Lira brez strun

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lira brez sirun.
Alojzij Merhar
Objavljeno pod psevdonimom Silvin Sardensko.
Izdano: Slovenec 45/189 (20. 8. 1917), 1–2.
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Ob šmarnih sv. mašah na kakšno božjo pot!« je dediščina, ki smo jo prejeli od naših prednikov.

Jaz sem je podedoval lep del — rad romam.

Qui multum peregrinantur, raro sanctificantur: Kateri preveč romajo, svoje posvečenje zaromajo.

Pa to nevarnost so pristojne oblasti v naših dneh precej zmanjšale.

Po dolgem času se mi je torej spet posrečilo, da sem poromal na Limbarsko goro, to pot ne od Moravč ali od Krašnje navzgor, marveč od Blagovice navkreber in potem po senčni ravnini naravnost proti sv. Valentinu.

»Strma pot in malo jih je, ki po njej hodijo.«

Jutranja zarja se je od dveh strani izlivala v »Črni graben«, ki je v tem trenutku pravzaprav »rdeči graben«, - velik strelni jarek, po katerem se preteka sveža kri.

Pogumno sem stopal v goro, zakaj v romarju hitreje in srčneje polije kri, kadar ga spremlja zdrava jutro z zlatorosnim zrakom.

Ne samo jutro, v goro me je spremljalo tudi nekaj iskrenih prošenj tistih ki sem jih ravno takrat nosil v mislih, tistih, »ki se za nas vojskujejo.«

Kar z imeni so hodili predme. Vse vprek, brez abecednega reda, vsak je hotel biti prvi: Jug, Stenovec, Hribar, Pirnat, Čertanec, Vilar, Bergant, Medic, Gostinčar, in last not least – Globočnik.

Naposled, vem, se bo zgodilo: »poslednji bodo prvi«.

Priromali smo na ravnino pred senčno ravnino.

»Priromali? Ali nisi hodil sam?«

Ne. Z menoj so romali še trije romarji: Jožef, Stanko in Fran. Glejte. Te tri dni sem vam pa po vrsti predstavil po stanu in starosti.

»Romarji, »Votel kamen!«« nas je ustavil naš starosta Jožef, ki je že večkrat tod mimo hodil.

Zagledali smo pod seboj na ovinku pol metra široko in nad meter visoko skalo, ki je bila v svojem vedno ožjem vrhu vsa izlizana in izsekana; vse skup bi pri prvem pogledu in dobri fantaziji imelo podobo lire brez strun.

»Pravijo, kdor vrže kamen s prvim lučajem skoz »votel kamen«, se mu izpolni vsaka želja.«

Starosta Jožef mora že vedeti.

Romar z velikim zaupanjem vse rad veruje.

Ozrl sem se po strmini in pobral tri majhne kamne, praskal sem tudi po četrtem, pa se ni dal izdreti.

Torej samo trije kameni – tri želje. Lahki so kameni, želje težke.

Prva želja je socialna: » Da bi se do božiča vrnil božji mir v deželo.«

Želja je naglo izrečena – kamen, ki ga v enem sunku vržeš.

Prvi kamen je padel precej globoko pod »votlim kamnom«.

Druga – politična: Habsburško Jugoslovanstvo s svojimi konci in kraji naj se lepo spoji in zaokroži kakor mogočna lira, na kateri bi vedno zvenela naša pesem vstajenja in življenja.

Drugi kamen se je mahoma izprožil izmed prstov. Za njim se je čul očitajoč glas:

»Šment! Zakaj nisi bolje pomeril?«

Kamen se je zadel ob levem notranjem robu in odletel nazaj. Prej bi bilo treba nekaj robov opiliti, pa bi se izpolnila druga želja. To je ravno, kar nam brani prost polet: robovi, robovi, robovi.

Umejte to besedo, kakor hočete; jaz segam po tretjem kamenu.

Trteja želja je literarna: - - -

Kje stoji zapisano, da se mora razodeti vsaka želja? Pred Bogom pač, ker je rečeno: et dabit tibi petionis cordis tui.« A pred kamenom?

Neizponljiva moja tretja želja ni. Tako je pokazal tretji kamen, ki se je le za en las umeril, da ni preletel skoz liro.

Ko bi me pokojna mati videla, kako lučam kamene za prazen nič, vem, kaj bi rekla: »Vidiš ga! Je že spet zdrav.«

Stanko pa je s prvim kamenom dosegel, česar nisem mogel jaz niti s tretjim.

Kakšno željo je pač gojil?

Še eno solnčno pesem! Obdano z Nazareškim Solncem: »Solnčna pesem ženina Marijinega.«

Morebiti? Ali bi tega ne smel povedati?

V kameneni liri je nekaj zazvenelo, ko je kamen poletel mimo njenih ram.

Tudi starosta Jožef je pobral kamen in ga vrgel proti liri.

Če sem ga prav videl in razumel, je naredil pest in želel: »Vse pijance in nerodneže iz »Črnega grabna« proč!«

Menda jih ne bo toliko, zakaj starosta je pobral majhen kamenček.

Morda se mu je želja kmalu izpolnila, zakaj pomeril je dobro, a to pot nepovoljno.

Kakšno je človeško srce, kadar valujejo po njem silne želje: vsake bilke se oprime kakor mravlja, samo da se za nekoliko povzpne navzgor.

Lira brez strun naših želja ni mogla izpolniti, razvnela pa jih je.

Priromali smo na goro.

Ljubljena cerkev sv. Valentina, sveto naše zavetišče, ti – živiš!

Resnično – ti živiš!

Tvoja okna – žive oči, tvoje stene živa lica, tvoj zvonik – živa roka, i niz tvojih vrat – iz tvojih ust, se mi zdi, prihaja – živa beseda:

»Dobrodošel! Že od nekdaj vas čakam.

Vidim, trudne so vaše noge od strmega pota. Poznam, še bolj trudno pa je vaše srce od večnih želja. Pridite, nekaj želja pomirim tudi jaz.«

Kakor dih materinske ljubezni nam je zavela okrog čela prijetna sapa.

»Seveda! Dan zopet pripeka. In kakšni dnevi so sedaj: samo žgo, nič ne grejejo. Njih žarki so poljubi k smrti, ne k življenju. Siromaki! Pridite! Moj objem vas poživi za nove hude dni.«

Slišal sem v duši te in še druge besede, katerih pa več ne pomnim. Pozdravi so kar kipeli iz cerkve, kakor plameni iz ognjišča.

Starosta Jožef pa je prejel ta čas vlogo Egiptovskega Jožefa: stopil je h cerkveniku s ponižno prošnjo, ki se tudi v očenašu omenja in sicer na četrtem mestu.

»Drugega ne bo, kakor malo mleka.«

»Dobro. Saj nismo prišli v svate. Malo mleka? Prav! Tako hranijo otroke. Romar mora biti tudi otrok, otrok po živi veri, otrok po trdnem zaupanju.«

»Stopimo v cerkev!«

Izpred oltarja visi svetilka – brez luči.

Gospoda ni.

»Ali nismo prišli prav?«

»Prav!«

In gospoda ni doma?

»Takoj pride. Le pristopite k oltarju!«

Pristopili smo k oltarju eden za drugim: Jožef, Stanko in jaz.

Fran pa je sprejel službo dijakona Lavrencija, ki je stregel Sikstu, svojemu duhovnemu očetu.

In Gospod je prišel. K vsem trem, k vsakemu posebej se je sklonil in bil naš sladki gost, ker je neskončno dober. Prišel je na eno samo besedo, ker je neskončno zvest. Prišel je nevidno in hipoma, ker je vsemogočen. Ali skril se je pod podobo kruha in vina, ker je krotak in iz srca ponižen.

Vendar je moja duša strepetala pred njim. Ozrl sem se po sv. Valentinu v oltarju: »Ti prosi, ti boš dosegel.«

Ali se je zgodilo na moje hrepenenje, ali se je zgodilo na božje povelje:

Svetnik je že klečal v oltarju s sklenjenimi rokami, z obrazom obrnjen proti nebu.

Skoz mojo dušo je šel refren tiste ljudske pesmi: »O prosi, le prosi v nebesih za nas!«

Dela in dolžnost nas zopet kličejo z gore, ti pa, sv. Valentin, kleči neprestano v oltarju in prosi za vse, ki smo ti jih priporočili. In prvi naj bodo poslednji, in poslednji naj bodo prvi, ali kakor ti hočeš.

Našteli smo ti veliko skrbi in imen.

Ali ti jih vidiš v Bogu tisočkrat in tisočkrat več, ki se zatekajo k tvoji priprošnji.

»Veliko jih vidim, zatorej noč in dan klečim v oltarju in prosim.«

Torej si tam po našem hrepenenju in božjem povelju ob enem.

Ali boš prosil tudi za dušno zdravje našega slovenskega rodu? Za veliko zdravje – za veliko ljubezen?

Skoz okno se je v svetnikov oltar in prestol razlila svetloba z velikimi plameni.

»Ali boš prosil, sv. Valentin?«

Od nekod je zazvenel odločen in razločen glas:

»Bom ... Bom ... Bom ...«

Zvok se je ponovil devetkrat.

Navaden potnik bi dejal: »Ura bije.«

Romar pa veruje: »Nebo pritrjuje mojim prošnjam.«

Z Bogom zlata Limbarska gora! Srečen duhovni pastir, ki oskrbuje tvoje skrite zaklade!