Ljubezen filozofa Kerševana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubezen filozofa Kerševana
Tine Debeljak
Izdano: Gruda 2/1 (1925), 12–16
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. dno

I.[uredi]

Na strehi je golob razpel peruti v zlat prah, s kljunom se poščegestel v golšo, se prestopil, zagrulil: solnce, (vokal je nekako temno, pobarval in — en — stopnjeval v višino) ter se prislonil prav k belolici golobici, ko je nalahno kot v prvi ljubezni — hinavčica! — podrhlela, pomežiknila zaljubljeno z rdečimi očmi, se privila še bolj k njemu in mu čebljala svetlo ljubeče: lju-bim, lju-bim ...

Tako se je začela pomlad. In so ptiči žgoleli. In so se golobi greli — stokrat opevani parčki — na slemenih streh, da so zmotili filozofa Ivana Kerševana v podstrešni sobici nasproti, da se je šele tedaj zavedel pomladi in odprl sunkoma zavezano okno:

»Naj posije solnce še meni, naj se razlije čez svilen papir!«

Samo se mu je zasmejalo:

»Bo saj več solnca v pismo. Bo bolj ogrelo.«

In velik, suh pramen se je razlil čez kaligrafično pisane črke, še vse mokre od sveže krvi: »Preljuba!« ...

Filozof Ivo Kerševan je namreč sklenil, da ji bo pisal, česar ji povedati ni znal. Licejki Anuški. Vsak dan sla se srečala: ona iz šole ob enih, on na univerzo. Ni imel v tem času predavanj, šel je pač tako, da jo je srečal. Potem sta govorila, pa sta bila vsak dan temnejša, vsak dan manj besednejša. Včeraj jo je samo pozdravil in ona ga je ob srečanju le boječe pogledala, čez hip sta se pa ozrla oba, pogleda sta se ujela, in bilo jim a je nerodno. In bilo jim a je sladko: on se je nasmehnil in ona tudi. Tedaj je sklenil, da ji bo pisal.

V jutru pa se je spet premislil, odprl scripta iz geologije, jih zaprl odložil in se končno pošalil v oceanografiji. Z vso silo svojega hotenja se je zaril v študij in je tiste ure intenzivnega napora pozabil na vse, celo njo. — Meril je globočine morja in plitvine, risal obal Jadranskega morja od Trsta do Ancone.

Anuška, se mu je izvilo izpod peresa in on se je začudil. Odložil je scripta, te brezživljenjske črke, zaprl atlas, ves mrzel svet obsegajoč in je pisal na svilen papir in dahnil nanj:

»Preljuba!«

Potem je trgal besede iz sebe, nerodno, boleče. Zdelo se mu je kot da prenaša mehke, volnene ptičke iz toplega gnezda na mrzel zrak, kjer gube tisto volneno toploto in se le veter upira v puh, puh ki ni lep. Raztrgal je težke besede in pisal nove z novo muko, srce mu je iztiskalo kapljo za kapljo.

»Anuška! Vsak dan se srečava slučajno, kot bi se ne iskala. Pa se iščeva, vem. V Vaših očeh berem in Vi v mojih, pa si ne poveva. Vsak dan si laževa in se nam a zdi, da je to naravno; pa ni. Za ulico se morda tako spodobi. Pa zakaj bi ne posegla drug drugemu v dno, iz njega ne prinesla svetle besede, ki jo slutiva, pa ji ne dava prave barve, je nočeva spočeti. Ali pa je ne znava? Ko bi jo prinesla iz najinega srca, kjer se je kot v toplem gnezdu morda že spočela (vsaj v večernih urah ob brljivem mraku se mi zdi, da me že ziblje na svojih valovih in me uspava) bi bilo v hipu vse v naju svetlo kot v solncu in pomladi. Šele ta beseda bi nama odprla vstop drug v drugega in bi se več ne bala in skrivala. O, ta beseda! Zapišem jo lahko in jo morda bom, pa zapisana nima tiste svetle barve kot jo mora imeti in jo ima izgovorjena. Morda se radi tega tudi lažje napiše? Vsa svetloba — po mojem — je v tem, kako se izgovori. Stokrat smo jo že izgovorili na ulici temno, sami temni in morda jo bomo še stokrat. Enkrat samkrat pa se pove v pravi barvi — in zakaj bi je midva ne izgovorila tako, to besedo: Ljubim? ... Saj bi ne bilo drugega kot le priznanje luči, kajti svetlobo njeno že čutiva v svojih očeh in že živiva v kolobarju njenega svita. Kaj bi si tajila in se zakrivala za plašč obligatnih besed ...«

In tako bi pisal filozof Ivo Krševan še strani in strani, morda še o neskončni samoti, o potrebi ene same besede, ki bi bila samo zanj izgovorjena, če bi se tedaj ne zavedel, da je pomlad in bi se ne zagledal v goloba vrhu slemena: drug drugega sta ščegetala s kljunčki v mehkoperne peruti, ki sta jih razpela v solnce, da se je razlilo po njih kot po belocvetočem bregu — in je on grulil temno: so-ln-ce, so-ln-ce! — in ona, tičica-golobičica: lju-bim, lju-bim ! ...

»Tako lepo se imata v solncu. Ljubita se brez besed. Zdi se nam ljudem, da si pravita: solnce, solnce! in ljubim, ljubim! Pa sem prepričan, da si ne pravita nič. Tudi, če bi imela pojem o ljubezni, bi je z imenom ne imenovala. Ker bi bilo nepotrebno.«

»Nepotrebno in nesmiselno je pisati o tem. Zaživeti je treba!« — in je pregnil pismo, pa ga vrgel med rumene liste script v oceanografijo, kot da bi ga vrgel v morja voda in je sklenil:

»Ne! Povedal bom. Zaživet je treba — ljubezen!«

II.[uredi]

Nadel si je površnik, vzel paličico — študent-gospod, stanujoč v podstrešnici in stradajoč že drug dan — in šel v mesto. In vsak kamen, kamor je zadel s palčico okovano, mu je odmeval zvok srca: Anuška! Anuška! Prsi mu je stiskalo, da bi jokal, tesnilo mu je sapnik, da je les težavo srknil pomladnega solnca v pljuča in mu je bilo težko. Čutil je, da ga v dno srca nekaj teži, nekaj grenkega se mu je spočelo, česar prej ni poznal, mučilo ga je, rastlo v njem do ogromnosti, prsi mu skušalo razgreti. Bilo mu je, da bi razpel roki do neba v krčevitih sunkih, zajokal ali zavriskal v solnce z glasom blaznega, udaril bližnjega v obraz in se smejal njegovi bolesti, potem pa bi ga bogato obdaril, da je prenesel udarec — ker udariti bi moral, da bi dal duška neizraznemu, silnemu v sebi, razbolelemu.

»Bolan sem! Ljudi ne poznam. Pozdravljajo me, pa jih ne razločim: vsi imajo en obraz, poteze nje.«

»Anuška, zakaj me mučiš? Z ljubeznijo me dušiš, da blaznim. Vse kipi v meni in nimam odrešilne besede, da bi se izpovedal. Odreši me, odreši!«

Bil je že sredi mesta ob trgovinah z velikimi izložbami. Ni gledal ponavadi vanje, danes pa se je postavljal ob vsakem, gledal razkošje porcelanastih posod in svetiljk, svetlih oprav in zaves. O, vse bi kupil, da bi dal njej, kraljici, pa nima in se smeji.

Anuška pa se je prismejala s tovarišicami iz šole in se ustavila ob njem.

»Boste kupili balo, gospod Ivo?«

»Ah ne, Anuška! Šele iz šole?«

»Smo se ustavljale ob izložbah kot vi in izbirale, za kaj bomo poprosile možičke.«

»Ste poredni, gospodična!«

Tedaj je videl, da tovarišice čakajo in je rekel, kar tako, da je pač rekel:

»Ali čakajo Vas, gospodična?«

»Saj res!« in je čudno spremenila barvo, se lahkotno zavrtela par korakov in potem čudno milo dahnila: »Sem mislila, da me boste spremili« ... in odžgolela.

Filozof Ivo Kerševan je obstal na mestu in ni vedel, kaj se godi z njim. Lica so mu bledela in kolena klecala. Potem pa je zablodil med ulice in ni vedel, kje je hodil in kako je prišel domov. V sobo podstrešnico se je zaprl, se vrgel na razmršeno posteljo in zrl v strop: solnce je padalo v lisah po stenah in knjigah naravnost v strop, pa on jih ni štel kot ponavadi v urah dolgočasja, le čutil je, kako je sam, sam, kako se je celo neskončno nebo stesnilo v to ozko, četverokotno izbico in si je želel le nekoga in klical le eno ime: Anuška, Anuška!

Še je izdihnil:

»Le zakaj se skrivava pod plašč različnih besed, ki jih tako prozorno rabiva le zato, da skrijeva, kar bi si rada povedala ...«

Zunaj pa so prav do zahoda klicali ptiči iz meja, in so golobje grulili v tolpi po strehah in so golobice drhtele ...

Bila je pomlad.

Filozof Ivo Kerševan se je tedaj dvignil iz postelje in temno pomislil:

»Kaj, ko bi pa le pisal?«