Lisjak
| Koroške pripovedke Lisjak Möderndorfer, Vinko & Šašel, Josip |
| |||||||||||||||
Turški paša je ugrabil cesarju hčer. Da mogočni oče ne bi hčere rešil, jo je zaprl na skriven otok sredi morja. Otok je bil neobljuden, na njem ni bilo ne drevja ne živali razen nekaj bodičastega grmovja, strupene golazni in kamenja, kakor da raste iz tal. Iz kamenja je bil postavljen stolp, v katerem je bila zaprta ugrabljenka za devetimi zapahi. Goli otok ni bil obljuden, na njem ni bilo človeka razen ujete cesarične, debelušastega ječarja, njegove žene in mladeniča v starosti cesarične, ki je bil tudi ugrabljen v njeni deželi. Ugrabljeni mladenič je stregel cesarični, ji donašal vodo in hrano ter tudi priboljške, ki jih je izmaknil z ječarjeve bogate mize, posebno tedaj, kadar je pripeljalo odposlanstvo paše živila in vodo na otok. To je bilo le vsake kvatre. Mladeniču je prirasla cesarična k srcu. Bila je lepa kakor lilija, ki je sonce nikdar ne porjavi. Tudi njej je bil mladenič všeč in tako sta sklenila, da bosta skupaj živela ali pa skupaj umrla, če se jima ne posreči beg.
Prilika za beg se jima je ponudila po treh letih in štirih mesecih. Odposlanci, ki so pripeljali s čolnom hrano in vodo na goli otok, so vtihotapili tudi sod vina. Turkom njih vera prepoveduje pitje vina, kljub temu pa ga nič manj radi ne srknejo kakor Slovenci, le da pijejo vselej skrivaj. Iztovorili so vino in pričeli popivati ter nazadnje obležali vsi z ječarjem in njegovo ženo vred. Mladenič je pohitel s ključi za vseh devet zapahov v stolp. Begunca sta stekla k čolnu in takoj odrinila od obale. Bila sta brez skrbi, da bi jih Turki takoj zasledovali, ker bi mogli zvedeti za njun beg šele tedaj, ko bi poslali nov čoln na otok na oglede, zakaj se odposlanstvo ne vrne. Pihal je ugoden zahodni veter in kmalu sta bila na odprtem morju.
Po treh tednih sta zagledala v daljavi veliko ladjo. Na vso moč sta veslala, da bi ladji pobegnila. Z ladje so jih opazili in pluli za njima. Cesarična in njen rešitelj sta že hotela skočiti v morje, da bi našla skupno smrt in ne prišla znova v turško ujetništvo. Tedaj pa je cesarična spoznala na ladji zastavo svojega očeta. Ko so ju potegnili na krov in privezali čoln k ladji, je bilo na ladji veliko slavje.
Ladji je poveljeval general, ki je bil skoraj tako grd kakor turški ječar. Imel je razoran obraz, kakor da bi bil po njem vrag grah mlatil. To je bila že tretja ladja, ki jo je cesar poslal v turško deželo, da bi rešil hčer. Vsak general, ki je poveljeval ladji, je krožil nekaj mesecev na odprtem morju in se skrbno varoval, da ne pride preblizu turški deželi. Potem se je vrnil in natvezel cesarju o hudih bitkah, ki jih je imel s turškimi ladjami. Tudi ta general je bil že na potu domov, da ponovi cesarju staro generalsko laž.
Ves srečen je bil, da bo pripeljal cesarično domov, jo po obljubi cesarja dobil za ženo in postal tako tudi sam cesar. Napoti mu je bil le mladenič. Neke viharne noči, ko so valovi premetavali ladjo kakor orehovo lupino, se je ob ladji razbil čoln in so le posamezne deske še plavale po vodi. General je poklical mladeniča na palubo in mu razkazal razbitine njegovega čolna. Ko se je mladenič približal robu krova, ga je general sunil v razburkano morje.
Ko se je vihar polegel, je general hinavsko vprašal cesarično, kje je mladenič.
Mladenič je sicer klical na pomoč, toda v burji nihče ni slišal njegovih klicev in tedaj razen generala tudi nihče ni bil na krovu. Na srečo je mladenič ujel desko razbitega čolna. Na nji se je obdržal nad vodo, a po več urah so mu pričele pešati moči in deska se je vedno bolj potapljala. Nesreča je hotela, da se je prav tedaj naslonil na desko še lisjak, ki se je kar naenkrat pojavil. Mladenič je spoznal, da je izgubljen, če ne pahne lisjaka z deske. Ob tej misli pa se je zagledal v lisjakove oči in zdelo se mu je, da zre v oči dobrega prijatelja. V lisjakovih očeh je videl tudi njegov strah pred smrtjo.
Odločil se je. Če mi uspe, da se rešim, rešim tudi ubogo žival, ki se prav tako bori za življenje kakor jaz. Če pa utonem, utoneva vsaj dva, ne pa sam!
Komaj se je odločil, je že deska držala njega in lisjaka nad vodo, kakor da bi bila oba brez teže. Kmalu se je prikazal sredi morja tudi skalnat otoček, ki ga prej ni bilo. Brez težav sta se prerinila na deski do čeri in zlezla na suho. Začuda je bila na skalnati čeri tudi voda v globoki skalni škrbini. Poleg vode je bilo nekaj dreves rožičev in še nekaj drugih dreves z užitnimi plodovi, ki jim mladenič ni vedel imena.
Tako je živel na otoku tri leta. Lisjak mu je ujel vsako noč rib, da sta imela zadosti mesa. Ob tretji obletnici njunega pristanka na čeri je lisjak nenadoma spregovoril kot človek. Povedal je mladeniču, da sta general in cesarična srečno prispela domov, kjer je cesar priredil veliko slavje. General je zahteval, da se cesarična kot s svojim rešiteljem z njim poroči. Ker se je branila, ji je zagrozil, da jo umori, če očetu pove, kdo jo je v resnici rešil iz suženjstva. Cesarična še vedno upa, da se on vrne, in zato odlaga poroko. Zahtevala je od generala, da ji prej sezida palačo, ki bo tako lepa in opremljena znotraj s takimi podobami, da ji bo všeč. '
General je najel vsako leto stavbenika, da mu je v letu dni sezidal palačo, ki je bila znotraj bogato okrašena. Cesarična je že tretjič rekla, da ji palača in notranji okras nista všeč. Palačo so podrli in stavbenik je zgubil glavo, ko je odhajal iz palače pri zadnjih vratih. Tam je stal rabelj, ki je na generalov mig stavbeniku odsekal glavo. Sedaj je čas, da on odide v cesaričino mesto in prevzame zidavo, kajti cesarična je smela le trikrat reči, da ji stavba ni všeč. Treba je sedaj, da se on sam prijavi generalu za stavbenika, drugo naj ga ne skrbi.
Še tisto noč je lisjak prenesel mladeniča na svojem hrbtu na suho in v glavno mesto. General je mladeničevo ponudbo, da mu bo sezidal najlepšo palačo, z veseljem sprejel, kajti v deželi ni bilo več stavbenika, ki bi še tvegal glavo. Mladenič je ukazoval leto dni zidarjem in kiparjem, kako naj zidajo; vse načrte mu je vsako noč sproti naredil lisjak, ki je vedno stal, za druge ljudi neviden, poleg njega.
Po letu dni je bila palača dozidana in cesarična, general, mladenič in stari cesar so si jo ogledali. Takoj ob vstopu so se vila skozi vso palačo do vrha vijugasta stopnišča; ob vsakem nadstropju so bili vklesani prizori iz cesaričine mladosti: kako je bilo ob njenem rojstvu, kako je prvič shodila, kako je vodila prvo »čečico«, brala prvo knjigo in končno na vrhu stopnišča, kako jo je ugrabil Turek. Cesarična je bila vsa iz sebe, general pa ves blažen, da je dobil stavbenika, ki je pogodil pravo; na umetnine same se je le toliko spoznal kakor zajec na boben. Ko pa so stopali z vrha po stopnicah navzdol proti zadnjemu izhodu, je cesarična vedno svetleje pogledavala stavbenika, ker je spoznala v njem svojega rešitelja, grdi general pa je bil mrk in je kremžil obraz. V tem delu so bili upodobljeni prizori: kako streže mladenič cesarični v stolpu na golem otoku, kako se ječar in njegova drhal opije, kako pobegneta mladenič in ona s čolnom in kako ju dohiti končno cesarjeva ladja. Tik pred izhodom je bil upodobljen prizor, kako grdi general pahne mladeniča v valove razburkanega morja.
Ob zadnjem prizoru je general potegnil sabljo, da bi odsekal stavbeniku glavo, ker se mu je zasvitalo, da mora biti ta stavbenik cesaričin rešitelj. General pa še ni do kraja utegnil izdreti sablje iz nožnice, že se je zabliskala nad njegovo glavo sablja in generalova glava se je zakotalila skozi zadnja vrata iz palače. Generala je namreč obglavil lisjak, ki je bil zaklet stavbenik in se je s tem, ko je mogel kaznovati zločinskega generala, rešil zakletstva.
Cesarična in njen rešitelj sta se ob radosti cesarja in vseh ljudi že drugo nedeljo poročila.