad jedel.
Pravzaprav je skoraj najraje od vsega jedel in na njegovih okroglih rožnatih ličkih se je to tudi poznalo.
Z mamico sta se vsak dan sprehajala po mestu in po parku in Oskar je zadovoljno sedel v vozičku in s tolstimi ročicami je držal slaščice, ki mu jih je mamica vsak dan kupila. Okrog ust, po trebuhu in do komolcev je bil popackan s čokolado, a mamica se je samo ljubeče nasmihala, saj je prav dobro vedela, kako dobra je čokolada. Tudi sama bi vzela na samotni otok s seboj velik zaboj čokolade.
Oskar je rasel in rasel in postal je krepak fant. Trebušček se mu je lepo zalit bočil pod majico, da se je moral kar malo potruditi, kadar je želel preveriti, če ima še vezalke na čevljih. Zelo rad je igral košarko in po vsaki igri je bil ves zasopel, zaripel kot paradižnik in strašno utrujen. – In seveda tudi lačen. Lačen je bil pravzaprav kar naprej in jedel je rad vse, kar je dobro.
Vedno se je prvi zakadil k pogrnjeni mizi in težko je čakal, da so mu postregli. Z glasnim cmokanjem je izražal svoje zadovoljstvo nad hrano; očka, mamica in bratec so se mu smejali in govorili so, da bi moral nastopiti na televiziji, v reklamah, ki so za hrano. Očka in mamica sta ga rada ljubeče žgečkala in mu govorila:
«Ti si najin ljubi debelušček!»
Skušala sta ga tudi odvrniti od hrane na vse mogoče načine, ker sta vedela, da debelost škoduje njegovemu zdravju.
Mamica mu je predlagala, naj misli na hrano, kot da je čisto zanič. Ob vsakem grižljaju, ki ga nese v usta, naj si govori:
«Samo še tole žlico te ogabne gobove juhe z ajdovimi žganci pojem, potem pa res ne morem več. Tako zanič je, da se mi kar želodec obrača!»
Oskar si je govoril:
«Samo še enkrat nesem v usta to ogabno špinačo, pa bom bruhal. Raje se bom potrudil in pojedel še pet teh grdih piškotov, potem bom imel pa res vsega dovolj.»
Očka je na hladilnik obesil fotografijo Oskarjevega vzornika, košarkarja, ki ga je prikazovala, kako v neverjetnem skoku zabija žogo v koš. Vsakič, ko se je Oskar malo pogledal v hladilnik, je zagledal športnika, ki skače, kot bi imel krila.
Mislil si je:
«Seveda, poglej ga fanta, kako je velik! Njemu ni težko takole skakati. Le kako mu je uspelo tako divje zrasti? … Pojedel bom še par tehle sendvičev, da bom tudi jaz tako velik.»
Oskarja so zanimali vsi kuharski nasveti po televiziji in vsakič je poklical mamico, naj pride pogledat nove recepte.
Vse reklame za hrano so mu bile všeč in želel si je preizkusiti nove jedi.
«Daj no mir,» je rekla mamica, «to so samo reklame V resnici je to prav gotovo kakšna svinjarija.»
Oskar je za vsak primer raje preveril vso zadevo in skoraj brez izjeme se mu je zdelo, da reklame govorijo resnico.
Če je bil Oskar lačen, je bil gotovo strašno siten. Sendvič je deloval kot čudežno zdravilo. Čelo se mu je razjasnilo, prepiri in pretepi z bratcem so se polegli, zadovoljno je žvrgolel okrog mamice in ji pripovedoval, kaj se je dogajalo v šoli.
Zaželel si je, da bi imel mišičasto telo, kot ga ima Arnold Schwarzenegger. Kupili so mu uteži, da jih je dvigal, dirkal je s kolesom, plaval in igral košarko in ves ta napor mu je povzročal hudo lakoto. Mišice so se mu vztrajno nabirale na trebuhu.
Na šolskem pregledu ga je zdravnica strogo pogledala: «Oskar predebel si, to je slabo za tvoje srce. Obljubi mi, da boš pazil na svoje srce in shujšal!» - Oskar je obljubil, da bo pazil na svoje srce.
V razredu so dobili novo sošolko. Klicali so jo Mala Maja, ker je bila tako drobna in majhna, kot bi še vedno hodila v prvi razred. Na njenih upadlih licih je kraljevala bledica, saj je jedla kot ptiček. Bila je namreč telovadka v parterju in pogosto je izostajala od pouka, ker je hodila na tekmovanja. Sicer je bila mirna in tiha deklica z velikimi rjavimi očmi, od katerih Oskar ni mogel odtrgati pogleda.
Mala Maja Oskarja skoraj ni opazila, bil je le eden od vseh zoprnih fantov, s katerimi je pač morala hoditi v šolo.
Oskar je ugotovil, da ne more več prav dobro paziti na svoje srce.
Dnevi so tekli, Oskar pa je še vedno milo opazoval Malo Majo in jo v mislih postavljal visoko v vrh najbolj ljubkih deklet, kar jih je videl. Toda Mala Maja ga ni opazila. Na šolskem plesu je zdolgočaseno odplesala z njim ples, na katerega se je pripravljal štirinajst dni in je komaj zbral pogum, da jo je povabil. Na vsa vabila na praznovanje rojstnega dne pa mu je že skoraj nevljudno odgovarjala, da ima trening.
Vedno ji je pošiljal razglednice z morja. Najprej samo: «Lep pozdrav, Oskar.» Potem že: «Lep pozdrav, tvoj Oskar.» In nazadnje:
«Še ko plavam, mislim nate, Oskar.»
Oskar pač ni bil fant, ki bi pritegnil pogled Male Maje. Zato je bil včasih kar malo žalosten, ko je opazoval, kako ji sošolec Marko lahko nese torbo do doma in potem še neskončno dolgo klepeta pred hišnimi vrati.
Oskar je čez noč postal velik fant. Še vedno je bil tudi lačen fant. «Kaj lačen, požeruh!» je grdo govoril njegov mali suhljati bratec, ki nikoli ni imel časa sesti za mizo, ker je bila to izguba časa.
Zdelo se je, da se vsa hrana, ki jo Oskar poje, nenadoma kopiči v velikanskih nogah in rokah, ki so mu zrasle.
Po radiu je slišal obvestilo, da televizija išče fante, ki bi nastopili v reklami. Spomnil se je, kako so se mu smejali, ko je bil majhen in je tako navdušeno jedel. Navdušil je še nekaj sošolcev in javili so se na avdicijo. Tam so jih snemali s kamero in jih med tem spraševali vse mogoče. Oskarja so vprašali, kaj je za njega najhujša kazen, ki bi mu jo naložili starši. Brez pomisleka je odgovoril:
«Da mi ne bi dali jesti.»
Oskar je bil izbran za igralca v reklami.
Čez nekaj tednov se lahko vsi nakajkrat na dan občudovali oskarja, kako si na televizijskem ekranu pripravlja petnadstropni sendvič z veliko majoneze, medtem ko kleči v kotu na koruzi. Pri tem je vsakič povedal:
«Najhujša kazen je, če ti ne daje jesti!» in je dvignil kozarček majoneze, da so ga lahko vsi dobro videli.
Oskarjevi domači so vsakič cvilili od navdušenja, reklama je bila tudi najbolj priljubljena na Oskarjevi šoli.
Nekega popoldneva je doma zazvonil telefon in nežen dekliški glasek je želel govoriti z Oskarjem.
Bila je Mala Maja.
Oskar se je s telefonom umaknil v kopalnico. Pogovor je bil precej dolg.
Ko je prišel iz kopalnice, je imel čez obraz raztegnjen svoj najsrečnejši nasmeh.
Mamica ga je vprašujoče pogledala:
«Kaj bo dobrega, Oskar?» se je delala, kot da ni nič radovedna.
«Kako že gre tisti pregovor o hrani, ki si mi ga zadnjič razlagala …» je mrmral Oskar.
«Aha,» je rekla mamica, «ljubezen gre skozi želodec – saj misliš tega, mar ne?»