Lilije (Tomaž Šalamun)
| ← In meni sok | Lilije Morje Tomaž Šalamun |
Sonce → |
| |||||||
Profesor dr. Klemenc, ki je nekje pri
Litiji sam goji prašiče, je z ruzkzakom
stopal v mesto. Vous qui venez d' italie,
ste pojedli stele? Bi mi jih prinesli?
Kaj pa še, sem mu rekle. Blago ste se
zmotili. Koper ni več pod italijo. Že,
ampak vi, ki nimate problema z mejo, je
kar nadaljeval. Pojdite v Pulo …
V stelah so trupla. Črke dišijo. Kako
filigransko vržeš na jaso in jo pustiš
obležati v sveži travi kot konjsko figo. Jo
popase nebo? Rjavi kot zvit in prekinjen
obroč soda? Kdo faše ob njej tetanus,
strah pred tetanusom, strah, da se bodo
zlomili klini na lestvi, ko bo moral Jakob
najbolj dirkati? Imajo lilije pod zemljo
včasih zanalašč predloge vratove? In kaj so
vratovi lilij? Kot ni nobene srebrne na
podkvi konja, to je vse izmišljeno. Med
prsti si ližeš granit in merkur. Plamen
je nakazal. Loaro so povezali si 404 metrov
dolgim železnim tramom v enem kosu. 61
metrov nad gladino delte. Pod vodo je vse
lamelirano. Luco so tuji kruhki. Torta,
nadškofskega oblast v poznem baroku v
Salzburgu, en T od Tomaža izbijemo stran,
odkrijemo Toro. Dihati hočem po Avstriji.