Litvanska narodna pesem
| Litvanska narodna pesem Ivan Rob |
Ur. 28. julija 2019 France Malešič.
| |||||||||||||
Saj bi ta narod ne bil potreben, ker so narodne pesmi pač narodne pesmi in so si podobne med seboj, čeprav jih ljudstvo poje vsak v svojem jeziku. Različne so le v toliko, v kolikor se razlikujejo narodi med seboj. Vsak narod ima nekaj posebnega, čisto svojega, pa tudi nekaj takega, ki je sosednim ali celo vsem narodom skupno. Litvanci imajo še največ skupnosti s Slovani, zato je njihova pesem precej slična slovanski pesmi i po razvoju i po značaju. Nekateri motivi baltskih Slovanov in Litvancev so čisto skupni. Vendar pa naj nam služi v pojasnilo nekaj stavkov.
Začetki litvanske narodne pesmi segajo v dobo poganstva in v dobo državne samostojnosti. Te pesmi so nastale iz bogoslužja in iz raznih zagovorov, kjer je bilo treba rabiti svečan in skrivnosten govor. Iz bogoslužja so nastali slavospevi na bogove in neke prošnje k njim. Toda ta vrsta pesmi je s prihodom krščanstva deloma izginila, deloma je dobila krščansko obliko, deloma se je pa še ohranila med narodom kot neke stare vraže, o katerih pa malokdo ve, kako so nastale in kaj pomenijo.
Prav tako stare so pesmi žalostinke, randos imenovane. To so naricanja za umrlim, tožbe in vzdihi, zakaj da je zapustil družino, saj je imel vsega dovolj. Žalostinke (aricanje [naricanje]) so še sedaj pri nekaterih slovanskih narodov v navadi.
Naj navedem litvansko žalostinko, ki jo je napisal župnik Lepner v 17. številki [?]:
O, o zakaj si umrl? Ali nisi imel zadosti jedi in pijače? Zakaj si torej umrl? Ali nisi imel dobro in lepo ženo? Ali nisi imel lepo posestvo? O, o zakaj si umrl?
O, o ljubček, moj, srček, zdaj si vse zapustil. Zdaj si me, ljubček, samo z otrokom pustil. Kje naj ostanem ? Kam naj položim svojo glavo? Za teboj ne morem v črno zemljo. Na svetu me čaka zdaj samo gorje.
Litvanske narodne pesmi v pravem pomenu besede, to se pravi po svojem značaju in po veliki večini erotične, domorodne, vinske in šaljivke, ki se v litvanskem jeziku imenujejo dainos, zasledimo zapisane šele v 16. stoletju. S tem pa seveda še ni rečeno, da teh pesmi prej ni bilo. –
Kajti ni samo molil, vedeževal in zagovarjal duhove, ampak tudi ljubil, pil in bil vesel in tudi o tem je morala pesem peti. Da nam pa niso take pesmi ohranjene v knjigah ali rokopisih in kronikah, je iskati vzroka v tem, da so bili pisci kronik in zapisovalci narodnih šeg in navad po večini le duhovniki, katerim se je to narodno blago zdelo pregrešno in se ga po svoji vesti niso upali ali niso hoteli zapisati.
Prve zapiske dobimo pri kroničarju Stanislavu Sarnitius-u, ki nam pove o pesmi v slavo pskovskega kneza Daumantas-a, in pri Albertu Wiluku Kojalowiezu, ki nam sporoča o junaški pesmi v slavo tristo Litvancev, ki so umrli junaške smrti pri oblegi mesta Kovno.
Dalje omenja zgodovinar Pistorius (Polonicae historiae corpus I. 46.47, Basel 1582) pri opisu litvanskih šeg in navad tudi dainos. Označuje jih s tem, da se pri njih gotove besede ponavljajo in da jih pojejo pri vsakem delu, posebno pa pri mletju z ročnim mlinom.
Pozneje, posebno v dobi romantike, so se zlasti nemški pesniki in slovstveniki z veliko vnemo bavili z litvanskimi narodnimi pesmimi. Prevajali so jih na nemški jezik, ali pa so sami pesnili v duhu litvanskih narodnih. Posebno so se navduševali za dainos Herder, Lessing, Goethe in Chamisso.
Tudi domači literati so v 18., posebno pa v 19. stoletju začeli izdajati dainos v posebnih knjigah. Nastale so že številne študije o litvanski narodni pesmi.
Vsebina je v litvanski narodni pesmi po večni erotična. Pesem spremlja mlada Litvanca od prve ljubezni do oltarja. Prvi sestanek pri studencu, »pa mi mamka branijo«, snubitev in poroke, vse se zlije v pesem. Fant poje o lepoti svojega dekleta, opeva njene oči, usta, rožni obraz, ji obljubi zvestobo in se zjoka, če ga draga zapusti. Dekle je ponosno na svojega fanta, ga ima rada in jo srce boli, če jo fantič zapusti. Poleg teh ljubavnih so še pesmi, kjer sta fant ali dekle ponosna na samski stan, in pa pesmi, ko si po poroki želita domov. Tudi radi domotožja so nastale lepe pesmi. Kakor pri Slovencih, tako je tudi pri Litvancih vojska posebno poglavje v narodni pesmi. Fant gre na vojsko in jemlje slovo. Vino, pivo in šola napolnjejo marsikatero pesem.
Oblika je preprosta. Rim navadno ni, ker jih nadomešča melodija, kajti Litvanci vse pesmi pojo. Pri nekaterih pesmih se ponavljajo vedno isti verzi, ki obude v nas neko svojstveno razpoloženje. Značilno za dainos je tudi to, da imajo nekatere ljubavne pesmi tudi protipesem. Če poje n. pr. fant v pesmi, da je šel konja napajat in je tam dobil dekleta, poje deklica v protipesmi, da je šla po vodo in je tam našla fanta.
Litvanske narodne pesmi so mehko otožne, melanholične. Nekaterim daje ta značaj vsebina, drugim napev. Ljubezen ni samo strast, ampak neko resno in sveto čustvo, v katerem čuti naravni človek nekaj vzvišenega in božanskega. Iz zdravic in šaljivk doni iskrena veselost in razposajenost.
Litvanec vse svoje pesmi poje. S posebnimi godali spremlja svoje petje. Omeniti je treba inštrument kanklys, nekaka plunka. Razlikujemo dve kanklys: veliko in malo. Prva ima devet strun, druga pa pet, sedem ali več. Dalje so še cimbale, trobente, piščali in harmonika. Na vsa ta godala, razen na kanklys, ki je že skoraj izginila, še danes narod zelo rad spremlja svoje dainos.
Tretji
Lipe tri mi zelenijo,
Njemen mimo njih šumi,
in med vejami v zelenju
golobov troje gruli mi
Niso to trije golobi,
so le trije fantiči,
pod drevesi govorijo
o prelepi deklici.
»Moja je«, zahteva prvi,
drugi: »Kakor Bog želi,«
tretji pa, najmlajši fantič,
tih in žalosten stoji.
Godca bom ti poiskala,
sem iz mesta bo prišel.
Nič ne maraj, moj predragi,
pleši, bodi ves vesel.«
Mati in hči
Zgodaj zjutraj solnce vstalo,
posvetilo na zemljo,
gledala je stara mati
skozi okno presvetlo.
»Le povej mi, draga hčerka,
kje si zdaj bila,
in odkod je na tvoj venec
rosa ta prišla?«
Hčerka je odgovorila:
»Po vodo sem šla,
in odtod je na moj venec
rosa ta prišla.«
»Lažeš!« jo je zavrnila,
»dobro sem te videla,
ko si s svojim dragim fantom
preko polja šla.«
»Mamica, čemu sprašuješ,
dobro, res, si videla,
res sem s svojim dragim fantom
preko polja šla.«
Izgubljeni venec
Iz rož sem venec spletla si,
na glavo sem ga dala
in šla sem po vode.
Zapihal mrzel sever,
odnesel mi je venec
in vrgel ga v morjé.
Trije fantiči sem gredo.
»Kdor rad bi bil moj ljubi,
naj venec mi otme!«
Najmlajši v vodo skoči
in zakipe valovi,
fantiča pogube.
»Očetu ne povejte nič,
da fantič se je vtopil,
da se ne bo solzil.
Ah, rajši mu recite,
da k morju je odjezdil,
da konja bi pojil.
Osušeni venec
Zgodaj sem vstala,
prej kot solnčece,
in sem šla, sem šla po vode,
ali sama ne.
Tam v zelenem logu,
kjer studenec vre,
našla, našla sem fantiča,
ki napajal žrebca je.
»Le odloži vedro
in nosilo še,
konja, konja malo primi,
ljubo ti dekle.«
Kaj sem revica hotela?
Komaj nekaj besedi,
in že suh, oj suh na glavi
venec moj stoji.
Pa to videla je sestra
in domov je šla.
Zvedela vse to je mati
in me karala.
Domotožje
Jaz rad bi spal, o spal bi
pa mesta zame ni,
je domovina daleč,
o, da bi mogel k nji!
Domov bi se napotil,
kjer vrt moj zeleni,
pa bi na tla se vlegel.
po mehki travici.
Lahno zaveje vetrič,
čez rožice hiti,
jaz pa ves blažen dremljem
na mehki travici.