Listje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Listje
Ivan Cankar
Viri: Cankar, Ivan. Črtice. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1967.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pozno jeseni je bilo, že blizu vseh svetih, ob tistem tihem času, ko začuti človek težo na ramenih, pa ne ve od kod, žalost v srcu, pa ne ve zakaj.

Sedel sem na Rožniku pred hišo. Mračilo se je. Z mrakom pa se je zgrinjala gosta, vlažna, siva megla od vsepovsod. Prišla je kakor noč, nevidna in neslišna. Utonili so v nji hribovi nad Vrhniko, zalila je vso dolino pod grebenom, hladno in mokro, kakor roka bolnikova, mi je dihnila v lica in nazadnje je segla tudi v srce, da je bilo vse malodušno in potrto in da se je zbalo samote.

Iz mraka in megle so štrlele črne, rogovilaste veje kostanjev. Skoraj vse so bile že gole, nepremične, brez življenja. Na enem samem kostanju, čisto na vrhu se je držalo še nekaj listov; tudi ti so bili že črni in zgrbljeni, ali so še živeli. Prijel sem v roko mrtev list, ki je ležal na mizi, ter sem ga vzdignil visoko. Ni se ganil; toliko vetra ni bilo, da bi zazibal pajčevino. Kadar je list umrl, je padal na tla v čisto ravni črti, kakor kamen. Natanko pa sem razločil, da so oni na vrhu vztrepetavali.

Konec dolge veje se je stiskalo troje listov drug k drugemu. Tako se stiskajo otroci v temi. Tisti v sredi se je pričel zvijati in krčiti, stresel se je, nagnil ter je neslišno, tiše kakor rosna kaplja zdrknil na tla. Tam je obležal črn in miren, podoben ptiču, ki ob smrtnem trenutku podvije noge in skloni glavo. Onadva v visočini sta se strnila samo za hip, nato sta se trepetaje zvila ter sta legla k tovarišu. Živeli so, doživeli — sladko življenje v ljubezni, dodeli nam ga Bog!

Čisto droben listič je visel visoko gori na tenki veji. Trepetal je in se zvijal, ni se hotel odluščiti, ni maral umreti. Mladega ga je zalotila jesen. Ni bil še okusil poletnega sonca, ne še sladkosti milih mesečnih noči, pa je že lila nanj mrzla in mokra, dušeča megla, predhodnica smrti. Prezgodaj je črnela nežna polt, pred pravično uro se je začela grbiti koža, tako gladka poprej. Ni ga premagala burja — vesela bi bila smrt v boju in viharju. Ali težko je, tažko mlademu, storiti smrt betežnega starca ...

Videl sem jih na tisoče; v enem samem okraju dunajskem na tisoče, v eni sami ulici na stotine. Videl sem otroke — usahla lica, udrte, začudene, prestrašene oči, vele ustnice. Koliko časa še? Koliko tednov, koliko dni? Morda že to noč ... Poznal sem žensko, sijajno lepo, kakršne pozneje nisem več videl. Lista čista in bela, ne od trdega marmorja, temveč nežna kakor mehki labodji puh. Velike rjave oči so se smehljale in ta čudežni, ljubezni polni smehljaj je obžaril tudi njen obraz, njene kretnje, njeno hojo, njo vso, kakor je bila. Tudi takih rok nisem videl pozneje nikoli več. Zdelo se mi je, da živita svoje življenje, da govorita in mislita sami; kadar sta se sklenili, sta bili kakor dvoje tihih, ljubeznivih otrok v objemu. Ta ženska je umrla, ko ji še ni bilo dvajset let. — In še hujše reči sem videl. Imel sem prijatelja, človeka v duhu visokega, v razumu vseobsežnega, v srcu otroško čistega. Med tistimi je bil, ki so na svet poslani, da kaže njihov plamen človeštvu pot od roda do roda. On pa je umrl, ko mu še ni bilo tiriidvajset let. Umrl v uboštvu in žalosti; lepše umira popotnik kraj ceste. — Srce se upira, um ne verjame, ne more verjeti. Ni še dovršen božji umotvor, pa udari nevidna pest in zdrobljen je v prah. Luč je bila prižgana, da bi svetila tisočerim, svetlobe žejnim, pa je ugasnila, še preden so odprli oči. Zablisnilo se je — iz noči v noč je planila zvezda, življenje enega samega hipa, neopaženo, brezkoristno ...

Vzdramilo me je iz spominov, kakor da je zamolklo jeknilo, zavzdihnilo. Listič na vrhu se je drgetaje krivil, odluščil se je ter je padal počasi, tiho; niti na tleh ni zašuštelo. Najmlajši je bil in bil je zadnji. Črno in golo je strmelo visoko drevo v meglo, kakor silno razpelo na križpotu. Pod njim je bilo pokopališče. Na tisoče jih je ležalo tam, na tisoče drobnih trupel, črnih, zgrbljenih, trohnečih; strupena rosa iz megle je lila nanje.

Noč je bila temnejša, komaj sem še razločil obrise kostanjev. Dišalo je po trohnobi, megla je tiščala na prsi. Stopil sem v hiši, da bi se napravil spat. Ali zaspati nisem nogel. Jokaje in krohotaje je skovikala sova, ki jo slišim plahutati pod svojim oknom vsako noč.