Listki iz Prage

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Listki iz Prage
Radovan Hrastov
Izdano: Domoljub št. 30, 31, 34–37, 41 1929
Viri: dLib 30, 31, 34, 35, 36, 37, 41
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II III IV V VI VII dno

I.[uredi]

Nisem še videl Prage do letos. Le silno hvalo sem slišal in bral o njej. Da je lepo, eno najlepših mest v srednji Evropi. Da je bogata na spomenikih, da je obsežna, da je stostolpna – vse to sem bral in slišal.

Pa sem tedaj s silnim zanimanjem čakal dneva, ko bom stopil v to slave in zgodovinskih spominov polno mesto.

V zgodnjih jutranjih urah me je vozil brzovlak proti Pragi. Ves truden in zaspan sem buljil ven v solnčno jutro, gledal sem, gledal, nestrpen sem že postajati začel – tedaj vendarle: Praha, Wilsonovo nadraži! To je glavni, centralni praški kolodvor. Napravlja vtis mogočnosti, vtis silnega prometa, vtis velemesta. Praga tudi je velemesto: prebivalstvo bo kmalu doseglo prvi milijon.

Pred kolodvorom takisto ostrmim. Vsepovsod val velemesta, promet na vse strani, tramvaji, množica taksijev. Komaj se prerinem čez ulico, v park.

Na Hradžane mi je bila prva pot. Žal in škoda: le po opravkih, nujnih opravkih som parkrat zašel v te mogočne dvore, nekdanje bivališče čeških kraljev. Pa bi tamkaj tako rad pogledal to in ono, o čemer sem slišal in bral – delo me je podilo venomer dalje, dalje, od vseh zanimivosti proč. Zato ne bom pisal in ne boste brali o tistem, kar je lepega in zanimivega v Pragi, pa videl tamkaj nisem; o tistem bom par bežnih vtisov narisal, kar je slučajno šlo mimo mene in je ostalo v meni kot vtisnjen pečat.

Kdor s kakršnim koli opravkom pride v Prage, ni več sam svoj gospodar. Čas, prilike, razmere ga pode po vseh koncih in kotih, ki jih nikdar konca in kraja ni. Praga ni Ljubljana, Praga je velemesto! – to pove vse. Jaz nisem verjel, ko pa sem prvo dopoldne prebil v tem vrtincu življenja in pestrosti, sem ugotovil: če bo tako dalje šlo, me sploh več iz Prage ne bo! Silne daljave so to, vračaš se v ta in oni urad, znova nazaj – ves zbit, lačen, poldan zvoni, delo še čaka in te še podi, joj, nikdar konca ne bo...

Potlej greš, iščeš gostilne, restavracije, karkoli, da se le pošteno po kranjsko naješ in si – razočaran. Prideš tu, prideš tam, polno, natlačeno polno povsod, kam tedaj? Še dalje se poženeš v ulico, zaviješ ponovno v kakšno restavracijo – nikjer nič, pod milim Bogom nič in nobenega prostora. In ko si prišel v Prago, nisi utegnil zajtrkovati, celo dopoldne si letal in zdaj si tu: lačen, utrujen, vrgel bi svoje uboge kosti kamorkoli – nič. Grozno je to, fantje! V tujem mestu, med gručami ljudi, ki se vsak hip prerivajo sem in tja in ogrožajo vsak drugi vozni promet – ti se pa pehaš med njimi in res ne veš, kam bi. Res: le kam bi?

Končno je ura tri, od letanja, od iskanja si že sit; tedaj najdeš komaj malo prostora v kakšnem vrtu. Jedi, kuhane, tople jedi pa nikakor ne, nikjer ne. Le šunko, pristno, širom sveta znano in priznano praško šunko, to dobiš in ti jo ponujajo kjerkoli. In jasno: pivo, pivo...

Oboje, šunka in pivo, pravo plzensko pivo je v Pragi, kakor bi rekli: špecialiteta. lil se nazadnje mesto poštenega, toplega kosila, pogostiš z mrzlo, praško šunko in plzenskim pivom – in si, in moraš biti zadovoljen in sit.

II.[uredi]

Tiste dni je Praga vriskala in pela brez glasu. Tisoče in tisoče mladih fantov, orlovskih naraščajnikov, se je gnetlo po ulicah. Vsi radostnih obrazov, veselo navdušeni, zavestno ponosni, zdravih lic in krepkih potez. Kri, mladost, zdravje je igralo v teh mladih. Valovili so po ulicah in skupinah in posamič; njih modre srajce so se čudovito lepo odražale v ulici med množico vseh ostalih ljudi.

Koj drugi dan, ko sem bil prišel v Prago, je bil po glavnih ulicah Prage sprevod orlovskega naraščaja. Raz obsežne palače na Vaclavskem trgu sem ga bil motril. Krasna, nepozabna slika.

Uro in pol so se vrstile pred množico občinstva, ki je ob strani špalir držalo, urejene vrste naraščajnikov, mladcev, mladenk in gojenk. Vaclavski trg, položno razgrnjen pred muzejem, je nudil v tistem času lepo podobo: za čas je nizdol po trgu valovilo modro, potem rdeče in spet modro in potem belo in rdeče. Zgoščeno so se pomikale mimo množic orlovske čete, vse mlade, vse navdušene. Množica ob strani pa je vzklikala ves čas, se navdušila vsak čas in pozdravljala znova in znova; mladci pa so iz sprevoda odzdravljali in speli dalje v ulico in špalir.

V Pragi so vajeni sprevodov. Različnih, velikih, pestrih. In so vsi časopisi pisali, da je bil ta orlovski naraščajski sprevod vreden svojega imena, dostojen Prage, glavnega mesta države.

Popoldne se je to modro morje naraščaja preselilo na Stadion. Tudi tam z eno besedo: krasne, nepozabne slike! Kakor reka se je valila ogromna množica tisoče modrih krojev izpod mogočnega godbenega paviljona. V areni je mladež nastopila in zaigrala, prekrasno in enotno, ko en sam mož zaigrala… Naraščajniki, potem gojenke. Ne prostih vaj, preproste igre, igrice so bile to, po taktih godbe igrane, v tisočih ko eden. To sijajno prelivanje barv, to pregibanje v solncu; brez moči je pero za za takšne stvari: treba jih je videti na lastne oči!

Videlo se je, bilo je dognano: orlovstvo je moč, je sila, ki v množicah nastopa, je utemeljeno v plasteh naroda, raste iz njega ven, gre ž njim vred, se dviga, razrašča, krepi. V mladini, v najmlajših je že ponos in zavest te moči in sile, v mladih je krepost orlovskega duha, je cilj vseh potov, je bodočnost…

Najmlajši izmed mladih so šli v strnjenih vrstah skozi Prago; ko eden so nastopili pred tisoči gledavcev v Stadionu – obakrat pa so spregovorili silne besede, ki jih nihče slišal ni, pa jih je vsakdo nemo doumel: Mi smo tu!

III.[uredi]

Sleherni dan me vodijo pota preko trga svetega Vaclava. In vsakikrat znova, ko merim korake skozi to vrvenje avtomobilov, tramvajev, ko stopam iz pločnikov na cesto in preko nje na ono stran – prav vsakikrat znova občudujem ta veličastni prostor, ki mu je trg svetega Vaclava ime.

Znova in znova obstajam za trenutek, za par minut, pa motrim to pestro življenje, te veličastne zgradbe, to živo prerivanje, zvonenje tramvajev, hupanje avtomobilov, kričanje prodajalcev časopisja – vsak čas se na tem ogromnem, lepem prostoru kaj novega dogaja, kar ugaja mojim očem.

Vaclavski trg je eden najlepših trgov na svetu. Je obenem osrednja točka Prage, odkoder se je lahko orientirati v vse smeri; točka, skozi katero vozijo vsi tramvaji 22 mestnih električnih prog. Vsak čas se pomika nizdol po eni, navzgor po drugi strani cel vlak električnih voz, ki prihajajo in se razidejo v petero smeri.

Trg je nekoliko položen ter je ravno zato z gornjega dela nizdol lep razgled na življenje in vrvenje spodaj. Ozadje trga tvori mogočna zgradba: muzej. Pred njim veličastni spomenik svetega Vaclava, svetca in kralja češkega, ki je svoj rod ljubil nadvse, ki je za svoj narod pred tisoč leti zatisnil svoje blage oči. Po sredini trga vozijo tramvaji, na obeh straneh so ceste za avtomobile, vozove, ob stavbah široki hodniki za pešce, poleg njih senčnati drevored. Obe strani trga izpopolnjujejo mogočne stavbe večjih bank, zavarovalnic, hranilnic, trgovskih podjetij, restavracij, hotelov itd.

To je Vaclavski trg, najlepši v Pragi, eden najlepših v Evropi. Na tem trgu se vršijo vse večje parade, svečanosti, slavnostni sprevodi. Tudi Orli so letos korakali v dolgih kolonah nizdol po tem trgu. Prvič mladci, naraščaj, za par dni še članstvo.

Bil je to veličasten pogled na to vojsko Orlov in Orlic, ki je v strnjenih vrstah hitela v tisočih mimo tisočev ob strani, ki so stali tam in vzklikali mogočni orlovski armadi. Več ko uro se je mimo spomenika svetega Vaclava in nizdol v trg pomikal sprevod. Zdaj je valovilo modro, zdaj rdeče, zdaj spet modro in belo.

Praga je v tistih dneh gledala in strmela in molčala. Zgodilo se je prvič, da je orlovska armada stopila skozi Prago. Krepko, ponosno, z živo vero in odločno so stopale orlovske vrste, zakaj bil je to zmage dan.

Orli naprej, še naprej, do novih zmag!

IV.[uredi]

Pa bi po tistem, kar sem bil zadnjič povedal, kdo utegnil napačno misliti, da se v Pragi težko kaj za prehrano dobi. Bog varuj, saj ni tako hudo!

Vsega vam nudi Praga, prav vsega. Jedil na izbero, pa še draga niso preveč. Le našemu okusu ne godijo vselej. Zakaj vsak narod, vsaka pokrajina ima svoj poseben značaj, svoj način življenja, svoje posebno gospodarstvo, tudi svoj način pridobivanja in pripravljanja hrane in človeških jedil sploh. Mi Slovenci na primer se postavljamo s kranjskimi klobasami, s fižolom, z zeljem, s kašo in sokom. Čehi imajo pa svoje »knedlike« in druge posebne reči, ki utegnejo biti celo prav dobre, kdor se jim priuči, ampak so pač češka posebnost. Našemu človeku navadno češka kuhinja ne napravlja tečnih jedil.

Navaden kruh postavim! V celi Pragi ga ne dobite, kot ga speče pek ali vsaka naša kmetska mama v lončeni peči. Svoj okus ima tisti kruh v Pragi in amen. Kisel je, pa prav vsak. Pravijo, da je to bolj zdravo; če je res, ne vem!

Fižola Čehi menda sploh ne poznajo. Cel čas ga nisem nikjer videl, pa sem jedel na mnogih različnih krajih v Pragi, v Brnu, v Olomucu in drugod. Tudi krompir pripravljajo na svoj poseben način. Pa radi ga imajo, meni pa ni ugajal.

Dalje: najbolj preprosta jed, ki jo uživamo skozi celo leto – navadna solata. Čehi jo za naš okus sploh pripraviti ne znajo. Mnogi Slovenci so mi to rekli, sam sem videl in občutil. Še v brzovlaku v jedilnem vozu, ko bi človek sodil, da tamkaj kuhajo za okus celega sveta – pa ne. Solate nisem mogel povžiti, vsa je romala nazaj.

In tako naprej. Je pač tako: različni ljudje, različni okusi! Kar nekomu ugaja, drugemu ni všeč – in obratno. Stara stvar!

Čehi ljubijo sočne rastline. Kot priboljšek, kot slaščico jih imajo. V delikatesnih trgovinah prodajajo posebne vrste prigrizke, ki obstoje iz koščka kruha, obloženega z paradižniki, z neke vrste zelenjavo in drugimi podobnimi rečmi. Sploh so takšni prigrizki češka narodna jed. Z njo strežejo tudi odličnim gostom na pojedinah, gostijah, prireditvah.

Imel sem priliko, biti pogoščen s to delikateso in – mi je teknila. Celo tako močno mi je bila všeč, da sem drugi dan šel in – jo kupil v prvi delikatesni trgovini. Stvar ima prav svoje vrste okus, ni pa ravno slaba. Zlasti ker so narezki obloženi tudi z maslom.

Čehi dalje silno cenijo kumare. V restavracijah jih servirajo domala k vsem jedilom. Na trgu prodajajo namočene kumare kar v čebričkih. Mnogi jo kupi, ko hiti mimo, in jo tudi kar tamkaj poje. Za malico. Brez drugih priprav.

Značilna jed je v Pragi tudi banana. Na vseh stojnicah, na trgu, v mnogih trgovinah, pa še po ulici jih nudijo. Silno reklamo delajo zanje. In zelo mnogo jo gre v promet. – Banana je južni sad, je pa sladkega okusa. Čehom godi, ker sploh ljubijo sladkorne in sladkobne stvari. Tudi mnogim Slovencem je bila všeč. Meni ne, ker je ta sadež le preveč sladak.

V.[uredi]

O Praga, čudovito mesto!

Ko bi leto in dan hodil iz ulice v ulico in v vse mnoge stavbe, ki iz njih govore stoletja – še ne bi poznal Prage do dna!

Ko bi prelistal vse knjige in bi vse pretaknil po muzejih, po zgodovinskih hišah, starih samostanih – še ne bi docela poznal češke zgodovine!

In ko bi vsak dan znova začel od kraja in bi se mučil z voljo in razumom po teh živahnih ulicah in cestah in mostovih in parkih in kavarnah in še povsod drugod – še ne bi doumel in ne bi mogel zapisati vseh posebnosti lepega mesta, njenih prebivalcev in življenje obeh!

Praga, čudovito mesto tričetrt milijona ljudi! In še se zbirajo v Prago množice ljudi z vsega sveta in vsak čas. Greš po ulici in srečuješ različne obraze, slišiš različne jezike, občuduješ najrazličnejša oblačila in obnašanje. Zgodi se, da si sam tujec, pa že greš samozavestno po ulici, kadiš cigareto in si malomaren na vse, kar je pred teboj in kar se okrog tebe godi – pa se znenada pred teboj ustavi in odkrije človek in te, takisto tujca, praša, kje je to ali ono v Pragi, kje se pride v to ali tisto ulico. Ne enkrat ali slučajno, takšna srečanja so pogosta. Pa le nerad razodeneš tujcu, da tega in onega zato ne veš, ker si sam – tujec. Zgodi se tudi, da boš vprašan v jeziku, ki ga sam ne umeš, kaj boš j storil tedaj? Preprosta stvar: skomizneš z rameni, pokažeš tujcu do prvega stražnika, pa sta opravila oba.

To je Praga, velemesto. Ni še Praga nikakor Pariz ali London ali Berlin, je pa vsekakor velemesto in se po njej zlahka vživiš v sanje še popolnejšega, še bolj resničnega velemesta...

Sodim po Ljubljani: zjutraj, opoldne in še zvečer najdeš dve, tri ulice polne in gibajoče od ljudi, ki hite v službo ali iz nje. Pa v Pragi poglej: vsak čas je tako, nobene razlike ni! Po glavnih ulicah v opoldanskih urah niti ne zapirajo trgovin radi tolikšnega vrvenja, radi tolikšnega obiska ljudi.

VI.[uredi]

In kolodvori! Saj niti ne vem, koliko je vseh. Za dva glavna komaj vem in tamkaj sem večkrat bil: Masarykov in Vilsonov. In sem se čudom čudil, da tu prav nikoli nobenega prostora ni. Večno prerivanje, prelivanje mas noter in ven, pred blagajnami, na peronih, povsod… Zunaj skoro vedel ne boš, da je to kolodvor – znotraj boš tonil v vrvenju in pretakanju množic. Pa ni bilo morda to le ob dnevih slavnosti tako. Bil sem vsega tega priča tudi pred glavnimi orlovskimi dnevi, nekoliko manje sicer, toda še vendarle velikanski promet. Saj pa tudi iz Prage ven vozijo vlaki vsak čas in v devet različnih smeri. Še to naj vam povem, da v Pragi sami, to se pravi, med kolodvori, ki so prav v osrčju mesta, vozijo električne lokomotive. Radi dima tako, ker bi sicer bilo okrog kolodvora preveč zakajeno.

Pa tramvaji! Mreža prog je silno razširjena in vodi daleč ven iz osrčja mesta. Povsod dvotirne proge, povsod vozovi s priklopljenimi vagoni, enim, dvema, tudi tremi. Ko se nagnete iz raznih strani vrsta voz v eno samo progo, je namah ves promet zaprt. V tistih veličastnih orlovskih dneh se je dostikrat zgodilo, da je stopila čez cesto peščica ljudi z godbo na čelu, nemara iz kolodvora ven ali od drugod kje – : za čas se je ustavil tramvajski promet in se je na obeh straneh nagnetlo na desetine električnih voz. Ob eni taki priliki sem jih bil naštel točno 85, eden za drugim, s pripadajočimi priklopnimi vozmi seveda. Radi tega se gradijo vedno nove proge ter stare prestavljajo drugam, kjer ni takšnih ovir in možnosti zastanka prometa. Radi tega so mnoge glavne proge speljane tako, da se je v skrajnem slučaju mogoče ogniti gotovih cest ali trgov, kjer se večkrat zbirajo večje množine ljudi. Zlasti skozi trg svetega Vaclava mnogokrat sploh ustavijo tramvajski promet za več ur ter vozijo električne ta čas okoli trga po drugih ulicah. Tako napravijo zlasti ob času večjih prireditev ali sprevodov skozi trgi, tudi zadnjič ob orlovskih sprevodih na primer.

To je del Prage, košček, bežen, pa vsakdanji, vsakomur viden, mnogim nov, ker še niso videli velemesta.

VII.[uredi]

Še o praškem Stadionu naj vam katero povem. In o nastopu Orlov v njem.

Za mestom nekje se nahaja. Za porastlim gričem, za Hradčani. Tja gor smo se vozili ali hodili tiste dni. Že ko je nastopila mladež vseh vrst in z vse širne zemlje češke, sem bil tam priča veselja mladine in tistih, ki so gledali in naučili in se zanjo bali in skrbeli.

Težko je pisati o takšnih stvareh. Gre mimo vas bežna podoba, vtisne se vam v spomin in za vekomaj ne bo šla iz spomina, – toda tisto podobo naslikati še drugim tako verno in čisto in lepo, kakor je vam samim ostala pred očmi, to ni lahko! Zato niti poskušal ne bom. Povem le, da tistih pisanih tisočev, ki so v modrem in rdečem in belem valovili na ogromnem prostoru in mladi, nikdar nikoli pozabil ne bom.

Mladina naša, upanje naše, vse naše veselje in bodočnost! Kdo je ne bi bil vesel? Ko pride iz vse dežele v tisočih in vsa razigrana in ponosna v Prago in tamkaj pokaže vse to, kar se je pri Orlih naučila... V telovadnicah in drugače.

Ko so naraščajniki in mladci dotelovadili vse točke, so v trumi odkorakali skozi Stadion in pred glavno tribuno, kjer jih je cel čas nastopa motril njih oče in poglavar države: Tomaž G. Masaryk, predsednik češkoslovaške republike. Zašumelo je tedaj zdolaj pred tribuno, zavalovilo je v trumi, ko en sam klic je odjeknilo in vriskalo skozi zrak.

»Zdar Buh, tatiček!«

»Zdar Buh, tatiček!«

Tatiček pa se je smehljal, mahal s klobukom in pozdravljal svoje verne in najmlajše državljane.

Ta slika mi največkrat lebdi pred očmi, ko se spominjam Prage in njenih slovesnih orlovskih dni. Tisto resnično vdano, iz otroške preprostosti razživeto razpoloženje mladih Orličev in Orličic pred svojim državnim poglavarjem. In obraz, poteze, nasmeh, vedenje češkega državnega poglavarja, velikega državnika Masaryka. V sosedni loži sem bil poleg njega, vsak gib, vsak nasmeh, vsako potezo njegovo sem opazoval in občudoval znova in znova. Vsa okolica, ki je bila poleg njega še navzoča v loži, je ž njim vred živela, veselo razpoložena in navdušena. Še meni so se zalesketale oči...

Saj rastemo, saj korajžno spemo v daljo pred seboj! Dvajsetletna pot je za nami, še dalje brez konca gremo… Praga je dala nove moči, novih sil, novega razmaha. Orlovstvo je stopilo na vroča praška tla, pred samega predsednika države, resničnega očeta češke domovine ter ga pozdravilo iz tisoč grl na ves glas:

»Zdar Büh, tatiček! Bog živi oče!

V teh besedah, v tem pozdravu ni le pozdrav, je tudi klic in ugotovitev:

Mi smo tu! Vsak dan več! In gremo naprej, naprej...!