Literarni pogovori 1877, 302
| ← Literarni pogovori 1877, 285 | Literarni pogovori 1877, 318 Josip Stritar |
| |||||||||||||
Živo nam predočuje pisatelj, kakó Marjetica umira. To je dobro; a tudi tukaj prestopa meje. Konečno namreč pravi: „Roka ji omahne, život se zgudi nazaj — leščerba (bolje bi bilo morda ogibati se v boljših spisih té gerde tuje spake) ugasne, ura se vstavi na steni — pod oknom zaskovika mortvaška tica, fantovska pesem utihne in neveste Marjetice — — ni več. Takó se ne smé. Vsaka teh posameznih prikazni sama zase nima nič posebnega, čudovitega v sebi, a da nastanejo vse takó v enem in istem trenotji samo zaradi Marjetičine smerti — ta „koincidencija” je kakor las lasu čudežu podobna. Takó imenitna pa vendar ní Marjetičina smert, da bi se zaradi nje čudeži godili, kakor se nam poroča, da so se o smerti velikih. slavnih mož. Take vere romanopisec današnji ne sme zahtevati od bralca. Dogodbe, katere nam on pripoveduje in predočuje, verše se takó rekoč o belem dnevu, ne pa v nekem skrivnostnem somraku, ki se bolj prilaga pesniku.
Kar se tiče jezika, radi priznavamo, da si je gospod pisatelj, in ne brez uspeha, prizadeval pisati lepo, čisto slovenščino; vidno se ogiblje one gorjanske neotesanosti, ki smo jo že tolikrat grajali, one zdaj takó priljubljene zmesi iz vseh slovanskih narečij, ki zares izobraženemu človeku takó preseda! Da nam tu pa tam kaka beseda, kak izraz ni po volji, to je čisto naravno, skoraj ne more biti drugače. „Hane venism petimusque damusque vicissim.”
O pisavi, zlogu naj samo nekaj malega omenimo. Svetovali bi namreč gospodu pisatelju, naj ne rabi takó pogosto, brez esetetične potrebe tistih „stalnih prilogov” — epitheta ornatia jih tudi imenujejo filologi. V tem skromni prozajiki ne smemo posnemati Homera očeta.... „potì dè skêptron bále gaíe” — chryseíois héloisi peparménon. To je prav lepo v Ilijadi, ali Marjetica ni Ilijada: vsaka stvar na svojem mestu! Da ima Marjetica bel predpasnik, to je prav in lepo. tudi napačno ni, da nam pisatelj to pové enkrat, ali tega nam ni treba vedno ponavljati, ta „beli predpasnik” ne smé biti „stereotipen”. Zlasti tisto, ko beremo, da si Marjetica briše solze z belim predpasnikom, to nas takó nekako neprijetno ohladi; ako smo zares gineni, nismo pri volji misliti na to, kak je tisti predpasnik. To je, kakor Gerk prav dobro pravi „psychrón”. Prilogi, katere rabimo, naj ne bodo prazni; na svojem mestu so samo, kader označujejo kako stvar.
G. Kodrova Marjetica, o kateri smo že toliko govorili, daje nam povod in priliko, da izpregovorimo nekoliko besed o stvari, ki se nam imenitna vidi, za dober svet ne samo g. Kodru — tudi drugim mladim pisateljem slovenskim.
Da si volijo predmete iz domačega, sélskega življenja, vse prav in dobro, saj druzega narodnega življenja takó skoraj nimamo. Kar nam hoče človek opisovati, to mora najprej sam dobro poznati; ne dovolj: tudi neko ljubezen, navdušenost mora imeti do predmeta, ki nam ga predoučuje, ako hoče, da se ogrejemo zanj. To smo videli in hvalili pri g. Kodru. Ali tu je neka nevarnost, v katero zlasti mladi pisatelj lahko zabrede. „Ljubezen je slepa”, da ne vidi, kjer ljubi, napak, ki so vsem drugim očite. Z druge strani pa zopet ni slepa, še preveč vidi, mnogokaj namreč vidi, ali meni, da vidi, česar ni v resnici. Kedor ni nikedar še stopil čez ozke meje svoje domovine, njemu se lahko zgodi, da se mu vse, kar vidi doma, dozdeva silno imenitno, zanimljivo, izvirno-narodno: govorica, noša, navade; kako se ljudje ljubijo in se ženijo, kakor jedo in pijo. Kaj takega, meni, ni videti nikodar: to je treba pokazati vsemu svetu, da bodo vedeli ljudje, kako je pri nas. Kedor je obhodil samo nekoliko sveta, daleč mu ni treba iti, prepričal se bode skoraj, kako malo, ubogo malo je izvirno-narodnega v našem kmečkem življenji. Kmet je skoraj povsod precej enak. Po dunajskih ulicah lahko vidiš hoditi kmeta, od nog do glave je ves tak, kakoršni so pri nas, tudi po obrazu je pravi Slovenec, pravi Kranjec; kar nagovoril bi ga: Od kod pa vi oče?” Stôri: debelo te bo gledal; mož je terd Nemec, ki morebiti nikedar v svojem življenji ni čul slovanskega glasu. Bolj ko človek pogleduje po svetu, bolj vidi, kako strašno malo je še zares narodnega življa v našem kmečkem življenji; in še to, kar je ostalo, gine bolj od dné do dné. To je morebiti žalostno ali takó je: kaj nam pomaga, če se slepimo! Vzemimo samo našo kmečko nošo, moško in žensko, razen morebiti peče je vse tuje. To kažejo že sama imena naših oblačil. Poskusi, slovenski pisatelj, opisovati obleko našega kmeta, naše kmetice, v kaki zadregi boš z imeni, ako ti ne ide rada iz peresa gerdo popačena tuja beseda! Vsakemu ne gre rada. Kaj hočemo reči s tem? Pustimo vnanjosti, kolikor niso neogibno potrebne, in opisujmo notranje, dušno življenje; to je vir, ki ne usahne: tu nam pisatelj lahko pokaže vse svoje moči, samo da jih ima.
Vse to bi se bilo lahko pismeno povedalo samemu gosp. Kodru, res; ali mogoče, sa si še drug kedo kaj koristnega posname iz tega, kar smo rekli o Marjetici.
Konečno bodi Marjetica slovenskemu občinstvu toplo priporočena. Gospodu pisatelju pa kličemo: Hrabro naprej!
S.
(Dalje prih.)