Ljubevč pri Idriji
| Ljubevč pri Idriji M. Pirnat |
| |||||||||||||
IZPREHOD
[uredi]Staro rudarsko mesto Idrija ima v svojem obližju množico lepih izprehodov; ne nedostaja pa tamkaj tudi krajev, kamor napravljajo Idrijčani lahko krajše ali daljše izlete.
Eden najprijetnejših izprehodov iz Idrije pa je brez dvoma v prijazno Ljubevško dolino. Od nekdaj so radi tja zahajali Idrijčani. Širšemu občinstvu do danes ni znana Ljubevška dolina. Zato pa vabim radovoljnega bralca, da me spremlja zimskega popoldneva v Ljubevč. Pot do tja ni niti naporna niti predolga; v treh četrtih ure sva tam, ako računiva pot z glavnega idrijskega trga.
Lepo zimsko popoldne. Prijazno sije solnce; nič nas ne moti, da semintja ostro zapiše burja in da se po zraku love snežinke. Ko pokosimo in preberemo došle časnike, hajdi ven na izprehod; škoda bi bilo res, tako popoldne prespati ali presedeti v zatohli kavarni.
Kakor smo že bralcu namignili, smo se namenili v Ljubevč.
V zvoniku sv. Barbare cerkve bije baš dve, ko zavijemo okoli nje z glavnega trga.
Pri Kosovi mesnici prekoračimo potok Nikovo in stopamo naprej mimo čistilnice za rudo in mimo cesarske livarne in ključalničarne.
Za čistilnico prestopimo tir nove električne železnice, ki so jo zgradili jeseni l. 1903.
Do mostu črez Idrijco smo šli v severovzhodni smeri, onostran mosta krenemo proti jugovzhodu po okrajni Logaški cesti. Na levi pustimo za sabo rudniško parno žago, strugamo in hlev, na desni pa žago in elektrarno g. Jožefa Kogovška.
Zložno mahamo naprej mimo Debele skale in Kobalove gostilne proti gozdarski šoli in nekdaj tako imenitni Žorževi gostilni. Za to gostilno malo obstanemo, da si ogledamo neutrudne drsalce, ki se vrte doli na ledišču pod cesto in se izkušajo, kateri bo napravil bolj umetne loke.
Skoro dospemo do skupine gospodarskih poslopij. To je Likarjevo domovanje — prva hiša, ki spada pod Idrijo; nato nas opozarja lesena deska, pribita na sprednjem koncu hiše.
Pri Likarju ugledamo tudi preprost kažipot. Ena roka kaže na Logatec, druga na Jelični vrh. Poslovimo se od okrajne ceste. Zavijemo na levo stran, na cesto, ki vodi na Jelični vrh. Vstopili smo že v Ljubevško dolino.
Skoro se zopet razcepi pot na dvoje. Na levo se vzpenja prava cesta na Jelični vrh, desna, bolj položna pa drži po Ljubevški dolini. Izvolimo si seveda zadnjo.
Ljubevška dolina je jako ozka; o tem se prepričamo takoj, ko stopimo vanjo.
Pot nas vodi ob levem robu doline. Na desno se razgrinja nekaj njiv in travnikov, mimo katerih žubori ribnata Ljubevčnica. Nad našo potjo se vzpenja pobočje Magdalenskegore, ob desni pa zagraja dolino gorski hrbet Skrnik, iz katerega moli takoimenovani Zagodov (tudi Govejkarjev) vrh.
Kmalu smo pri Ferdinandovem jašku (šahtu). Kopati so ga začeli leta 1819. in ga imenovali po tedanjem prestolnem nasledniku Ferdinandu, ki se je baš tisto leto mudil v Idriji. Globok je 1005 m.
Tukaj so imeli pred leti veliko kolo, ki je spravljalo vodo iz jame. Kolo je gonila Ljubevčnica. Ker se pa ta naprava ni izplačala, so odpeljali vodo iz Ferdinandovega jaška k Jožefovemu in sedaj se tam spravlja iz jam.
Za jaškom je postavljenih nekaj rudarskih hiš. Dolina se tukaj jako zoži; desno gorovje je pritisnilo Ljubevčnico sem do ceste, po kateri mi hodimo.
Za sabo pustimo rudarske hiše. Pot se nekoliko napne, dolina se malo razširi in Ljubevčnica se zopet odmakne od pota.
Prekoračimo majhen most, ki vodi preko hudournika, prihajajočega iz takoimenovane Konjaške grape. Pod tem mostom opazimo cevi, po katerih je izpeljana v preje imenovane rudarske hiše voda iz studenca, ki je od mostu oddaljen kake 3 minute in se nahaja na levem bregu Ljubevčnice.
Za mostom gre pot na dvoje. Ena je prava kolovozna pot in nadaljevanje ceste, po kateri smo doslej hodili; druga je pa pešpot. Kolovozna pot krene na desno; kjer pride do Ljubevčnice, se dolina zopet odpre. Pešpot, katero si mi izberemo, je izpočetka jako strma, a postane kmalu zložna.
Pešpot nas pelje po pobočju Špičastega vrha; na desno imamo majhen breg in pod njim velike njive. Ob robu teh njiv se vije kolovozna pot, pod njo pa šumi bistra Ljubevčnica.
Tako dospemo do konca Ljubevške doline. Tu se pred nami vzdignejo obširna gospodarska poslopja: velik, na novo sezidan hlev, mogočen kozolc in prostorna, enonadstropna hiša. Prvi pogled nas uveri, da imamo pred sabo trden kmečki dom. Res! Tukaj gospodari in domuje veleposestnik Kajetan pl. Premerstein. Po domače pa mu pravijo Ljubevčar.
Smrekov vršiček nad hišnimi vrati nam pravi, da tukaj točijo zlato vinsko kapljo. Ljubevčarji so imeli že gostilno pred več leti, pa so jo opustili. Na novo jo je odprl sedanji gospodar z začetkom letošnjega leta.
Ljubevčar ima troje gostilniških prostorov: dva v hiši in enega — jako lepo in prostorno sobo — konec hleva. Mi vstopimo v zadnje imenovano pivnico.
Gospodar nas prijazno sprejme. Kmalu je na mizi čaša dobrega hrvata. Pa tudi za prigrizek ni človek v zadregi. Slastne domače klobase, okusna rebrca, fino prekajena gnjat: vse to se dobi pri Ljubevčarju. Če hočemo, nas postrežejo tudi za nameček s sladkimi domačimi orehi in jabolki. Človek čuti, da ni v mestu, ampak na kmetih, dasi ni eno uro daleč od mesta. In dobro mu de ta zavest. Saj se tu lahko zabava vsak po svoje; ni se mu treba bati strogih in sitnih sodnikov, katerim ni nobena beseda prav, nobena kretnja po volji.
Za zabavo skrbi seveda v prvi vrsti gospodar. To ti je dobrovoljen mož, vedno zadovoljen, dasi je izkusil v svojem življenju več slabega negp dobrega. Vsaka beseda mu pride prav; šala in dovtip sta pri njem doma. V zalogi ima kopo smešnih dogodb, s katerimi prav tako rad postreže gostu kakor z dobro kapljo in tečnimi jestvinami. Zlasti mikavne stvari ve povedati iz svojega lovskega življenja in pa iz tistih časov, ko je kot pijonir Sarajevo »noter jemal«.
V Ljubevčarjevi družbi bi človek rad presedel ure in ure. A mrak nastopa in treba se bo posloviti. Ker te dni ne sveti luna, prižgem svojo turistovsko svetiljko in zložno stopamo po preje opisani poti nazaj proti mestu.
Da bo opis popolnejši, še nekaj opazk.
Ljubevčar ni le spreten lovec in dober družabnik, ampak tudi podjeten, napreden kmet, kakršnih bi si želeli več. V prvi vrsti se bavi z živinorejo. Sezidal je lansko leto ličen hlev, v katerem ima okoli trideset glav živine, največ krav, katerih mleko prodaja zvečine v Idrijo. Stroje mu goni Ljubevčnica; v hišo in v hlev ima napeljan vodovod. Ljubevčar ima svojo opekarno, mlin in žago; mlin in žago mu goni tudi Ljubevčnica. Tam pod hišo pa se razprostira velik sadni vrt: samo mlado, žlahtno drevje, katero je večinoma zasadil sedanji gospodar. Lani je poslal tudi svoje sadje na sadno razstavo v Radovljico in bil ondi odlikovan s srebrno kolajno. Ljubevčarjev vrt bo v poletnem času jako pripraven za prirejanje ljudskih veselic. Sedaj gospodari v Ljubevču rodbina pl. Premersteinova že v četrtem rodu. Na ljubevški dom se je priženil prvi Premerstein, namreč Štefan, 1. 1808. Pred njim so domovali v Ljubevču Hladniki.
Rodbina Premersteinova izvira iz trga Vipave. Pisala se je rodbina pravzaprav Premrov. A leta 1783. je poplemenitil cesar Jožef II. Andreja Premrova, pesestnika tedanjega vipavskega gradu, in mu dal naslov pl. Premerstein. V pismu, s katerim se je podelilo plemstvo Andreju Premrovu, so navedene njegove posebne zasluge: zgledno gospodarstvo, vzorno domoljubje, zvesto plačevanje davkov, skrb za podložnike, vrla vzgoja otrok (bil je štirikrat oženjen in imel za svojega življenja 173 otrok, vnukov in pravnukov).
Grb pl. Premersteinov je pokoncu stoječ ščit, razdeljen v štiri dele; v spodnjem levem in zgornjem desnem delu vidimo boginjo sreče (fortuno), ki drži nad glavo razpeto jadro; v zgornjem levem in spodnjem desnem delu pa se nahaja vinska trta s tremi grozdi in nad njo tri zvezde; nad ščitom slonita dva turnirska šlema, obrnjena drug k drugemu; šlema sta okrašena z dragocenimi preprogami, ki vise od njiju; nad levim šlemom vidimo orlove peruti z zlato zvezdo v sredi, nad desnim pa dva orlova rilca s srebrnim polmesecem v sredi.
Izprehod v Ljubevč je prijeten ob vsakem letnem času. Ako se napoti človek v zimi tja ob dveh popoldne, hodi ves čas po solnčni poti. Ko je že v Ljubevču, zahaja šele solnce tam za Čekovnikom in zlati vrhove Skrnikove. Zimskemu izprehajalcu pogosto preteče pot zajec, ob pobočju Skrnika pa lahko večkrat vidi lahkonogo srno. Spomladi doni po Ljubevški dolini kosa zaljubljeno petje, lahki vetrič pa ti prinaša nasproti nežne dišave s cvetočega ljubevškega vrta; po leti se človek rad odpočije pod lipo, ki se košati pred ljubevškim domom, jeseni pa se človekovo oko poželjivo pase po sadnem drevju, katerega veje se šibe plemenitega sadja.
Pozdravljen mi, Ljubevč, in pozdravljen tudi ti, gostoljubni in dobrovoljni ljubevški gospodar Kajetan!