Pojdi na vsebino

Ljubezen – strup

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ljubezen – strup. Izpred sodišča
Julij Bučar
Besedilo je bilo objavljeno pod psevdonimom Juraj Lubič.
Izdano: Slovenski narod 8. februar 1902 (35/32), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ančka je bila dekla pri Kalanovih, Ureh je pa bil brat njene gospodinje. Seveda je prišel Ureh k svoji sestri često »v vas«, in tako ga je Ančka spoznala. Čvrst, korenjaški fant je bil, ki je ravno dosegel tisto starost, v kateri prične ljubezen odganjati svoje kali.

Toda Ureh tega čuta ni poznal. Ne ve se, kako da je tako zaostal. Bil je boječ, brez vsega fantovskega ponosa, brez samostojnosti, pa tudi mu je manjkalo dokaj duha.

Ančka je bila starejša od njega in česar je manjkalo Urehu, tega je imela v obili meri, posebno razvito in nemirno jej je bilo srce; v njem je lopotalo in treskalo baš kakor v kovačnici.

Kaj čuda, da ji je pri pogledu zalega fanta zavrela kri in da se je namah zaljubila vanj.

Vendar — nekateri moški je kakor les; ne vidi nič, ne sliši nič, ne razumi nič, ne čuti nič.

Tak je bil naš Ureh.

Njeni žareči pogledi ga niso osupnili, njenim sladkim besedam se je smejal, ne da bi vedel zakaj; njene stiske rok prenašal je hladnokrvno, kakor da bi bili gola igrača in druzega nič.

To pa je vzbudilo v njej še hujšo strast.

Na vsak način je hotela pridobiti ga za se, spraviti ga voljnega, popolnoma udanega v svoje naročje.

In tako je prišel slučaj, ko sta bila sama doma. Bilo je na pustno nedeljo. Kalanovi so bili z doma. Peljali so se v sosedno vas k poroki in na svatbo. Tako sta bila Ureh in Ančka sama. Najprej mu je postregla Ančka s krofi, flancati in špehovko. Potem pa je Ančka skuhala čaja, kateri je Urehu u posebno dobro del, ker ni bil vajen tako dobrim pijačam.

Kmalu na to pa se je v njem vse spremenilo. Postal je nemiren, srce mu je hotelo skočiti iz ozkega oklepa; v glavi mu je šumelo, kakor voda na slapu — kamor je šel, povsod ga je preganjala le ena misel — Ančka, Ančka!

Ta čarovnica! Ta je znala vsaditi ljubezen v njegovo srce. Dosegla je s svojim ljubavnim čajem vse, Ureh je bil njen, popolnoma njen. — —

Domačini in tudi drugi so zapazili na Urehu nakrat izpremembo. Izpraševali so ga, kaj, kako, dokler niso izvedeli o ljubavni pijači. Ko so še videli, da so njegova rdeča lica postajala bleda, prepadena, oči neme, brezizrazne, Ureh pa klavern potrt — je nastal v vasi hrup: — čarovnica, čarovnica! Zastrupila ga je! Na gromado ž njo! Seveda je morala dekla takoj pobrati šila in kopita ter iti čez hribe in doline tja, od koder svoji žrtvi ni mogla več škodovati.

Orožnik je prišel v vas in slišal besede: »čarovnica, mlad fant, strup!« Hitro je sestavil kriminalno ovadbo, in že so nekaterniki računali, koliko ur je brezbožni čarovnici še živeti.

Pri sodišču pa se je stvar razvijala naprej.

Zapeljani Ureh je stal sodnemu zdravniku nasproti, kateri ga je dobro preiskal.

»S čim pa vas je zastrupila?«

»Ne vem«. Ureh se je venomer tajinstveno smejal.

»Ali je bilo tisto kava, čaj, mleko, voda; ali je bilo črno, rjavo, belo, zeleno ali kako?« 

»Ne vem. Hm!« 

»Ali je bilo trdo ali mehko?« 

»Ne vem«.

»Ali je bilo tekočina ali štupa«.

»Ne vem«.

»Kakšen okus pa je imelo tisto? Ali je bilo sladko, grenko, kislo, neomledno?« 

»Ne vem. Hm —! « 

»I, to boste vendar vedeli! Kaj pa ste čutili po zavžitku?« 

»Ne vem«.

»Li je Vas kaj bolelo, ščipalo, grizlo, zvijalo — —?« 

»Bodlo me je«.

»Torej bodlo — no, da smo le nekaj zvedeli: Kje pa je bodlo?« 

»Tukajle«. Pokaže na srce.

Zdravnik zamežikne.

»Aha, tam je ljubezen doma! Kaj pa ste potem naredili — li je Vam bilo slabo?« 

»Nič, samo gnalo me je proč, proč tja noter v Belokrajino«.

»Zakaj pa ravno v Belokrajino«.

»Šel sem k nekemu možu«.

»Kaj ste iskali pri tistem možu?« 

»Dal mi je neke rože, da sem se z njimi kadil, in blagoslovljenega kruha, katerega sem moral jesti zjutraj, opoludne in zvečer«.

»A tako, tako! Pa je Vam tisto pomagalo?« 

»Nevem, toda sedaj mi ničesa več ne manjka«.

Splošen smeh v dvorani. Ureh je bil odpuščen, čarovnice pa niti klicali niso pred se. — —

Tako se je zgodilo v dvajsetem stoletju nekje na Dolenjskem! —