List iz dnevnika Božidara Nebodigatreba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
List iz dnevnika Božidara Nebodigatreba
Josip Kostanjevec
Izdano: Slovenski narod 1. 7. 1909, (42/146), 1; Slovenski narod 2. 7. 1909, (42/147), 1
Viri: 146; 147
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dolgo že nisem pisal dnevnika, zelo dolgo. Zaprašen je ležal v prvem predalu moje pisalne mize na levi odzgoraj že več nego leto dni. Ko sem v zadnjem času taval po ljubljanskih ulicah, sam in zapuščen od vseh, sam s svojo boleznijo v otrplih udih in z bolestjo v razdrapanem srcu, tedaj si je vsak oblak prahu izbral pot proti meni, pa naj sem stal na Marijinem trgu pred zloglasnim spomenikom, ali naj sem stopal po tej ali oni ulici križem Ljubljane. Vsakega drugega se je izognil, name je planil kakor besen in me hotel požreti. Ko me je petega junija popoldne ob petih zopet zalotil v Vegovih ulicah prav pred nekdanjo »Narodno tiskarno« ter mi skoro izpodnesel noge, a je pustil bosega čevljarskega vajenca tako lepo na miru, da se mi je zakrohotal v obraz, me je zgrabila jeza in sem sklenil, da odidem iz Ljubljane. Jaz sem namreč popolnoma samostojen človek, kapitalist, ki se lahko znebim par stotakov s prav tako mirno vestjo, kakor kdo par grošev. Lahko mi je torej! Toda, kam naj se obrnem? Iz Ljubljane vodi mnogo cest in potov, vse peljejo sicer v Rim, a povedali so mi nekdaj v šoli, da tudi drugam. In jaz, ki nisem slabe glave, sem si zapomnil mnogo in raznih krajev, tako nisem takoj vedel, kam naj krenem. Tedaj sem se spomnil, da je ob neki teh cest tudi Slivje, kraj, ki mi je posebno simpatičen že zaradi svojega pristno slovenskega imena.

Tja torej pojdem, sem sklenil in se začel res tudi takoj odpravljati, ker jaz sem mož dejanj in kar sklenem, izvršim namah. Ko sem brskal tistega dne po pisalni mizi, sem zapazil v predalu svoj dnevnik. Zasmilil se mi je, obrisal sem mu prah raz platnice in ga vtaknil v žep. In glej te, danes 16. junija t. l., ko nimam pod milim bogom ničesar drugega delati, mi je prišel prav, danes pišem vanj in on mi preganja dolgčas, kakor se spodobi dobremu prijatelju.

Ko sem se tistega dne poslavljal iz Ljubljane, se mi je zahotelo po družbi. Človeku ni dobro samemu biti, sem si dejal. Kje bi dobil tovariša, ki bi me spremljal, ki bi mi ob žalostnih urah brenkal na harpo, kakor David Savlu? Preštel sem na prstih vso dolgo vrsto nekdanjih prijateljev in znancev, toda najti nisem mogel nič pripravnega, vsak je imel nekaj na sebi, kar me je odvračalo, da bi ga povabil s seboj. Kaj pa, ako bi hotela z menoj katera številnih prijateljic, morda nekdanja moja Cilika, ali Pepca, ali ona drobna Polonica iz Vrvarske steze? Pa tudi Barbike bi se ne bil branil in ne Cilike št. 2 in ne Pepce št. 3. No, odločil sem se za št. 3. Ko sem potrkal, si je Pepca ravno preobuvala nogavice. Izprehajala se je bila popoldne po mestnem logu in »štrikala«, a zašla je nekam predaleč na barje, kjer je zabredla v močvirje in tako dobila »hude nogavice«.

»Kaj delaš, Pepca?«

»Saj vidiš, cepec. Zmeraj bolj si neumen!«

»No, prav. Ali bi ne šla z manoj, takole za osem ali štirinajst dni iz Ljubljane, vun na deželo? Pila boš in jedla, kar boš hotela, samo brenkati mi boš morala na harpo za to.«

Zastala ji je roka in z njo nogavica v sredi gležnja.

»Kaj praviš? Ali se ne šališ? Ali se ne šališ? Povej še enkrat!«

»Na, če hočeš še trikrat! Z manoj pojdi!«

Ni bilo treba prositi. Takoj je bila obuta, potegnila je s češljem po vlažnih rjavih laseh in si posadila nanje majhen nizek klobuček nerazločne barve iz leta 1894. Nato se je vstopila pred zrcalo in se zagledala vanj.

»Saj si lepa, Pepca, ne glej se preveč, čas pohaja.«

»Kdo bo hodil s tabo podnevi po ulicah, ali ne veš, da si oženjen, šema?!«

To mi je ugajalo od Pepce, še vedno je bila odkritosrčna, zakaj jaz ljubim odkritosrčne hinavce. Sedel sem na posteljo in čakal, da se ji bo zljubilo in se bo obrnila. Storila je to šele, ko se je začelo mračiti po sobi, toliko je držala nase.

Ko sva stopala po Kolodvorskih ulicah, so že gorele svetilke. Srečala sva vdovo Lokarjevo, ki me je takoj spoznala. A poznala je tudi Pepco, zato ji je obstala noga in usta so se ji odprla. Iz njih se je izvil samo: »a ... a ... ah!« S težkim srcem se je odločila, da je stopala dalje. Malo niže proti kolodvoru so stale v špalirju štiri ljubeznive znanke. Vse so pogledale sramežljivo v tla, ko so spoznale Pepco in mene. Jaz sem dobro vedel, kaj to pomeni, in veselo je bilo okoli mojega srca.

S Pepco sva sedla v kupe II. razreda, zakaj ona ni bila vajena v pr­vem in jaz ne v tretjem. V kupeju je sedel že pri oknu mlad človek črnih las in brk, eden izmed onih ciganskih obrazov, ki sem se jih vselej bal, kadar sem bil blizo njih z mlado punco ob strani. Pepca ga je pogledala in mu sedla ravno nasproti, jaz pa zraven nje. Tako smo se peljali dalje, vun v črno noč, hitro in veselo. A sam vrag vedi, že med drugo in tretjo postajo sem zaspal. Pepca je bila odšla s ciganom, zakaj ni je bilo več nazaj. Zatorej, možje, tu imate najlepši eksempel, ne spite po kupejih!

Tako sem navzlic vsem skrbnim pripravam, navzlic vsemu pravilnemu svojemu postopanju dospel v Slivje, dne 6. junija t. l. zjutraj navsezgodaj, čisto sam in samcat. Ustavil sem se v gostilni »Pri sedmih mladih racah«. Tega sicer ni bilo napisanega nad gostilniškimi vrati, a bilo je toliko bolj resnično, ker je čepelo prav pod poštnim nabiralnikom sedmero mladih račic z glavami skupaj in navznoter ter me spoštljivo pozdravljalo z dostojnim čivkanjem. Stopil sem v vežo in iz veže v kuhinjo ter se predstavil navzočim.

»Jaz sem Božidar Nebodigatreba, kapitalist in oženjen človek iz Kurje vasi ljubljanske, ki želim, da bi se tukaj pri vas odpočil od napornega dela kapitalista in oženjenega človeka, vsaj za štirinajst dni.

»To je prav lahko«, je odgovorila gospa gostilničarka, »pri nas se vsakdo lahko odpočije in naje in napije, in to vsak dan vsega leta. Torej, dobro došli!«

Vesel sem bil tega sprejema, pozneje sem spoznal, da se da z gospo mamo prav lepo in pošteno izhajati.

Nato se mi je predstavila gospa Mimi, ki je prišla za par dni iz Trsta, za njo gospodična Pepca, že zaročena, in potem gospodična Tončka, ki ima tudi že fanta. Ko sem gledal te čvrste, zdrave obraze, okvirjene od krepkih bujnih las, sem si natihem čestital, da mi je Pepca št. 3 po poti ušla. Kako bi vse izgledalo sedaj, ako bi mi stala za hrbtom s svojim klobukom iz leta 1894! Med tem premišljevanjem, ali bolje povedano, med tem srčnim olajševalnim vzdihom se mi je predstavil tudi gostilničar, gospod Peter in njegov sin Aleksander Veliki, abiturijent gimnazijski. Sama zdrava, čvrsta rodovina! ... Odložil sem prtljago svojo v sobi in takoj odšel vun, da si ogledam okolico. Ko sem se vrnil, sem sedel k mizi pod lipami, da si odpočijem. Tedaj se mi je zazdelo nekaj čudnega. Gospa Mimi, gospodični Pepca in Tončka so hodile vsaka toliko časa na vezna vrata in gledale čez cesto proti meni. Videlo se mi je, kakor bi si hotele moj obraz vtisniti neizbrisno v spomin, a čudno je bilo pri tem le, da so se vsakokrat nekam porogljivo nasmejale, preden so zopet izginile v veži. Kaj neki imajo, sem si mislil. Nazadnje mi je bilo to že preneumno. »Gospodična Tončka, sem pridite, prosim«, sem zavpil čez cesto. Takoj je bila pri meni.

»Oprostite, zakaj se mi smejete? Jaz sem nervozen oženjen človek in ne prenašam tega.«

»Kdo se vam smeje, oprostite?! Hotela sem samo videti ali ste sami. Kje pa imate vašo Pepco, kje ste jo pustili?«

Zazijal sem.

»Mojo Pepco, kaj, kaaj? Odkod pa veste to?«

Skočila je v vežo in mi prinesla »Narod«. S prstom je pokazala na neko notico in rekla: »Na, berite!«

Tam pa je stalo:

– Pred osmimi dnevi je iz našega mesta izginil kapitalist Božidar Nebodigatreba, oženjen človek, grdi oče petero otrok, z bivšo natakarico Pepco št. 3. Nikjer ni sledu za njim. Kaj neki takšni ljudje mislijo?! Sramota! –

Spomnil sem se takoj na vdovo Lokarjevo in na oni špalir devic v Kolodvorskih ulicah snoči in kakor je bilo snoči veselo okoli mojega srca, tako bi se zdaj vpričo gospodične Tončke najrajši razjokal. Na, kaj takšnega! ...