Lisica ošabnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lisica ošabnica
Miška spi
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Miška spi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


– Fej, je rekla lisica, fej in še fej!
To je veljalo lisjaku, ki jo je prišel snubit.
– Kako si drzneš? je rekla. Najdaljši, najlepši rep imam v vsem gozdu, najbolj zelene oči in najvitkejši život. In ti si me upaš priti snubit? Najbrž se ti je zmešalo.
In samovšečno si je gladila rep in se ogledovala v jezercu. Lisjak je bil zelo potrt, je pa le hotel vedeti, kaj je na njem tako odurnega.
– Pregrd si zame, je zazehala lisica in odšla na drugo stran jezerca. Čez mesec ali dva je prišel drug lisjak.
– Oh! Kaj bi pa ti rad? je hudobno vprašala lisica.
– Snubit sem te prišel, je rekel lisjak.
Lisica toliko da ni umrla od smeha.
– Saj šepaš! je zacvilila. Jaz, najlepša lisica v gozdu, naj bi vzela šepastega! Konec me bo! In se je smejala in smejala. Lisjak je užaljen odšel. Lisica je pa razigrano tekla na drugi konec jezera in čakala. Čez dva meseca ali tri je prišel tretji lisjak. Že od daleč je videla, da je skrbno okrtačen in da hodi, kakor bi plesal. Elegantno se ji je priklonil in jo z izbranimi besedami poprosil za taco. Lisica je hinavsko zavila oči proti nebu in rekla:
– Dragi moj, snubci me kar oblegajo in težko se mi je odločiti. Saj veste, kako je za mlado dekle, posebno če je bogato, kakor jaz. Vi pa nimate premoženja, kajne? Torej zbogom, ne motite me več. Sklonila je glavo in ni več govorila. Lisjak je se nekaj časa plesal okoli nje, potem pa se je naveličal in šel. Lisica je počakala, da ji je izginil izpred oči in se začela valjati od smeha. Potem se je pretegnila, zazehala in odšla na drugi konec jezera. Čez tri mesece ali štiri je prišel četrti lisjak, dostojanstven in resen in jo zasnubil.
– Prestari ste zame, mu je brez ovinkov zabrusila lisica. Ne bom živela s starcem, čeprav ima pod palcem. Pojdite snubit mojo staro tetko, jaz vas ne maram. Obrnila mu je hrbet in dostojanstveno odšla na drugi konec jezera, pri tem pa ni pozabila nositi rep kot pahljačo. Stari lisjak je zamahnil s šapo in odšel k lisičini tetki. Čez štiri mesece ali pet je prišel peti snubec. Lisica je sedela na bregu in se zdolgočaseno pahljala z lapuhovim listom, zraven pa nadvse očarljivo utripala z očmi.
– Kaj bo dobrega, debeli gospod? se je norčevala
Lisjak jo je zasnubil, lisica pa mu je ogorčeno vrgla pahljačo v obraz in rekla, da je z debelimi moškimi zguba, ker vse sami pojedo, žena pa strada in sploh, naj se kar pobere, da ji ne bo treba gledati njegovega zabitega obraza. Lisjak je odšel, vdan v usodo, lisica je pa odšla na drugo stran jezera in se česala. Čez pet mesecev ali šest se je oglasil šesti snubec. Lisica si ga je ogledala od nog do glave in iskala kakšne napake, da bi ga lahko zasmehovala, a je bil kar čeden na pogled. Ko pa je začel govoriti, se je izkazalo, da jeclja. Lisica je kar ponorela od veselja in hudobije.
– Po-poročil bi se z me-menoj? ga je oponašala. Ka-kako se bo-bova pa po-pogovarjala? No, ti bi bil pa res kra-krasen mo-mož zame! Nekaj časa se je tako grdo igrala z njim, potem pa ga je spodila. Odšla je na skrajni konec jezera in sedla na breg. Minil je mesec, minila dva, trije, štirje meseci, pet … Lisica je sedela na bregu in gledala naokrog. Prihajala je zima, ob jezeru je postajalo hladno. Minil je šesti mesec snubcev od nikoder. Minil je sedmi mesec ... Lisica je zmrzovala na jezerskem bregu, zapadel je sneg, burja je brila. Tedaj je iz gozda prišel star, razmršen, reven lisjak z obgrizenim uhljem, z oskubljenim repom, eno taco je vlekel za sabo, vlekel se je in vlekel in se privlekel na jezerski breg. Lisica se je zravnala, si pogladila rep, zamežikala z očmi in sladko vzdihnila:
– Vedela sem, oh, vedela sem, da boste prišli, lepi gospod. Tu je moja taca in v njej moje srce!
– Kaj? Kako? je vzkliknil lisjak.
– Kako – ali niste prišli snubit ... ? je plaho vprašala lisica.
– Snubit? Da bi se ženil? Jaz? Hoho, še na misel mi ne pride! se je zasmejal lisjak in odšepal v gozd.