Lili se je vrnila

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lili se je vrnia
A.D.
Izdano: Slovenski narod 18.8.1906
Viri: dLib39
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Minil je dan, minila sta dva dneva, in jaz sem se klavern in razdejan, poln nesrečnih spominov in slabe vesti odpravil na kolodvor, svoji Lili naproti. Po glavi so mi šumele nelepe misli, in ugibal sem, kak obraz naj napravim, kadar stopi Lili predme, ali naj jo poljubim — Lili je namreč moja soproga — ali naj počakam, da stori ona, kar se ji zljubi. Po poti sem mislil še enkrat nazaj in si obnovil v duhu, kako je pravzaprav bilo res lepo zadnja dva dneva, ko sem bil prost sladkega zakonskega jarma. Pa komaj sem se malo privadil na zlato svobodo, že se mi je zopet bližal nežnorožni simbol svete nečistosti. A bilo je res prijetno te kratke urice mojega samskega stanu, ko sem užival slavo slamnatega vdovca. Dve noči sem tako junaško prepil, da so me potem cel teden bolele noge. Vsekakor lep dokaz, kako sem skakal čez ojnice!

Potegnil sem iz žepa pisemce, ki ga mi je poslala Lili prvi dan moje svobode. Namigavala mi je, da gnezdi na hiši — namreč na hiši njenega očeta, namreč pri njej na starem domu, šla je obiskat svoje starše — da gnezdi štorklja in ima že mlade. Da je bila takrat Lili pri meni, bi ji presneto kaj žalega storil. Morda bi jo tako na ustnice vgriznil, da bi ji pritekla kri, ali bi jo pa — no, kar si že bodi! Kaj mene briga, če ima štorklja mlade, jaz sem oženjen šele tri dobre mesece, in moja vest je čista kot Alojzijeva v pratiki.

Bolela me je glava, in oči so mi bile rdeče, res nisem več ponočna ptica, in bil sem slabe volje. Saj to je gotovo, da bi se vse dobro izteklo, in Lili ne bi imela niti pojma o mojih junaških činih zadnjih dni, ali doma v kuhinji imam mlado gorenjsko kozo, ki je sicer krščena na ime svete Rozike, ki pa sicer ne maram prav nič zanjo. To je dekle, ki se nosi pokonci, drugače pa ni pri njej niti sluha o kakem dekliškem ponosu. Sedaj bo vse izblebetala moji ženki, vse moje grehe ji naštela, domače in tuje, kako sem povabil v goste tri prijatelje, kako smo noč prerokovnjačili, se drugi dan zdravili z buteljkami, vse to in še to ji bo morda povedala, da sem jo vzel pri večerji v naročje, ta koza. No, da, ali to me edino tolaži: Imel sem se dobro!

Ko sem bil tako zatopljen v lepo in nelepo premišljevanje, me potrka pismonoša po rami in mi vroči brzojavko. Kaj pa to? Poslala mi jo je Lili. No, kaj je spet s štorkljami, sem mislil in na tihem mi je postalo prav prijetno pri srcu. Nisem se motil. Lili ostane pri mamici še teden dni. Vesel — kot da sem zadel glavno srečko — jo krenem domov in pokličem Roziko.

Najprej sem jo prav pošteno ozmerjal, potem jo pa spodil za teden dni med gorenjske koze.

Bil sem tedaj popolnoma sam.

Dve noči sem se imel še dosti prijetno, in tretje jutro prikorakam ob zlati zarji v svoj samostan. Malo sem se začudil, ko najdem stanovanje odprto, no, bil sem truden, in svest si neomejenega svojega gospodarstva, stopim v spalnico. Stopim v spalnico, in kar kolena so se mi zašibila. Na postelji leži moja draga Lili in gleda in zdeha.

„O, že doma!" jo veselo pozdravim. „Hvala Bogu, presneto mi je bilo dolg-čas." Malo se mi je jezik opotekal, zato sem vse storil bolj na kratko.

Lili molči, moja draga Lili gleda in nekaj misli.

„Kaj ti je, ti me ne pozdraviš?" Govoril sem trdo in končnice zategoval, kot se spodobi, še vedno Lili molči, malo je nabrala ustnice, kot bi me hotela kljubovati, njen nosek pa se je smelo junačil sredi gorečega obraza. Naredil se je že dan, ter je solnce usipalo prve žarke na posteljo.

„Bil sem pri prijatelju, saj veš, predpustom se oženi, in snoči, snoči smo se poslovili od njega" ...

No, da, vedel sem, da govorim neumnost. Kdo se poslavlja v avgustu od prijatelja, ki se meni predpustom oženiti! Pa izgovor je le bil, seveda ni zalegel. Zakaj Lili se je dvignila in se šegavo nasmehnila. Pomajala je z glavico. O, ta njena glavica in laski in oči! Kako se mi je vse zazdelo krasno, grozno — krasno!

„Res, povabil nas je, no, ni bilo hudega, par steklenic, in pogovarjali smo se, pa nam je noč minila."

Še je molčala, potem je njen glas zatrepetal:

„Pa vam je noč minila!" Postal sem žalosten, in srce me je zapeklo. Hotel sem na vsak način dobiti lep izgovor in se opravičiti, da bom popolnoma čist pred svojo Lili.

„Saj veš, človek pade v slabo druščino, pride med razbojnike! Glej, tako sem nedolžen in ves čas sem le nate mislil. Štel ure in dneve, nisem nisem mogel spati brez tebe ..."

Tedaj me je zaskelelo zopet nekaj, in sicer ne brez vzroka. Prišla je naša mlekarica, brhka Posavka, in zapela v kuhinji kot petelinček: „Dobro jutro!" In njej se je oglasila naša Rozika, gorenjska koza, ki sem jo bil zapodil na Gorenjsko za teden dni.

Lili je videla mojo zmedenost, moj nemir, slaba vest se mi je brala na licu.

„No, moj ljubi zvesti soprog," je hladno dejala Lili, „kaj pa je bilo z Roziko? Zakaj si jo poslal stran?"

Meni je postalo vroče in mrzlo.

„O, kako si me prevaril, kako sem se zmotila v tebi!"

In Lili je zaplakala, in tedaj je bilo z menoj pri kraju. Ženskih solz ne morem trpeti, to je moja slabost, priznam, ali da je Lili jokala zaradi mene! Premagoval sem se in poslušal, kako sta se dekleti menili o nekem Janezu, ki je pri vojakih.

„Glej, kaj takega bi si o tebi ne mislila. Ko je prišla Rozika za menoj" — vgriznil sem se v jezik — „in mi to povedala, ji nisem verjela. Sama sem se hotela prepričati. A zdaj vidim, da je res."

Njen jok je utihnil, samo solze so se svetile v njenih očeh, in pogled ji je bil vlažen kot ujeti srni. Jaz sem se nagnil k njej na posteljo in ji poljubil ustnice in jo poljubil globoko pod vrat.

„Lili, oprosti ..."

Dvignil sem oči in ji pogledal v obraz. Bila je mirna in lepa, o tako lepa, kakor je še nisem videl nikdar. Kot bi goreli njeni lasci, kot bi sijala rožna mavrica okrog njene glave. Zopet sem jo poljubil.

„Lili, oprosti ..."

Pogladila me je z roko po laseh.

„Ti porednež! Tako me ljubiš torej!"

Ko mi je Lili to očitala, sem začutil nekaj rosnega v očeh — skoro me je sram — in jaz sem skril glavo v njeno naročje. Moj Bog, kako ljubim Lili, niti sam nisem vedel, kako! Lili, nikdar več, nikdar več te ne pustim od sebe!

Bilo je že pozno v jutro, ali jaz sem postal nenadoma zelo zaspan in legel sem v posteljo k svoji Lili, svoji zakonski ženki. Pritisnila je k meni svoje tople grudi, ah, kri je zavrela v meni! In povedala mi je sladko tajnost in nato pripovedovala prelepo povest o štorklji.

Lili mi je odpustila, in jaz jo ljubim, ljubim blazno.