Lisica, volk, medved in ... vrana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lisica, volk, medved in ... vrana
Ljudska pravljica
Spisano: Jure Repovž
Viri: Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V neki vasi so živeli volk, lisica in medved. Nekega dne jih je prišel obiskat drug medved, njihov prija­telj, in jim je prinesel lonec medu.

- Za večerjo, je dejal volk, boš ti lisica skuhala polento in mi jo bomo pomakali v med.

Popoldne so šli vsi trije okopavat koruzo. Lisica je mislila na med ...

Volk in medved sta počasi okopavala in se med­ tem pogovarjala. Lisica pa je hitela po lehi. Ko je bila že skoraj na gornjem koncu njive, je začela vpiti: - Gospa, gospa!

- Kdo te kliče? jo je vprašal volk.

- Neka ženska me kliče h krstu, pa ne vem, kaj bi naredila! je dejala lisica.

- No ja, je dejal volk, kar pojdi, saj se ne sme odreči.

Tako se je lisica pobrala z njive proti domu.Odprla je mentrgo in polizala malo meda. Potem se je počasi odpravila na njivo in videla, da sta volk in medved okopala skoraj vso koruzo.

- Kakšno ime ste mu dali? je vprašal medved.

- Prvi, je odgovorila lisica.

Ta lisica je bila zelo sladkosnedna in je še ime­la usta polna slin. Ko je bila na kraju lehe, je spet začela klicati:

- Botra, botra!

- Kdo pa te zdaj kliče? je dejal volk.

- Spet me kličejo h krstu, ne zamerita mi, ampak moram iti.

Med je bil dober in ga je skoraj vsega polizala.

- Kako ste pa tega klicali? jo je vprašal volk.

- Drugi, je povedala lisica in spet začela okopavati.

Malo kasneje je lisica pomislila:

- Pojedla sem toliko meda, bom pa še to, kar ga ostaja.

Spet je zaklicala in spet se je pobrala in šla kr­stit. Lonec je bil skoraj prazen, lisica pa ga je lepo postrgala.

- Kakšno ime pa ste mu dali? sta jo vprašala volk in medved.

- Postržek, jima je povedala lisica.

Pred nočjo so se pobrali domov. Medtem ko je lisica kuhala polento, je medved odprl mentrgo in vzel ven lonec. Ko je videl, da je prazen, je vprašal:

- Kdo je snedel ves med?

- Jaz ne! je dejala lisica.

- Tudi jaz ne! je dejal volk.

Lisica, ki je bila najbolj brihtna, je dejala:

- Se ni treba kregati, tisti, ki ga je snedel, bo imel drisko. Jutri zjutraj bomo videli, kdo je bil.

Volk in medved sta bila trudna in sta kmalu za­spala. Lisica pa ni bila trudna in jo je zelo bolel trebuh. In tako, ko jo je bolj in bolj ščipalo po trebuhu, je šla k medvedu in ga osrala. Zgodaj zjutraj, ko so se zbudili, je lisica sunila volka in kazala na med­veda.

- Ti si snedel ves med, zdaj bomo pa mi tebe snedli, je dejal volk. Medved je jokal in se branil, volk pa ni hotel nič slišati. Tako sta volk in lisica ubila medveda in ga pojedla. Volk se je prenajedel in lisica mu je še dolagala. Ko je bil volkov trebuh debel kot sod, je lisica napravila lepo gugalnico prav nad potokom in rekla volku;

- Sedi na gugalnico, te bom jaz potiskala. Volk, nedolžen, je sedel nanjo in lisica ga je začela porivati na vso moč. Vrv je bila tanka, volk pa težek. Gugalnica se je utrgala in volk je padel v potok in se ubil. Medtem ko je lisica počasi jedla volka, se je približala vrana in dejala:

- Gospa, a mi lahko daste vsaj volkova čreva, že tri dni nič ne jem.

- Jaz ti jih dam, je rekla lisica, če me ti v za­hvalo naučiš leteti.

- Ja, ja, ne boj se! je obljubila vrana.

Ko je vrana snedla čreva, se je lisica zbasala na njen hrbet in vrana se je dvignila v zrak. Leteli sta že lep čas in veter je majal lisičji rep.

- Si se navadila? jo je vprašala vrana.

- Ne še, ti bom jaz povedala, ko bo zadosti.

Vrana se je dvignila še bolj v zrak in veter je dvigoval lisici dlake.

- Zdaj, zdaj se lahko spustim, je začela klicati lisica, znam sama leteti.

Lisica se je spustila in je hitro hitro padala pro­ti zemlji. Ko je tako padala, je videla pod sabo kopo, od daleč pa je ni prepoznala in je zato začela klicati:

- Pojdi proč, divji mož, če padem nate, te zmečkam!

Divji mož se ni premaknil in lisica se je nataknila na stožje.

Drugega dne je tam mimo letela vrana in pojedla še lisičina čreva.