Linija in barva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Linija in barva
Izak Babelj
Izdano: Književnost 1/1 (1932), 31-32
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Aleksandra Fjodoroviča Kerenskega sem prvič videl dvajsetega decembra tisoč devet sto šestnajstega leta v obednici sanatorija Ollila. Seznanil naju je advokat Zacarjonij iz Turkestana. O Zacarjonem sem vedel, da se je dal obrezati v štiridesem letu življenja. Veliki knez Peter Nikolajevič, od vseh prezrti norec, ki so ga bili pregnali v Taškent, je zelo cenil njegovo prijateljstvo. Ta veliki knez je nag hodil po Taškentskih ulicah, oženil kazačko, prižigal sveče pred Voltairejevo sliko, kakor pred podobo Jezusa Krista, in osušil brezmejne ravnine Amu-Darja. Zacarjonij je bil njegov prijatelj.

Torej – Ollila. Deset kilometrov od nas so v sinjini sijali graniti Helsingforsa. O, Helsingfors, ljubezen mojega srca! O, nebo, prelivajoče se nad esplanado, ki odhajaš, ko ptica jeseni!

Torej – Ollila. Severni cvetovi venejo v vazah. Jelenji rogovi so razprostrti po somračnih stropih. V obednici se širi vonj po smreki, po svežih grudih grofice Tiškjevič in po svilenem perilu angleških oficirjev.

Poleg Kerenskega sedi za mizo vljuden krščenec iz policijskega departementa. Na njegovi desnici Norvežan Nikkelsen, lastnik kitolovske ladje. Na levici – grofica Tiškjevič, lepa kakor Marija Antoinetta.

Kerenskij je pojedel tri kose peciva in odšel z menoj v les. Mimo naju je na smučeh privihrala gospodična Kristi.

»Kdo je to?« je vprašal Aleksander Fjodorovič.

»Nikkelsenova hči je, gospodična Kristi,« sem dejal, »kako je lepa …«

Nato sva ugledala starega Johanesa.

»Kdo je to?« je vprašal Aleksander Fjodorovič.

»Stari Johanes,« sem dejal, »konjak in sadje pelje iz Helsingforsa. Ali ne poznate kočijaža Johanesa?«

»Vse tukaj poznam,« je odvrnil Kerenskij, »toda vidim nobenega ne.«

»Ali ste kratkovidni, Aleksander Fjodorovič?«

»Da, kratkoviden sem.«

»Naočnike bi morali nositi, Aleksander Fjodorovič.«

»Nikdar.«

Tedaj sem mu dejal z mladostno živahnostjo:

»Pomislite, vi niste slepi, vi ste skoraj da mrtvi. Linija, božanska črta, vladarica sveta, je za vedno šinila mimo vas. Po čarobnem vrtu hodiva, po nepopisnem finskem lesu. Do najine poslednje ure ne bova spoznala nič lepšega. In vi ne vidite poledenelih in rožnatih robov vodopada tam pri reki. Vrba žalujka se je sklonila nad vodopadom – vi ne vidite njene japonske ornamentike. Rdeča smrekova debla so posuta s snegom. Bleščeča zrna roje v snegu. Takole z mrtvaško bledo linijo se prične, stiska se k lesu in po vrhu je valovita, ta bela odeja, ovenčana z odsevom plamtečih oblakov, kakor linija Leonarda. In svilena nogavica gospodične Kriste in linija njene že zrele nožiče? Kupite naočnike, Aleksander Fjodorovič, rotim vas ...«

»Otrok ste,« je odgovoril, »ne govorite zaman. Pol rublja za naočnike, to je edino, kar bi prav za prav lahko shranil. Nočem vaše linije, nizkotne ko resničnost. Nič bolje ne živite ko kak učitelj trigonometrije, jaz pa se opajam nad lepoto celo v Kljazmi. Čemu naj mi bodo pege na licu gospodične Kriste, ko pa mi jo je treba samo dobro razločiti, da uganem v njej vse ono, kar hočem uganiti? Čemu naj mi bodo oblaki na tem čuhonskem nebu, ko pa vidim besneči ocean nad svojo glavo? Čemu naj mi bodo linije, – ko pa razločim barve? Ves svet je zame gigantski teater, v katerem sem jaz edini gledalec brez binoklja. Orkester igra overturo k tretjemu aktu, oder je daleč proč od mene, moje srce se ko v sanjah širi od prekipevajoče radosti, vidim purpurni žamet na Juliji, lilasto svilo na Romeu in niti ene ponarejene brade … Vi pa bi me radi oslepili z naočniki za pol rublja ...«

Zvečer sem se odpeljal v mesto. O, Helsingfors, pristanišče mojih sanj ...

Aleksandra Fjodoroviča pa sem videl čez pol leta, v juniju sedemnajstega leta, ko je bil vrhovni poveljnik ruskih čet in gospodar naše usode.

Tisti dan so porušili Trojicki most. Putilovski delavci so šli na arzenal. Tramvajski vagoni so ležali križem po cestah, kakor poginuli konji.

Miting je bil napovedan v Narodnem Domu. Aleksander Fjodorovič je govoril o Rusiji – materi in ženi. Množica ga je prevpila in zagrnila z valom svojih strasti. Kaj je videl v tej oščetinjeni masi on – edini gledalec brez binoklja? Ne vem. Takoj za njim je stopil na tribuno T. –, skrivil ustnice in dejal z glasom, ki ni ostavljal nobene nade:

»Tovariši in bratje ...«