Lisica s treščico, gosjo, puranom in nevesto
| Lisica s treščico, gosjo, puranom in nevesto Josip Brinar |
| |||||||||||||||
6. Lisica s treščico, gosjo, puranom in nevesto
Zvitorepka je premišljala in premišljala, kako bi ustregla lačnemu želodcu, po katerem ji jc krulilo vedno bolj in bolj. Eh kaj, v Gorjance pojdem, sklene naposled, tam so še vsaj ljudje, ki imajo kaj srca in še verjamejo moški besedi. Poiskala si je lepo suho treščico ter ubrala pot pod noge. Prišelši do samotnega gorjanskega doma, je potrkala na vrata, milo proseč: »Usmilite sc uboge li¬sičke sestričke: naj prenočim pri vas, ljudje božji!" „Ej, pri nas je že itak brez tebe tesno!" »Saj vas ne bom nadlegovala, sama ležem na klop, repek stisnem pod klop a treščico položim pod pečko.« In usmilili so se beračice, ki je storila, kakor je ob¬ljubila: sama je legla na klop, rep podhulila pod klop, treščico pa položila pod pečko. Rano zjutraj je Zvitorepka potihoma vstala, sežgala suho treščico ter jela rentaciti: »Kje je moja trcšČica? Ah, moja lepa trešči ca. niti za tolsto gos bije ne dala!" Kmet — kaj si hoče ji da za treščico tolsto gos. Zvitorepka vzame gos in koraka svojim potem, veselo prepevajoč: »Leži, leži stezicica, Po njej teče Lisičica - sestričica. V rokah nese treščico. Za treščico — gosico." Trk, trk, trk! potrka spet na vrata drugemu kmetiču. „Kdo je vne?" »Jaz, lisička sestrička: prenočite me, da vam Bog plati! »Saj je še nam samim pretesno!" »Oh. prav nič vam nc bom v nadlego: sama ležem na klop, repek stisnem pod klop, a gosko položim pod pečko." Odprli so sladkousti moledovalki vrata, in ona leže na klop, rep prifrkne pod klop, gos pa shrani pod pečko. Ob jutranji zori se vzkoleba po koncu, zadavi gos ter jo pohrusta: a nato jame razvneto kričati: »Kje je moja gos? Oh, moja lepa gosičica, niti za najtežjo purico bi je ne dala Kmet — kaj si hoče — ji da za gos pitano puro. A Zvito¬repka vzame puro, koraka svojim potem ter zapoje v mlado jutro: »Leži. leži stezičica, Po njej teče lisičica – sestričica; V rokah nese treščico, Za treščico – gosico Za gosico — purico." Trk. trk, trk! — potrka na duri tretjemu kmetiču. „Kdo trka in kljuka?" Jaz, lisička sestrička; prosim vas, prenočite me, ubogo siroto, ki nima svoje strehe!" »Ne moremo: Še nam tesno hodi!« „Ej. saj ne bom sitnosti prodajala; ležem na klop. repek stisnem pod klop, a purico spravim pod pečko!" Usmilili so sc zakasnele popotnice: ona leže na klop, rep podvihne pod klop, a puro shrani pod peč. Ko zarana petelini odpojo, plane previdno z ležišča, zadavi purico ter jo za zajutrk pohrusta. Nato pa jame vekati na vse pretege: „Kje je moja purica- Oh, moja ljuba punca, niti za naj-krasnejšo nevestico bi je ne dala!" Kmetic — kaj si hoče ji da za purico mlado nevesto. Zvitorepka jo spravi v meh. pa si zakroži: »Leži, leži stezičica, Po njej teče lisičica – sestričica; V rokah nese treščico, Za treščico - gosico, Za gosico — purico. Za purico — nevestico« Trk, trk, trk! — potrka na duri četrtemu kmetiču. ,.Kdo je vne?" -Jaz, lisička sestrička; prenočite me. da vam Bog povrni!" »Saj je še nam samim pretesno!" »Ne pošiljajte me, reve, v temno noč! Prav nič vas ne bom nadlegovala; sama ležem na klop, repek stisnem pod klop, a mešiček položim pod pečko." Naj si bo, si mislijo ter ji otvorijo vrata; ona leže na klop, rep podhuli pod klop in meh dene pod peč. Kmet izpusti skrivoma po noči nevesto iz meha, a namesto nje po¬tlači vanj psa. Zjutraj si lisica naprti meh, ubere svoj pot, a med potoma jame besedičiti: »Nevcstica, zapoj mi pesmico!" »Hov, hov, hov!" zarenči pes, a lisica se tako pre¬straši, da ji telebi meh zviška na tla. Meh poči, iz njega pes skoči in jo ulije za Zvitorepko, da mu jedva unese pete v bližnji gozd. Tam smukne v luknjo ter se jame kajati: „0h. moje oči, kam ste zrle, ko sem tako silno bežala?« »Ej lisička, pazile smo, da se nisi spotaknila!" „A ušesi, kaj sta delali vidve?" »Ej, poslušali sva, če ti je pes že blizu za petami.-4 rIn ti rep, kaj si delal, ko sem bežala črez drn in strn?" „Hm, kaj bi delal!" pravi rep, ,.zapletal sem se ti med nogami, hoteč, da bi padla ter prišla hudemu Čuježu v zobe. „A-aa, ti klek nemarni, čak. naj te pa pes poje." In pomolivši rep iz luknje, vzklikne: ..Hej.Čujež, evo ti lisičjega repa!« A Čujež, ki je bil še silno jezen, da ga je nosila Zvitorepka v mehu, je čakal in oprezal pred luknjo ter je res pograbil lisico za rep. Premikastil in ogrizel jo je tako hudo, da je kakor mrtva obležala pred luknjo.