Literarni pogovori 1877, 13

1.

Kedor hoče kolikor toliko vspešno delovati, treba najprej, da. spozna svoje moči, da si ne naklada bremen, katerih mu ne zmorejo rame ; da se ne sili in vriva, če tudi morebiti iz blagega namena, v stvari, za katere nima potrebnih zmožnosti. Zoper to pravilo se je pri nas mnogo grešilo na literarnem polji. Vsak rodoljub je menil, da mora vse sam biti svojemu narodu : pesnik, govornik in estetik. In tako se je zgodilo, da je dobil mali slovenski narod v kratkem času v primeri toliko pisateljev iz rodoljubja, toliko pesnikov iz same ljubezni do domovine, a tako ubogo malo „ poetov po milosti božji. "" Pošteni možje, kateri bi bili lahko mnogo koristili svojemu narodu na primernem polji, trudili so se in v pota svojega obraza obdelovali pesniSko polje, „pegari v jarmu** — samo narobe! Nekedaj je bilo

— 14 —

to koristno, morebiti eelo potrebno ; kjer je mnogo dela, a delavcev malo, trel)a da prime vsak za delo, katero je najbolj potrebno. Tam kje na Krasu nareja si kmet vse sam, česar je treba pri hiši : suk- nje, opanke in kola, če tudi niso kolesa prav okrogla. Tako moramo tudi hvaležni biti rodoljubnim možem, kateri so se žertvovali in, pošteni prozajiki od nog do glave, ^pesmi kovali* z okornimi rokami; kaj so pa hoteli ? pesmi je bilo treba in pesnikov ni bilo !

Ti c-asi so minili, in da so minili, to je v pervi versti zasluga lakih rodoljubnih mož, ki so nam ledino orali. Zdaj ni treba več tlake delati za domovino ; zbudilo se je primerno lepo število različ- nih moči, da obdeljujejo vsaka svoj posebni oddelek slovstva, za katerega je sposobna. Kakor v obei'tništvu in znanstvu, tako naj velja sedaj tudi v lepem slovstvu geslo: „ delitev dela!" Vsak na svoje mesto! Katero delo si je kedo izbral po svoji sposobnosti, temu naj posveti vse svoje moči ; vanj naj se vglobi, v njem naj se vadi in uri, samo tako bode kaj prida : v modrem samoomejenji je moč !

Ako se mi pa poreče, in sicer po pravici, na to : Drugim daješ dobre svete, ali si pa tudi sam ravnal po svojih naukih ? kako bodem odgovarjal, kako se zagovarjal ? Molčati bode pač najbolje : dasi bi morebiti imel kaj povedati v zagovor. Grešil sem tudi jaz: poskušal sem svoje moči tu in tam brez vspeha, brez koristi narodu. Grešil sem, ali ne iz slabega nagiba ; čestiljubje me ni vodilo ne dobiček ; zdaj se kesam, in pokoril sem se tudi nekoliko ; glavno je pa to, da mi je prišlo pravo spoznanje, če tudi pozno ; lesnike počasi zore, dozorele pa vendar niso čisto brez prida !

Poskušnje so me učile spoznavati svoje moči, in zdaj se mislim zopet verniti na polje, kjer sem začel svoje slovstvovanje ; estetikoval in kritikoval bodem zopet, kakor sem nekedaj; neprijetno, neslavno delo, a potrebno ! In če me kedo vpraša : Ali pa meniš, da imaš potrebno sposobnost za to delo ? odgovorim mu brez pomiselka : Prepameten sem, da bi to terdil : morebiti da, morebiti da ne : vsaj prepričal se nisem še do sedaj, da tudi tukaj nič ne morem : in drug mi tudi ni še tega dokazal. Samo to vidim, da na tem polji do sedaj ni bilo pravega delavca, in delavca je treba, zatorej hočem jaz po- prijeti se tega posla; berž ko pride boljši, z veseljem se mu umak- nem ter stopim v pokoj !

Ze iz te številke lahko raz vidijo „ Zvonovi" bralci, da niso prazne besede, kar govorim. Moj podpis, ki se je prej šopiril po vseh straneh, videti bode poslej samo tam na zadnjem konci lista. Druge, boljše, mnogoverstne moči so stopile na moje mesto: upati smem torej, da bodejo čestiti bralci zadovoljni. Gledališni podjetnik, ravnatelj je storil svojo dolžnost, ako, zbravši dobre igralne moči, podaje občinstvu dobre igre in poleg tega skerbi. da kostumi, dekoracije, oprava na odru ne žalijo očesa. Njemu samenu ni treba stopati na oder, razen ako prevzame kako malo ulogo. da na pr. oznani z velikim patosom ; „Voz je naprežen!" Vendar časi mu je treba tudi prevzeti kako večjo ulogo, ako mu kak igralec zboli.

— 15 —

Tako mislim ravnati poslej tudi jaz. Za ravnatelja bodem, za regisseurja, in kjer bode treba, tudi malo za — souffleurja! Pri- dobil sem svojemu listu, kar sem vedel najboljših mo6i; ako mi slavno slovensko občinstvo ve še kje za kako dobro, naj mi blagovoljno na- znani, hvaležen mu bodem in potruditi se hočem, da jo pridobim. Vec storiti ne morem. Gospode pisatelje pa, kateri so mi tako rado- voljno obljubili svojo pomoč, prosim, naj ostanejo zvesti novemu Zvonu, da bode v resnici, kakor sem rekel na drugem mestu, ;,literarno gla- silo slovenske inteligencije". Ako v njih spisih tu pa tam kako obliko malo preuaredim, naj blagovoljno poterpe, pepričani, da se to ne bode godilo za to, ker menim, da je samo tako prav, kakor jaz pravim; ali treba je, to mi bode vsakdo rad priznal, da velja v listu samo ena slovnica: bati se m', da bode potem vse po enem kopitu, stilističnih posebnosti ostane vendar dovolj vsakemu pisatelju.

Sedaj, ko začenja „Zvon" svoj tretji tečaj, menim, da mi ni treba razglašati posebnega programa, dovoljujem si samo nekoliko besed. Skerbelo se bode za mnogoverstnost v berilu, katera se je do sedaj pogrešala. ;, Slovenski Glasnik" se bode oziral kolikor moči na vse nove prikazni v slovenskem in sploh slovanskem slovstvu. Važnejše knjige se bodejo kritikovale v ^Literarnih pogovorih;* da bode kritika pravična, objektivna, kolikor je sploh moči grešnemu člo- veku pravičnemu in objektivnemu biti, tega, menim, da mi ni treba posebno povdArjati. Toda kakor se ne bode nikedar grajalo, kar je kolikaj dobrega, tako se tudi ne bode hvalilo, kar je slabega, iz gole dobroserčnosti. Samo taka 'kritika, ki z veseljem priznava, kar je le- pega, dobrega, a poleg tega tudi določno odkriva in graja napake, ima v resnici kaj veljave in koristi, samo iz take se more učiti pisatelj sam in občinstvo. Prepirov „Zvon" ne bode iskal^ a kjer se ne bode ogniti poštenega boja za načela, za umetnostne zakone, potezal se bode določno za to. kar se mu bode videlo pravo. To ni samo pravica, to je celo dolžnost lepoznanskemu listu, kakoršnega si jaz mislim, in menim tudi, da nam ga je potreba. Ako bode potreba prijeti za orožje, borili se bomo „ elegantno", ne po turško!

Sedaj, ko sem o novem Zvonu govoril, kar se mi je zdelo po- trebno, težko če ne pričakuješ, čestiti bralec, da ti bodem živo pri- poročal svoj list, sklicaval se na tvoje rodoljubje, opominjal te, da bodeš, naroči vsi se na „Zvon'^ podpiral slovensko slovstvo, ki je tako potrebno podpore, da bode, kar boš storil za Zvon, v korist domo- vini i. t. d. Nič se ne boj! Svojega lista ne bodem priporočal ne tebi ne drugim: ako se ne priporoča sam, ako se ti ne zdi vreden da si ga omisliš zaradi njega samega, pusti ga inoberni kam drugam, kar si se namenil darovati v pospeševanje narodnega razvoja. Na- ročnik ali ne, bodi mi zdrav! Veselo novo leto! s.