Literarni pogovori

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Literarni pogovori
Josip Stritar
Izdano: Zvon, (1877)
Viri: Zvon: lepoznanski list archive.org
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1.[uredi]

Kedor hoče kolikor toliko vspešno delovati, treba najprej, da spozna svoje moči, da si ne naklada bremen, katerih mu ne zmorejo rame; da se ne sili in vriva, če tudi morebiti iz blagega namena, v stvari, za katere nima potrebnih zmožnosti. Zoper to pravilo se je pri nas mnogo grešilo na literarnem polji. Vsak rodoljub je menil, da mora vse sam biti svojemu narodu: pesnik, govornik in estetik. In tako se je zgodilo, da je dobil mali slovenski narod v kratkem času v primeri toliko pisateljev iz rodoljubja, toliko pesnikov iz same ljubezni do domovine, a tako ubogo malo »poetov po milosti božji.«  Pošteni možje, kateri bi bili lahko mnogo koristili svojemu narodu na primernem polji, trudili so se in v pota svojega obraza obdelovali pesniško polje, »pegazi v jarmu« — samo narobe! Nekedaj je bilo to koristno, morebiti celo potrebno; kjer je mnogo dela, a delavcev malo, treba, da prime vsak za delo, katero je najbolj potrebno. Tam kje na Krasu nareja si kmet vse sam, česar je treba pri hiši: suknje, opanke in kola, če tudi niso kolesa prav okrogla. Tako moramo tudi hvaležni biti rodoljubnim možem, kateri so se žertvovali in, pošteni prozajiki od nog do glave, »pesmi kovali« z okornimi rokami; kaj so pa hoteli? Pesmi je bilo treba in pesnikov ni bilo!

Ti časi so minili, in da so minili, to je v pervi versti zasluga takih rodoljubnih mož, ki so nam ledino orali. Zdaj ni treba več tlake delati za domovino; zbudilo se je primerno lepo število različnih moči, da obdeljujejo vsaka svoj posebni oddelek slovstva, za katerega je sposobna. Kakor v obertništvu in znanstvu, tako naj velja sedaj tudi v lepem slovstvu geslo: »delitev dela!« Vsak na svoje mesto! Katero delo si je kedo izbral po svoji sposobnosti, temu naj posveti vse svoje moči; vanj naj se vglobi, v njem naj se vadi in uri, samo tako bode kaj prida: v modrem samoomejenji je moč!

Ako se mi pa poreče, in sicer po pravici, na to: Drugim daješ dobre svete, ali si pa tudi sam ravnal po svojih naukih? Kako bodem odgovarjal, kako se zagovarjal? Molčati bode pač najbolje: dasi bi morebiti imel kaj povedati v zagovor. Grešil sem tudi jaz: poskušal sem svoje moči tu in tam brez vspeha, brez koristi narodu. Grešil sem, ali ne iz slabega nagiba; čestiljubje me ni vodilo ne dobiček; zdaj se kesam, in pokoril sem se tudi nekoliko; glavno je pa to, da mi je prišlo pravo spoznanje, če tudi pozno; lesnike počasi zoré, dozorele pa vendar niso čisto brez prida!

Poskušnje so me učile spoznavati svoje moči, in zdaj se mislim zopet verniti na polje, kjer sem začel svoje slovstvovanje; estetikoval in kritikoval bodem zopet, kakor sem nekedaj; neprijetno, neslavno delo, a potrebno! In če me kedo vpraša: »Ali pa meniš, da imaš potrebno sposobnost za to delo?« odgovorim mu brez pomiselka: »Prepameten sem, da bi to terdil: morebiti da, morebiti da ne: vsaj prepričal se nisem še do sedaj, da tudi tukaj nič ne morem: in drug mi tudi ni še tega dokazal. Samo to vidim, da na tem polji do sedaj ni bilo pravega delavca, in delavca je treba, zatorej hočem jaz poprijeti se tega posla; berž ko pride boljši, z veseljem se mu umaknem ter stopim v pokoj!«

Že iz te številke lahko razvidijo »Zvonovi« bralci, da niso prazne besede, kar govorim. Moj podpis, ki se je prej šopiril po vseh straneh, videti bode poslej samo tam na zadnjem konci lista. Druge, boljše, mnogoverstne moči so stopile na moje mesto: upati smem torej, da bodejo čestiti bralci zadovoljni. Gledališni podjetnik, ravnatelj je storil svojo dolžnost, ako, zbravši dobre igralne moči, podaje občinstvu dobre igre in poleg tega skerbi, da kostumi, dekoracije, oprava na odru ne žalijo očesa. Njemu samenu ni treba stopati na oder, razen ako prevzame kako malo vlogo, da na pr. oznani z velikim patosom; »Voz je naprežen!« Vendar časi mu je treba tudi prevzeti kako večjo vlogo, ako mu kak igralec zboli.

Roman! Kako so se nekedaj v strahu križale pred tem imenom pobožne stare ženice ljubljanske! Gorjé učenčku in tudi učencu, katerega je bila skerbna kmečka mati izročila in priporočila nepopačenega, nedolžnega z dušo in telesom taki ostropazni, neizprosni Radamantinji, ako je njeno vedno čujoče oko zasledilo pri njem kak »viteški roman« iz neutrudnega Spiess-ovega ali Cramer-jevega peresa! Izgubljen, pogubljen je bil, ako se ni nemudoma pri izpovedi očistil smertnega greha. »Romane bere!« to je bila najhujša obsodba, ki je mogla zadeti ubozega dečka, poslanega v mesto, da bi se učil »za gospoda«. Roman, to je bilo ime, ki obseza vse, kar je mladini pohujšljivega, zapeljivega, strupenega. Ali ne samo pobožne stare ženice, ki so dajale učencem tesno stanovanje in skope hrane za primerno plačo, bale so se romana kakor živega ognja ali pa »antikrista« tudi pobožni možje v čestitih dolgih suknjah po šolah in izpovednicah so svarili mladino s sveto gorečnostjo pred njim, in gorjé mu, kedor jih ni poslušal!

Tako je bilo nekedaj, kako je sedaj, ne vem; vendar sodil bi, da sedaj že samo ime roman ni več tako strašilo, odkar je celo blagoslovljena, da kardinalova roka pisala knjigo s tem nekedaj tako preklicanim imenom. Kardinal-Wisemanova »Fabiola« je pokazala pobožnemu svetu, da roman sam ob sebi ni še hudičeva iznajdba, da je roman samo posoda, v katero se lahko spravlja strup ali med, ali pa tudi oboje skupaj.

Ne samo med in strup! Roman je vseobsežna oblika poezije, kakor ni druga nobena: vse življenje ima prostor v njej. Od nekedaj se razdeljuje poezija, kakor je znano, v tri posamezne oblike, v epično, lirično in dramatično, in ta razdelitev bode pač ostala, ker ima svojo podlogo v naravi poezije. Vedno nam bode pesnik ali pripovedoval, kar se je godilo, ali razodeval nam, kar je v sercu čutil, ali pa pred oči nam stavil dejanje tako rekoč v telesnih podobah, da se bode pred nami godilo. Te tri oblike, dasi bistveno vedno iste, izpreminjajo svoje lice po razmeri človeškega razvoja.

Ta izprememba se kaže zlasti v tem, da poezija zapušča nadzemske višine, ter se bliža bolj in bolj zemlji, resnici, življenju. Zanimivo bi bilo zasledovati in razjasnjevati ta zakon v vseh treh oblikah poezije in zraven kazati, da poezija pri tej izpremembi ni ne samo nič izgubila, temuč še pridobila, ker je, rekel bi, postala bolj človeška. Prej je učinjala bolj na domišljijo, potem bolj na serce, in serce je in bode vedno pravi vir poeziji.

Največja izprememba se je godila v epiki, katera se je tudi, kakor nam kaže zgodovina, perva rodila in razvila in zatorej tudi po naravnem zakonu perva izpremenila. Njena izprememba je bila tako korenita, da je celo slekla svojo pervotno metrično obleko; iz junaške pesmi se je razvil — roman.

Epos je imel svoj čas, ta čas je minil. Ali se poverne še kedaj, kedo bi se upal prerokovati! To pa se smé reči: ako se bode epos še kedaj rodil, tak ne bode, kakoršni ste Ilijada in Odiseja, ki ste in bodete vedno vzor epične poezije. Mladostna doba je minila človeštvu, minila je ona otročja najivnost, ono veselje nad dejanjem in gibanjem, nad junaškimi boji, čudovitimi prikaznimi in »aventurami«, ki so pravi element junaški pesmi. Velika vojska, morebiti največja, kar jih je videl svet, ki se je veršila pred našimi, težko da bi kedaj našla svojega Homera.

Epos je minil, njegov naslednik je roman, dasi je tako razločen od njega. Roman ima prihodnjost, predmet mu je življenje, vse človeško življenje po svoji širini, višini in globočini: in kakor je življenje mnogoverstno, tako mnogoverstna je podoba njegova — roman! Slovenci smo stopili prepozno v literarno življenje, epos nam je zamujen, zato pa imamo njegovega namestnika, roman; ustvaril nam ga je Jos. Jurčič.

Mnogokrat se zgodi, da pisatelj, umetnik dolgo časa tako rekoč tiplje in poskuša, predno najde pravo polje, kjer more krepko in vspešno razvijati svoje naravne darí in močí. Srečen, kedor o pravem času spozna svoj talent in krene takoj, brez dolgotrajnih, neplodnih poskušenj na pravi pot. Koliko si prihrani drazega časa, koliko moči: izogne se mnogi bridki izkušnji!

Tako srečo je imel naš Jurčič. Zgodaj je spoznal svoje darí, svoj poklic, v oni srečni dobi, ko se našemu duhu pervič začnó gibati stvarilne moči; in njemu so se krepko gibale! Njega ni slepila in s pravega pota izvabila, kakor toliko drugih, bliščeča pesniška slava. Drazega časa ni tratil z zaljubljenimi pesmicami in »domorodnimi glasi«. Poprijel se je takoj poštene proze, in sicer pripovedne proze, katere nam je bilo najbolj potreba. Pripovedni dar je poseben, prirojen dar, kakor so drugi umetniški darovi; komur ni podeljen, ne bode si ga nikedar priučil in pridobil, naj prebere vse povestnike in romanopisce.

Druga sreča Jurčičeva pa je bila ta, da je tudi slovensko občinstvo takoj spoznalo in priznalo njegov talent. Za kar se je že toliko lepo nadarjenih pisateljev zastonj trudilo, časi vse svoje življenje, to je dosegel Jurčič že s svojim pervim spisom: obče priznanje, splošno pohvalo. Vse je videlo in dejalo: Tu je talent!

Živo mi je še v spominu, kako mi je bilo, ko sem bral pervo njegovo povest, menim da v Glasniku, še naslova ji več ne vem; to je bilo nekaj posebnega; začel sem popraševati svoje znance: »Kedó pa je ta Jurčič?« Veselilo me je, kar se mi je pripovedovalo o njem; mislil sem si: »Takih mož nam je treba, Bog nam ga ohrani na pravem potu.« Ohranil nam ga je in priznanje občinstva mu je ostalo zvesto, kakor redko komu pri nas. Koliko nasprotnikov, strastnih, zagrizenih nasprotnikov in sovražnikov je imel naš Preširen. In še dandanes ni brez njih, dasi jih je sram in se ne upajo očitno na dan! Vsakega pisatelja pri nas, kakor menda tudi drugod, ta čisla in hvali, ta ga graja, ali celo sovraži in zaničuje, drugi se ne zmenijo zanj: o Jurčičevih povestih in romanih vsaj jaz nikoli nisem ne bral, ne čul grajajoče besede; večkrat pa sem videl, da se zanimajo zanj, da ga priznavajo in hvalijo tudi taki, kateri sicer zaničljivo prezirajo vse drugo slovstvo slovensko. Smel bi torej reči, da izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko čestiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo. Koliko je pač pri nas umetniških del, da bi bila tako razširjena, tako povsod znana in brana, po vsej slovenski domovini, kakor je Jurčičev »Deseti brat« ali pa »Sosedov sin«. In njegov »Cvet in sad«, kolikokrat sem že slišal obžalovati, da ni doveršen, želeti, da bi ga pisatelj že skoraj nadaljeval in končal!

Slovensko občinstvo pa tudi dobro ve, zakaj svojega Jurčiča tako čisla in ljubi.

Perva pisateljska lastnost Jurčičeva je izvirnost, lastnost, ki se prav za prav sama ob sebi umeje pri vsakem pisatelji, kateri hoče biti v resnici vreden tega imena, ki ima pa še posebno važnost in vrednost v tako mladem slovstvu, kakor je naše. Jurčič se je učil, kakor se je učiti vsakemu poštenemu pisatelju, predno je začel sam obdelovati slovstveno polje: bral je, kar imajo boljših pripovednih pisateljev drugi narodi, bral je zlasti o svojem času z mladostnim navdušenjem in z gorko dovzetnostjo nedosežnega Scott-a in bral ga je s pridom, to kaže vsa njegova pisava. Učil se je po njem, ali posnemal ga ni. Ohranil si je svojo lastno, krepko individualnost. To je pokazal že s tem, da je stopil takoj v svojih povestih in romanih na domača tla. To je drugo, kar mu je po pravici pridobilo tako splošno priznanje. On ni iskal ne vem kod, po deveti deželi svojih podob, ne po »salonih«, koder jih tako radi iščejo naši mladi pisatelji, po salonih, ki so jim tako tuji, kakor — deveta dežela!

Okolo očetove hiše, po domačem kraji, po slovenski domovini je zgodaj že z bistrim očesom, zdravim umom in gorkim sercem opazoval življenje, in kar je videl, to nam je pred oči stavil v svojih povestih, v živem dejanji in gibanji; toda ne čisto tako, kakor je posamezne prikazni videlo njegovo oko. Delal je, kakor dela dober slikar, ki ne prepisuje narave: tu vzame bister potok, tam z mahom obrasteno skalo, tam lepo drevo in vse to, kar je videl tu in tam, združi v lepo, harmonično celoto, ter nam tako podá resnično in vendar idealno podobo. Tako nam je Jurčič ustvaril zanimljive slovenske »tipe«. Tako je stopil v življenje tipični kerčmar »Peharček«, »Smrekarjev Anton«, prototip imovitega ponosnega, in »Brašnar«, izgled lahkomiselnega, zapravljivega slovenskega kmeta; kedó jih ne pozna, kedó jih ni videl tu in tam? Takó se je rodil »Martinek Spak«, deseti brat, in »Kerjavelj«, klasični smolar!

Jurčičeve osebe so vse žive — in to je tretja posebnost njegova — ne kake prazne »abstrakcije«, kakoršne tako pogosto nahajamo pri naših pisateljih; meso imajo, kri in kosti, terde kosti! Po človeško se gibljejo in vêdejo, ne kakor kake marijonete, in po človeško govoré. Vsaka ve, kaj hoče in vsaka ima svoj posebni, lastni obraz. Jurčič zna karakterizovati, važna in vendar tako redka zmožnost! Nekoliko krepkih potez in bralec ima jasno pred očmi obraz, značaj, kraj, situacijo! Kratko, krepko, jedernato, to je ena izmed karakterističnih posebnosti našega pisatelja: z obširnimi razgovori in razpravami nikedar ne dolgočasi svojega bralca, raji vso stvar preseka mahoma s krepko roko! Jurčič zna o pravem času postaviti končno piko. Predno se je bralec nagledal ali celo naveličal prizora, spusti pisatelj zagrinjalo, ter mu pokaže novo podobo. To je ekonomija, in to ekonomijo umé Jurčič, kakor malo kedó.

Jurčič pozna človeško življenje, človeško serce. Njegovi značaji so vedno resnični; najbolj pa se mu, po moji sodbi, posrečijo tako zanimljivi, temnogledi moški značaji, katerim tako rekoč pod terdo, razkavo skorjo bije rahlo, globokočutno serce, ki so se, ranjeni, užaljeni svetu in njegovim krivicam umeknili in zagrebli v svojo notranjost, kakor se skrije rahločutni polž pred ostro sapo v svojo hišo. Tak je »Deseti brat«, »Doktor Zober«, in tak je »profesor« v nedoveršenem romanu »Cvet in sad«, če se ne motim. Tej prikazni se ne bode čudil, kedor osebno pozna Jurčiča!

Kakove so pa Jurčičeve ženske? Brez ženske ni življenja, ne romana. Človek naj sodi o »lepem spolu« kakór hoče, to pa je gotovo, da je potreben, da brez njega ne moremo biti. »Med ženskami je zlodej,« pravi naš pesnik. Z ženstvom imajo naši pisatelji malo sreče; v svojih spisih, pravim, kako v življenji, to vsak sam zase najbolje ve, tudi treba ni, da bi nam pravil. Njih ženske, zlasti v gosposkem krilu, s klobukom na glavi, so strašno puste, dasi neznansko lepe, pravi ideali ženske lepote, kakor jih vidijo naše gospe in gospice v »Bazarji«. Vse imajo enak obraz, enake oči in lase, in vse enako govoré, toda ne vprašajte me kako! Vsi naši pisatelji, dejal sem, imajo malo sreče z ženstvom; ne, preveč sem rekel; Janko Kersnik, ki je s pervim svojim romanom »Na Žerinjah« s takó lepim uspehom stopil v kolo romanopiscev, da se smemo nadejati najlepših del iz njegovega peresa — Janko Kersnik se zna kaj ljubeznjivo in racijozno sukati z ženskim spolom, tudi po parketu! Toda vernimo se k Jurčiču!

Jurčič je moder mož; kedór se dersati ne zna, naj ne hodi na led, in Jurčič ne hodi na led. Njegove ženske, kolikor jih potrebuje v svojih romanih, s svojim vedenjem in govorjenjem bralca vsekakor ne motijo; in to je že mnogo v našem siromaštvu! Lepe za silo, pametne so in zdrave tudi, kar je mnogo vredno, tako da sme človek z njimi zadovoljen biti.

Torej v Jurčičevih spisih se ti zdi vse samo čisto zlato, zgolj zrnje brez plev? Nikakor ne! Pod mesecem, pravijo, ni nič izveršenega, takó ima po moji sodbi tudi Jurčič svojo napako. In zrnje? Genijalni možje, zlasti v svoji »viharni dobi«, radi, preradi prezirajo obliko. Nas, ki jim priporočamo lepo, čisto obliko, zovejo sitneže, pedante, formaliste; zaničljivo nas gledajo in milujejo; oni so Fausti, mi smo Wagnerji. Vse res, ali vse to jim vendar nič ne pomaga! Lepa, doveršena oblika sama zase ni nič, gotovo; ravno tako gotovo je pa tudi, da brez lepe, doveršene oblike ni ga ne bode na vse večne čase zares lepega, doveršenega umotvora, bodi si v poeziji, bodi si v kateri koli umetnosti. In te do zadnje stopinje doveršene vnanje oblike pogrešam v Jurčičevih spisih jaz in poleg mene morebiti še kak drug sitnež. V vseh Jurčičevih spisih, zlasti v novejših, posebno pa v takó zanimljivem, tako globoko mišljenem romanu »Doktor Zober«, ki bi bil sicer takó lahko njegov »chef d'oeuvre«, pogrešam, kakor pravijo, »zadnje pile.«  Jurčič se mi zdi premalo izbirčen v besedi, mnogokrat zapiše besedo, katera mu pride ravno v pero, dasi bi bilo mogoče najti boljšo, primernejšo: premalo se mi ogiblje nepotrebnega tujčevanja, ki žali rahloslušno uho; njegova beseda se mi vidi časi brez potrebe, prerobata, zarobljena, če tudi izhaja iz širokih kmečkih ust; svojim junakom daje rad čudna, malo srečna imena; zdi se mi, kakor da bi vsi posamezni deli njegovih romanov ne bili pisani z enako skerbnostjo, enakim veseljem. Njegovi pisavi bi želel menj terdosti, več lepoglasja; želel bi ji one mehke, blagodejne harmonije, onega polnega ritma v stavkih in perijodah, kateri takó dobro dé ušesu, ki ga je ugladilo branje starih klasikov, zlasti Cicerona, Demostena, Platona in Isokrata.

Toda dovolj; toliko samo zato, da se mi ne poreče: Kar si bral o Jurčiču, to ni kritika, to je »panegyricus«. Še tega bi mu ne bil očital, ako bi ne bil prepričan, kakor sem, da vse to Jurčič sam dobro ve in da bi se grajanih napak lahko ogibal, ako bi le hotel, in morebiti bode tudi hotel; potem mu z veseljem zakličem tudi jaz: »Omne tulit punctum!«

2.[uredi]

Lepo je to, da kažejo mladi pesniki slovenski toliko zaupanja do »Zvona« in njegovega urednika. Pridno mu pošiljajo pervence svoje »okorne muze«, ah »lire«, kakor radi sami pravijo v svoji skromnosti. Eni prosijo, vsaj govoré tako, samo »dobrega sveta«; drugi želé, naj bi se kaka pesmica vzela v list, ako že ne vse; če ni drugače, vsaj na zadnjo stran, katera pa ni nič prav v čislu; zgodilo se je pa tudi, da je tak mlad pesnik naravnost zahteval, naj se pesmi njegove stavijo na pervo stran, ako pa to ni mogoče iz kakega koli razloga, vsaj na ono mesto, kjer so stale »tiste Dunajske elegije«. Kako prijetno bi bilo, ako bi mogel urednik izpolnjevati take nedolžne želje; ustreženo bi bilo pesnikom, ki želé javnosti svojim izdelkom, in ustreženo njemu samemu, ki potrebuje gradiva svojemu listu. Ali tu gre še nekomu tretjemu beseda; urednik je občinstvu odgovoren za blago, katero mu podaje. Kaj bi rekli bralci uredniku, ki ga poznajo, da ima tako stroge nazore o pesništvu, ki jim je tolikrat, tako odločno povdarjal zlasti čistoto, doveršenost oblike, ako bi jim venomer podajal pesmi, ki so popolnem v nasprotji z njegovimi, pravimi ali krivimi nauki, ki tako rekoč v lice bijejo njegovim lepoznanskim načelom! Kaj bi bila po tem vredna vsa njegova teorija, ako bi jo podiralo dejanje, pobijali jo izgledi?

Dobro vem, da sem, delajoč po tem prepričanji, nakopal mnogo neprijateljev in nasprotnikov sebi in svojemu listu; očita se mi samovoljnost, nezmotnost, despotnost; ali vse to me ne more motiti v mojem terdnem prepričanji. Z veseljem sem in bodem sprejemal v svoj list, kar se mi pošlje po mojem menenji dobrega, od kodar koli; nihče ni tako vesel, kakor jaz, ako mi pride, od kogar koli lepa pesem v roke, in tudi to se mi je že posrečilo, kakor je znano Zvonovim bralcem; nasproti pa me tudi ne bode ne priznano ime, ne osebno prijateljstvo odločilo, da bi jemal v svoj list, kar se mi vidi nezrelo. »Zvon«, po vsej svoji nameri, ne more dajati prostora vajam in poskušnjam; za to so drugi listi.

To pa, kar sem bil tu povedati primoran, naj ne brani nikomur pošiljati mi svoje pesniške izdelke na pregled. Komur je v resnici do tega, da poskuša svoje moči, da zvé mojo sodbo o svojih poskušnjah, izkušal mu bodem ustreči, kakor vem in znam; samo da se ne sme nadejati same hvale, ki pravijo, da tako prijetno diši. Ako se mu bode tudi povedala kaka neprijetna, grenka beseda, naj jo voljno preterpi; pomisli naj zlati izrek: »Ho mè dareis anthropos ou paideúetai«. Saj smo tudi mi nekedaj v klopéh sedeli!

Takemu pregledovanju in pretresovanju je bila sprva odločena zadnja stran tega lista. Ker pa »Slovenski glasnik« zavzema toliko prostora, da mu še težko zadostuje cela stran, primoran sem, odslej ta predmet, ki se mi zdi jako važen, jemati časi tudi v »Literarne pogovore«. Gradiva se je iz lanskega in letošnjega leta nabralo toliko, da bo treba izbirati in razpravljati samo to, kar se mi vidi posebno vredno razprave.

Tožil sem že nekedaj, kako ubogo malo koristi vse podučevanje. To mi zopet jasno pričajo razne pesmi, poslane mi na pregled. Stare napake, tolikrat že grajane, kažejo se mi, kamor pogledam, napake v mislih in v obliki. Svet se tako nerad uči! Ali to nas ne sme strašiti, ako menimo, da vemo kje kaj koristnega povedati; saj se tudi duhovnik na leci ne utrudi, ne naveliča leto na leto ponavljati iste nauke, četudi vidi, da največji del njegovega semena pada na peščena tla.

Tako hočem tudi jaz zopet poprijeti se neprijetnega Sizifovega dela, grajati stare grehe in napake, deliti mladini svete, dobre ali slabe, kakor znam. Kedor hoče, naj me posluša, kogar to dolgočasi, naj se drugam oberne! Začnimo torej!

V rokah imam pisemce, ki se začenja: »Vidé, da je pri vas že marsikedo dobrega sveta iskal in tudi našel, kar se pesnikovanja tiče, prederznem se tudi jaz poslati vam nekoliko pervih glasov iz svoje okorne lire. Spregovorite, prosim vas, nekoliko na zadnji strani lista o njih, akoravno katera pesem še zadnje strani vredna ne bo. Meni je za čas, katerega potratim s pesnikovanjem, ki ne bode morda nikomur koristilo ...« 

Zadnje besede, upam, da so iz serca govorjene, kažejo nam pametnega mladeniča, ki zna ceniti vrednost časa. Vreden je torej poštenega, moškega odgovora. Poglejmo pesmi njegove. Perva je: »Sloga«, star, a vedno še dober predmet; samo treba, da ga človek zna dobro obdelovati, da ga prime za kako novo stran, kaže nam ga v novi luči. Glejmo, kako nam slogo priporoča naš pesnik. Pesem slove, od besede do besede, tako:

Tam v zelenem logu
Pevajo spet tice,
Gorka jih ljubezen
Veže ko sestrice.

Tam na zlatem polji
Ziblje se klasovje;
Žanjec povezuje
Složno ga v snopovje.

V bisernih valovih
Riba poskakuje:
Maščevalnost, jeza —
V sercu ji je tuje.

Kralj narave krasne
Pa bledi zavida,
Vidi brata v solncu,
Plot na pot mu zida.

Sedaj, ko je že prepozno, vidim, da nisem stvari začel na pravem koncu. Treba je bilo podati pesem sámo, brez naslova in potem vprašati bralca, ko jo je prebral, kakor pri uganki: Kaj je to? Težko, da bi mi bil vsakdo takoj, brez daljšega pomišljevanja odgovoril: Sloga! In vendar se mi zdi, da nam pesnik ni hotel podajati uganke. S tem je izrečena konečna sodba o pesmi. Misel ni jasno razvita, nikar pa krepko, živo, plastično predočena, tako da bi se človeku prijela uma, segla mu v serce, da bi ga prepričala, ogrela, navdušila! A kaj je pesem, resna pesem brez tega!

Gotovo! Ako bodeš pesem prebiral in prebiral, premišljeval jo in prevdarjal, kakor kako skrivno razodetje, začelo ti bode sčasom svitati, jel bodeš ugibati in slednjič bodeš morebiti celo uganil, kaj je pesnik hotel. Ali to priča samo tvojo bistroumnost, nikakor pa ne pesnikove. Pesnik ni, da bi samo hotel, treba, da tudi more in zverši, kar hoče.

O pervem pogledu se vidi, da pesem razpada na dva dela, ki sta si, ali prav za prav, hočeta si biti v nasprotji, kar bomo takoj videli. O pervem pogledu, pravim, to nam kaže besedica »pa« v 2. verzu zadnje kitice: Kralj narave krasne pa bledi zavida. Tu pa moram mimogrede kar naravnost povedati, da sem pri pervem branji zadnjo kitico čisto krivo razumel; pri besedah: »Kralj narave krasne pa bledi zavida«, prišel mi je na misel — mesec; v tej misli me je tudi še poterjal 3. verz: »Vidi brata v solncu« (po nemško rečeno: vidi solnce, ki mu je brat; ali zadnji: »Plot na pot mu zida«, pokazal mi je še le, da sem na krivem potu; treba je bilo torej verniti se nazaj; po daljšem premisleku sem spoznal ali ugenil, da »kralj narave krasne« mora biti človek. Ali sem pa jaz sam kriv te neprijetne zmote? Ali ni morebiti pesnik nekako nejasno izrekel svojih misli? Pa pustimo to!

Pesnik nam torej, kakor smo srečno ugenili, v pervih treh kiticah predočuje, kako povsod v naravi vlada sloga, ljubezen; samo kralj narave, človek, goji zavist v svojih persih. Poglejmo zdaj, kako nam predočuje pesnik slogo v naravi!

V pervi kitici nas vêde pesnik v gozd; pokazati nam hoče, da med živimi stvarmi vlada sloga. Čisto prav je in poetično, da ne govori splošno o živalstvu; za reprezentante njegove si je izbral tice:

Tam v zelenem logu
Pevajo spet tice;
Gorka jih ljubezen
Veže ko sestrice.

To bi bilo vse prav lepo, samo ko bi bilo tudi resnično! S tem dokazom iz žive narave bode morebiti pesnik prepričal kako sentimentalno, bledolično mestno gospodično, ki pozna narave samo toliko, kolikor se je vidi iz okna njene sobe; človek, kateri zares pozna naravo tako, kakoršna je, bode se mu smehljal! O tem še pozneje! Pervi dokaz torej ne velja: poglejmo druzega.

Iz zelenega gozda gre pesnik z nami zlato polje:

Tam na zlatem polji
Ziblje se klasovje;
Žanjec povezuje
Složno ga v snopovje.

Kje je tukaj med rastlinami sloga? V besedi: složno, druge jaz ne vidim. Da žanjec povezuje klasje v snope — lepa sloga! Iz tega naj se učimo, da bodimo složni? Ali kako bo pa tudi pameten človek iskal dokaza za slogo med brezčutnimi rastlinami?

V tretji kitici nam pesnik še enkrat kaže, da vlada sloga med živalmi in sicer pri ribah:

V bisernih valovih
Riba poskakuje:
Maščevalnost, jeza
V sercu ji je tuje.

Sloga med ribami! To je res, če ena sama v »srebernih valovih poskakuje«, kakor pravi pesnik, ni čudo, da ni nesloge, kako bi samica gojila v sercu maščevalnost in jezo? Če je riba sama, menim, da se dolgočasi, druzega ne; če jih je pa, kakor po navadi, po več skupaj, verzi jim kobilico ali drobtino kruha, pa se ti bode takoj pokazala sloga! Kaj pa še v véliki vodi, v morji, kjer so skupaj male in velike? Kaj delajo velike z malimi? Te sloge, menim, nam pesnik vendar ne bode priporočal, da jo posnemajmo!

V naravi torej kraljuje sloga, kakor nam je pokazal, ali hotel pokazati pesnik v treh prizorih, povsod je sloga, samo tam je ni, kjer bi je bilo najbolj želeti:

Kralj narave krasne
Pa bledi zavida,
Vidi brata v solncu:
Plot na pot mu zida.

Da med ljudmi ni sloge, tega nam pesnik ne dokazuje, tega nam tudi, žalibog, ni treba dokazovati; dovolj, da nas pesnik te žalostne resnice, ki jo vsi predobro poznamo, v kratkem opomni; kratko pa dobro, samo da bi bilo tudi v resnici dobro, kar pa ni, kakor bodemo skoraj videli.

Jedro torej te pesmi ni nič prida. Priporočati nam je hotel slogo in sicer tako, da bi nam najprej pokazal, kako vlada sloga v naravi, med brezumnimi bitji, iz tega si naj posname človek, kaka sramota je njemu, da samo pri njem ne biva ta lepa čednost: če torej on, kralj narave, noče sam zaostati za njo, biti pod njo, ki ji sicer zapoveduje, naj se ji ne daje sramotiti, naj jo posnema, od nje naj se uči sloge. Ker pa pesnik, kakor smo videli, ni nikakor dokazal, da je narava složna, kakov je potem njegov nauk?

O slogi, tej tako lepi, koristni, potrebni čednosti govorilo se je že mnogo in pisalo v prosti in vezani besedi. Našemu pesniku se je potrebno zdelo, da tudi on povzdigne svoj glas: ali meni se vidi, da njegova pesem ne bode mnogo koristila. Jaz sploh menim, da se je o slogi že dovolj govorilo in pisalo: takó živo in krepko pa se nam nikjer ne priporoča, kakor v oni znani basni o starem očetu na smertni postelji, o njegovih treh sinovih in tistih šibah, katere je, vsako posebej, vsak lahko zlomil, združenih, zvezanih pa nobeden ni mogel.

Če jedro nič ne velja, kaj pa je dobrega? Lupina, oblika? Poglejmo obliko, v širjem in ožjem pomenu. Verzi sami na sebi niso slabi, kaj posebnega bi jim ne vedel očitati; razen morda v 1. 2. »Pevajo spet tice«, kjer je zlog »jo« za dolzega mérjen, »spet« za kratkega, kar je ravno narobe prav; ali to je malost. Tudi z jezikom bi se človek še sprijaznil, samo: »Veže ko sestrice«, »bledi zavida«  ni predobro rečeno; »Maščevalnost, jeza v sercu ji je tuje,« to je naravnost krivo, slovniško nepravilno; tuje je naredila rima iz tuja, kar nikakor ne more biti. Prilogi so sploh dobri: »v zelenem logu«, »na zlatem polji«, »v bisernih valovih«, bolj prazno že je: »gorka ljubezen«, in posebno »kralj narave krasne«, kjer epiteton »krasne«  nima v tej zvezi čisto nič karakterističnega v sebi.

A drugače je, kar se tiče izraza; ta je mnogokrat nespreten, neprimeren. »Pevajo spet tice,« zakaj spét? To bi se moglo reči s pomladi, ko tiči začenjajo zopet peti. Ali druga kitica nam kaže, da si pesnik ne misli pomladnjega časa: s pomladi se ne ziblje zlato klasje po njivah in žanjec ga ne povezuje v snope. Da bi si pa mislili v pervem prizoru drug čas, kakor v drugem, to nikakor ne sme in ne more biti. Dalje, kako si pesnik misli situacijo v drugi kitici? Tu se klasje ziblje in žanjec ga povezuje v snope; kako je to mogoče ob istem času? Lahko, eno klasje še stoji, drugo je že požeto. Tudi to ne gre; tu ni edinosti. »Tam na zlatem polji ziblje se klasovje«; lepa podoba; človek vidi takó rekoč klasje pred seboj in vesel ga je, ki se tako prijetno ziblje; zdaj pa, nenadoma povezuje ga žanjec, torej je že požeto. Če je hotel pesnik, da si mislimo dvojno klasje, eno stoječe, drugo požeto, kar se mi ne zdi verjetno, ker je čisto nepotrebno, treba je bilo to izrecno, jasno povedati. Druga podoba je torej nejasna. O tretji sem že govoril; da je neresnična, poleg tega je pa tudi prazna, ker nikakor ne izrazuje tega, kar pesnik namerava. »Riba poskakuje« — nesrečen izraz; sing. riba za plural je tukaj čisto nemogoč, in pa zakaj poskakuje? To dela samo, kader mušice lovi, ki letajo nad vodo.

Kaj hoče povedati pesnik v zadnji kitici, to je moči samo ugeniti, jasno ni nikakor povedano. To je sicer prav, da pesnik ne govori splošno o človeški zavidnosti, da nam jo marveč kaže v konkretni podobi; ali ta podoba bi morala biti jasna, krepka, živa, da nam pove več, nego dolgo besedovanje, kar je edino pravi namen vsaki podobi. Taka pa ni podoba, ki nam jo pesnik tukaj predočuje. Človek »vidi brata v solncu«, kaj je to človek v solncu? To je v sreči. Dobro! In brat mu »plot na pot zida«, to je: dela mu zapreke, ovira mu, podira srečo. Lahko je umeti, da ima ta podoba ta pomen; in vendar ne velja. Zakaj ne? Vsaka podoba mora biti taka, da stoji lahko sama zase; brez ozira na to, kaj pomeni, mora biti jasna, soglasna, enotna. Zdaj pa vprašam: Kje je kedaj videl kedó kakega človeka, da je svojemu bratu, sosedu, ki ga je videl v solncu ali na solncu, »plot na pot zidal«? Pri tej priložnosti naj še omenim, da se pri nas plot ne zida; zid, poslopje iz kamena, opeke se zida, zidati je nemški »mauern«, ne »bauen«, zato se tudi železnica ne zida; plót pa se gradi. Kedó bo tako neumen, da bi svojemu sosedu, ki ga solnce obseva, plot na pot stavil? Kaj bi mu s tem škodil? Senco bi mu delal, kar bi mu bilo morebiti celo prijetno, ker na solncu stati, zlasti poleti, ni posebno veselje.

Ali morebiti pa pesnik méni stvar tako: Sosed ni sam na solncu, samo njive njegove imajo solnčno lego in zaviden sosed mu senco dela. To ima nekaj v sebi, ali tedaj pa je bilo treba stvar naravnost, jasno povedati. Vendar bojim se, da pesnik tudi tega ni mislil, zakaj pa pravi: »na pot«? Toda dovolj ukrepanja in ugibanja!

Govoreč o pervi kitici sem rekel, da je podoba, vzeta iz narave, neresnična. Tiči so prav prijetne, ljube stvarce; kedó bi jih rad ne imel, kedó bi z veseljem ne opazoval njih življenja, dejanja in gibanja? Zlasti liričnemu pesniku so mnogokrat jako ugoden predmet; samo ne podtikajmo jim čutov, katerih ne poznajo in jih nimajo. Tičev ne veže gorka ljubezen, kakor misli, ali pa vsaj dela, kakor da bi mislil, naš pesnik. Celo zakonska ljubezen med staršema, njuna ljubezen do mladičev in ljubezen mladičev med sabo je precej problematična. In kakor pri tičih, tako je sploh pri vseh živalih, divjih in krotkih. To je znano vsakemu, kedor jih je zares sam opazoval, in jih ne pozna samo iz sentimentalnih pesmi in romanov. Tudi človek se lahko mnogo uči od živali, samo bratovske ljubezni ne. V naravi sploh ni ljubezni; narava nima serca; to si enkrat za vselej dobro zapomnimo, da se ne bodemo sami sebe slepili. Človeku ni treba, da bi bil Darwinijanec, da spozna to resnico, samo oči mu je treba in pa nekoliko zdravega razuma.

Tu pa mi bode gotovo kedó ugovarjal, da, če tudi je to vse resnica, žalostna resnica, vendar sme človek, zlasti pesnik, podlagati naravii človeške čute. To je do neke meje resnično, pa tudi samo do neke meje. Žalostnemu človeku se res vidi, kakor da bi z njim žalovala vsa narava; žalostno mu potok mermra in otožno mu cvetele povešajo glavice; in nasprotno: veselemu se veselo smeje solnce na jasnem nebu in radostno mu tice pojo! Tako je navadno in s takimi prizori delajo pesniki lepe efekte; vendar jaz ne vem, ali ni morebiti tudi tukaj bolje, da se ne slepimo, da se marveč deržimo resnice, bodi si še tako žalostna. Mene vsaj in morebiti še koga drugega mnogo bolj prime, globokeje mi seza v serce, ako mi pesnik že, kakó ubogo malo se meni naša mati narava, solnce in nebo, tok, tiči in cvetice za naše veselje in naše gorjé! Ne zahtevajmo od narave, česar nam dati ne more. Ta misel, to prepričanje ne, da nima nič nemoralnega v sebi, po mojem mnenji še povzdije, blaži človeka; zbuja mu splošno ljudoljubje, ker mu kaže, da samo od človeka, brata sme upati sočutja, usmiljenja, pomoči; saj menim, da bi se tudi najhujša sovražnika sprijaznila in pobratila, ko bi ju valovje verglo skupaj na samoten otok! Pustimo torej tudi pesmih v ono osladno, sentimentalno romantično sanjarjenje o ljubezni polni naravi. Kedor se peča z literaturo, bode vedel, da so tudi drugi narodi že na tem potu. Ako vidimo kaj takega tudi pri starejših, prejšnjih pesnikih, pomislimo, da so bili tudi oni sinovi svojega časa in da ni vse dobro, kar je bilo.

Morebiti se mi poreče: Kaj treba toliko besedovanja? Zajci ne streljajo s kanoni. Čemu takó obširno kritiko slabi pesmi? Skratka se lahko pove, da ni in zakaj ni nič prida. Na to odgovarjam: Pesem sama na sebi če tudi ni najslabša, ni vredna tako obširne razprave; ali dala mi je priliko, povedati mnogo, kar mi je na serci in kar bi utegnil s pridom slišati ta in oni, če se hoče učiti, kako se naj pesmi delajo, tega vsaj jaz učiti ne znam, nego samo, kakó naj se ne delajo; tudi to je nekaj prida. Napake, katere sem navajal v tej pesmi, nahajajo se, do malega, na vseh, kolikor mi jih je bilo do sedaj poslanih v pregled; za to mi bode sedaj mogoče drugih bolj v kratkem govoriti. Bog hotel, da bi ne bilo čisto brez prida!

3.[uredi]

»Kakó bogat je slovenski jezik! Kakó lepo, kakó kratko in krepko se da vse povedati v naši mili slovenščini! In kako po domače! Samo znati je treba. Pravi Slovenec, ki se ni navlekel popačenega tujega duha, ne govori v pustih abstraktnih izrazih, kakor Nemec; on naravnost govori, ne po okoliših, konkretno, plastično! Za vsak pojem, za vsako misel imamo primeren, domač izraz; samo iskati ga je treba, med prostim, neizprijenim narodom; ki hrani v svojem govoru še toliko dragocenega, ne pobranega blaga!«

ȍegave so te besede? Takih, kakor so tu zapisane, ni govoril ne pisal še nihče — ravno takih; vsaj ne vseh skupaj tako, kakor so tu postavljene. Da se pa v tem duhu pri nas piše in govori vse vprek, to je, menim, znano dovolj. Samo kak hudovoljen človek, ki mu ni do resnice, utegnil bi mi očitati, da sem to terditev nalašč sam postavil in sestavil tako, kakor mi jo je najlaže pobijati. Ali tako podtikanje me ne bode motilo.

Takó se pri nas sploh misli; to nam je prava »fable convenue«, kakor je nekdo imenoval zgodovino. Eni takó učé, drugi jim verjamó, oboji brez premiselka in prevdarka. Človek rad verjame, kar ga veseli. Slabo hvalo si bode prislužil pri Slovencih, kedor jim podira to prijetno vero. In vendar se mi zdi potrebno. Vsakemu človeku je, menim, težko komú kaj neprijetnega povedati, pobijati mu misel, prepričanje, katero se mu je priljubilo.

Naj si torej jaz naložim še ta »odium«, ker si ga drug noče; jaz se ne bojim za svojo popularnost; če si nakopljem še nekoliko nasprotnikov in sovražnikov, sebi in svojemu listu, nič ne dé; imava jih že toliko, da nama jih še nekoliko ne more Bog vé kaj škoditi. Poštenih, pametnih, mislečih mož sodbe se ne bojim; ti me ne bodo krivo sodili, ne podtikali mi slabih namenov; ako se jim bode videlo, da kaj krivega terdim, saj se jim dam rad podučiti in preučiti.

»Bogat je naš jezik«; gotovo; samo čuditi se moramo, kako je v tako kratkem času svojega književnega razvijanja, pri tako neugodnih razmerah dospel do tolikega bogastva. S to redko prikaznijo se slovenski narod lahko ponaša pred svetom, in nikedar ne bode pozabil mož, kateri so, ne glede na svoj prid, mnogokrat na lastno kvar, iz golega rodoljubja, izobraževali mu jezik, bogatili ga, povzdigovali in blažili. Mnogo so storili ti možje, ali vsega niso mogli; mnogo dela so pustili nam, ki imamo ugodneje stanje; ledino so nam orali; mi sejajmo plemenito seme, rahljajmo zemljo, trebimo plevel, trudimo se v potu svojega obraza, ako ne bodemo želi mi, želi bodo, ki pridejo za nami. Zapustili so nam lep izgled, posnemajmo jih v marnosti, v čistem rodoljubji, posnemajmo jih zlasti v požertvovalnosti, brez katere pri naših razmerah ne bode nikedar moči doseči namena, katerega imamo vsi pred očmi.

S káko hvalo bo mogel slovenski narod dostojno hvaliti svojega Preširna, kakó bi mogel izkazati spodobno hvaležnost temu čudovitemu, še vse premalo poznanemu in spoštovanemu možu, ki nam je, zajemajoč iz svojega bogatega zaklada, s svojim tako nenavadnim, naravnim čutom za pravilnost, lepoto in blagoglasje govora, ustvaril pesniški jezik! Imamo-li torej pesniški jezik? Da, lirični! V liriki se pri nas dandanes pesnik lahko prosto giblje; kedor ima kako dobro misel, dá ji lahko primerno, lepo obliko; to se ve, da tudi to v nekih mejah, čez katere do sedaj še ne moremo, in morda nam zdaj tudi še treba ni. Če torej kedó zdaj pri nas dela lirične pesmi, ki jih more človek brati, da ga slabosti ne obhajajo, to ni kaka posebna zasluga. Čudno je samo to, in ne samo čudno, sramotno je nam, da ima začetnik take naslednike; sramotno je, pravim, da nas dandanašnji še toliko pesnikov nadleguje s tako okornimi, pustimi, ničevimi verzi, kakor da bi imeli kakega Marka Pohlina, ne Preširna pred sabo.

Ali »Rim se ni zidal v enem dnevu«. Tudi Preširen sam ni mogel vsega; tudi nam je še ostalo mnogo posla. Hodimo torej po edino pravem potu, katerega nam je pokazal in ugladil naš Preširen, delajmo v njegovem duhu; kar nam je pridobil dobrega, hranimo hvaležno in zvesto: kjer vidimo na njem kako slabost, napako, kedó je brez njih?, ne posnemajmo jih, da se nam ne poreče po pravici: »Wie er sich räuspert, wie er spuckt, — Habt ihr ihm treulich abgeguckt!« Ogibajmo se jih, kar nam je lahko, ker smo prišli za njim; skerbno hranimo zaklad, ki nam ga je izročil, skerbimo, da ga zapustimo pomnoženega njim, ki pridejo za nami. Tako bodemo vredni učenci Preširnovi in zvesti zveršitelji njegove oporoke.

Tudi v epiki bi se pri nas pesniku ne bilo boriti s posebnimi težavami: a kaj dramatika? Tu smo na suhem: tu nimamo nikakega Preširna, da bi hodili za njim. Jaz ne vem, kako se je godilo našemu Jurčiču, ko se je pripravljal ustvariti nam narodno dramo; ali zdi se mi, da mu je stvar prizadela mnogo, mnogo preglavice; da je premišljal in prevdarjal, pisal in brisal, da je pač tudi časi obupal in položil pero, ker mu ni hotelo takó, kakor mu je glava velela; svojim mislim, ki so mu jasne stale pred duhom, ni mogel vselej najti primerne oblike. Vendar ostal je stanoviten; zveršil je začeto delo, čudovito delo, za katero mu slovenski narod ne more biti dovolj hvaležen. Tudi jeziku v »Tugomeru« se moremo le čuditi, v njem nahajamo nenavadne lepote; vendar jaz vsaj ne morem biti z njim popolnem zadovoljen. Toda to ne spada sim; o tem mislim kedaj posebej obširneje govoriti, kakor sploh o vsem Tugomeru.

Če v pesmi še nekako za silo izhajamo s svojim jezikom, koliko laže bodemo pisali slovensko prozo! Nikakor ne! Kako da ne? Treba da se porazumemo. Kedor piše o navadnih, vsakdanjih predmetih, ne bode v prehudi zadregi, da je le zmožen jezika, in da le zna sploh pisati. Tudi v prostih povestih, v romanih, če ne sezajo previsoko, ne pregloboko, ne bode nam ravno sile, zlasti če se bodemo ogibali popisovanja oseb, krajev, nenavadnih dogodkov v naravi in v človeški duši in nekih drugih slovenskemu pisatelju pogubnih drobnosti; tudi od tal se smemo nekoliko dvigniti, samo ne previsoko, da se ne usapimo; še celo v globočino se smemo nekoliko upati, toda ne do tja, kjer se začenjajo prave uganke vesoljnega bitja, večne skrivnosti človeškega serca; katere preiskavati in ugibati nas sili nevidna moč, da si jim pač nikedar ne pridemo do jedra. Ko pride slovenski pisatelj do té meje, ko pogleda kakor skozi ozko póko v oni skrivnostni svet, ki je edini prav za prav vreden njegovega opazovanja in premišljevanja; tedaj mu odreče beseda; še tega, kar je ugledal, kar se mu je razodelo, ne more povedati vernivši se med svoje.

Na to mi poreče kedó: Kaj pa je nam treba radovedno pogledavati v tiste tvoje mračne, skrivnostne prostore? To je nezdravo, prenapeto, nemško; Slovenci smo zdrave, krepke duše; mi hočemo torej zdrave, krepke hrane; kaj nam treba tistega temnogledega modrijanstva in Schopenhauerjanstva! Njemu odgovarjam: Tebi ga res ni treba, bodi vesel, prijatelj: Bog ti ohrani zdravje na duši in na telesu; da ti dobro diši in tekne jed in pijača tebi in tvojim tovarišem, saj vas je mnogo in radujte se svojega življenja in kader bodete prav dobre volje zapojte s krepkim glasom če tudi z nekoliko kosmatim gerlom: »Na žgancih tropine!«

Ali žalibog, da nas je vendar nekoliko, ki nismo tako krepki in zdravi, da si je tudi nas rodila slovenska mati, ki smo pogledali nekoliko po svetu, po življenji in videli mnogo kaj, kar nam je skalilo dobro voljo, zbudilo misli, čute, potrebe, katere so tebi in tvojim tovarišem deveta dežela. Ti si tak brez svoje zasluge, mi smo taki brez svoje krivde; ne očitajmo si torej ničesa; imejte potrpljenje z nami, kakor ga imamo mi z vami, izpreobernili ne bodete vi nas, in mi bi vas izpreobračali zastonj. Za vas niso pisane té besede; to govorim onim, ki imajo nekaj višje potrebe; in tudi teh ni tako malo, kakor mislite vi.

Kedor bi morebiti menil, da govori tu neka prevzetnost iz mene, ta bi se jako motil. Meni ni še rešeno prevažno vprašanje, kaj človeka bolj osrečuje nevednost, preprostost, kratkovidnost, ali pa tako zvana višja izobraženost polna nemira, bolesti, neutešnega hrepenenja. Kateremu izobražencu ni prišla še časi misel: Kako srečen je vendar ta ratar, ki stopa v potu svojega obraza za plugom, srečen poleg vsega svojega truda in terpljenja, svojih skerbi, slabih letin in težkih davkov! »O, fortunatos nimium, sua si bona norint-agricolas!«  Komú se ni zbudila časi želja, da bi živel z njim, »ut prisca gens mortalium«.

Pa kaj bi se zagovarjal! Meni ne bode, menim, nihče očital, da se v svoji izobraženosti povzdigujem nad prostaka, da preziram njegove duševne potrebe, jaz, ki imam največje veselje in morebiti tudi nekoliko zmožnosti, pisati za prosto ljudstvo slovensko, ki ga ljubim, ker ga poznam; priča temu zlasti lanski »Zvon«, kateremu se je ravno to očitalo, in morebiti ne čisto po krivem, da premalo ustreže željam in potrebam izobraženega sveta. Sedaj se zopet bojim nasprotne graje, težko je zadeti pravo ravnotežje, težko zadostovati takó nasprotnim zahtevam! Da, rekel sem celo nekje, da pustimo za sedaj vso »visoko literaturo«, ter pišimo samo za prosto ljudstvo. Tega nasveta ni odobrila večina slovenskega občinstva, in tako sem bil primoran, ker lista ne izdajem zase, premeniti svoj program. Kedor mi hoče tu nedoslednost očitati, prosto mu: »Es irrt der Mensch, solang' er strebt.« 

Da sem bil prišel do imenovanega sklepa, pripomoglo je, poleg tam navedenih razlogov, nekoliko tudi stanje slovenskega jezika; in tako smo zopet pri svojem predmetu. Tu pa moram še omeniti, da nikakor ne govorim o jeziku, kakoršnega potrebuje strogo znanstveno slovstvo; to spada na drugo stran; o tem gre sodba posameznim strokovnjakom. Jaz govorim samo o jeziku, katerega nam je treba za lepo literaturo. Tu pa se ne bojmo kar naravnost povedati, da naš jezik ni še nikakor takó razvit, kakor bi bilo potreba.

Ne sramujmo se očitno spoznati, kar nam ni in nam ne more biti na sramoto. Kakó bi mogel pameten človek zahtevati, da naj bode naš jezik tako razvit, kakor je n. pr. nemški? Na nespametne, hudobne ljudi pa nam se ni ozirati; njim ne bodemo nikoli zadostili. Ne slepimo se torej, spoznanje slabosti je perva stopinja do zboljšanja.

Če mi kedo tu ugovarja: Saj ni takó hudo, kakor praviš; kakor se tebi vidi. Ako ne moreš vseh svojih misli izraziti v slovenščini, kriv si ti sam, ne jezik, ker ga rabiti ne znaš. Kedor hoče po slovensko pisati, treba najprej, da misli po slovensko, potem bo vsaki misli lahko našel primerno besedo. Kedor pa nemške misli tlači v slovenske besede, ne sme se čuditi, da mu stvar ne gre spretno od rok. Misli si v vsakem posameznem slučaji; kako bi nepopačeni slovenski kmet to povedal. Jaz vse svoje misli lahko povem v dobri slovenščini!

V teh besedah, katere niso izmišljene, je res nekoliko resnice. Gotovo, da mora slovenski pisatelj najprej zmožen biti jezika, takega, kakoršen je v narodu in v boljših knjigah naših; imeti ga mora popolnem v svoji oblasti. To je neizogibno potrebno; kedor ni izpolnil, po svoji moči te perve dolžnosti svoje, nima pravice vmes govoriti; in tudi takih je pri nas, pravijo, a menim, da drugod tudi. Ali jaz terdim, in morebiti še kedó drug z menoj, da bode slovenski pisatelj poleg vsega tega imel še velike težave, katerih ni sam kriv. Če mi kedó pravi, da jih nima, da vse, kar misli, lahko pove po slovensko, verujem mu rad; samo praša se, koliko misli ima in kake misli. Za svoje domače vsakdanje potrebe koliko je treba človeku besed? Kakih petsto, recimo tisoč; s temi se izhaja za silo; ali koliko besed je potreboval Goethe, Shakespeare? Zdi se mi, da nekoliko več. Kedor torej taji uboštvo slovenskega jezika, ta nam razodeva — govorimo naravnost — svoje lastno uboštvo!

»Misli po slovensko!« To je zopet beseda, ki ima toliko pameti v sebi, kolikor je človek vanjo položi. Res je, da misli vsak narod, in zopet vsak posameznik, v nekih posebnih oblikah. Kedór hoče torej pisati v slovenskem jeziku, treba, da svojim mislim da najprej obliko njemu primerno, ako je še nimajo. Ali to velja samo do nekih mej; misel sama zase ni ne slovenska, ne nemška; ona je prosta, ne vezana na besedo, pred besedo je bila, sama si stvari besedo, tako da smemo reči: Misel je postala beseda. Kaj posnemamo iz tega? Po moji sodbi to: kader ne najdeš svoji misli primarne besede v jeziku, v katerem pišeš, stvari si besedo sam. Ker je misel, mora biti tudi beseda; ne da bi misel ugasnila, izginila, ker ni našla pripravne oblike; škoda bi je bilo, velika škoda, to se ve da samo, ako je misel kaj vredna. Da pa slovenski pisatelj, izobražen pisatelj, ima take misli; katerim ne najde v svojem jeziku ustrezajoče besede, to je čisto naravno, nenaravno bi bilo, ako bi ne bilo tako. Zakaj je in mora biti tako, to je samo ob sebi takó jasno, da ne potrebuje nikakega obširnega razlaganja. V svojem razvoji smo prehiteli domači jezik, to ni njegova krivda, a naša tudi ne!

Kam meri to tvoje dolgo besedovanje? To, poterpežljivi bralec, bodeš zvedel morebiti v prihodnjem listu, če te ni že oplašila moja gostobesednost.

Preozke meje torej je treba razširiti jeziku; to je jasno, vpraša se samo, kako! O tem preimenitnem vprašanji bodo si pač misli posameznih rodoljubov navzkriž; naj izrečem jaz svoje, kakor vem in znam; drugi naj nam razložé svoje, da se prevažna stvar vsestranska korenito razjasni.

Najnaravneje bi pač bilo pustiti jezik, naj se sam iz sebe polagoma organično razvija, kakor se je pri drugih, kulturnih narodih. Kar je najnaravneje, ni vselej tudi najbolje; in tudi sila je časi dobra, samo da je pametna. Kako vino bi pridelavali naši gorniki, ako bi križem roke deržali in pustili rasti terto, kakor se ji ljubi, kakor jo je Bog ustvaril! Ako hočemo čakati, da se nam jezik sam iz sebe razvije do potrebne stopinje, učakali ne bomo ne mi, ne naši otroci, ne naših otrok otroci. Pospešujmo tudi njegov razvoj, kolikor pripuščajo njegovi zakoni. Koliko časa je, kar je stopil naš mali narod na zgodovinski oder! Ni čudo torej, da je njegov jezik zaostal v svojem razvoji za jeziki drugih, srečnejih narodov. Kar smo zamudili brez svoje krivde, treba nam je skoraj dostoriti, da bodemo z drugimi v eni versti.

Da pridem že do jedra: Za vsak pojem, za vsako misel, ta vsako »nüanco« misli treba nam imeti svojo posebno, določno besedo, svoj pravi, lastni izraz, da bodemo mogli naravnost govoriti brez okolišev, brez opisovanja, da nam ne bode potreba samo nekako nameravati, namigavati bralcu, naj sam ugane, ako more, kaj smo hoteli reči. Pojmi, kolikor jih imamo do sedaj, niso ne slovanski, ne nemški, mednarodni so, lastnina vesoljnega človeštva, naj jih je pridobil kateri koli narod; ti pojmi so torej tudi naši, in za to je treba, da imajo v našem jeziku vsak svojo besedo. Kjer take besede ni, tam jo je treba ustvariti. Tu pa nam bode najprej pogledati, ali tiči morebiti kje kaka pozabljena v narodu; ako jo najdemo, sprejmimo jo z veseljem, če je tudi iz Ribnice. Ako je ne najdemo v nobenem kotu slovenskih dežel, in to se bode prepogosto zgodilo, pojmo je iskat po staroslovenskem slovarji; če je, dobro, vzemimo jo, otrebimo jo prahu, dajmo ji novo obliko in rabimo jo brez pomiselka. Ali tudi v stari slovenščini bodemo tolikokrat zastonj iskali pomoči; tedaj se nam je oberniti do svojih bližnjih bratov, Horvatov ali Serbov, že malo dalje nam je do Čehov, Poljakov; kjer dobimo dobro besedo, zlasti če je že ukoreninjena, osvojimo si jo, ter dajmo ji pravo slovensko obliko. Najdaljši pot nam je do bratov Rusov, in vendar moje mnenje je to, da pri njih iščimo najprej. Rad bi mislil, da mi ni potreba obširno razlagati, zakaj nam je najbolj ozirati se na Ruse. Ali se morebiti motim? Ali je morebiti pri nas res še takih ljudi, ki jim vrô še tiste nezrele, otročje misli o ustvaritvi vseslovanskega jezika po glavi? Ali ni prišel pri nas že vsak pametni človek do tega prepričanja, da s tistim večnim približavanjem in mešanjem si ne ustvarimo nikedar splošnega slovanskega jezika, katerega si vendar vsi tako želimo! Ali ne vemo že vsi, da takega jezika nam ni treba ustvarjati, ker je že ustvarjen? Ta jezik govori narod, ki je pravo deblo slovansko; vsi drugi narodiči smo veje, vejice in mladike. Ta jezik gospoduje narodom, ena beseda njegova zadoni in gibati se začnó nebrojne čete z bliščečim orožjem, valé se silno in deró kakor mogočna reka, ki je poderla jez z naraslimi valovi! Bogat je ta jezik in blagoglasen, krepak in mehak; v sijajnih palačah se govori takó, kakor pod slamnato streho. Svet se ga uči in vé, zakaj, in še bolj se ga bode učil. In mi bi se ga ne učili? Vsak izobražen Slovan naj bi ga znal vsaj toliko, da bi mogel umeti, kar je pisanega v tem jeziku. Vseslovanski še ni ta jezik, tudi ne bode, dokler živi ta rod; ali kedor ima vero v prihodnjost slovansko, ta upa!

Toda nazaj! Take gorke besede slabo pristojé hladnemu jezikoslovcu. Pustimo prihodnjost in skerbimo za sedanjost. Reči sem hotel, da se pri izobraževanji svojega jezika ozirajmo najprej na ruščino; kar najdemo v njej nam primarnega, osvojimo si.

Ali tudi ruščina nas bo pustila večkrat v zadregi; kaj potem? Potem je treba kovati. Ali se ne kuje pri nas že dovolj? Preveč; vsak Slovenec je, če že druzega ni, besedni kovač. Vsaki kuje na svojo roko, kakor ve in zna. Ali tudi besede kovati je treba znati: da bode imela skovana beseda pošteno lice, in, kar je glavno, da bode za rabo. In tudi to ni, da bi vsak zase, za svojo rabo koval besede. Tu je treba neke centralizacije, drugače ni nikedar sploh veljavnega izobraženega jezika. Treba pa ni, da to delo začnemo precej preveč na široko. Začnimo najprej s tem, kar nam je najbolj potrebno, z neko, kako bi dejal? — splošno filosofično terminologijo, ki jo rabimo v vsakem govoru in spisu, sezajočem nekoliko nad vsakdanje potrebe.

Jaz si mislim to stvar nekako tako: Mož, kateri čuti v sebi vse sposobnosti, potrebne za tako važno početje — in tudi takih mož imamo — naj vzame kako nemško psihologijo ali morebiti tudi logiko, in iz nje naj si izpisuje vse tehnične besede in izraze, imena, priloge in glagole; potem naj jim išče, kakor sem gori rekel, primarnega prevoda. Kjer najde kako besedo, ki je že ukoreninjena v književnem jeziku, naj jo obderži, če tudi morebiti ni taka; kakoršne bi si želel strogi jezikoslovec. Sploh ne bodimo preostri filologi in samo filologi, s tem večnim filologovanjem ne pridemo nikedar do poštenega jezika. Sveta nam bodi beseda, vendar ne presveta; ne zabimo nikedar, da beseda ni sama zase na svetu, pomislimo, da je samo pomoček, orodje, simbol; misel je perva! Ne bojim se, da bi pameten človek teh mojih besed krivo ne razumel. Gotovo, beseda bodi kolikor mogoče narodna, pravilna, po jezikovih zakonih ustvarjena. Ali če je beseda sicer primerna, lepa in poleg tega še ukoreninjena, menim, da jo smemo rabiti, če se tudi morebiti ne da po vse opravičiti. Tako morda beseda »zgodovina« res ni čisto pravilno ustvarjena; vendar jaz se je ne ogibljem, kakor večina naših pisateljev, ki rabijo rajši hervaško »povestnico«. Tako govorimo mi, ki nismo pravoslavni jezikoslovci!

Tehnični izrazi (v širjem pomenu, samo te imam tukaj v mislih), naj, kolikor moči, ne bodo iz dveh ali celo več besed; n. pr. ako vzamemo za »definitiv« izraz »za terdno«, kako naj potem prestavim n. pr. »definitive Anstellung?« Tu je neizogibno potrebna ena sama beseda, recimo »stalen« ali kakor že.

Sploh se ne more dovolj gledati na to, da bodo besede lahkobne, ne okorne; zato ne delajmo nepotrebno dolgih, nerodnih besed, ogibajmo se zlasti neukretnih, terdih končnic, kakor je n. pr. »-ek«. Nova beseda bodi, kolikor mogoče taka, da se bodo iz nje lahko izvajale druge, prilogi, glagoli itd. Najboljše so besede brez končnic, n. pr. zbor (zboren, zborovati, zbornica ...), ali spoli ženske na sam a; tako je n. pr. beseda »izjema (izima)« mnogo boljša, nego »izjemek«; iz nje je tako lahko narediti prilog »izjemen«, ali pa začeti z »izjemkom«? Kader imamo dve besedi na ponudbo izberimo vselej lepoglasnejo; beseda, ki tudi ušesu ugaja, bode se mnogo lažje ukoreninila in udomačila v knjigi in v narodu.

Stvareč nove besede glejmo, da bodo, kolikor koli se da, domače, korenine slovanske. V tem ne smemo posnemati Nemcev; njih jezik je malo tenkočuten; kakor beračev plašč različne zaplate, takó on voljno sprejema iz vseh jezikov besede, če so še tako robate; njemu se vse podaje. Latinske, gerške korenine besedo vzemimo samo tedaj, kader ni nikakor moči najti domače.

Skerbno pa se ogibajmo onih, ki imajo poleg latinske ali gerške korenine n. pr. nemško končnico. Meni vsaj je beseda, kakor n. pr. respondirati prava spaka; ogibljem se je, dokler se je morem, če li nisem »strictissimae observantiae« purist. Meni se sploh zdi, da naši pisatelji, zlasti po časnikih, mnogo preradi, brez potrebe, rabijo tuje besede, časi prav malo blagoglasne, tako ne vem, zakaj bi ondi n. pr. »historično« mesto »zgodovinsko«, morebiti menijo nekateri, da take tujke dajo spisu bolj učeno, imenitno lice. Madjarji niso naši prijatelji, vendar tudi od sovražnika se lahko učimo. Kako delajo Madjarji svoje kulturne besede, ne vem; ali vzemi v roko madjarski list, jezika ti ni treba znati, in preberi eno stran, redko kje najdeš kako tujo kulturno besedo, kakoršnih je vse polno po naših časopisih (to se ve, da tu ne govorim o slovanskih besedah, katere so že čisto utelesili svojemu jeziku). Čudno se mi zdi tudi to, kako kratke in sladke so nekatere njihove besede, ki so vendar očividno skovane. Kjer pa še rabimo tako tujko, ne dajajmo ji vsaj brez potrebe tako čudne, okorne oblike; tako n. pr. jaz ne umejem, zakaj pišemo »telegrafično«, ko bi lahko rekli »telegrafno« ali »telegrafsko«.

Mnogo bi mi bilo še govoriti o tem prevažnem predmetu; ali prestopil sem že sedaj meje, katere sem si bil s konca sam postavil. Samo nekaj besed naj še izpregovorim in to o preklicanih germanizmih. Koliko se je že pri nas govorilo in pisalo proti tem spakam, ki nam kazé jezik; hudo vojsko so jim napovedali naši učenjaki, preganjali so jih in trebili in mora se reči, ne bez prida. Naš jezik se je v pisanji in govoru, celo med prostim ljudstvom, že lepo očistil, da si je vedno še mnogo ljulike med pšenico. Tudi jaz sem vnet; za čistoto jezika, tudi jaz bi najrajši, da bi bila vsaka beseda, vsaka fraza, ki jo rabimo, čisto slovanskega plemena; tudi jaz se zderznem, kader berem kak prav debel germanizem, in zdrizam se pogosto, naj vzamem v roko kateri koli list slovenski. Popustil sem že sam mnogokako besedo, ki mi je bila prav priročna, ko se mi je dokazalo, da je sirota neslovanska. Vendar obhaja me časi misel: kam pridemo slednjič s tem večnim čiščenjem in rešetanjem? Naš jezik bo res čist, kakor semenska pšenica, ali kakó strašno bo ubožen! Zdi se mi torej, da tudi to vse hvale vredno početje, čiščenje jezika, ima svoje meje, da, tudi tu ne bodimo preostri sodniki; »quid sum miser tunc dicturus, cum vix iustus sit securus?« Meni je hudo za vsako besedo, ki jo izgubimo. Koliko sem že terpel n, pr. za samo besedo »peljati«, ki mi jo je vzel neusmiljen purist! Prej sem v svoji nedolžnosti breu skerbi pisal in govoril: »V Ljubljano se je peljala«. Kakó naj pravim sedaj? »Vêdla«? Kedo me bo razumel? »vozila« tudi ne, ker je bilo samo enkrat. Kaj pa naj rečem, kader imam v mislih »dekle zapeljivo«? Kaj takega ti ni treba imeti v mislih! Res je najbolje takó! Ali kaj pa naj rabim za »varovati«, »nevarnost«, »vačen«, »vačevati«?

Jaz bi torej svetoval: Gospôda (tudi ta beseda je tujka!) »pas trop de zèle!« »Blinder Eifer schadet nur!« Ne bodimo preostri, čistimo jezik, toda zmerno, s pametjo: brez poštenih kompromisov ni izhajati v življenji, nikjer, tudi v jeziku ne. Kaj pa, ko bi drugi narodi tako delali s svojim jezikom. Angleščina je spojena iz dveh čisto tujih si pervin, in vendar je sedaj pošten jezik, da malo takega! Jezik naj nam ne bode samo predmet, da kažejo jezikoslovci svojo učenost in bistroumnost! Zato se mi bolj primerni zdé stari, mertvi jeziki, zlasti ljubeznjiva sanskriščina, ali morebiti etruščina; »hic Rhodus, hic salta«. Kedor si vedno posteljo postilja in prestilja, ne bode nikedar spal; dovolj dolgo časa smo koso klepali, zdaj začnimo že kositi!

Meni se zdi, da nam je ločiti germanizme od germanizmov. Ogibajmo se pravih, debelih, neukretnih germanizmov, ki nam zares jezik pačijo in kazé; besed, katere tako rekoč vpijejo, da so tujke, katere se podajejo našemu jeziku, kakor bosopetemu zamorcu svetli cilinder! Takih besed pa, ki so se že udomačile, ukoreninile v književnem jeziku, ki so dobile že čisto domačo slovensko obliko, tako da jim pride samo jezikoslovni kemik z mnogim trudom in preiskovanjem do tuje korenine, take besede menim, da bi smeli rabiti brez smertnega greha.

Kakor s posameznimi besedami, tako je tudi s celimi izreki. Tudi tu in zlasti tu ne bodimo preveč izbirčni. Ogibajmo se takih, ki se ne zlagajo z zakoni in pravili našega jezika, katerih se brani duh njegov. Med take nerodne germanizme spada, da mimogrede omenim; tudi sploh rabljeni izrek: »prav imaš«; naš kmet govori mnogo bolje, kakor Latinec ali Gerk: »prav praviš«, »ali prav si storil«. Drugih izgledov mi ni treba navajati; vse polno jih je po naših knjigah in časopisih!

Ako pa, ker ne najdem v slovenščini primernega izraza, zasučem svoj govor časi po nemškem, ali kakem drugem jeziku tako, da novi izraz ne nasprotuje naravnost duhu slovenskega jezika, menim, da, se nisem pregrešil. Dovolj, da je moj izraz narejen po kaki analogiji v slovenščini, tako da si lahko mislim: Če tudi narod tako ne govori, pa bi vsaj lahko tako govoril. S tem ne samo da se kazi jezik, še bogatí se po mojem mnenji. Tako n. pr. menim, mi je po nepotrebnem nek gospod brez podpisa očital, in sicer prav neotesano očital, da je pisano v »Zvonu«: »O, blagor mu, ki sreča ga zadene«; gospod Anonymus ima, kakor je videti, silno tankočutno uho; škoda samo, da ga je ta tankočutnost zapustila ravno tedaj, ko bi je bil najbolj potreboval! To »per parenthesin«.

Čas je, da sklenem svoje dolgo besedovanje. Moj nasvet je torej ta, da naj se nam spiše kratek slovar, obsezajoč za sedaj samo take tehnične besede in izraze, katerih nam je živo potreba v govoru in pisanji. Rokopis naj bi se poslal našim veljakom, da ga pregledajo, popravijo in dopolnijo, kjer je treba. Komu, ali da jasneje govorim, kateremu zavodu bi potem najbolj pristalo založiti to delo, o tem, menim, da mi ni treba še posebej govoriti. Kader bi prišel ta slovar na svetlo, bila bi vsakemu slovenskemu pisatelju dolžnost, ravnati se po njem.

Te verstice imajo samo namen, izprožiti živo, vsestransko prevdarjanje tega tako važnega vprašanja, nikakor pa nočejo podajati natančnega načerta, kako je izvesti stvar. Naj sedaj drugi izrekó svoje mnenje, prav rad se jim dam podučiti in preučiti, ako nam kaj boljega podadó. Veselilo me bode, ako mi pride prav mnogo dotičnih dopisov, čisto zasebnih; ali še bolje takih, da jih bode moči vzeti v »Zvon«.

To je bilo že pisano, ko sem z veseljem zvedel, da se je enakega dela že prej poprijel mož, katerega sámo ime že mi je porok, da bode delo dobro. Dobro srečo!

V TAMNEM LOGU.

Bleda v dolu
Luna seva,
Krasno zvezde se versté;
V tamnem logu
Pa odmeva
Jok nesrečne deklice.

Kraj potoka
Dragomira
V rosni travici sedé
Joka, stoka,
Se ozira,
Alj že Mirko gre, alj ne.

Černe megle
Po obnebju
V gostih trnmah se valé;
Hrabre trume
Tam na polju
S silnim Turkom se boré.

Med vojaci
Tudi Mirko
Seka grozne Turčine;
Med junaci
Tudi Mirko
V domačijo svojo gre.

Zopet v dolu
Luna seva
Krasno zvezde se versté;
V tamnem logu
Pa prepeva
Dekle nežne pesmice.

Kraj potoka
Dragomira
V rosni travici sedé
Tja v daljavo
Se ozira;
Nje se serce vesele!

Tej pesmici se more reči, da ni brez nekega liričnega, rekel bi, melodijoznega ritma, ki prijetno ugaja ušesu. To je že nekaj. Kakor menim, da poznam naše občinstvo, upam se reči, da bode ugajala mnogokateri rahločutni, zlasti ženski duši, ki se, nerazvita še, brez jasne zavesti, ziblje v sladkih mladostnih sanjah.

O vnanji obliki njeni ne bodem obširno govoril: kedor bere »Zvon« posebno pa lit. pogovore, vedel bode sam, kaj bi imel grajati na njej. Sploh pa moram reči, da so njeni verzi dovolj blagoglasni, gladko tekoči, brez posebnih debelih napak: izvzemši morebiti rime. Samo kar se tiče notranje uredbe, nekoliko besed.

Situacija se mi ne zdi dovolj jasna. V pervih dveh kiticah luna sije, zvezde se versté (kako versté?); deklica sedi v rosni travi (rosna trava, dobro, a tu neprimerno, celó nekako čudno; bralcu se nehotoma posili misel, da je v rosni travi sedeti — nezdravo!); v tretji kitici pa mahom: »Černe megle po obnebju v gostih trumah se valé.« Kje se valé goste trume? Tam, kjer deklica sedi? To ne more biti; torej na Turškem, na bojišči? Deklica sama v duhu vidi to situacijo? Mogoče; samo da temu nekoliko nasprotuje to, da se je prej deklica ozirala, »alj že Mirko gre, alj ne.« Ali vidi to pesnik sam, da se godi ob istem času? Ali je pa morebiti med 2. in 3. kitico preteklo nekoliko časa, kakor med 4. in 5., tako da imamo tri razne situacije? Če je tako (in berž ko ne bode tako) treba je bilo ta presledek kako oznameniti, kakor se je storilo v začetku 5. k. z besedo »zopet«. (Tudi v 4. k. verstita se dva različna momenta prenaglo zaporedoma).

To je že prav, da nam pesnik vsega ne pove, da prepušča nekoliko naši fantaziji — gostobesednost je navadna napaka mladih pisateljev — vendar pa mora biti vse tako povedano, razloženo, kolikor moči kratko, časi z eno samo karakteristično besedo, da bralec kratko malo ne dvomi, kako naj si misli stvar; na razpotji je treba nekega kažipota, da se ne bode bralcu dolgo pomišljati, kam naj krene. To ni lahko, vem, a to je ravno — umetnost!

Po svojem značaji spada ta pesmica v versto onih, katerim je pri nas tako rekoč na čelu sploh znana, po vsem slovenskem svetu prepevana: »Mila, mila lunica«, pesem, ki se je se svojimi besedami, ali z napevom svojim, ne vem, morebiti z obema skupaj, tako priljubila izobraženemu in prostemu občinstvu, kakor malo katera druga. Ako bi bila razširjenost in priljubljenost pravo merilo umetniške vrednosti, moralo bi se reči, da je imenovana pesem izmed najboljših, če ne celo najboljša pesem slovenska. Ali to ni tako. Splošna priljubljenost, popularnost je za umetniško vrednost čisto indiferentna: to nam kaže literarna zgodovina vsakega naroda. S pesmami se godi kakor z obleko. Kaj je moda? Obleka je lahko nerodna, gerda, smešna, vendar ves svet, ne samo ženski, nori za njo: zakaj? Moda je taka. To prereže vsako pametno razpravo. Kake lepe pesmi ima naš narod! Ali jih poje? Sramuje se jih celo; premalo so mu imenitne; moda, moda! Kaj poje namesto njih? Ničeve, osladno-sentimentalneali pa prazno-vesele iz tujega sveta zanesene pesmi! Samo to je dobro, tolažiluo, da taka nezaslužena popularnost terpi samo nekaj časa; kar je bilo včeraj nad vse lepo, sploh priljubljeno, to je danes na pol pozabljeno, svet se ne more prečuditi samemu sebi, kako je mogoče, da mu je to kedaj ugajalo — Krinolina! Dobro se še spominjam, kako je bilo nekedaj vse po deželi vneto za cerkveno pesem: »Ko v jasnem pasu« ali pa »Ena zvezda«, pesmi po besedah in napevu pravi smertni greh zoper zdravi okus! Kedó jih poje še dandanes! Tako upam, da tudi »Mila, mila lunica« bode skoraj izgubila svojo meni nedoumno čarobno moč; morebiti jo je že! Ko pravim: »Mila, mila lunica«, imam v mislih z njo vred tudi vso versto tistih osladno-sentimentalnih pesmi.

In tako me je navedena pesem privêla do pravega predmeta, o katerem se mi zdi potrebno nekoliko obširneje govoriti.

Bistveno je lirični pesmi, kakor umetnosti sploh, da meri na čut; in sicer lirična pesem naravnost, neposredno na čut. »Iz serca v serce«, to velja pri lirični pesmi prav od besede do besede. Iz čuta mora izvirati in čut buditi. Pesem, katera ne zadostuje temu pervemu pravilu, ne velja. Naj bo še tako umetna, iz samih lepih besed in podob sestavljena, ako mi ne gre v serce, imenuj jo pesem, jaz ji pravim — „fraza"! Ako pa hoče pesem zbujati čut, treba da izvira iz čuta, in to iz krepkega čuta. Znano je, da sta jok in smeh, kakor pravimo, »nalezljiva». Ako pa hočeš, da me tvoja žalost gine, da zbudi moje sočutje, da žalujem s teboj, treba, da je resnična, krepka, globoka, drugače se ti bodem morebiti posmehoval, ali pa bodem celo nevoljen; isto tako je z veseljem. Kolikokrat slišimo jokati otroka tako, da nas njegov jok nikakor ne gane; ta jok je pa tudi tak! Ali čuj siroto, ki se joka, ko ji mater v grob neso, ki je zdaj sama, zapuščena, ki nima žive duše več prijazne na svetu; poslušaj jo in ako ti njen jok serca ne pretrese, da se jokaš z njo, lahko si prav pošten mož pred postavo, ali serca nimaš in jaz bi ti ne dajal rad človeškega imena. Ta jok je pa tudi ves drugačen! Če pravičnega molitev predira oblake, ta jok stresa „nebeški strop". Ali si morebiti slišal krepkega moža jokati? To ni več jok, to je — potres! — Ko ženska dobi lepo novo obleko, to je veselje, ne? Ali ko zagleda mlada mati svojega pervorojenca na persih, to je že drugo veselje; in ko se verne stari mamici čez toliko let edini sin iz vojske, nenadoma — rekli so ji, da je padel — to je zopet drugo veselje, in rad bi videl človeka, da bi se ne veselil z ženico, ki se smeje in joka iz samega veselja!

Kedor hoče biti pesnik, treba najprej, da krepko, globoko čuti žalost in veselje in vso versto čuta, kar jih je med njima. To se ne more preveč povdarjati, to je prava „conditio sine qua non". Ako vidim to pri pesniku, z vsem drugim bom imel blagovoljno poterpljenje, z okornostjo v izrazu, z nedoveršenostjo vnanje oblike, in kar je drugih napak. Kako nedoveršena, kako okorna, otročje nerodna je oblika v mnogokateri narodni pesmi, in vendar me gane, kader jo znova slišim, kakor malokatera umetna pesem. Zakaj? Ker je njen čut resničen, krepak, globok; saj narodni pesnik — tako ga moramo imenovati, kedor je zložil tako pesem, in zložil jo je samo eden, dasi mu ne vemo imena — narodni pesnik ne poje iz ničemurnosti, iz dolzega časa, za čast in slavo, on poje, ker mu je prepolno serce; svojim čutom daje dušek s pesmijo. In tako bi moral peti tudi vsak umetni pesnik, samo da od njega smemo zahtevati tudi čistejšo obliko, zakaj se pa imenuje umetnega, in pesništvo umetnost? Kedor ne poje tako, iz notranjega nagiba, kakor poje tič na veji, za to in samo za to, da si lajša serce, njega ne morem imenovati pesnika, če tudi „kuje svoje pesmi" iz najblažjega namena. Zakaj pa vsakega nepokvarjenega človeka tako veseli tičje petje? Ali je morebiti res tako lepo? Kaka „primadona" v kakem gledališči tretjega razreda gotovo stokrat lepše poje, čudno bi me pogledala, ko bi ji čestital, da poje kakor — ščinkovec! In vendar jaz stokrat raji poslušam, da ne govorim o boljših pevcih, ščinkovca spomladi. Tič poje neposiljeno, naravno, iz notranjega nagiba, kakor ve in zna, brez vnanjega namena, kar se ne more vselej reči o primadoni ali tem in onem — pesniku! „Man fühlt die Absicht und man wird verstimmt". To je! To je, kar nas moti pri mnogih, zlasti mladih poetih.

Na to se mi bode ugovarjalo: Kaj pa tebi to, iz kakega namena pojem? Če nisem zares žalosten, vesel, pa se delam žalostnega, veselega; da je le pesem dobra! — Da, prijatelj, ko bi bila res pesem dobra; ali to je, vidiš, neprijetno, jaz pravim, dobro; da se pesmi pozna, iz kakega vira izvira: nek skriven pečat ima na sebi, ki te izdaje; res, vsak ga ne najde, tega pečata, a mnogo jih je, ki ga takoj zasledé, in ti so jako izbirčni, sitni ljudje. Ti meniš morebiti: to so kritiki! Ne, prijatelj, tudi taki ljudje, ki še niso morebiti nikedar slišali besede: kritika; in čudno bi se jim zdelo, ko bi jih imenoval kritike. To so ljudje, ki imajo zdrav okus, nepopačen čut, to je vse. Kako se pa ve, da je pesem posiljena. Razloži, pokaži, dokaži! — V serce mi ne gre, druzega ti zdaj ne morem reči; in zakaj mi ne gre v serce? Za to, ker je čut v njej ponarejen, posiljen in za to — ne krepak; to te je izdalo. Posiljen čut ni nikedar takó krepak, kakor resnični; ravno takó ponarejen demant ni nikoli takó terd, kakor je pravi.

Drugi mi zopet poreče: To ne zadeva mene, jaz ne ponarejam čutov, ne silim se peti; jaz čutim, kar pojem, žalost ali veselje, iz polnega serca pojem. — Verujem, prijatelj, ali tvoja posodica je majhna. Tvoji čuti so resnični, naj bo, ali krepki, globoki niso. Ti si še mlad in meniš, da si že vse izkusil; da si že prečutil vso žalost in radost tega sveta. Ali motiš se: koliko si pa videl že sveta? Tvoja žalost se mi zdi kakor žalost otroka, ki se mu je igrača poterla. Živi najprej, opazuj življenje, če imaš oko in serce za to; potem poskušaj peti!

Ako hoče torej pesem sezati v serce, kar je njen namen, treba najprej, da je čut, katerega nam izraža, krepak; to pa more samo biti, ako je resničen, ako si ga pesnik ni izmislil, primislil, ali rekel bi: pričutil, kar je takó navadno zlasti pri mladih pesnikih brez izkušnje, brez življenja, torej brez pravega pesniškega gradiva. Kakor čebela ne dela iz sebe medú, nabira ga po cvetji, potem ga v sebi prekuha in predela; tako pesnik ni s seboj na svet prinesel poezije, nego samo pesniško zmožnost, pripravne organe: poezijo mu daje edino življenje. Da on čisto drugače opazuje in tako rekoč v sé jemlje življenje, da ima bistrejše oko, ki vidi, kar je drugim skrito, serce, ki krepko, globoko čuti kar druzega komaj, ali samo po verhu, za nekaj časa zadene, serce tako živo občutno, da v njem vsaka, imenitnejša prikazen življenja krepko odmeva; da ima poleg tega ono čudovito stvariteljno moč, da svojim čutom daje jasno, krepko, telesno podobo: to je, kar loči pesnika od nepesnika. V tem pomenu, je vse pesništvo subjektivno. »Duo cum faciunt idem, non est idem«; takó se tudi lahko reče: Ako dva vidita isto, ne vidita enako.

Človeško oko ni še videlo stvari, kakoršna je sama ob sebi (das Ding an sieh); mi vidimo stvari, ne kakoršne so, nego kakor nam se vidijo, kakor nam jih kaže naše oko; meni tako, drugemu drugače, tako da dva človeka ne vidita nikoli ene in iste stvari čisto enako; to je znana resnica. Življenje nam podaje neskončno število raznih prikazni, žalostnih, veselih in kar je vmes med tema nasprotjema. Kakor je po tem ustvarjeno čustvo posameznega človeka — ta je bolj k veselju nagnjen, ta bolj žalosti dovzeten — takó vpliva nanj življenje. Smešno je torej očitati pravemu pesniku, da vedno žalostne poje, kakor bi bilo nespametno oponašati drugemu, da same vesele »kroži«, kakor da bi bilo to v njegovi oblasti, kako se mu kaže življenje! Pesnik je tu čisto pasiven. Enako opravičeno je torej v poeziji oboje, žalost in veselje. Kaj pa ima večjo moč v sebi, kaj je, rekel bi bolj poetično, veselje ali žalost, na to vprašanje je po tem, kar smo rekli, lahko najti odgovor. Tisto, kar je krepkejše, kar bolj pretresa človeško dušo. Tudi to, menim, ne bode se mi ométalo. Človek nikoli ne more biti tako srečen, kakor je lahko nesrečen; veselje nikoli ni tako živo, krepko, kakor je žalost; noben vžitek, nobena slast, rekel bi skoraj: vsi vžitki, vse slasti skupaj ne premagajo ene same prave, globoke, ostre, neskončne telesne ali duševne bolečine! Govori se, da človeka lahko umori prevelika radost, mogoče; ali če je to res, zgodi se samo zato, ker je radost prenaglo, nenadno prišla, ne zato, ker je prevelika, neznosna; ali kaj pa žalost, bolečina!

Takó se ne more terditi, da sta si veselje in žalost, vživanje in terpljenje v življenji v nekem ravnotežji; o da bi bilo vsaj tako! Sreča, zdravje, dobra volja, sploh »normalni« stan — to se komaj čuti; ali tolikanj bolj se čuti, kar je njim nasprotno: nesreča, bolečina, žalost! Poglejmo po življenji, po svetu: samo top, neobčuten človek more terditi, da je več veselja, nego žalosti! In če se tebi samemu dobro godi, ali te čisto nič ne moti v vživanji, da terpi tvoj bližnji. Ali moreš z veseljem jesti, ko tvoj brat lačen sedi poleg tebe? Ako to moreš, potem si res srečen, samo da ti jaz ne zavidam tvoje sreče, kakor me nikakor ne mika mirno, neskerbno, brezbolestno, in torej po tvoji sodbi, srečno življenje tiste živali, kateri je edini namen in poklic ta, da se dobro redi in debeli! Ako si tako ustvarjen, bodi vesel in hvaležen svojemu stvarniku, a pusti pri miru druge, ki niso taki: ne izpreobračaj jih, ne vrivaj jim svojih naukov. Ti si lahko poštenjak, čislan meščan in deržavljan, dober tergovec in gospodar, dober mož, oče, brat in svak, morebiti prijatelj — svojim verstnikom: samo, ako se nočeš smešiti, razkrivati nam svoje plitvosti in toposti, katere bi ti drugače nihče ne očital, ne sédaj nam na učni stol, ne govori o stvareh, katere so ti in ti bodejo večno skrivnostna knjiga, sedemkrat zapečatena! Ne govori nam zlasti o poeziji, za katero nimaš organa. Ako si učen — tudi učen je lahko tak človek — ako znaš latinsko in te veselé prijetne, duhovite pesniške igrače — ti meniš, da je to poezija — beri in veseli se svojega Horacija, to je tvoja poezija, duh od tvojega duha: to te ne bode vznemirjalo, pretresalo ti serca, ne bode ti molilo prebavljanja. Ali Preširna, Bajrona, Shakespeara, prosim te, pusti mi v miru.

Razširjena je, zlasti pri nas, misel, da tisto svetožalje izvira samo iz žalostnih izkušenj pesnikovih, iz lastne mu nesreče, iz osebnega terpljenja, iz neke zagrizenosti ali celo koketnosti. Kedor tako misli in govori, kaže nam samo svojo plitvost, topost, neobčutnost. Da ne navajam drugih izgledov: Goethe je bil morebiti najsrečnejši človek, kolikor jih poznamo, in on je pisal Fausta! In kaj je Faust druzega, nego »visoka pesem« svetožalja? Lahko je dokazati to; slovstev vseh narodov, da ni bilo nikoli velikega pesnika, pesnika po milosti božji, kaj pravim pesnika? Da ni bilo sploh nikoli velikega duha, da bi ne bil bolj ali manj čutil svetožalja. To bi bilo prav zanimljivo in tudi podučno delo, morebiti se ga sam poprimem o priliki. Jaz sam poznam človeka, ki se mu ni nikedar v življenji slabo godilo, in vendar imajo skoraj vse pesmi njegove neko žalostno lice. Pustite ga, on ne more nič za to. Ako vam njegove pesmi niso po volji, ne berite jih: ne tako! Berite jih, grajajte jih, kar vidite v njih slabega, šibajte brez usmiljenja njih umetniške napake; samo njihove nazore o življenji, njih splošni značaj pustite v miru; opravičen je, kakor kateri si bodi drugi; ne prigovarjajte mu, da naj, popustivši to temnoglednost, poje vesele. Pesmi se ne naročajo pri pesniku, kakor hlače pri krojači, široke, tesne, dolge, kratke, kakor so temu ali onemu, ki si jih naroča, po volji. Pesnik torej naj poje žalostno ali veselo, kakor mu serce veleva, samo da je njegov čut resničen in krepak; brez tega ni prave pesmi.

Vesel čut, ako ni dovolj krepak, ako ne izvira iz neke elementarne, notranje sile, daje nam to, kar imenuje Nemec: Lustigkeit. Iz takega poveršno-veselega čuta izvirajo tiste naše okrogle, ki mnogim pri nas takó nekako posebno ugajajo, da se jim zdé skoraj edine prava poezija: vse drugo jim je nenaravno, nezdravo, prenapeto, dolgočasno! Kaki so ti ljudje? Povej mi, s kom občuješ, veli pregovor, in povem ti, kedó si. Tako se tudi lahko reče: Povej mi, kake pesmi ti ugajajo in povem ti, kakšen si sam. To so poveršne, plitve duše, nezmožne pravega, krepkega, globokega ali vzvišenega čuta: ljudje, katerim je poezija samo kratkočasje, igrača, da jim dolgčas odganja, da jim pospešuje prebavo: to so pravi delavniški ljudje, brez vse poezije. Tak človek je lahko prav poštena, celó blaga duša, pustimo mu, kar ga veseli, kratkočasi: samo o poeziji naj nam ne govori. Tisto, kar imenuje on poezijo, ima samo vnanjo podobo poezije, prava poezija ni. Človek bi sodil, da so taki ljudje samo bolj v »nižjih stanovih«, med kmeti, rokodelci, težaki: izkušnja nas uči, da je takih plitvežev največ v omikanih, ali prav za prav polomikanih krogih, pri nas in drugod. Taki polovičarji so sami ob sebi čisto neškodljivi; slovstvu res ne pospešujejo razvoja, ali zaterli ga tudi še nikjer niso. Samo mirni naj bodo, ponosno naj ne dvigujejo praznih glav: če nam hočejo vriniti svoje misli, svoje čutje, poreče se jim: »Odi profanum vulgus et arceo!« 

Nasprotno je žalosten, otožen čut, ako ni dovolj krepak, ako ne izhaja duši iz globočine, v pesmi to, kar se imenuje sentimentalnost. Zgodi se časi, da je človeku tako nekako čudno, nič se mu prav ne ljubi, jed mu ne diši, pijača ga ne veseli, vse mu je nekako pusto. Vprašaj ga, kaj mu je, ne more ti reči : to ali to me boli; to je neko neprijetno stanje med boleznijo in zdravjem. Tako nekako se mi zdi sentimentalnost; to je tisto žalovanje, ne vedi zakaj, brez prave podloge, kakor Nemec pravi: brezpredmetno. Človek je kakor v neki omotici, ne čuje prav in ne spi, ziblje se med upom in strahom, med žalostjo in hrepenenjem; sam ne ve jasno, česa pogreša.

Doumno je, da se ta sentimentalnost nahaja zlasti pri mladih ljudeh obojega spola, z mehkim sercem ali brez izkušnje, brez življenja za sabo. Tako stanje ni nič nenaravnega, pogubnega v mladeniški dobi človeškega razvoja. Jaz bi celo terdil, da je vsak boljši človek, zlasti pesnik, imel v svoji mladosti taka trenotja. Ne grajal bi jaz mladeniča, ki sedi v šumečem gozdu poleg vervrajočega studenca, glavo podpira s komolcem in misli, misli, sam ne ve kaj; samo to ve, da je nesrečen, neskončno nesrečen! Ali pa na griči sedé gleda, kako se solnce proti zatonu pomiče, in bel oblaček zlatom obrobljen plava pod jasnim nebom, dalje, dalje tja v neskončnost: in njemu se zbuja hrepenenje v sercu, sam ne ve po čem, skoraj si želi plavati z onim oblačkom dalje, dalje, sam ne ve, kam, v neko neznano, deveto deželo. Ne bodem te karal, mladenič; posedaj tako, če imaš čas in sanjari, samo to bi ti svetoval, prav po prijateljsko svetoval: ne misli, da si že vse življenje preživel; kar meniš ti, da je življenje, to je samo predgovor, uvod resne knjige, kateri pravimo: življenje. In če se ti gibljejo v sercu pevske moči, ne bodem ti dejal, da zadušaj pervo gibanje svojega genija, ki razvija mlada svoja krila: poj, kakor veš in znaš, zlagaj svoje pesmice, a zložene skerbno shrani, da jih ne zagleda posvetno oko. Hrani jih, prijeten spomin ti bodo kedaj zlate mlade dobe! Ne daj se motiti slavnemu pesniku, ki poje:

Ne vém, kaj to pomeni,
Da žalost teži mi sercé!

On, ki je to pel, imel je življenje za sabo, on je vedel, zakaj mu žalost teži serce.

Iz leposlovskega stališča moramo torej zametati sentimentalnost, ker sentimentalni proizvod v poeziji in umetnosti sploh je, po naši definiciji, plod ne dovolj krepkega čuta, torej slabosti, nemoči, podoben nekako nedozorelemu sadu; v umetnosti pa ima samo veljavo, kar izvira iz kreposti.

To se mi zdi jasno in na to stran mi ni potreba obširneje govoriti o sentimentalnosti; potrebno pa se mi vidi, da izpregovorim nekoliko besed o neki novejši prikazni pri nas, ki je v nekaki zvezi s tem predmetom.

Nedavno je bil pri nas vsak tretji človek, ki je znal pisati, to je čerke delati, jezikoslovec. Kedor ni vedel kaj pisati, pisal je o jezikoslovstvu: če ni razumel druzega, za jezikoslovstvo je bil dober. Vreme, zdravništvo in politika, to je bilo in bode, menim, pri vseh narodih kakor nek srenjski pašnik, kamor ima vsakedo brez posebnega privoljenja pravico zaganjati svoje krave ali ovce. O vremenu, zdravništvu in politiki sme govoriti, kedor utegne, brez posebnega strokovnjaškega izobraženja: bodi si še takó neumno, to je njegova deržavljanska pravica, katere si ne da kratiti. To je čisto pravično, ako bi se to ne smelo, o čem pa naj bi govorila velika množina izobraženega človeštva? Pri nas smo imeli, ali morebiti še imamo, poleg teh treh srenjskih pašnikov še četertega, to je jezikoslovstvo. Čisto naravno: jezik, to je vse naše narodno premoženje; o njem govoriti in pisati, kolikor je meni znano, do sedaj ni še prepovedano. Ko je bil jezik na vse strani prerešetan, šli smo — tudi čisto naravno — za en korak dalje. Spravili smo se na slovstvo. Kakor prej o jeziku, takó piše sedaj o slovstvu tudi, kedor nima druzega posla. To je sedaj naš peti srenjski pašnik. Vsi smo estetiki: in kako določna, »apodiktična« je naša sodba o vsaki posamezni slovstveni prikazni! To je velik napredek! Vsak si je zgradil, ia sicer iz malega gradiva, svojo estetično sistemo: kakor nosi vsak krojač svoj »vatel« s seboj, takó imamo vsak svoje estetično merilo: razloček je samo ta, da so krojaški vatli vsi enaki, naša merila pa so silno različna. Posebno naši mladi ljudje se kažejo na tem polji od sile samosvestne. Temu je prišel v roko kak Turgenjevov roman. Mož je slišal, da je sedaj Turgénjev »à la mode«; slišal je tudi, da je ta slavni ruski pisatelj »realist«. Zdaj pa že ve, kakošen mora biti roman, tudi slovenski roman. Drugi je izteknil kje kako Bret-Hartovo novelo, ravno tako; ta mož zdaj ve, prej ni vedel, kaka mora biti novela. Tretji je videl kje po naključji kako Defreggerjevo podobo iz gorskega življenja Tiroljskega. Isto takó! Prej ni videl podob razen kakega sv. Florijana z golido v roki, torej se vendar ni še upal soditi o slikarstvu. Ali sedaj, ko je videl, z očmi videl, pravo, resnično podobo, če tudi morebiti ne najboljšo, slavnega tiroljskega umetnika, zdaj se mu je mahoma razodela vsa umetnost; zdaj umé vse njene skrivnosti. Hitro sede, dokler mu ni še izpuhtela modrost, ter nam napiše korenito razpravo o slikarstvu in sploh umetnosti; a ne samo to. Dobil je v roko merilo za vse umetniške proizvode. Svoje modrosti vesel sedi na visokem učnem stolu, ter se posmehuje zaničljivo slovenskim pesnikom in pisateljem, kateri ne pišejo tako, kakor slika Defregger; oni so mu sentimentalni! Da je živel nekedaj nekje tudi nek Rafael, ki ni ravno na slabem glasu — nekateri ga celo imenujejo pervega slikarja vseh časov — da je ta Rafael slikal nekoliko drugače, morebiti celo nasprotno, tega mladi učitelj menda ni slišal nikedar.

Življenje, narava, realizem! To je sedaj pri nas dnevna »parola«, in hoc signo vinces; realizem to je edino prava vera, brez nje ni izveličanja. Vprašanja, ki so pri drugih narodih zdavnaj že rešena, so pri nas na dnevnem redu. Zmote, drugod že odpravljene, šopirijo se pri nas za edino prave resnice. Kedor nam zna naslikati okornega kmeta, ravno takega, kakoršen je v resnici, prav v delavniški opravi, s krepko podkovanimi čevlji na šiv, če se jih derži nekoliko gnoja ali druge nesnage, tem bolje, to je še le pravi »parfum«; kratko pipo mora v ustih imeti, še bolje če žveči tobak — krepko pljuvati, usekovati se v roko; robato govoriti itd. itd. Kedor to zna, ta je junak, »omne tulit punctum«; to je umetnost, to je poezija; vse drugo je sentimentalnost. Življenje nam kazati čisto táko, kakoršno je, to je vsa umetnost. Gospodje ne znajo ločiti, kaj je namen, kaj sam pripomoček.

Ko bi človek vedel, da bi kaj koristilo, pisal bi rad obširneje o tem predmetu, jaz imam malo upanja; vendar morebiti o drugi priliki!

Nekaj se mi pa vendar še potrebno zdi. Kakor poznam naše občinstvo, kričalo se bode: Tako! tebi ni prav, da tudi drug kedo estetikuje, ti braniš svoj monopol; gola samooblastnost, nezmotnost, zavist govori iz tebe. Takemu očitanju, ki sem ga res že moral slišati, nimam odgovora; kedor tako sodi, prosto mu! Piše se zato, da se bere in kolikor toliko tudi umé, kar se bere. Nihče ne more biti bolj vesel, nego sem jaz, da se naše občinstvo, zlasti mladina, bolj in bolj zanima za slovstvo, umetnost; da se ne bere samo tako brez premiselka, da se javno govori in piše o slovstvu; nihče ne hrepeni tako po kritiki svojih spisov, svojih nazorov, kakor jaz: saj iz dobre, pametne, zrele kritike se pisatelj sam uči. Kritika ga poterja v dobrem; kaže mu zmote, napake, katerih si ni jasno v svesti. Tako je bilo od nekedaj moje mnenje o kritiki; tako sem sam kritikoval, kolikor sem vedel in znal. Jaz torej nisem in ne morem biti proti kritiki. A kritika se meni zdi resna stvar: kedor hoče biti kritik, estetik, treba, da nekaj zna; to je! Tudi mi smo kritikovali in estetikovali, ali prej smo se učili!

Marjetica. Izviren roman, spisal A. Koder.[uredi]

G. Koder ni novinec na literarnem polji slovenskem. Priden in plodovit pisatelj je, kakor malo kedó. Zvonov urednik sam je imel v rokah že toliko literarnega blaga iz njegovega peresa, v prosti in vezani besedi, da bi se bil lahko samo z njim napolnil cel letnik tega lista, samo da Zvonova načela mu niso pripuščala porabiti ga toliko, kolikor bi ga bil rad. V tuji deželi bivajoč je g. Koder ostal ne samo zvest, nego tudi delaven sin svoje domovine; svoje proste ure posvečuje neutrudno slovstvenemu delovanju, tako da ga smemo v izgled staviti mnogim mlajšim Slovencem, kateri imajo morebiti dvakrat toliko časa in prilike. Druga hvale vredna lastnost g. Kodra je skromnost. On si ne domišlja, da že vse ve in zna, in da se mu ni treba ničesa več učiti. Pridno, neutrudno se uči in vadi g. Koder: tega so nam priča njegovi spisi, ki so bolj zreli, doveršeni od dne do dne. Njegove zadnje pesmi v »Zori«, kateri je g. Koder zvest sodelatelj, smejo se že, zlasti po vnanji obliki, prištevati boljšim poezijam slovenskim. Če bode vedno tako napredoval, smemo upati, da bode dospel do častnega mesta v naši slovstveni zgodovini.

Svoje najnovejše delo je poslal g. Koder uredniku tega lista s prošnjo, naj mu daruje v listu ne milostno, temuč ostro kritiko. Prepričani, kakor poznamo g. pisatelja, da za res tako govori, ne samo na videz, »ad captandam benevolentiam«, hočemo izpregovoriti o njegovem delu nekoliko besed, in to naravnost, odkritoserčno, kakor mislimo. Ker tako rad posluša dobre svete, mogoče da si kaj posname v svoj prid iz teh verstic: druzega namena nimajo.

Izviren roman imenuje g. pisatelj, kakor je našemu Jurčiču navada, svoj proizvod. Ta naslov se nam ne zdi primeren. Poglejmo vsebino njegovo. Srakar je ubožen kmetič, leseno kočo ima, košček verta in njive in dve kozici v hlevu. Njegovo največje bogastvo pa je Marjetica, lepa deklica, pravi angelček po duši in telesu. Ko Marjetica dorase, zaljubi se v Štefana, bogatega mlinarja sina; Štefan, vzor slovenskega kmečkega mladeniča, ljubi Marjetico; ali njegovi ljubezni se ustavlja stari mlinar, gerčav mož stare korenine, vaški aristokrat, ki noče v hišo beraške neveste. Mati, kakor spodobno materi, posreduje med očetom in sinom. Brez uspeha. Oče in sin se sporečeta. Štefan zapusti dom in gre v mesto, v službo. Marjetica žaluje pri svojih kozicah na paši. Tudi staremu mlinarju se začne s časom tožiti po edinem sinu. Dá se pregovoriti ženi, da ga gre iskat v mesto, zastonj! Sin ga ne sluša. Česar ni mogel oče, to se posreči materi. Štefan se verne, oče vesel privoli v njegovo ženitev; vse je zadovoljno. Ženin gre na ženitovanje vabit sè svojo nevesto. Marjetica po potu zboli, leže in umerje — pred poroko.

To je vse dejanje! Kratko, res: ali to samo ob sebi še nič dé, dejanje se ne meri na vatalj; da bi le bilo nekoliko bolj jedernato, tehtno, pomenljivo, da bi kaj več v sebi imelo! A to ni: čisto navadno je, prosto, vsakdanje. Tako dejanje zadostuje povesti, noveli, idili, ne romanu. Roman torej ni »Marjetica«: o izvirnosti pozneje!

S čem je torej pisatelj napolnil 251 strani svoje knjige? To je mnogo prostora. Z notranjim, duševnim dejanjem? Zanimljivimi »psihologičnimi procesi«? Globokimi filosofičnimi razpravami? Imenitnimi socijalnimi ali drugimi problemi? — Kaj takega bi bralec zastonj iskal po »Marjetici«. Kaj nam torej podaje pisatelj? Različne prizore iz kmečkega življenja. Kako se ječmen žanje, lan tare, predivo prede: kako se moka melje, kruh peče, kres kuri — vse kmečko življenje. V takih popisih kaže pisatelj zares lepo zmožnost; njegovo oko dobro vidi vse drobne posameznosti in tudi beseda je po večini primerna; vidi se, da je bil povsod očivesten opazovalec. Rad ga spremlja bralec, ko ga pisatelj vodi in mu razkazuje in razlaga različne prizore življenja na kmetih. Samo ne škodilo bi, ako bi bil voditelj malo menj izgovoren; preveč si prizadeva, da bi svojemu znancu iz mesta vse prav jasno razložil in zbudil mu veselje do takega prostega, srečnega življenja, ki je tako različno od mestnega. Vse to je lepo in hvale vredno, samo bati se je, da bi se mestni znanec, ali recimo: bralec, slednjič ne utrudil, ali celo vsega naveličal. To se mi zdi ena glavnih napak »Marjetice«, »Ne quid nimis«. Ako primerjamo to popisovanje z dejanjem, zdi se nam skoraj, da je bil glavni namen pisateljev predočiti nam idilno kmečko življenje, da je povest samo okvir podobi. Ali se to ne sme v povesti, romanu? Ne upamo se naravnost reči, da ne; potem bi morali zamotati vse zgodovinske, kulturno-historične in enake romane. Toda to je neizogibno potrebno, da so taki popisi zares zanimljivi, da je, kar se opisuje, bralcu novo, podučno, kakor n. pr. v Cooperjevih in enakih romanih. Ali naše življenje po kmetih — koliko je slovenskih bralcev, da ga že sami ne poznajo iz lastne izkušnje? In drugim je že dovolj opisano. Torej je tako opisovanje prepovedano slovenskemu pisatelju? Nikakor ne: samo da ni glavni namen. Dobri so taki opisi, kader nam hoče pisatelj predočiti situacijo, označiti osebo, zbuditi v bralcu to, kar imenuje Nemec »Stimmung«. Tako popisovanje bodi z eno besedo nekako to, kar je instrumentalno spremljanje človeškemu glasu pri petji. A pri vsem tem bodi pisatelj zmeren, ne pregostobeseden, lahko bi bil umnemu bralcu nadležen. Treba ni, da mu vse pove, tu in tam naj mu kaj pusti, da sam ugane, časi naj mu kaj samo s perstom pokaže: to je bralcu prijetno, gotovo pa ne dolgočasno. Temu pravilu pač ne ustrezajo popisi v »Marjetici«. To je sicer naše osebno mnenje; ali težko če ne nam bode mnogi bralec priterdil, da je naše pravilo pravo.

Izviren roman! Izvirnost je težka stvar, redka prikazen. O izvirnosti ne sme biti preostra naša sodba. Vendar zdi se nam, da si je naš pisatelj tu malo preveč na široko mejnike postavil. Njegovo dejanje, njegove osebe, vse že poznamo. Kmečko življenje je precej enolično, malo »tipov« ima, in s temi nas je naš Jurčič skoraj že z vsemi seznanil. Kedor stopi na to polje, bati se mu je, da ne spiše »Ilijade po Homeru«, kedor nam hoče tu kaj novega povedati, treba, da ima dober kos krepke individualne zmožnosti. Ne opisujmo torej vedno samih tipov, treba je individualnega življenja; notranjih procesov itd. Najbolje bi bilo torej, da bi pisatelj ne bil pristavil tistega naslova, ki človeka moti, da pričakuje bog ve kaj novega. Ako je pa hotel g. pisatelj s tem samo reči, da njegov spis ni prevod, zdi se nam ta pristavek nepotreben.

Enoličnost zdi se nam ena izmed glavnih napak »Marjetice«. Prijetno je gotovo izprehajati se po ravnem polji z lepo obdelanimi njivami, po katerih se veselo gibljejo in pojejo ženjice in plevice; prepelica se glasi izmed rumenega klasja in skerjanec gostoleva v jasni višavi; tam se prostirajo zeleni travniki s pisanimi cveticami, posuti in urni potoki z bistro vodo in drobnim, belim kamenjem po dnu tekajo po njih. Koga bi ne veselil tak pogled? Ali človeško oko se s časom naveliča najlepšega pogleda, naveliča se zlasti ravnine brez konca in kraja. Slednjič jame hrepeneti po kaki višini; tu pa tam kaka kertina na polji, žitna kopa na njivi, to mu ne more dolgo zadostovati. Celo kak oblak bi si človek želel na nebo, da vetra bi se oveselil, bliska in groma, samo da bi bilo že kedaj konec te neprenosne enoličnosti. Tako nekako se godi bralcu »Marjetice«. Lepi, prijetni prizori se mu predočujejo zaporedoma; ali ti prizori so kakor znane kitajske slike, lepe, žive barve, ali brez sence. Mislimo si káko muzikalno kompozicijo, v kateri bi se verstili sami harmonični akordi: kako bi slednjič uho hrepenelo po krepki disharmoniji, po kateri bi mu tolikanj bolj ugajala sladka harmonija, človek je že tak! »Varietas delectat«, ali kakor pravi Goethe: »Nichts ist schwerer zu ertragen, als eine Reihe von schönen Tagen.« Jasno nebo po oblačnem, mir po nepokoji, svetloba in senca, žalost in veselje: to ustreza človeški naravi; to zahtevamo tudi v vsakem umetniškem delu, v drami, romanu in povesti.

V »Marjetici« so sami dobri ljudje: to ni nikakoršna napaka. Dokazov imamo dovolj, da se dá iz samih blagih značajev ustvariti najbolj zanimljivo in ginljivo umetniško delo, prava tragedija. Ali pisatelju, ki dela z zgolj dobrimi značaji, ogibati se je najskerbneje nevarnosti, da ne zabrede v enoličnost.

Dalje se nam zdi potrebno, da opozorimo g. pisatelja še neke druge slabosti, ki, po našem mnenji, jako kazi njegovo »Marjetico«. To je prav, da pisatelj kaže serce, celo navdušenje do svoje, zlasti glavne osebe, do katere bi nam rad zbudil nagnenje, ljubezen. Sam jo mora rad imeti, ako hoče, da jo bode bralec rad imel; ako vidi bralec, da se pisatelj sam ni ogrel zanjo, kako bi se on zanjo zanimal? Ali ta pisateljeva ljubezen se ne sme nespametno kazati. To je čisto naravno, da ima mati rada svojega otroka, da se ji vidi pridno, pametno, lepo; ne bodemo ji zamerili, ako nam ga rada pokaže, pogosto o njem govori; ako nam ga tu pa tam malo pohvali; še to nas ne moti, da ga rada lepo oblači, da jo veseli, če nam sinek, hčerka ugaja; to je vse prav.

Ako nam pa kaže neko otročjo zaljubljenost v svoje dete; ako dela z njim kakor deklica s svojo punčko, ki jo vedno pestuje, venomer preoblači, ki jo vsakemu, kedor pride, kaže, hvali, kako je lepa, da nič takega! Vedno jo objema, poljublja, skače in pleše z njo, kakor nora. Tako ne sme delati mati s svojim otrokom, in tako tudi nočemo, da nam dela pisatelj s svojo junakinjo. In če dela tako, kaj s tem doseže? Ravno nasprotno temu, kar je nameraval. Bralec se s časom naveliča take otročje igre, nemiren postaja, slednjič nevoljen. Bojimo se, da bi se ne godilo tako tudi g. Kodru in njegovi »Marjetici«.

Sploh se nam zdi g. pisatelj malo srečen v karakterizaciji svojih oseb. Vsem bi želeli nekoliko več kervi in kosti. Stari mlinar se nam res zdi s konca prava gerča; prav pošteno se zadira nad ženo, sinom in družino. Mislimo si: to bode boj in ropot, kader se zares spoprimeta oče in sin: iskre se bodo kresale; radovedni smo, kako se bode boj končal. Kaj se bode moralo pač zgoditi, da se mož omeči, ter dovoli sinu vzeti si beračico za ženo? In če se ne omeči, kakor vse kaže, kaj potem? Uboga Marjetica! Nič se ne bojte; mož ni tako terd, kakor se dela, kakor si ga vi mislite. Sin gre z doma, v mesto; oče se dolgočasi, mati nekoliko podreza in hudi mlinar gre v mesto sina iskat. To izpreobernenje si je g. pisatelj vendar malo preveč olajšal. Čuden je tudi Štefan; lep mladenič je res ta Štefan, zlasti kader ima svoj nedeljski »kastorec«  na glavi, govori tudi prav lepo, prav ljubeznjivo s svojo Marjetico; blaga, čista je njegova ljubezen; on ne gleda na bogastvo: samo da bi bil mladenič nekoliko bolj odločen, rezen in resen. Ko smo najbolj radovedni, kaj bo storil zdaj, glejte ga, ki pobegne, nikomur ne pove kam, tudi svoji Marjetici ne. Še to mu ne pride na misel, da bi pozneje poročil svoji nevesti, kje je in kaj je iz njega. Pri Srakarji nam ni nič prav jasno, kakó sodi o ljubezni svoje hčerke do bogatega mlinarjevega sina. Videti je, da mož sam prav ne ve, kaj naj bi mislil, da čaka, kakó se bode stvar zasuknila. Vesel je, da hodi mladenič vasovat k njegovi hčeri: njej pa potem prigovarja, naj si ga izbije iz glave. Da hodi vedno bosopet in tabak kadi, to ni nič napačnega, samo ne zdi se nam primerno, da nam g. pisatelj to tako pogosto povdarja. Tudi o tistih dveh kozicah se govori časi brez posebne potrebe, in tistega ljubega ječmenčka, ki mu je poleg Marjetice največje veselje, siti smo slednjič do gerla. In vse te slabosti in napake izvirajo od tod, ker ni imel g. pisatelj vedno pred očmi zlate resnice: »Omne nimium vertitur in vitium.«

Težko je povest dobro začeti, še teže končati jo tako, da je bralec s koncem zadovoljen. Marjetica umerje pred poroko. Zakaj? Čudno vprašanje! Prehladila se je, zbolela in umerla. Kaj se to ne zgodi tolikokrat v življenji? To je žalostno, ali kaj se hoče, takó je. Takó je res v življenji, in žalostno je tudi. Ali drugače je v umetnosti. Tu ima umetnik, pisatelj življenje svojih oseb, tako rekoč v svoji roki, kakor jih je on tudi ustvaril; on nam je zanje odgovoren. Ne sme torej delati z njimi, kakor se mu zljubi; morebiti zaradi večjega efekta. Konec mora imeti svoje korenine v vsej povesti, ne da bi pisatelj nazadnje stvar zasuknil, kakor ga je ravno volja, samo tedaj bode povest zares »organična« celota. Nam je čisto nedoumno, zakaj je morala Marjetica (Marjetica v povesti) tako nanagloma umreti; to je estetičen uboj, ki ga ima g. pisatelj na vesti. Nič ne brani, da bi vzela svojega Štefana, da bi prav srečno živela z njim in otroke pestovala.

Živo nam predočuje pisatelj, kako Marjetica umira. To je dobro; a tudi tukaj prestopa meje. Konečno namreč pravi: »Roka ji omahne, život se zgrudi nazaj — leščerba (bolje bi bilo morda ogibati se v boljših spisih té gerde tuje spake) ugasne, ura se vstavi na steni — pod oknom zaskovika mertvaška tica, fantovska pesem utihne in neveste Marjetice ni več. Takó se ne smé. Vsaka teh posameznih prikazni sama zase nima nič posebnega, čudovitega v sebi, a da nastanejo vse takó v enem in istem trenotji samo zaradi Marjetičine smerti — ta »koincidencija« je kakor las lasu čudežu podobna. Tako imenitna pa vendar ni Marjetičina smert, da bi se zaradi nje čudeži godili, kakor se nam poroča, da so se o smerti velikih, slavnih mož. Take vere romanopisec današnji ne sme zahtevati od bralca. Dogodbe, katere nam on pripoveduje in predočuje, veršé se tako rekoč o belem dnevu, ne pa v nekem skrivnostnem somraku, ki se bolj prilaga pesniku.

Kar se tiče jezika, radi priznavamo, da si je gospod pisatelj, in ne brez uspeha, prizadeval pisati lepo, čisto slovenščino; vidno se ogiblje one gorjanske neotesanosti, ki smo jo že tolikrat grajali, one zdaj tako priljubljene zmesi iz vseh slovanskih narečij, ki zares izobraženemu človeku tako preseda! Da nam tu pa tam kaka beseda, kak izraz ni po volji, to je čisto naravno, skoraj ne morebiti drugače. »Hanc veniam petimusque damusque vicissim.« 

O pisavi, zlogu naj samo nekaj malega omenimo. Svetovali bi namreč gospodu pisatelju, naj ne rabi tako pogosto, brez estetične potrebe tistih stalnih prilogov — epitheta ornantia jih tudi imenujejo filologi. V tem skromni prozajiki ne smemo posnemati Homera očeta ... »poti dè skêptron bále gaie — chryseiois heloisi peparménon.« To je prav lepo v Ilijadi, ali Marjetica ni Ilijada: vsaka stvar na svojem mestu! Da ima Marjetica bel predpasnik, to je prav in lepo, tudi napačno ni, da nam pisatelj to pove enkrat, ali tega nam ni treba vedno ponavljati, ta »beli predpasnik« ne sme biti stereotipen. Zlasti tisto, ko beremo, da si Marjetica briše solze z belim predpasnikom, to nas tako nekako neprijetno ohladi: ako smo zares ginjeni, nismo pri volji misliti na to, kak je tisti predpasnik. To je, kakor Gerk prav dobro pravi, »psychrón«. Prilogi, katere rabimo, naj ne bodo prazni; na svojem mestu so samo, kader označujejo kako stvar.

G. Kodrova Marjetica, o kateri smo že toliko govorili, daje nam povod in priliko, da izpregovorimo nekoliko besed o stvari, ki se nam imenitna vidi, za dober svèt ne samo g. Kodru, tudi drugim mladim pisateljem slovenskim.

Da si volijo predmete iz domačega, sélskega življenja, vse prav in dobro, saj druzega narodnega življenja tako skoraj nimamo. Kar nam hoče človek opisovati, to mora najprej sam dobro poznati; ne dovolj: tudi neko ljubezen, navdušenost mora imeti do predmeta, ki nam ga predočuje, ako hoče, da se ogrejemo zanj. To smo videli in hvalili pri g. Kodru. Ali tu je neka nevarnost, v katero zlasti mladi pisatelj lahko zabrede. »Ljubezen je slepa«, da ne vidi, kjer ljubi, napak, ki so vsem drugim očite. Z druge strani pa zopet ni slepa, še preveč vidi, mnogokaj namreč vidi, ali meni, da vidi, česar ni v resnici. Kedor ni nikedar še stopil čez ozke meje svoje domovine, njemu se lahko zgodi, da se mu vse, kar vidi doma, dozdeva silno imenitno, zanimljivo, izvirno-narodno: govorica, noša, navade; kako se ljudje ljubijo in se ženijo, kako jedó in pijó. Kaj takega, meni, ni videti nikodar: to je treba pokazati vsemu svetu, da bodo vedeli ljudje, kako je pri nas. Kedor je obhodil samo nekoliko svetá, daleč mu ni treba iti, prepričal se bode skoraj, kako malo, ubogo malo je izvirno-narodnega v našem kmečkem življenji. Kmet je skoraj povsod precej enak. Po dunajskih ulicah lahko vidiš hoditi kmeta, od nog do glave je ves tak, kakoršni so pri nas, tudi po obrazu je pravi Slovenec, pravi Kranjec; kar nagovoril bi ga: »Od kod pa vi, oče?« Stôri: debelo te bo gledal; mož je terd Nemec, ki morebiti nikedar v svojem življenji ni čul slovanskega glasu. Bolj ko človek pogleduje po svetu, bolj vidi, kako strašno malo je še zares narodnega življa v našem kmečkem življenji; in še to, kar je ostalo, gine bolj od dne do dne. To je morebiti žalostno ali tako je: kaj nam pomaga, če se slepimo! Vzemimo samo našo kmečko nošo, moško in žensko, razen morebiti peče je vse tuje. To kažejo že sama imena naših oblačil. Poskusi, slovenski pisatelj, opisovati obleko našega kmeta, naše kmetice, v kaki zadregi boš z imeni, ako ti ne ide rada iz peresa gerdo popačena tuja beseda! Vsakemu ne gre rada. Kaj hočemo reči s tem? Pustimo vnanjosti, kolikor niso neogibno potrebne, in opisujmo notranje, dušno življenje; to je vir, ki ne usahne: tu nam pisatelj lahko pokaže vse svoje moči, samo da jih ima.

Vse to bi se bilo lahko pismeno povedalo samemu gosp. Kodru, res; ali mogoče, da si še drug kedó kaj koristnega posname iz tega, kar smo rekli o Marjetici.

Konečno bodi Marjetica slovenskemu občinstvu toplo priporočena. Gospodu pisatelju pa kličemo: Hrabro naprej!

5.[uredi]

Kritikovanje je, kakor smo že večkrat tožili; neprijetno delo. Treba je najpred spis najmanj dvakrat pazno prebrati, da človek pregleda celoto, potem pa da mu ne uide nobena morebiti malo bolj skrita namera pisateljeva. Treba je mu mnogokrat ukrepati in ugibati, kaj je hotel tu pa tu pisatelj, da se mu ne dela krivica. Ali kaj še, ako je spis malo prida! Pisatelji so strašno občutni, povsod, menim, ne samo pri nas. Pretipavati je treba bolne ude, preiskavati rane, odrezavati kar je neozdravno, vse to stori človek, da ne bode bolelo! »Opêri mi kožuh, da ga zmočiš,« pravi Nemec; to je nemogoče, in vendar se nekaj podobnega zahteva od kritika.

In vendar lepoznanski list, zlasti v naših razmerah, ne more in ne sme ogibati se kritike: dolžnost mu je razpravljati in presojati kolikor more, vse nove literarne prikazni. Tolikanj bolj nas veselí da smo, kakor kaže, našli moža, ki ima potrebno sposobnost in voljo prevzeti ta ravno tako potrebni kakor neprijetni posel. Od njega smo dobili dozdaj dve obširni, koreniti kritiki, pervo o Jurčičevem »Tugomeru«, drugo o dveh povestih g. Skalca. O pervi nismo enih misli z gospodom pisateljem, zato je ne moremo podati brez opazk; naj pride torej druga perva na versto. Škoda samo, da gospod pisatelj ne piše po slovensko; treba nam je torej prestavljati, kar se bode godilo, kolikor moči zvesto, od besede do besede.

Kakor za uvod podajemo pismo njegovo, katero se nam zdi vredno, da se razglasi. Pismo slôve tako:

»Vaša ... kritika g. Kodrovega slov. romana Marjetica v Zvonu daje mi povod, da vam pošljem svoje kritične opazke, katere sem si zapisal prebravši slovenski izvirni noveli g. Skalca: »Pervi poljub« in »Na černi zemlji«. Iz njih lahko posnamete, da glavne napake g. Kodra kazé tudi g. Skalca.

Dozdeva se mi, da so naši slovenski pisatelji (samo ob sebi se umeje, s poštenimi izjemami) čisto malo premišljali o bistvu romana ali novele; drugače bi svojim različnim duševnim proizvodom ne dajali kar tako naslovov; »izviren roman« ali »izvirna novela«, ko so mnogokrat samo daljše ali krajše proste povesti iz navadnega življenja, srednje vrednosti, duhomorne enoličnosti, skopega dejanja, brez krepkega jedra, brez vsake izvirnosti. Iz samega prizadevanja, da bi le prav po domače, v slovenskem duhu pisali, ali pa boječ se, da bi le njihovi spisi ne bili, če še tako malo, podobni dobremu nemškemu ali francozkemu romanu — ker ne pomislijo, da človeške strasti niso vezane na narodnost, da je človeško serce pod vsakim obnebjem zmožno najvišjega in blažjega, ali pa tudi najpodlejšega in slabšega — dajó svojim junakom tako ozko omejeno idejno okrožje, da je človeku nemogoče zanimati se zanje. In vendar je treba, da so delujoče osebe nekako povzorjene (to mora biti tudi najmalopridniši človek v pripovedovalni poeziji, ker v tem ravno je bistvo poezije), da more pisati z njimi, pokazati nam svoje vodilne misli; bodi si da rešuje kako psihologično problemo, ali da se poteguje za kako splošno etično načelo; to je: pesnik mora v romanu ali noveli kazati nam svojih misli obilost, stvariteljno moč, svojo visoko izobraženost, ki mu daje, l. r. pečat, da bode človeštvu za svečenika.

Da pa pisatelj to more, treba mu, poleg prirojenega genija, tudi še dober kos izkušnje, življenja: treba mu, da se je že uterdil v viharnem boji življenja, da je spoznal svet in ljudi, da mu je jasno, kaj je velika kulturna naloga človeštva, treba, da je sam že postal značaj, predno poskusi značaje opisovati, to je zajemati jih iz sebe.

Naši slovenski pesniki (kakor rečeno s častnimi izjemami) ali prezgodaj začnó pisati, ali pa nimajo neke vseobsežne izobraženosti, brez katere ni moči, kaj poštenega stvariti. Da si pisatelj v našem času, ko je vse polno knjig, pridobi z romanom ime, ni še zadosti, da je njegov junak blaga duša, pisatelj se mora odlikovati z izvirnostjo; a tu je treba genijalnosti, ljudoznanja, vednosti in bogate stvariteljne moči.

G. Skalca noveli: »Pervi poljub« in »Na černi zemlji« nista nikakor noveli, imenovati bi jih smeli za silo »noveleti«, prav za prav pa samo povesti. Osebe namreč so tu tako poveršno, tako ubožno risane, da zadostujejo ravno še povesticam, ne pa novelam, v katerih treba, da so značaji ravno tako ostro, jasno, do dobra opisani kakor v romanih; samo da se v teh predočujejo vsi imenitni momenti iz življenja glavne osebe, v novelah pa samo epizoda iz njega; tudi se v romanu bolj predočuje čuvstvo vanje junakovo v najtežavnejih položajih njegovega življenja z duhovitimi kontrasti in premišljevanji (raisonnements), v novelah pa se povdarja bolj dejstvovanje njegovo, ter se tako bralec obderžuje, brez raznih refleksij, z zanimljivimi in zapletenimi intrigami v vedni paznosti in radovednosti; v obeh slučajih pa treba, da je razvidna misel-voditeljica pesnikova, bodi si da pisatelj rešuje kako psihologično problemo, da se poteza za kako splošno etično načelo, ali pa da razpravlja kako drugo vprašanje iz družabnega, deržavnega ali umetniškega življenja.

Kako torej zadostujeti naši noveli tem estetičnim zahtevam? Zastonj človek išče po njih dobro izraženih značajev, izvirnih opisovanj, ki bi zgrabila bralca, zastonj misli voditeljice! Dejanje se pomiče po navadnih, vsakdanjih, stokrat že izvoženih kolejah brez umno napravljenih retardacij in je brez vse izvirnosti. Razpravlja se samo Heine-jeva tema: »Es ist eine alte Geschichte ...« zdaj z veselim, zdaj z žalostnim koncem. Junaki so tako krotke, sentimentalne narave, da kratko malo ne morejo zanimati žive duše. Vse skupaj je spisano tako po »šablonah«, po receptu navadnih zaljubljenih povesti, vse je tako malostno in kaže tako malo kake posebne izmišljavosti pisateljeve, da ima samo veljavo kake šolske vaje, nikar pa da bi se stvar imenovala »izvirna novela« po g. Skalčevem.

Je li mogoče, da bi se za tako zaljubljeno gruleča mladeniča, kakor sta teh novel junaka, ki sta še vsak svojemu očetu ali svojemu višjemu v strahu, ki se vedeta ponajveč »pasivna«, ki ju drugi rinejo, ki brez krepke volje nikedar ne delujeta samostojno, ki sploh nista moža, temuč samo zaljubljena mladiča, je li mogoče, da bi se zanju kedó zanimal, razen kak zaljubljen mladenič, bledolična devičica?

Ne da bi očitali pisatelju, da razpravlja temo ljubezni, samo to mu očitamo, da jo tako razpravlja. Kako more mladenič, ki samo zdihuje, elegično cítra ali pa očetu za herbtom ljubkuje, zadostovati bralcu, ki meni, da ima novelo pred sabo! V novelah, katerim je ljubezen predmet, hočemo videti može z ono vzvišeno, človeško, resnično, vsemočno ljubeznijo, ki se zmagovito bori proti vsemi zaprekami, ter samo s smertjo konča, može, ki se odlikujejo po svojem značaji, vse intrige, ki se jim stavijo, uničijo, ter se iz najtežavnejih položajev izkopajo, da svoj namen dosežejo ali pa tragično poginejo, ne pa boječih mladeničev, za katere treba, da drugi prosijo, ali pa katerim lahko oče ljubezen kratko prepové.

Človek bi mislil, da so morebiti vsaj ženski značaji bolje risani: ali té deklici ne govorite skoraj nič, samo blagovoljno terpite, da jima »Seladona« ljubezen prepevata, ali pa na »roza-papir« pišeta.

Vsebina teh Skalčevih novel je hitro povedana. V povesti: »Pervi poljub« zagleda Ljuboslav Milico, ljubi jo in vzame jo za ženo; v drugi: »Na černi zemlji« zagleda Anton Jerico, ljubi jo, toda ne platonsko, in potem umerjeta oba. Tu se domišljamo onega rimskega pisatelja, ki popisuje vse življenje nekega vladarja kratko tako: Rodil se je, oženil, rodil otroka in umerl.

Tako malostne zaljubljene povesti, kakor té, naj imajo mesto morda v kaki zbirki povesti, ne da bi se nam podajale za novele: za novele veljajo z estetično-kritičnega stališča gotova pravila, za katera se g. Skalec tu nikakor ni ménil.