Livškl

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Nekaj malo znanih tur v Bohinjskem pogorju[uredi]

Večina turistov, kar jih prihaja v Bohinj, poleže samo na Črno prst in poseti Savico, nekoliko jih gre tudi na Triglav. Seveda tako dolgo pot po dolini napravi človek le, da vidi poglavitne stvari, vrhov in izletov navidezno postranskega pomena si ne privošči.

Ker bo skoraj tekel vlak po Bohinju in ker postane vsled tega pristop v te kraje neprimerno lažji, je morda umestno, povedati nekaj tudi o drugih krasotah ondotnih gora. Malo se še vpošteva, da je razgled s postranskih vrhov dostikrat zanimivejši nego z glavnih, četudi ni tako obsežen. V razgledu z Triglava n. pr. je bistveni vid v neizmerno daljavo — vse bližnje gore naokrog pa se pogrezajo pod horizont, niso drugega nego nerazločna množica navidezno malovažnih vrhov; lepot in karakterističnih svojstev, ki jih ima vsaka gora, ni videti. Tako se dostikrat sliši, da razgled z M. Blanka n. p. mnoge razočara, ker se uveljavljajo omenjene okolnosti seveda še bolj tukaj.

Na Zlatnik (1550 m) in na Možic (1604 m).

Na Bohinjski Bistrici sem imel neko opravila onkraj gora v Podbrdu. Da mi ni bilo treba hoditi zopet črez Baški prelaz, sem si izbral daljšo pot, držečo vzhodno od Možica črez sedlo v Sorico, odtod pa sem hotel mahniti po rebrih v Podbrdo. Ko že govorim o Baškem prelazu, mi prihaja na misel pogled, ki sem ga imel po zimi enkrat z njega na takozvano »megleno morje«. Bilo je januarja meseca. Oblaki ali megle so viseli že par dni enakomerno kakih 200 m nad dolino. Prijatelja in mene je že dalje časa nekaj gonilo v gore — kdo naj prečaka zimo! Menila sva, te megle ne morejo biti predebele; morda se nama posreči, dvigniti se nad to pusto in dolgočasno vreme: saj nismo videli skoraj že dva meseca ve solnca. Sneg je držal — bilo ga je na sedlu do 5 m, kakor sva razvidela na telefonskih drogih — in res, v višini kakih 1000 m, to je pri debelosti megle kakih 300 m, se je vedrilo in solnčno, modro nebo se je prikazovalo bolj in bolj. Kako to dobro de, ko je solnca in neba manjkalo človeku tedne in tedne! Kako ga to zvedri! Globoko diha in hiti, da uteče gostemu soparu. Obrneva se proti Triglavu: temnomodro nebo, v solncu se žareče belo gorovje, le tupatam črnikasti madeži — skalovje. Spodaj pa kakor s črtalom horizontalno meječa, proti snegu bolj sivkasta, enakomerna, mirno ležeča megla. Pod tako odejo živijo ljudje! Pred nama sneg v senci — zopet druga barva! — in temnozeleno drevje, ki krasi sliko na desni in levi. A naju vleče le naprej, saj je pogled onkraj sedla gotovo še lepši, ker se tam odpira dolina neposredno, ne kakor tukaj v precejšnji daljavi. In res — bela planjava se prikaže; daleč, dale tam doli na nje meji zagledaš kranjski Snežnik. Nama nasproti se dvigajo Porezen in manjši vrhovi, zapuščeni otoki sredi belega morja. In te nepopisno lepe barve! A kar je najlepše, megleno morje samo! Onostran je bilo mirno, a tukaj dreve valovi in — šume? Nehote pričakuješ šumenja, vsaj se zdi, da tako vrvenje ni možno brez njega. Bela planjava onkraj nizkega sedla pri Petrovem brdu je dokaj višja nego nad Baško dolino. Na sedlu samem se drevi megla strmo v baško morje — slika meglenega slapa! Človek sedi in gleda — gleda. Vsekakor sva imela srečo, da sva naletela na to prikazen; a oni, ki ne more čakati na mestu ugodne prilike, je mora imeti še mnogo, mnogo več, predno vidi kaj takega. —

Da se vrnem k Zlatniku. Sedlo med Bohinjem in Sorico je pravzaprav precejšnja planota, lepo preprežena s travo, gozdom in grmičjem, visoka kakih 1200 m. Prišedši nanjo, zagledaš na jugu navidezno ne strmo, zeleno piramido brez kamenja in drevja — Zlatnik. Kar vleče te nanjo gori po lepi, mehki trati. Tako tudi mene, saj je to pravi steber hribovja med Bačo in Soriško dolino. Razgled na te doline in zeleno hribovje na jugu je brezdvomno prelep. A takrat nisem utegnil pogledati na vrh, opravila so mi velela naprej. Omenjam pa te poti čez Sorico na Podbrdo radi tega, ker je vsa polna zares idilskih lepot: kako ljubko leži vas Sorica, kako zanimivo se vije ugodna pot ob rebrih proti Podbrdu! Vsak, kdor ne misli niti na srednje ture, naj ne zamudi pogledati v ta kraj! Pot opraviš v 4 do 5 urah.

Par tednov pozneje pa sva pogledala s prijateljem vendarle na Zlatnik in na Možic.

Spominjam se, kako so naju svarili napol šaljivo, napol resno, naj ne hodiva skozi gozd v onem kraju, ker se plazi tam medved! Kakšen? — Grizzly iz Amerike ali kaka neznana hudoba iz — Avstralije? No, resnična je bila vendarle ta »medvedja bajka«. Ni znano, ali je žival ušla kakemu komedijantu — najbrž ne, ker bi se bilo to zvedelo — ali pa je priromala iz južnih gozdov na Kranjskem in Goriškem, koder še žive medvedi. Ne vem, so li ugonobili zverino ali ne. Vsekakor je to zanimiv pojav živalskega življenja.

Šla sva od Bistrice po cesti na Nemški rovt, potem pa po kolovozu strmo navzgor na visoko planoto pod Jelovico. Na tej poti se nudi lep pogled na Bohinjsko dolino tja do pečin v ozadju pri Savici in na vse gorovje od Črne prsti pa do Triglava, le jezero se ne vidi. Ali vendar — železnica na zobovna kolesa semle gori, tukaj pa švicarska hiša — veranda — — o kam te nesejo tvoje misli, prijatelj!

Stojiva pod rebrom Zlatnika. Večkratni pogled na vrh nama kaže smer naravnost nadse. Od spodaj, kakor navadno, se zdi pot lahka, v resnici pa pride vendar kar samo ob sebi človeku v noge, da hodi na desno in levo po strmi trati vkreber, a ne naravnost.

Na vrhu sva. Res, kdo bi si bil kaj takega mislil! Prost je vid na vse strani, čeprav ne stojiva posebno visoko. Na zahodu gledava na Baško sedlo; kaj lepo se vidijo Črna prst in vrhovi tja do Bogatina. Nad Baško dolino žagledaš Laško planjavo, dobro se vidi Videm. Na južni strani se vzdigujejo neštevilni zeleni vrhovi, nadkriljuje jih bližnji Porezen. On loči Baško od Soriške doline; po obeh se vijeta potoka, globoko vrezana. Vzhodno se vidi Hladni vrh na Jelovici, v ozadju, bolj proti jugu, Ljubljanska ravan s Šmarno goro. Potem pa se ustavi oko na razoranih grebenih visokega Grintavca in znanih mu drugih, leti na vrhove Karavank in se odpočije slednji na Triglavskem pogorju na severu. Le malo tega gorovja prikriva nekoliko višji Možic. Res, obilno poplačan mali trud! A omeniti, moram, da je bilo to oktobra meseca, zrak čist in prozoren kot steklo.

Za eno uro sva jo ubrala proti Možicu. Da nama ni bilo treba hoditi v dolino in potem zopet navkreber, sva se držala kar smeri črez rebro do sedline pod Možicem. Grede pa sem si mislil, da bi bilo bolj pametno iti v dolino nego hoditi tako počrez po rebru; kdor je to poskusil, ve, kaj morajo prestati mišice noge, ki se nahaja na strani rebra. No, sedaj je bilo že prepozno. Prestopivši sedlino, stojiva na vršiču. Pred sabo zagledava še par takih; človek res ne ve, kateri je pravi Možic, ker so si višine skoraj enake. Greva na bližnji vrh, a ta ni najvišji; šele pri drugem doznava, da sva na pravem vrhu. Zagledava tudi markacijo, držečo od Sorice gori.

Čuden vrh je ta Možic. Obstoji, kakor sem že omenil, iz par skoraj enako visokih vršičkov, med njimi pa se nahajajo vdrtine. Vse to napravlja vtisk, kakor da bi se bil neki nekdanji edini vrh, mnogo višji od sedanjih, sesul se in da so ti vršiči le razvaline onega prvotnega vrha. Verjetno je to tudi z ozirom na jamo, mimo katere sva prišla grede na vrh. Vrgel sem vanjo kamen, a nisem mogel razločiti, kdaj da je padel na dno, ker je pri padanju večkrat treščil ob stene in je šum od padca le polagoma potihnil.

Razgled z Možica je podoben razgledu z Zlatnika. Mnogo lepše se vidi Triglavsko pogorje in del Bohinja z jezerom, manjka pa mu vida na jug, ker ga prikriva Zlatnik in njega greben, ki drži na Baško sedlo in na Črno prst. Vas Bistrico pa zagledaš šele, ako stopiš na konec obraslega roba, ki se razteza z Možica proti severu. Od tega roba sva se spustila po zelo strmi gozdni preseki do samotne planine, imenovane Savnik, in odrinila skozi debel gozd na Nemški rovt in domov.

Na Črno prst in na Kolbo (1497 m). Prijatelj me je vabil, naj bi šel ž njim na Črno prst. On do takrat ni bil še na vrhu, jaz pa že večkrat, in to je bilo vzrok, da me ni prav ni mikalo. Če bi bila kje pot, meni vsaj količkaj neznana, da bi videl le kaj novega. In motrila sva na vse strani zemljevid v merilu 1 : 25000, da sva slednji res našla, kar sva hotela.

Lepega dne sva odšla po navadni poti, držeči k Mallnerjevi koči. Pri lanini Ravnici pa se nisva obrnila k bližnji koči, ampak ravno na drugo stran, proti vzhodu, do sedla med grebeni Kolbe in onim vrhov vzhodno od Črne prsti. Ta kos poti je prav dobro vidno zaznamovan od narave same, ker se vleče ondi le malo metrov široka pega črnorjavega jurskega skrilavca navkreber proti sedlu — skrilavca, ki prihaja na dan tudi tik vrha Črne prstiin po katerem ima gotovo gora ime.

Na sedlu stoječ, zagledaš proti Goriški na desni pod strmimi stenami grebena začetek ozke steze, ki se izgublja za oglom roba. Po kratkem odmoru mahneva po tej turistom neznani poti naprej. Steza je tako ozka, da dostikrat skoraj ni prostora za nogo. Vije se pod stenami, a ne v skalah, ampak črez strmo, z lepo trato obraslo rebro tu v ostrem ovinku, tam v globokih zarezah. Vedno je prost vid na južno stran in pod teboj v globoko Baško dolino, v bližini pa vidiš pri vsakem ovinku novo obliko sveta. Menim, da ni tako brž gorske steze v primerno nizkem gorovju, ki bi bila, kar se tiče razgleda in okolice, tako lepa. Pot je vobče povsod v isti višini; seveda se tu vzdiguje, tam pa zopet pada. Vendar moram omeniti, da ni za ljudi, katerim se v gorah lahko zvrti. Pot je zelo ozka in svet na strani tako strm, da ni mogoče hoditi po njem brez derez. Na številnih mestih radi tega tudi trave ne kose. Turistično je pa pot lahka.

Črez uro hoda se pride do navadne poti, držeče iz Podbrda na Črno prst. Na razpotju stoji par planinskih ko in v njih senci sva se malo odpočila. Pozneje enkrat sva šla tudi tod črez, a ne na Črno prst, ampak v Podbrdo. Na opisani stezi pa sva zagazila v meglo in dospela vsa mokra do ko in hvala Bogu tudi iz oblakov ter mahnila ne po markirani poti v dolino, nego po stezi, držeči v kotel, obdan od reber, ki jih raztezata proti jugu Kolba in Črna prst. Na dnu se pride mimo par samotnih kmečkih hiš do šumečega potoka in poleg njega po stezi na cesto. Omenjam te poti, ker je na nekaterih mestih zares romantična, nudeča mikaven pogled na robove na severu; povsod pa je zanimiva in kratkočasna. Od omenjenih ko na razpotju sva odrinila po navadni poti na Črno prst, potem naprej,k Orožnovi koči in domov na Bistrico. Na ta način se zdaljša hoja na Črno prst za kako poldrugo uro, a priporočam jo vsakomur, ki so mu že znane markirane poti.

Na Kolbo se gre najbolje tudi mimo Mallnerjeve koče ali pa po poti na Baško sedlo, pred katerim se je obrniti proti zahodu v dolinico. Vrh Kolbe je zanimiv, ker se tam vidi, da ne tvori samo skala ostrih grebenov, ampak da so lahko tudi s travo obrasli. Na jugu visijo trate zelo strmo; zdi se, da so brda le divjim kozam pristopna. Razgled je odprt samo na južno stran, na severu ga zapira vrh brez imena. Od Kolbe ni dale do njega, vredno pa je polesti nanj radi zares krasnega razgleda na Bohinj in na vse gorovje od Črne prsti do Triglava. Mislim, da za to panoramo ni boljšega stališča, tudi na Možicu ne. Mimogrede naj tudi omenim, da se nahaja navpično pod Kolbo kakih tiso metrov globoko — železniški tir v velikem Bohinjskem predoru.

(Dalje prihodnjič.)