Lipeglav
| ← Pavel Medvešček | Zgodbe o Štrpedu iz Materskega podolja, Podgorskega Krasa in Čičarije Pavel Medvešček |
Vir: Zgodbe o Štrpedu iz Materskega podolja, Podgorskega Krasa in Čičarije ; avtor Pavel Medvešček , ilustrirala in opremila Ingrid Rausch; Založba Humar, Bilje 1997
| |||||||
Lipeglav je bil otrok brez staršev. Živel je, kot je vedel in znal. Bil je hlapec, pastir in še kaj. Povsod in nikjer doma. V hišo je hodil le v deževnih in mrzlih dneh, ko so ga gospodarji lahko pogrešali. Spal je v stali, listnjaku ali na skednju. Bil je večkrat lačen, kot pa sit. Imetje, ki ga je imel, je nosil na sebi. Kamor koli je šel, je bil ob njem enooki pes, ki mu je bil tudi najzvestejši prijatelj.
Ob zimskih večerih, ko po gasah tuli burja, so se ob ognjišču pripovedovale vse mogoče zgodbe. Takrat je Lipeglav slišal tudi to, kako je njegov pokojni oče, ko se je vrnil iz vojne, ob pečini v Padečih, zakopal zlati zaklad. Usoda je hotela, da je kmalu za tem umrl. Zaklad so potem iskali, a zaman. Od takrat je Lipeglav velikokrat, preden je zaspal, mislil nanj in si želel, da bi ga našel.
Nekega božičnega večera, ko so drugi sedeli pri obloženi mizi in si privoščili vsemogočih dobrot, je on ležal s psom v stali. Takrat pa zasliši nad seboj prhutanje. Se preden se zave, se na jaslih ustavi Strped. Pove mu, da mu pokaže skriti očetov zaklad, če mu le sledi.
Še tisto noč je Lipeglav odšel v mesto. Ko se je drugega dne vrnil v vas, je bil napravljen kot pravi gospodič. Med reveže razdeli nekaj zlatnikov, v župnišču pa za nekaj let plača mašo za pokojne starše. Kmalu za tem se poslovi od znancev in odjaha v svet z belim konjem.
Nikoli več se ni vrnil v rojstni kraj, pa tudi pisal ni nikomur. Govorilo se pa je, da je odšel v Ameriko, kjer je postal ugleden in bogat mož.