Lisica se pobotri z volkom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lisica se pobotri z volkom
Josip Brinar
Spisano: Aleksandra Muhič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


7. Lisica se pobotri z volkom

Volk I.akotnik je kolovrati! po gozdu; kar na enkrat se je zdrznil, zakaj pred seboj je zagledal Zvitorepko. Po dolgem je ležala iztegnjena na tleh pred luknjo ter se ni ganila, moleč vse štiri od sebe. »O joj, sestrana!" zatuli žalostno volk, »kaj te je do¬letelo? V svojih najboljših letih si bila, pa te je že smrt zalotila! O joh, to bode jok in stok, ko zvedo o tvoji nezgodi nedorastli mladiči Kjavče, Bučman, Strkolin in drugi!« Ko je volk tako jadikoval ob iztegnjeni svoji sestrani, tedaj mu je nenadoma šinilo v glavo: »Kaj bi po nepo¬trebnem pretakal solze; kar je, pa je. Izkupila je prav za prav ta predrzna rjavka le to, kar je iskala! Sicer pa bi ne bil napačen založaj, ako bi se lotil tčga-le mesa. Kar domov jo ponesem; bodeva vsaj imela s svojo starko po dolgih, lačnih dneh tečno večerjo!« Zgrabil je torej lisico za mehki kožuh ter se odpravil z bremenom proti svojemu brloga. Med potom pa se je Zvitorepka zaradi silnih sunkov in neprestanega stresanja vzbudila iz neza¬vesti. Debelo je pogledala sopihajočega volka ter globoko vzdihnila. Lakotnik je osupel spustil svoje breme na tla; ves prestrašen je strmel v oživljeno lisico, in misleč, da je to kakšno hudobno zdčlo, jo je že hotel pobrisati črez drn in strn. Zvitorepka pa se je počasi izkobacala na noge in se docela vzdramila iz otrplosti; nato se je otresla, kakor ščenc, ki prikobaca iz vode, in je izpregovorila: »Da te hentaj, kje pa sem? Kako sem prišla v vašo druščino, stric Lakotnik?« »Našel sem te onemoglo in bolno, sestrana, pa sem te hotel zanesti k svoji milosrčni ženki, Pohlastavki, da bi te izlečila in ti obvezala rane!" »Dragi striček,« odvrne lisica, »zdaj še le vidim, kako dobrega srca ste, a vendar vas hudobni svet tako obrekujc in vlači po zobčh. Vedno bom hvaležna vam in vaši gospe Pohlastavki; zvesto vama bom služila, ako me le hočeta za svojega pomočnika. Glejte, jaz sem zvita kakor kozji rog, a vi ste jaki kakor silni tur; dajte, skleniva zvezo ter se bojujva odslej ramo ob ramo proti neprijateljem; ni šment, da bi ne bila vsem najinim klevetnikom kos!" Volku je bil ta nasvet povšeči; toda poprašuti je hotel še poprej za svet svojo ženo in je zaradi tega hitel nekoliko naprej v svojo kočo, stoječo za starim duplom. Ko je bil volkulji vse natanko razložil in pojasnil, mu je odvrnila Pohlastavka:«Res, Zvitorepka je nama sorodna v naj¬bližjem kolenu, a poleg tega je tudi ostrega uma in pa pretkana, da ji ni vrste: koristiti in pomagati nama utegne kakor malokdo. Da bo pa naša zveza tem bolj prisrčna, hočem Zvitorepko naprositi, da bo kumovala najmlajšemu najinemu sinku Redkobradu, ki dobi na ta način tudi veljavno zaščitnico in umno učiteljico za vsakojake umetnosti!" Tako jc govorila volkulja, a volk se je vrnil vabit lisico na svoj dom. Ponižno je prestopila Zvitorepka prag v volčji hram ter se je sladkala: »Dobrotljiva tetka, naj-iskrcnejša vam hvala na vaši ljudomili gostoljubnosti! Obetam vam svečano, da se bom trudila, kolikor bom mogla, samo da vam osladim življenje in olajšam vaše trpljenje.« In lisica je ostala v volkovem domu, kjer so takoj tisti dan obhajali botrino, veseleč sc vrlega volčeta Redkobrada. Drugo jutro pa pravi Zvitorepka: „ Vesta kaj, ljuba moja, spodobi se, da povabimo črez nekaj tednov tudi druge živali na botrino; tak vrli sinko, kakor je Redkobrad, je pač vreden, da mu kumujejo tudi drugi mogočneži sirom gozda.« „Prav govoriš, sestrana," potrdi Pohlastavka; »pova¬bimo vse veljake: še stari Miško, častitljivi očanec med medvedi, mora priti. Kaj meniš ti. dragi mož?" »I seveda, tudi Miško mora priti. Draga moja, meni bi bila prav všeč takale pojedina; toda kje si naj dobimo toliko jedil, ko Še midva sama dostikrat oblizujeva prazne sklede?" _Kij bi si delali preglavice, striček in teta; kar se tiče jedi, to bom že vse jaz preskrbela!" se pohvali Zvito¬repka, pomenljivo trkajoč ob prsi. »A nekaj drugega bi vam nasvetovala, tetica! Umaknite se za nekaj časa s sinkom Redkobradom v svoj utrjeni grad Volkostečino! Midva z Lakotnikom bova hodila na bčro, in saj veste, če greš pobirat obresti svoje, da ti rado po grbi poje. Ne bilo bi torej posebno varno v tej pereli koči za tako nežno gospo in za drobno dete." Tako se jc sladkala Zvitorepka, a sama pri sebi si jc mislila: rKdo bi neki pital oblogoltne vampeže; naj si le sama iščeta česa za v lonec" »Glej ga kleka, na to se še zmislila nisem!" je potr¬dila Pohlastavka. Naprtila si je nekaj potrebnih rečij, prijela Redkobrada za roko ter odkorakala z njim proti Volkostččini. Ko sta bila sama, je dejala Zvitorepka l.akotniku: „Veste kaj, stric, v Zahostnikovo stajo pojdeva najprej na ogledi!« Odpravita se na pot; na gozdnem obronku lisica postoji in de: „Vi, striček, se boste splazili v hlev, a jaz bom med tem pogledala po svislih za kuretino!" Toda lisica se je potuhnila za grm. nc meneč sc za svisli, kjer so ko-kodajskale kure. Lakotnik pa sc je splazil, nič hudega sluteč, v hlev: a jedva je bil odtrznil vrata, se že zasliši ljut rhov, hov!« Čuječi pes je bil spazil pritepenega roko-malharja ter je zagnal hrup in trušč. Kmet in njegovi hlapci so urno prileteli ter prav pošteno ožehtali in opokali predrznega pomikavsa. Ves razbit in krvav sc je naposled iz vil trdim kmetskim pestem ter odšantal proti goščavi; tam pa je ležala lisica za grmom ter jadikovala, da bi se usmilila kamenu: »O joj, mili moj striček, o joh, prejoj meni, ubogi revi! Kmetje so me zasačili in mi polomili vse kosti. Ako se vam le količkaj smilim, nesite me domov, sicer me bo tukaj na samoti konec!" Volk je sicer komaj krevljal. toda lisica se mu je tako smilila, da jo je naprtil na hrbet terodčotal s težkim bremenom domov. Za nekaj časa pa zagodrnja Zvitorepka, hudomušno se kihajoč: »Osel je bolan in krvav, jezdec pa čil in zdrav!" »Kaj govoriš?" vpraša Lakotnik. „Nič, nič!" se hitt opravičevati Zvitorepka; „samo po glavi se mi blodi.« Volk krevlja dalje, ves poten od bolečin in težkega bremena; a lisica se muza in se zopet ponorčuje: ,.Osel je bolan in krvav, jezdec pa čil in zdrav!" »Kaj zopet godrnjaš?« zavpije volk. »Oh nič, prav nič, ljubi striček; saj sem že rekla: sanja se mi, ker se me loteva mrzlica." Ta odgovor je volka zopet pomiril; ves izmučen je ko¬rakal svojim potem; a lisica zagodrnja tretjič: »Osel je bolan in krvav, jezdec pa čil in zdrav!« »Ščebetulja dolgojezična!" vzroji volk, »kaj čvekaš v enomer?" »Prosim vas, nehajte me vendar izpraševati, saj veste, da sem bolna, pa da se mi meša." In volk je stopical dalje, dokler ni pristokal domov, kjer je položil lisico na mehko ležišče. Zvitorepka se je zadovoljno namuzala; oblastno se zleknivši po ležišču, je kmalu smrčala in spala, kakor da bi bila prišla s tlake. Volk pa sc je raztegnil po trdi klopi za pečjo ter stokal in vzdihoval vso noč, ker so ga rane silno mučile in skelele.