Lila Mesto

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lila mesto
Lila mesto
Peter Svetina
Spisano: Nastasia Končina
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Lila mesto


V Lila deželi je stalo Lila mesto. Med lila hišami z lila žlebovi so vijugale ceste z lila asfaltom. Po njih so vozili lila tramvaji in lila kolesa. Ljudje so bili oblečeni v lila srajce z lila gumbi. In kadar je lil lila dež, so si odprli lila dežnike. In mestna znamenitost so bile palačinke z lila borovničevo marmelado.

Bilo pa je nekega četrtka popoldne, ko je prišel v mesto nenavaden popotnik. Popotnik Otnik. Nosil je zeleno srajco z rumenimi gumbi, črtaste hlače in oranžen dežnik.

Tistega popldneva so bile lilameške ulice prazne. Lilameščani so čepeli pred svojimi lila radijskimi in televizijskimi sprejemniki in poslušali zanimivega popotnika.

- V Mavričnem mestu, od koder prihajam, - je pripovedoval, - lahko, recimo, skozi bela okna gledaš, kako se po rumenem pločniku sprehaja siv muc. Za mestom se namreč pne mavrica. In kadar dežuje, padajo skoznjo kapljice mavričnih barv. Meščani si jih nalovijo v lončke in si z njimi barvajo mesto.

Ko je popotnik Otnik naslednjega dne odpotoval, so se navdušeni Lilameščani podvizali v Mavrično deželo po pisane barve.

Ko so prišli za dvestodvainosemdeseti ovinek, so zagledali Mavrično mesto z mavrico. Pod njo so stali meščani in v lončke lovili barvice.

- Škoda je samo, - je potožil Lilameščanom župan Mavričnega mesta, - da se pobarva samo dež, ki pade skozi mavrico. Tega pa ni prav dosti.

- Kaj ko bi mi naslednjič pripeljali s seboj gasilsko brizgalno? - so v en glas zavpili lilameški gasilci. - Z njo bi lahko spustili skozi mavrico vodnih kapljic, kolikor bi jih hoteli. Veste, koliko barve bi lahko imeli!

Ko so se Lilameščani vrnili z obiska nazaj za dvestodvainosemdeseti ovinek, so svoje mesto spremenili v pravo pisanico. Hiše, niše, kolesa, drevesa, vsak tlakovec na potkah, celo vsak gumb je bil drugačne barve!

Z ostanki barve so Lilameščani prebarvali še nebo. Da bo padal pisan dež!

Od tistega dne so zmeraj, kadar so si eni ali drugi zaželeli na novo prebarvati mesto, pripeljali Lilameščani v Mavrično mesto svojo brizgalno in skozi mavrico našpricali novih barv. In zmeraj, ko je bilo mesto na novo prebarvano, so spekli palačinke z lila borovničevo marmelado.

- Te, - so rekli, - pa ne bomo barvali.