Lisica in sinica
| Lisica in sinica Josip Brinar |
| |||||||||||||||
4. Lisica in sinica
Zvitorepka je bila menda ta dan vstala z levo nogo; česar se je polotila, vse ji je izpodletelo. Zdela in zdela je za grmičjem na dobravi, da bi zalotila mladega zajčka, ki je zahajal semkaj na pašo. Toda stari Plahun jo je mahnil bas ta dan s svojo dolgouho deco v Zahostnikov trebež, objedat sočne vehe zeljnih glav. Rjavki je že predel pajek po želodcu; navolila se je večnega oprezanja in šla je rajši na polje, da si ulovi vsaj kako miško. Pa tudi ovsenjak je bil danes Zvitorepki prebodeč; miške so bile ta dan čudno bistre in bitre ter so ji izpred nosa posmu-kavale v luknje, lisica pa je požirala — sline. Predno pa je solnce zašlo za gore, je posvetil še enkrat žarek upanja obupajoči lisici. Na cvetočem bezgovem grmu tik kolovoza se je zi¬bala na vejici sinica Rcpačica, drobeč svojim milim gnezdnikom sladko uspavanko. Zvitorepka se jc ustavila poleg grma, svetohlinsko poslušaje prijetno žgolenje. »Bog te sprimi, vesela mi pevka," nagovori sinico, ki je bila za hip umolknila; »Bog te sprimi in ti stoterno po¬plačaj tvojo pobožno popevko, ki mi je segla tako globoko v srce. Kako se zdi vsakomur ves svet dober in len, če nam prepodi tako milo petje vse muhe iz glave! Neiz¬rečena radost je objela moje srce; ah, prileti semkaj, da te poljubim in se ti zahvalim za tvojo čarobno pesmico!" Repačica je nagnila glavico na levo ramo in hudo¬mušno namežiknila: „Oh, vaših svetlih, poželjivih očij me je strah, sestrica lisica: tako strašno se vam krešejo na ognjeno in zeleno, da jih ne morem pogledati, ne da bi zdrhtela; no, ako pa zamežite, naj si bo, priščebetam vam poljubček na vaš smrček.« Zvitorepka se je jedva zadrževala, da ni prasnila v smeh, tako so ji bile te besede po godu. Nemudoma je torej zamežala, Repačica pa je med tem utrgala listič pekoči koprivi in ga položila lisici na nos. Ko je Zvitorepka občutila, da se je nekaj zganilo na nosu, je hlastno šavsnila po koprivi, misleč, da je prifrčala Repačica poljubljat jo na smrček. A namesto sinice ji je spolzel pekoči listič v golianec. Brrr! kako je to ščege-talo, kako peklo. Kihala, kašljala in brehala je, kakor da ji je kak hudoben spaček nasul popra v nos in goltanec; kar solze so jo polivale, tako jo je zdelavalo. Repačica pa se je smejala na vse pretege, in ko je videla, kako neznansko se mrda Zvitorepka, je zaščebetala: »Kaj ne. lisica sestrica, pamet je boljša ko žamet! Pa da se daste tako meni nič, tebi nič voditi za nos, tega bi pa vendarle ne bila verjela. No zdaj saj veste, da ni Repačica taka beba, kakor se je vam zdelo". — Ob teh besedah se je Zvitorepka osramočena odmuzala.