Levstik (Josip Stritar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Levstik: Berilo Jos. Stritarja v »Slovenskem klubu« na Dunaji
Josip Stritar
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»In zdaj še ti!« — tako se začenja pesem o prerani smrti Josipa Jurčiča; tako sem vzdihnil, a tedaj še bolj iz globočine srca, ko mi je prišla žalostna novica, da mi je šel za vsemi drugimi tudi Levstik!

Nekako čudno je človeku pri srci, ko veliki petek popoludne v cerkvi pri tistem pomenljivem obredu na temno-zagrnenem oltarji sveča ugaša za svečo, da naposled ostane še ena, srednja. — Koga izmed nas ni že o tem pogledu obšla neka groza; koga ni prešinil čut minljivosti sleharnega bitja! — Ko v boji krogle žvižgajo na desni, na levi vojaku, ko mu tovariši padajo zaporedoma, kakor rdeča detelja od zveneče kose — zdaj ta in ta, in zdaj še ta! — ko vidi naposled, da sam še stoji — bodi še tako hraber in srčan, težko, da bi mu v tem trenotji ne bilo nekako tesno pri srci, da bi ga, če tudi se ni še nikoli bal smrti, ne prešinila bliskoma misel: Sedaj pa prideš pač ti na vrsto!

Tako nekako se godi človeku, ko je v letih, in vidi, kako mu tovariša za tovarišem tiho odvaja iz posvetnega nemira in hrupa »božja dekla, bela smrt!« Tako lepo število jih je bilo, malo prej še, in ko jih pregleduje sedaj — šteti — ni jih več potreba! Misel ga obhaja — kaj bi tajil? — skoraj pojdeš za njimi tudi ti; čas bode pripravljati se na odhod! Ali še več! Ko so šli pred teboj in te samega pustili oni, s katerimi si preživel zlata mladostna leta, skoraj edini del življenja, ki je vreden tega imena; možje, kateri so mislili in čutili, upali in trpeli s teboj, imaš večkrat trenotja, ko se čutiš tako osamelega in zapuščenega na svetu; trenotja imaš, ko te obhaja neka tiha domotožnost; zdi se ti, kakor bi taval samoten po tujini, kjer nihče ne govori in ne umeje tvoje govorice; tuj si ljudem, in oni so tuji tebi; vse ti pravi: »da ti nisi od tega sveta, neki ostanek si iz minole dobe.« Ali to ni še vse; čudno, prečudno! vsaj meni je to čisto nerazumno in nerazložno, a zato ne menj istinito: Kako moreš reči, da si sam na svetu! Glej, ženo imaš in otroka, ki te rada imata in ti ju imaš rad; zdi se ti celo, da tako prav iz srca še nikoli nobene duše nisi prej rad imel in vender taka trenotja! Kedo bi umel človeškega srca skrivnosti!

Po nekem srečnem naključji sem imel jaz od nižjih razredov do konca svojega izobraževanja, v Ljubljani in na Dunaji, nenavadno obilno — reči smem: odličnih tovarišev in vrstnikov. Do malega vsi so končali pred menoj zemeljski svoj tek; ne končali, pali so tekoč in niso več vstali! Legli so v večni pokoj, eni v zlati mladosti, drugi v krepkih moških letih, vsi pred časom, prerano sebi, svojcem in domovini. In vselej, ko se je zgrudil kateri, bilo mi je, kakor ko bi dihnila v me hladna mrtvaška sapa, kakor da bi mi rahlo na ramo potrkala smrtna roka! — Ali ko se je naposled tudi Levstik obrnil mi v steno in zamižal — kaj sem tedaj prečutil in prebil, to ostani nepopisano, ker je nepopisno! ...

Ni čudo! Vsi drugi vrstniki moji, o katerih sem govoril — čislal sem jih, nekoliko tudi prav rad imel, a oni vsi na eno stran — in Levstik na drugo, in brez pomisleka pojdem za njim!

Stare Atenjane je poleg vseh lepih kreposti, s katerimi so si za vse veke pridobili sijajno ime, grdila ena, velika napaka: narodna nehvaležnost. Slovencem se sploh ne more očitati, da so nehvaležni zaslužnim svojim možem. Ceste jih, hvalijo in slave po njih vrednosti in po svoji zmožnosti, prej preobilo, nego preskopo —? kedor je storil kaj za domovino svojo, dobi delež svoj o svojem času. Vender imamo dva moža, prava prvaka, ali recimo rajši dobrotnika narodna, katera, vsaj za življenja svojega, nista bila spoznana in spoštovana po zaslugah svojih. Kaj pravim spoznana in spoštovana! Sovražena sta bila in preganjana, in bridkosti obilo sta užila od naroda svojega, katerega sta tako ljubila, za katerega sta toliko storila! Ta moža sta — Preširen in — Levstik! Preširnu je, kolikor je to moči, po smrti, mlajši rod dal zadoščenje za vse, kar so zoper njega grešili v sleposti svoji očetje, ter je tako nekoliko poravnal narodno krivico. To čaka pač tudi Levstika; tudi o njem se odpro gotovo Slovencem oči, da izprevidijo in spoznajo, kaj so mu dolžni. Cestili ga bodo in slavili; eni glasno po čitalnicah in »besedah«, drugi tiho v duhu, v hvaležnem srci svojem. Ali vse to povračilo in zadostilo, vsa ta hvala in slava ne vzbudi moža iz preranega groba, kamor ga je položila nekrščanska nestrpnost in brezsrčnost, tesnoprsna strastnost in oblastnost, pogubna kratkovidnost in neved nost nekih mož — Bog jim odpusti, kar so grešili ter hudega storili Levstiku in domovini slovenski! — nekih mož, pravim, katerim je nemila usoda v oblast dala našega Levstika v mladosti in v krepki moški dobi! Pač se bode mnogemu izmed vas, čestita gospoda, čudno, neverjetno ali vsaj pretirano zdelo, kar čujete tu; ali jaz vem, kaj govorim in z vso krepkostjo in odločnostjo poudarjam ter pravim: Da je Levstik tako rano in tako žalostno sklenil svoje dni, da je šel od tod, ko ni bila še dovršena naloga njegova, da ni storil za ljubljeni narod svoj vsega, kar je nameraval: te narodne nesreče je krivo — po človeški vednosti in previdnosti govorim — trpljenje dušno in telesno, katero je Levstik prebil v prejšnjih letih svojih; ono je pobilo in potrlo moža, čilega, zdravega in veselega, da ga je bilo videti veselje, ter storilo, da je opešal pred časom, v dobi, ko se mu je bilo še nadejati lepih dni v zadovoljnosti in občnem spoštovanji. Da, križ težak je nosil Levstik — naroden mučenik — in krvavo je bičan bil; oni pa, ki so ga bičali, ki so mu naložili križ na rame, bili so spoštovani možje, rojaki njegovi!

Težko je človeku, ki pozna, kakor je jaz poznam, Levstikovo življenje, ki ve, kaka vnebovpijoča krivica se mu je godila, težko je, pravim, takemu človeku mirno govoriti o tem tako posebnem moži, da se ž njim ne more primerjati nobeden Slovenec. Vender, dasi težko, pustimo za zdaj tožbe in dolženje; pravična nejevolja miruj, sveta jeza ne govori mi vmes, ko se bodem v tej čestiti družbi spominjal Levstika ter zamislil se nazaj v lepe pretekle čase.

Spominjal se Levstika, pravim. Vara se, kedor pričakuje od mene korenite razprave o Levstiku in velikih zaslugah njegovih. To nalogo naj prevzame in srečno reši sposobnejši mož. Tudi življenja njegovega vam ne bodem popisoval; podati vam hočem samo nekoliko spominov, pripovedovati vam, v kaki dotiki, v kakem razmerji sem bil jaz ž njim, in vse to v čisto prosti obliki. Ne, kaj je bil Levstik domovini svoji, kaj je bil meni, bodem vam pokazati izkušal. Ce bode, kakor upam, iz pripovedovanja mojega razvidno, kak nenavaden mož, kak čist značaj, kako zlata duša je bil Levstik, tedaj bode dosežen moj namen. Levstik je bil Laščan kakor jaz. Dežela slovenska ima mnogo lepših in rodovitnejših krajev nego je laški; vender, ko bi jaz prišel še kedaj na svet, in ko bi mi bilo dano na voljo, kje hočem ugledati beli dan, ne volil bi si druzega rojstvenega kraja. Ne zaradi kraja samega; ali ljudje, Laščanje, bili so mi vedno ljubi in simpatični, krepko ljudstvo, ki se tudi čuti kakor tako, in s posebnim ponosom in poudarkom poje: »Mi smo oj Laščanje!...« Laščana sva Levstik in jaz, prav za prav samo v širjem pomenu; on je v Retijah doma, kako dobro četrt ure od Velikih Lašč, kakor jaz v nasprotno stran.

Levstika nisem še videl, ko mi je bilo dobro znano že ime njegovo. Ne pravo ime, »Rétinski« so mu dejali samo, pozneje tudi »Rétinski gospod«; in govorilo se je o njem kakor o neki čudoviti prikazni. Vse, kar sem slišal, vzbudilo mi je v otroški duši močno željo videti in poznati skoraj tega tako slavljenega junaka. Ta želja se mi je spolnila, še preden sem začel hoditi v šolo. Neko nedeljo, ko smo šli po deseti maši iz cerkve, pokazali so mi ga mati s prstom in besedo: »Rétinski«. Naša mati so ga posebno čislali in povzdigovali, zlasti meni v oči, menda ne brez posebnega namena. Videl sem ga samo od zad, a bilo je dovolj. Še zdaj ga vidim, kako koraka po trgu, bilo je ravno mimo šole, mesta slave njegove. Tako nisem nikoli ne prej ne pozneje videl stopati nikogar; tako krepko in odločno, tako moško in samosvestno! Tako je znal korakati samo Levstik! — Dolgo sem gledal za njim, da mi je izginil izpred oči.

Da bi bil součenec njegov, te časti mi sreča ni privoščila. Jaz v laško šolo, on pa v Ljubljano. Pač me je pozneje nekdaj o počitnicah ogovoril, a tako na kratko in malo prijazno, da nisem mogel biti sreče svoje popolnoma vesel. Ko sem prišel pozneje v Alojzijevišče za njim, bil je že, dasi stoprav v četrtem razredu, če se ne motim, pravo duševno sredotočje, duša vsemu življenju in gibanju v tem zavodu, kjer so se tedaj nahajale najbistrejše glavice gimnazije ljubljanske. In bilo je tisti čas res veselo življenje in gibanje, kakršnega morebiti ni bilo ne prej ne pozneje med mladino slovensko na gimnaziji, sosebno pa v deškem semenišču, kakor so zlasti duhovni gospodje radi imenovali naš zavod. Tisti čas je vladal, to moram posebno poudariti, v Alojzijevišču neki duh, kakršen ni navaden po enakih zavodih. Tu ni bilo tiste duhomorne tesnoprsnosti, tistega samostanskega sómraka, ki se tako slabo prilega mladim dušam in njih razvoju. Neko blagodejno sonce je sijalo nad nami ter z gorkoto in svetlobo svojo budilo veselo mlado življenje. Lepo so skrbeli za naš dušni in telesni razvoj in prostost se nam ni omejevala po nepotrebnem. Še tega niso pisano gledali, če je kdo, tudi brezplačno odgojen v Alojzijevišču, napotil se na Dunaj, a ne v semenišče, ki je bilo vendar tako blizu; samo da je kaj poštenega postal pa je bilo dobro!

Levstik je imel v Alojzijevišču lepo število zgolj odličnih sošolcev; žal, da skoraj vsi niso imeli pozneje v življenju nič prave sreče. Pomrli so zgodaj; nekateri celo ponesrečili se in neslavno sklenili svoje življenje. Opasen dar božji je mlademu človeku genialnost, ako ni krepke volje, neutrudne pridnosti in jeklene značajnosti. Vendar ne sodímo nikogar!

Bistroglavi mladeniči so bili Levstikovi součenci, ali prava glava, vodja in poveljnik jim je bil on; njega so radi imeli, ponašali so se z njim slušali in so ga vsi brezuporno, radovoljno. Ne samo oni, vse mu je bilo pokorno; vsa hiša je bila njegova in on je često gospodoval precej prešerno in poredno. Sploh, to naj omenim že tu, imel je Levstik to, včasi precej neprijetno posebnost, da je moral vedno imeti svojega »psička«, kakor smo rekali tedaj, človeka, navadno bolj kratke pameti, s katerim se je igral ter bril svoje burke, iz katerega je kresal iskre svojih dovtipov. Vsa hiša, pravim, bila je njegova; da, od samega vodje noter dol do hišnega hlapca; nič ni bilo njemu nedotično. Katerega se je bilo bolj bati, vodje ali hlapca, ne vem; on je spravil oba na oder: vodjo in slugo. Četrto- ali petošolec, spisal je prizor, v katerem sta bila ta dva moža glavni osebi. Kdo drug bi si bil kaj takega upal! Vodja, visoko izobražen mož in, poleg vseh slabosti svojih, plemenita duša, pozneje vladika ljubljanski, ta bi se bil še dal pregovoriti, ali sluga, sluga, ki ni bil ni eno ni drugo, pač pa je bil krepkih pesti in silno nagle jeze! In mogočen je bil tudi! Ko je Aristofan na oder spravljal svoje »Kónjike«, ni si noben igralec upal igrati v tej komediji strahovitega Kleona. Kaj je storil Aristofan? Sam ga je igral. Tako tudi naš Levstik! Sam je prevzel vlogo našega Kleona, in kako jo je igral! Levstik — to sem imel še boljšo priliko videti pozneje — imel je nenavadno komično žilo. Obraz je znal brez kakega pripomočka spremeniti, da bi ga ne bila poznala rodna mati. Govoriti je znal in gibati se karakteristično, vlogi primerno kakor najboljši igralec. Mi smo gledali in strmeli, kako je kaj takega moči, pa veseli smo bili in privoščili smo oblastnemu možu, da se tako neusmiljeno smeši. Drugi dan je bilo hudo ropotanje; sluga je kar rohnel od jeze, vendar tepeža, menim, da ni bilo. Tudi vodja je bil, kakor smo slišali praviti, nejevoljen, a brez vidnih nasledkov za našega mladega Aristofana. Igra tista se ni več ponavljala. A zato je Levstik spisal drugo: »Razbojniki« imenovano, žaloigro, po kateri je vse strašno vrelo in kipelo. Precej robato se je govorilo vmes in klelo se je tudi. Zaradi kletve je pogumnega pesnika, dramaturga in igralca hudo prijel neki posebno pobožen, zdaj že pokojni mladenič iz Idrije, češ da je to velika pregreha, bogokletstvo in kaj vem še kaj. Sam sem slišal, ko se mu je Levstik odrezal kratko in krepko: »Kaj hočeš, da naj razbojniki govore kakor svetniki, káli?«

Tisti čas mi je prišlo, ne spominjam se več kako, nekoliko Levstikovih pesmi v roko. To pa vem še, da so bile med njimi najlepše, kar jih je zložil kdaj. Tako mlad ni tako po obliki dovršenih pesmi do sedaj pisal še nobeden pesnik slovenski. To je tudi ena in ne najslabša posebnost Levstikova.

Če pravim, da je bil Levstik vedno prvi v svojem razredu, vem, da to ni še bogve kaj. Tega častnega mesta ne zavzemajo vedno najbistrejše glave. Ali Levstik je bil v resnici in po pravici in brez ugovora prvi med svojimi vrstniki. Ali vendar — in to je bilo usodepolno za vse življenje njegovo — on ni nikoli opravil tistega strahovitega zrelostnega izpita! Zbolel je bil nekoliko pred rokom, ko mu je bilo stopiti pred poslednjo sodbo. Ko je ozdravel, tisto leto še ali pozneje, ne vem več, ni si upal — kakor se je govorilo, ker je hotel po vsi sili izpit napraviti z odliko; a bal se je matematike, s katero sta se že prej nekako pisano gledala. Nesrečna častilakomnost pri sicer tako pametnem človeku! In ko je enkrat pravi čas zamujen, kako rad je zamujen za vselej! Tako se je godilo tudi Levstiku. Ali nekoliko, in še precej, samoglav je bil tudi! Kako so mu prigovarjali prijatelji, celo učitelji, vse zastonj! Mnogo pozneje še je bilo vse pripravljeno in naravnano; kar šel naj bi na Reko, pa oglasil se — čakali so ga tam narodni učitelji in zakonu bi bilo ustreženo. Ali Levstik ni hotel! Človek kar misliti ne sme, kako drugače bi se obrnilo Levstikovo življenje, ko bi se mož v nesrečni svoji trmi ne bil branil izpolniti, kar, po pameti ali nespameti, zahteva zakon od mladih ljudi, ki hočejo iti na vseučilišče. Toda kaj sem rabil tisto trdo besedo! Možno tudi, da je bil naposled izgubil pogum.

V svoji obupanosti menda je storil čuden, skoraj nerazumen korak. Šel je v Olomuc, v nemški viteški red; pač tako, kakor stopi popotnik, ko ga zadene nevihta na polju, pod prvo bližnjo streho, ki jo ugleda. Ali tu Levstik ni našel zaželenega zavetja pred hudo uro. Toda ne od tujih ljudi ga je zadel novi udarec. Prijazno je bil sprejet v svojem pribežališču; vse ga je rado imelo, kakor mi je tolikrat ginjeno in hvaležno pripovedoval; tovariši — večinoma Čehi — kakor tudi »prefekt« in vodja sam. Mirno in zadovoljno je živel ter učil se pridno, zlasti slovanskih jezikov. Z južne strani, kamor so mu pač često uhajale na tihem misli in želje, iz drage domovine pripodil se mu je pogubonosni oblak!

Pesmi njegove so bile vtem prišle v Ljubljani na svetlo. Zastonj bi vam, častita gospoda, popisoval, kako so bile te pesmi sprejete, sosebno med mladino, med nami. Jaz sem bil tedaj v osmem razredu, ne več v Alojzijevišču. Izstopiti sem hotel že prej, konec šestega razreda, ker nisem nameraval iti v semenišče, ali vodja me je bil pregovoril, naj ostanem še eno leto. Bil sem torej prost in nič mi ni več branilo družiti se s tovariši svojimi. Slovenska pesem, dobra pesem, bila je tedaj kaj drugega nego je v naših časih. Čisto naravno. Težko si torej mislite, kako hlastno smo zgrabili, kako slastno smo brali drobno knjižico: Levstikove pesmi. To vam je bil pravi prevrat v šoli. Druge knjige so imele mir tisti čas kakor o počitnicah, doma in v šoli. Tudi v šoli; kamor si pogledal, videl si tisto rdečkasto knjižico v rokah. Ta jo je bral zase, ta drugemu. Učili so se pesmi na pamet in deklamovali jih v slovenski uri. Ali to se ni videlo rado.

Bilo je tedaj v Ljubljani nekoliko mož, sosebno duhovnih gospodov — eden na gimnaziji naši — ki niso bili tako navdušeni za mladega pesnika. Ne samo to; v slepi gorečnosti svoji in bogoslužnosti so videli v nevarnosti domovino in vero! Delati je bilo treba in delali so urno!

V gimnazijo je udarila prva strela. Nekega dne pride naš vodja v razred; dolg človek in roke so mu sezale do pod kolena; Čeh po rodu in po imenu; suh život, suha duša. Bil je dober človek, ali brez svoje volje. Voljo, krepko voljo je imel — zase in zanj — gori v misel vzeti gospod, pravi vodja; vse se je sukalo po njegovi volji. Bog mu daj mir in pokoj, on nam ga ni dal. Jaz sem se mu bil posebno zameril — in odpustil ni on nikoli — ker se mu nisem dal nikakor pregovoriti, da bi šel v semenišče. Posebnega popisa vreden bi bil prizor, kako sva hodila po sobi na njegovem domu, kamor me je bil poklical, in kako mi je on prigovarjal, obetal, naposled tudi pretil. Toda to ne spada sem! Vodja torej pride nekega dne k nam ter nas vpraša, nekako čudno prijazno, kateri izmed nas imajo Levstikove pesmi. Oglasimo se z nekim veselim ponosom — bila nas je večina. Mož si zabeleži imena, nato nam ukaže z uradno strogim glasom, da naj prinesemo drugi dan vsi svoje izvode. Spogledamo se: Kaj je to? Čul se je nejevoljen šum po klopeh, mož nam še enkrat zabiči svoj ukaz, nato odide. Drugi dan pride zopet ter bere zaporedoma zabeležena imena; in kakor je bil kateri poklican, korakal je moško s svojim Levstikom v roki proti katedru ter položil ga krepko nanj, češ tu-le ga imaš, pa beri ga, jaz si že drugega kupim. Tako nekako smo so mislili vsi; ali drugega ni kupil nobeden.

Po šoli smo šli naravnost v tiskarno, kjer se je prodajala knjiga. Dva, posebno gorečna, hitela sta nekoliko pred nami. Ko smo tako korakali v pogovoru, kar nam prideta naproti od tiskarne: »Nič več Levstika, vse razprodano!« Take novice se pač nismo nadejali, vendar smo se tolažili z mislijo, da se je knjiga tako hitro razprodala! Vsaj jaz sem tako mislil in po sebim sodim druge. Ali nič res, nič ni bilo vse razprodano, kakor smo zvedeli skoraj pozneje. Udarila je druga strela, sedaj v tiskarno! Možu se je bilo reklo kratko in odločno: »Ali Levstika v zapor ali pa ne bode več zaslužka od nas!« Možu obrtniku — kdo ga bode obsojal zato? — bil je zaslužek več nego Levstik. Da si ohrani zaslužek, zaprl je Levstika in zapečatil. In tako je ostal ubogi pesnik v temini, leto za letom, dokler ni prišel od nekod z Nemškega vitez, ki pa ni bil bogve koliko vreden, ter ga rešil. Če pravim Levstika, pesnika menim seveda, knjigo njegovo. On sam je mirno živel v svojem Olomucu. Toda ne dolgo; udarila je tretja strela, sedaj v starodavno mesto moravsko, v Levstikovo pribežališče!

Ni čudo, da se je mladi pesnik živo zanimal, kako se godi njegovim prvencem. Pridno mi je dopisoval ter me povpraševal, jaz sem mu pa odgovarjal ravno tako pridno. Dopisaval je, pravim, meni; ali prejemnik nisem bil jaz sam, vsak je hotel biti in je tudi bil vsakega lista deležen. Kadar je prišlo pismo iz Olomuca — kdo bi ne bil spoznal tistega tako lepega in moškega pisanja Levstikove roke! — moral sem gor na kateder, kakor hitro je bila prilika, ter glasno ga brati vsemu razredu. Tako pozornega poslušalstva ni imel noben učitelj, tudi ne učitelj verozakonski! Če je bil prej ropot, da ni bilo čuti grmečega Boga, ko sem nastopil s pismom v roki, bilo je mirno in tiho vse kakor v cerkvi.

To ni bila že več nepokorščina, to je bil upor! In upor se kaznuje z najhujšo kaznijo, ki jo ima šola. Neki dan, ko je bilo zopet táko branje, bil je večkrat že v misel vzeti gospod ravno v fizikalnem kabinetu poleg naše sobe. Ko je po navadnem ropotu med urami mahoma nastala tišina, mislil si je, kaj pač to? Uho torej nasloni na ključavnico vrat med sobama, in ker je bilo branje dovolj glasno, ni mu ušla nobena beseda. Zdaj je bil črni oblak nad mojo glavo. V sveti jezi svoji je šel mož, tedaj vsemogočen, od tovariša do tovariša; vsak mu je moral dati besedo in roko, da bode v prihodnjem posvetovanju glasoval za moje izpahnjenje iz šole! Pregovoril jih je, samo enega ne. Ta — bil je naš učitelj latinščine in grščine, z Nemškega — šel je ravno tako od tovariša do tovariša, da naj glasuje zame. In res, pri prvem učiteljskem zborovanju je bila zame večina; in tako sem bil rešen!

Vse to se vam čudno zdi, kajne, častita gospoda, meni samemu sedaj, ko se zamišljam nazaj. Ali bili so tedaj časi, ko so se godile druge čudne, skoraj neverjetne stvari. — Kako jaz vse to vem? Nič čudnega; po prav naravnem potu sem, precej časa pozneje, zvedel, kaka nesreča mi je pretila. Rešitelj moj je bil iz Ljubljane premeščen na Dunaj. Tu me je nekega dne poklical k sebi na dom, po nekem rojaku, ki živi, in z veseljem moram reči, prav dobro živi tam doli nekje na Dolenjskem; upam, da se bode še spominjal tega dogodka. Iz ust omenjenega učitelja sem slišal vse to tako, kakor sem tu povedal. Toda dovolj in preveč že o meni; vrnimo se v Olomuc k Levstiku.

Nekega dne ga pokliče vodja k sebi. Pravi mu, kako ga osebno čisla in rad ima, kako mu je žal — ali pomagati mu ne more; posebni razlogi, višji oziri — skratka: prisiljen je, dati mu slovo. Levstik seveda hoče po vsi sili vedeti zakaj. Naposled mu vodja pomoli knjižico, dobro znano Levstiku; bile so pesmi njegove. Ali kakšne so bile te pesmi! Vse rdeče ob kraju, popisane z raznimi opazkami in opombami: bogokletje, nevera, razuzdanost, pohujšljivo, frivolno itd. po nemško seveda. Kako bi Levstik ne bil vzplamtel o tem pogledu! Vse ni nič pomagalo! Vodja mu je res zagotavljal, da mu verjame, ali — iti je moral vendar. In šel je še tisti dan. Rosne so mu bile oči, ko mi je pripovedoval, kako se je poslavljal od »prefekta« svojega, kateri ga je posebno čislal in rad imel, kako so ga tovariši vsi, v dolgi vrsti, spremili daleč ven iz mesta.

Popotoval je peš, mudil se je nekoliko časa med Slovenci na Dunaju in prišedši v Maribor, je vrgel, kakor je pravil, zadnji svoj krajcar v Dravo! ... Ko se oziram nazaj v preteklo življenje svoje, ko premišljam in primerjam, kaj mi je dobrega prineslo in kaj hudega, tožiti pač nimam pravice. Mnogo lepega sem užil v mlajših letih svojih, ali morda ničesar se ne spominjam tako rad, s tako čistim veseljem, kakor tistega zlatega časa, ki sem ga nekoliko potem o počitnicah z Levstikom preživel v ljubem svojem rojstnem kraju! Levstik je bil prišel domov z Dolenjskega, kjer je bil za odgojitelja v neki graščini.

Z Dolenjskega torej je bil prišel Levstik domov, jaz pa z Dunaja. Roditelji njegovi so bili sicer prodali domačijo svojo v Rétjah ter preselili se tja nekam dol na Dolenjsko; ali Levstik ni šel za njimi, ni se mogel ločiti od ljubih svojih Lašč. Tudi mu ni bilo sile. Sosed njegov »Ilija«, ki ga je posebno rad imel, odkazal mu je prijazno sobico za stanovanje in sploh skrbel zanj kakor za svojega sina. Starejši sin njegov ga je rad imel, da je bil kar zaljubljen vanj, pa ponosen je bil, da ima takega vrstnika, takega soseda. Jaz nisem še nikoli videl tako ginljivega prijateljstva na kmetih!

Rekel sem, da sem tu tako lepe čase preživel z Levstikom, ali kako naj vam popišem to življenje? Bogve kakih zanimivih, romantičnih dogodkov pričakujete vi in kako je bilo v resnici vse preprosto, navadno, a vendar meni tako milo, tako ljubo, tako lepo! Naj vam popišem en dan, saj so bili skoraj vsi enaki, ali pravzaprav en popoldan. Kadar je bilo vreme količkaj ugodno, napotil sem se po južini k njemu — zakaj ne prej? Zato, ker bi me bil zapodil gotovo. Mož je bil silno priden in ni se dal motiti, preden ni končal svoje dnevne naloge. Zameriti mu nisem smel, če kdaj ni slišal mojega pozdrava, ko sem stopil v izbo. Pridno je pisal pa pušil je iz lončene pipe z ono dolgo cevjo! Kadar ni bilo še delo dokončano, pokazal mi je molče z roko ... stol, njemu nasproti, naj sedem, in pa hleb črnega kruha, naj si ga urežem z velikim nožem, ki je ležal poleg njega. Ne govoril bi resnice, ko bi dejal, da sem bil posebno prijatelj tistemu črnemu kruhu, vendar se ga nisem smel braniti, če nisem hotel, da bi me, kakor je imel navado, pital z aristokratom! Kruha sem si smel, da, moral privoščiti; ali listov, ki so ležali raztreseni po mizi — največ pesmi, nedovršene — nisem se smel dotakniti; te pravice mi ni pritegnil poleg vse svoje staroslovanske gostoljubnosti. Levstik namreč ni kar iz rokava stresal svojih lepih verzov, kakor bi človek mislil; predelaval jih je, gladil in pilil neutrudno, nikdar sam s sabo zadovoljen. V tem je bil popolnoma neenak meni, kar mi je često poudarjal.

Zgodilo se je večkrat, da sem dlje časa tako sedel ter čakal, da je položil pero ter sklonil se krepko pokonci. Za druščino sem imel samo veverico, ki je smela, koder je hotela, skakati po sobi; a te živalce nisem bil kaj posebno vesel, ker me ni tako rada imela kakor svojega gospoda. Ni čudo, on je imel vedno kaj dobrega zanjo, kak oreh, lešnik, želod ali žir, jaz pa nikoli nič.

Tudi ko je bilo delo njegovo končano, ni bilo kakega posebno živega pogovora med nama. Zapustila sva prijazno izbico, jaz ne nerad; kakor je bila prijazna, posebno prijetno ni dišalo po nji, ker Levstik ni pušil najboljšega tobaka!

Šla sva v vežo, kjer je vedno stala košara — s krompirjem. Levstik je razgrnil ruto na tla ter nabral nanjo — vsakega je dobro ogledal — tega plemenitega sadeža. Nato sva korakala v bližnji gozd na pripravno mesto. Tam mi je zopet molče z roko odkazal parobek, naj sedem nanj ter mirno čakam. On je urno nabral suhih vej in korenin ter znesel jih na kup. Jaz mu nisem smel pomagati pri delu, ali so branili gostoljubnostni zakoni ali sem se mu pa zdel preneroden. Ko je bilo drv dovolj nalomljenih in nanesenih, ukreše, prav po staroslovansko, ogenj — žveplenke, dejal je, niso zato — vtakne tlečo gobo v kepo suhega mahu, katero je nato v krogu vihtel toliko časa, da se je prikazal najprej dim in potem plamen za njim. Čudovito je bilo, kako lahko je naredil ogenj, kako rada so mu gorela drva, tudi če so bila kar mokra po dežju. Ko je tako ogenj veselo gorel in prasketal, ovezal si je namesto klobuka ruto okoli glave — nikoli brez tega — potem si je izrbral in priredil priročno palico ter z njo izbrskal izpod ognja in razgrebel rdečo žerjavico. Potem pa krompir nanjo! Lepo ga je bilo gledati, kako skrbno in s kako resnim, modrim obrazom je prevračal s tisto dolgo palico krompir, da se je lepo opekel, a ne sežgal. Kadar je vedel, da je čas, sunil je enega s palico izmed drugih, pobral ga, ostrgal, stisnil in razklal ter podal ga molče meni, ki sem mirno sedel pa čakal na svojem parobku. Ta duh pa ta slast! — Velik jezikoslovec, dasi samouk, bil je Levstik; krepko, jedrnato prozo nam je pisal kakor nobeden pred njim, ne za njim; prelepe pesmi nam je pel — slava mu večna za vse, kar nam je storil, ali kdor ni okusil njegovega pečenega krompirja, ne ve, kaj je dobro na svetu! Ali je človeštvu izgubljena ta draga spretnost in umetnost našega rojaka? Upam, da ne. Mnogo stvari sem se jaz učil od Levstika, ali nobene menda s tolikim uspehom kakor te slovanske umetnosti. Tu sem skoraj dosegel svojega učitelja. Od mene se je učil Radovan, gospoda Mirodolskega prijatelj, drugega učenca težko da bi imel kdaj.

Ko sva se lepo napasla in nasitila tega božjega daru, napotila sva je — in tedaj stoprav so se začeli najini pogovori — naravnost v gostilno! Kam bi pa neki šel drugam mlad človek o lepem poletnem večeru, ko je malo prej sonce zašlo in tihi mrak zagrinja gozd in log. Spat iti, to bi bilo vendar še prezgodaj!

Zunaj Lašč ob cesti proti Ribnici stala je in menda še stoji prijazna bela hišica. V nji je gospodarila ter ljudi — popotne in domače — gostila stara, malo grbasta ženica, na eno oko slepa — dovolj, kajne — popisovanja! Vendar je vse kazalo, da je bila žena nekdaj lepa, vsaj po obličju. Toda to je bilo malo mar njenim gostom. Ali poštena ženska je bila in dobra krčmarica. K nji sva zahajala zvečer tudi midva; ne tolikanj zaradi pitja — ali tako prijetno se je bivalo pod to gostoljubno streho, kjer ni bilo tistega neprijetnega, včasi surovega hrupa in vpitja, kakor je navaden po takih hišah. Žena, rekali smo ji sploh gospa, ker je bila vdova po laškem zdravniku, skrbela je za red in spodobnost v hiši svoji. — Tu sva sedela največ časa sama ter pogovarjala se. — Imel sem priliko govoriti z mnogimi razumnimi, duhovitimi in učenimi možmi — vsakemu svoje! — ali Levstik je bil vendar le Levstik. Kake zdrave, rekel bi, poštene misli, kaka krepka, določna, jasna beseda! Tu je bilo vse pristno, izvirno, nič pogretega, ponarejenega, nič sleparskega, nič fraze! Kar je rekel, to je bilo rečeno; kar je postavil, to je stalo. In znal je biti vesel, šaljiv, dovtipen; po otroško naiven in zbadljiv, toda brez hudobnosti; Levstik je bil plemenita duša in podlost je bila daleč od njega! — O čem sva govorila? O vsem, kar more zanimati poštenega, izobraženega človeka, iskrenega rodoljuba, Slovenca in Slovana! Največ, seveda, o jezikoslovstvu, o slovenščini stari in novi, o slovstvu, o pesništvu tujem in domačem. Kako je on umel svojega Shakespeara, Goetheja, Prešerna, kako zlasti srbske narodne pesmi! Te so mu bile že celo prava svetinja. Vuk mu je bil pravi »hodizmano« — vademecum. Kolikokrat ga je potegnil iz žepa v pogovoru ter bral kaj posebno lepega iz njega! Lepo ga je bilo poslušati, lepo govoriti z njim o resnih stvareh, ali tudi v veseli, glasni druščini ni mogel nihče tekmovati z njim; vesel je znal biti, šaljiv in norčav do prešernosti. Tudi katero debelo je včasih zarobil, nesalonsko, ali — in to je vredno posebnega poudarka — nikoli ni zvonil tistega — zvonca, ki se tako pogostoma zvoni v mladih druščinah in — starih.

Ni čudo torej, da je imel svoje posebno veselje s »Pikinim Jožkom«. Ta človek — Pika se je dejalo materi njegovi, kakor je sam pravil — pol trubadurja, pol berača, ustavil se je, kadar je prišel zopet v naš kraj, vselej v naši gostilni. Vse ga je rado imelo, tudi »gospa«, menda zato, ker ji je tako lepo in brezplačno kratkočasil goste; stregla mu je kakor drugim popotnim ljudem in dajalu mu prenočišča, četudi v senu ali slami!

Imenoval sem ga berača, a tega priimka bi mu človek ne bi smel dati v oči, tudi ga nisem nikoli videl, da bi bil prosil, vzel je pa rad, kar se mu je dalo. Sam se je imenoval »generala kranjskih beračev« in nikoli ni nobenemu dovolil, da bi vpričo njega beračil pri gostih. Če je kateri glavo pomolil skozi vrata, skočil je Pikin Jožek takoj, dal mu sam kaj, porinil ga ven ter vrata zaprl za njim. Kruha si je služil in — žganja s petjem, piskanjem in raznimi norčijami, ki jih je uganjal. Pel je narodne, Kančnikove in — svoje. Zaradi ene je bil, kakor Ovidij, pregnan iz rojstnega svojega kraja, sosedne nam Ribnice. Zložil jo je bil rojakom svojim, Ribničanom v nečast, in zato so mu prepovedali stopiti kdaj na ribniška tla. To je starega moža hudo bolelo, a niso mu nič pomagale vse prošnje. Tudi pesmi tiste ni rad pel; in če se je že dal pregovoriti in se je prepričal, da ni Ribničana blizu, treba mu je bilo položiti prej »groš« na mizo; druge je pel po »črnem« krajcarju. Še neko drugo je pel samo po grošu; in ta je bila Levstikova. V tistem času so bile občine po deželi znova osnovane in gospodje župani so bili silno moški in oblastni. Levstik pa je bil mož, ki ni rad zamudil prilike osmešiti kako nerodnost, in človeku, ki je bil potreben, pod nos pokaditi. Zložil je torej zabavljico županom — to je on znal kakor malokdo. In ko je bila zložena in lepo prepisana, šel je, kakor je sam dejal, »izgubit« jo, seveda tja, kjer je vedel, da jo skoraj kdo najde. In res jo je našel nekdo, a kako je prišla pravemu možu, Pikinemu Jožku, v roko, to sem že pozabil. Tudi te ni pel nikoli, da bi ne bil prej dobro pogledal po hiši, če ni kje kakega župana. Bili so namreč strašno razkačeni na ubogega trubadurja. Ko sem ga vprašal nekdaj, zakaj jo poje samo po grošu, odgovoril mi je: »O, vi ne veste, koliko časa sem vznak ležal za plotom, da sem se je naučil in pa zložil ji napev!«. To je Levstika silno veselilo!

Toda pustimo že Pikinega Jožka, dasi se ga z veseljem spominjam in bi imel še mnogokatero veselo povedati o njem.

Najrajši pa je Levstik občeval z laškimi »fanti«. Med njimi v kotu za mizo, to je bilo pravo mesto njegovo; tu je sedel široko in oblastno kakor vojvoda med svojim ljudstvom. Mladi Laščanje — in tudi stari vmes — so ga pa gledali kakor zamaknjeni pa poslušali! Kar samo se jim je smejalo od veselja in ponosa, da imajo takega gospoda med seboj, takega moža, rojaka! Tu se je kazalo naše ljudstvo v vsi svoji ljubeznivosti. Ti ljudje gotovo niso vedeli, kaj je pesnik; še imena tega niso morebiti slišali nikoli, a slutili so in čutili, da je človek, kakršen je Levstik, neka posebna prikazen, mož, ki ga ni smeti meriti z navadnim merilom. Levstik in jaz — tudi z menoj so ravnali tako, sosebno pozneje — sva smela vse; dovoljena je bila nama vsaka razposajenost in prešernost, tudi take, za katere bi bil kak drug, sosebno gosposki človek, kaj drugega dobil. Menda sem se jaz prav od Levstika učil tako z veseljem zahajati med preprosti narod in čutiti z njim. Spominjam se še, kako je neki večer prilomastil v stransko sobo, kjer sem sedel med laško gospodo — uradniki so tudi zahajali v našo gostilno — ter zgrabil me, potegnil izza mize, porinil me v véliko izbo ter posadil v kmečko druščino, govoreč: »Kaj boš tam? Semle sedi, duša, da boš videl, kaj je Laščan!«

Povsod se čisla junaštvo in korenjaštvo; posebno ima pogum in telesna moč veljavo svojo med kmečko mladino. Tudi na to stran je bil Levstik Laščan od nog do glave. »Metati se« je znal in rad se je metal kakor kateri si bodi, za šalo in tudi zares, če je bilo potreba. Tekel ni nikoli. Z veseljem in ponosom je pripovedoval, kako je bil na tla treščil nekega mladega dolgopetca, ki mu je zabavljal in ga nadlegoval na poti iz Vodmata v Ljubljano. — V našo gostilno je zahajal tudi poveljnik žandarmerijskega oddelka v Laščah, silno dolg človek, Korošec; Levstik mu je bil komaj do rame. Pa se je govorilo o metanju. Kar sta se imela, on in Levstik! Malo se zavrtita in zdajci ga položi Levstik kakor žrd na tla in v znamenje zmage poklekne nanj! Nato vstane mirno, kakor bi se ne bilo nič posebnega zgodilo; samo suknja mu je bila razparana, da je bilo treba takoj šivanke. To bi samo ob sebi ne bilo še nič tako hudega; ali polno omizje mladih Laščanov je videlo ta prizor! Vedeti je treba, kaj so bili tedaj po deželi žandarji in potem si je lahko misliti, kaj so čutili gledalci, ko so videli mogočnega, ne posebno ljubljenega orožnika na tleh, Levstika pa na njem! To je bila zmaga, to je bil junak! — Še neko drugo znamenito dogodbo so tisti čas Lašče zapisale v kroniko svojo. Igra, gledališka igra, se je igrala, menda tedaj prvič v tej pošteni vasi. Imenovala se je »Juntez«, spisal jo je bil Levstik, a igrali smo jo: on, jaz, neki uradnik, neki dijak, pa neka znana deklica iz Kočevja. Za gledališče je bila naša gostilna. Nekaj dni pred tistim večerom in nekaj dni potem se ni skoraj nič drugega govorilo po laškem okraju. Ko je prišel čas, privrelo je bilo ljudstvo od vseh strani, od daleč in od blizu. Hiša je bila natlačena, da ni bilo gibati se moči; po cesti in po vrtu so stali ljudje ter vzpenjali se, da bi kaj videli ali vsaj slišali skozi odprta okna.

Igrali smo, dejal sem, igro. V resnici smo mi drugi kaj malo igrali. Ko je nastopil Levstik, govoril je skoraj sam, mi smo bili kakor statisti, ali bolje rečeno, sami smo bili bolj gledalci in poslušalci nego igralci. Ali kakšen je pa tudi bil in kako se je vedel in govoril! Jaz sam ga nisem spoznal takoj, ko sem ga ugledal, tako je bil našemurjem. Povsod okoli je, kakor nam je pozneje sam pravil, iskal potrebne oprave za starega kmeta, kakor si ga je on mislil. Ali takega klobuka, iz preteklega stoletja, z onimi širokimi mahajočimi kraji, pa tudi res nisem videl ne prej ne pozneje. In za tisto zakrivljeno palico je več časa lesa iskal po gozdih. In kako se je grdo jokal in pel stari Juntez! Ko je naposled mož, truden in malo vinjen, naslonil glavo na mizo ter zaspal, začul se je hrup v stranski izbi. Kaj je bilo? Neki kupec gorenjski, ki se je bil tisti večer ustavil v gostilni in je gledal čudni prizor, menil je, da se vse res tako godi. »Ne, tega pa ne!« vpil je srdito! »Ti potepuhi — dva dijaka pa gospod ‚komisar‘ — so upijanili moža, zdaj ga bodo pa okrali.« (Juntez je bil namreč, preden je zaspal, svoje srebro — bile so res okrogle črepinje — iz pasa raztresel po mizi.) Komaj so ljudje udržali Gorenjca, da ni šel ter vse razpodil. Tudi ko je bila igra končana, ni se dal pregovoriti. »Kaj menite, da sem tako neumen, da ne vem, kaj vidim,« srdil se je poštenjak. In krčmarici je rekel: »Veste, gospa, tolikrat sem se že ustavil pri vas, a nikoli več se ne bom. Mislil sem, da je vaša hiša poštena hiša, zdaj pa vidim, da ni, ker se take reči v nji godé.« In ko se mu je Levstik pokazal, da je on tisti Juntez, ki so ga upijanili ter mu vzeli hčer, Žefrančku namenjeno, da se je poročil dijak z njo, bil je strašno hud, da ga imamo za takega tepca.

Lepa večerja, katero nam je bila napravila hvaležna krčmarica, končala je lepi večer. Obenem smo tu obhajali Levstikovo slovo. Odhajal je na Pivko za odgojitelja k znanemu, jako čislanemu pesniku in skladatelju slovenskemu. Tu je imel priliko, seznaniti se s krepkim ljudstvom na Pivki in nepopačeno govorico njegovo. Ali tudi omenjenemu možu ni bilo bivanje njegovo na Pivki brez posebne koristi, sosebno pa pesmim njegovim. Levstik sploh ni mogel nikjer bivati nekaj časa, da bi ne zapustil dobrotnega sledu za seboj; tudi to je bila neka posebnost njegova. Sosebno pa, kdor je hotel poslati pesmi ali tudi kako drugo knjigo po svetu, a si ni prav upal, tu ni bilo boljšega pomočnika, ranocelnika in zdravnika, nego je bil Levstik. Svet slovenski bi strmel, ko bi se mu odkrila in razodela vsa ta skrivna delavnost Levstikova; ali kdor je iskal pomoči njegove, on je molčal, Levstik pa tudi.

Minila so leta. Jaz sem bival na Dunaju, Levstik v Ljubljani. Želja, toliko časa gojena in premagovana, premagala me je naposled, želja, videti domovino svojo, sosebno pa videti Levstika! Čudno se Vam bode zdelo, a vendar je res: z večjim hrepenenjem ne hiti mladenič dragi svoji naproti kakor jaz svojemu Levstiku! Ko izstopim, pridem na kolodvor, oziram se po množici zbrani, nič Levstika! Kako je to mogoče! Saj sem mu vendar pisal, naznanil dan in uro prihoda svojega! Gotovo je bolan!

Žalosten se napotim sam proti mestu. Ko sem šel nekaj korakov, kar ga ugledam, ki koraka počasi proti meni. Hladan pozdrav! Naj ne bodem hud, ure gredo navzkriž! — Kaj je to posebnega! Ali mene je vendar v srce bolelo. Takega sprejema se nisem nadejal, da, zdelo se mi je, da ga nisem zaslužil! Kar tu naj že naravnost povem, kako je bilo med Levstikom in menoj. Lepo, ginljivo bi bilo, ko bi govoril o nekem vzornem prijateljstvu med nama; lepo, ginljivo bi bilo, a ne resnično. In resnica me vodi tudi v mojih spominih. Prijateljstvo, katero naju je družilo, bilo je enostransko. Rekel sem: prijateljstvo, bolje bi bil rekel: ljubezen, to je bila prava, srčna ljubezen! Jaz sem Levstika rad imel, da, ljubil sem ga, ne pravim: strastno, a prav iz srca sem ga ljubil. On me je čislal, tudi rad me je imel, ne pravim, da ne; a ne tako kakor jaz njega. Neka stena, ne vidna, ali tolikanj bolj čutna, bila je vedno med nama. Levstik je bil, kakor sem sam v sebi dejal z nekim žalostnim humorjem, edina moja nesrečna ljubezen. In vendar so bila zopet trenutja, ko me je, rekel bi skoraj, strastno objel in poljubil, a potem je bil zopet hladan kakor prej. — Toda nazaj v Ljubljano! Kako sem se veselil na Dunaju lepih pogovorov s svojim Levstikom, ki ga nisem videl toliko časa! Vse bode zopet kakor prej; z njim preživim še enkrat tiste lepe čase, ki so se mi bili še zlepšali v spominu! Ali človeku ni dano, da bi stopil dvakrat v eno reko, kakor pravi globokoumni modrijan! Pogovor se ni hotel nikakor ogreti, Levstik je bil čuden, ne neprijazen, hudomušen, ali beseda ni hotela nič prav iz njega. Nerazumno se mi je zdelo zlasti to, da me ni hotel nikakor vesti v znane domorodne kroge, tudi v čitalnico ne. Vselej, kadar sem kaj takega sprožil, obregnil se je nejevoljno. »E, kaj boš!« Čakalo me je še nekaj neveselega! Prinesel sem s seboj pisano knjižico — bile so moje pesmi, komu naj bi jih bil pokazal prej nego njemu? Pod Golovcem sva hodila nekod, ko se ojunačim in mu pomolim knjižico: »Na, poglej, kaj je to, če so pesmi, káli«. — Nikakega veselja ni bilo videti na obrazu njegovem. Ko ni vedel, kaj bi storil s knjižico, prosim ga, naj jo vzame s seboj, pregleda o priliki, pristavi opomnje in opazke, kakor se mu zdi, ter pošlje mi zopet na Dunaj. Spravi jo, nič prav zadovoljen; potem ni bilo več govora o tistih pesmih, ne ustno ne pismeno, dolgo časa. Čez leto in dan sem dobil, skoraj s silo, knjižico nazaj, táko, kakršno sem mu bil izročil. In še eno veselje mi je šlo po vodi. Zdavnaj že sem želel popotovati z Levstikom na Bled, ki ga tako ljubim. Kako bo to lepo, z Levstikom na Bledu, kaj si moreš želeti še, srce? Prosil sem ga, rotil — seveda bi bil jaz za vse skrbel — vse zastonj! Šel sem sam, ali Bled ni nikoli tako malo ugajal mojim očem.

In minila so zopet leta. Živela sva kakor prej; jaz na Dunaju, on v Ljubljani. Meni se je dobro godilo, njemu slabo. Sovraštva, preganjanja mu še ni bilo konec. Prevzel je bil tajništvo pri »Slovenski Matici«, mesto, kakor stvarjeno zanj in zanje on. Delal je, kakor je znal delati samo Levstik. To bi se mu bilo še odpustilo, ali hotel je tudi živeti. Tega pa ne, suhe skorje ne temu človeku! In izpodrinili so ga, izgnali! — In zgodilo se je čudo. Dalo se je pravemu možu pravo delo v roke! Levstiku se je izročil slovar. Kdor ve, kaj je slovar in je poznal Levstika, reči je moral, da je Levstik res kakor rojen za to imenitno nalogo. Človeku se res zdi, kakor bi bila nebesa v milosti svoji nalašč za to poslala nam Levstika na svet. A to se ni zdelo tako možem, katerim je šla beseda. Bili so kakor otroci, ki ne morejo čakati, da bi bilo jabolko zrelo. Vedno so popraševali in drezali, kdaj pride vsaj prva črka na svetlo; sploh jim Levstik ni bil po volji. Koliko je treba študij in preiskav za tako delo, o tem niso imeli pojma. Ime »Grimm« jim je bilo pač popolnoma neznano. Jaz vem, kako se je Levstik pripravljal na to delo, koliko se je učil jezikov in narečij, od bavarskega noter do albaneškega, kako korenite so bile njegove preiskave! Dobro mi je znano da so neki učenjaki, jezikoslovci pri nas, kateri imenujejo Levstika z nekim milovanjem, da ne rečem: zaničevanjem, samouka. Jaz pa pravim: Bog nam daj mnogo takih samoukov ali pa vsaj enega! Levstik si je bil postavil vzvišen, vzoren smoter s svojim slovarjem; njemu je bil posvečen ves trud, vse življenje njegovo; nanj so merile vse misli njegove in skrbi. Srce mu je bilo navezano nanj in tisti čas, ko so ga siloma ločili od njega, bilo je končano pravo življenje njegovo. Ta rana mu je krvavela do zadnjega trenutja. Živel je po tem zbegan, izgubljen, brez pravega smotra, brez veselja. Res, da tega ni kazal očitno, zato je bil premoški, ali jaz sem mu videl na dno srca. To sem posebno spoznal takrat, ko mi je v svojem stanovanju na Dunaju pokazal velik zaboj, poln raznoterih spisov ter rekel: »Glej, siromak sem, nič nimam; a tegale, kar tu vidiš, ne dam, če se mi je pri tej priči položi dvajset tisoč zlatov«. Bili so zgolj spisi za slovar. In to je bilo rečeno s tako globokim prepričanjem, da bi mu bil verjel najhujši sovražnik!

Ko sem zvedel, da je ta pravi narodni mučenik brez podpore, brez upanja v nehvaležni domovini svoji, zdelo se mi je, da je prišla prava prilika, ko se mi uresniči želja, katero sem gojil že dolgo časa. Živeti, delati z Levstikom, sprehajati, pogovarjati se z njim, kaj si morem želeti lepšega na svetu!

Neki rojaki moji, ne najslabši možje, so mi prigovarjali, da, prav silili so sem, naj začnem izdajati lepoznanski list slovenski. Jaz nisem bil nikoli za taka podjetja, a tisti čas so bile razmere moje tudi take, da nisem imel dovolj časa in moči za tako težko nalogo. Vendar sem se naposled odločil; mislil sem si: »Morebiti pa bode kaj pametnega iz tega«. In ko je bilo podjetje na trdnem, ko je »Zvon« imel toliko podpore — hvaležen sem za to še sedaj rojakom svojim — da je mogel pošteno živiti svojega lastnika, poklical sem Levstika — tisti dan je bil eden najlepših v življenju mojem — naj mi pride pomagat. In prišel je, ali kar sem želel in nameraval, ni se mi spolnilo. Ko se mi je zdelo, da je čas, šel sem k njemu na dom ter prosil ga, naj gre malo sprehajat se z menoj. Ko sem ga imel na svoji strani, rekel sem mu: »Glej, ustanovil sem ‚Zvon‘, toda ne zase; jaz nisem za to. List je bil zate ustanovljen, tvoj je. Toliko ima že zdaj naročnikov, toliko je dobička. Bog daj srečo!« Levstik, da ne! Nikakor ne! — »Zakaj ne?« — »Za teboj jaz ne morem prevzeti in uredovati lista«. — »Prazne besede!« — »Nikakor ne!«.

Vse tisto popoldne sva hodila po Lichtensteinovem parku pa pregovarjala se, da so naju čudno gledali ljudje. Vse zastonj. Silno nejevoljen sem se vrnil domov. Torej vse zaman! Pa bodi! »Zvon« pa je bil ustavljen; minilo me je bilo vse veselje. Tako menda ni bil še nikoli list ustavljen niti ustanovljen. Zakaj pa ni Levstik nikakor hotel »Zvona«? Prišel je bil na Dunaj z namenom, da hoče izdajati humorističen list. Kaj sem si jaz prizadel, da bi mu iz glave izbil to nesrečno misel! Vse besede moje so bile bob v steno! Mož je bil kar zagrizen v to misel. Preveč žolča se mu je bilo nabralo in Levstik ni lahko odpustil! Naposled sem mu moral celo obljubiti pomoč pri novem listu. Ta pomoč ni bila velika. Kar je mojega v »Pavlihi«, to je naslov sam in pa uvodna pesem v prvi številki.

Čez leto ni bilo ne »Zvona« ne »Pavlihe«. Dolžnost moja je bila skrbeti za Levstika. Posrečilo se mi je spraviti ga za silo pod streho. V državnega zakonika pisarno je prišel, kjer jc delal več let, s konca v mojem, pozneje v svojem imenu. In kako je delal! Jaz sem bil pravi lenuh proti njemu. Delo je bilo njemu veselje, poklic, mene je samo silila dolžnost. Še zdaj ga imajo v pisarni v dobrem spominu. — To je bilo nekaj, za silo; ali treba je bilo kaj zadostnega, stalnega. Tudi to se je posrečilo. Káko veselje je bilo med dunajskimi Slovenci, ko je prinesel »Dunajski časnik« — prvikrat tedaj nam ni bil dolgočasnik — imenovanje njegovo na knjižnico ljubljansko! To je bil zopet lep večer, ko smo — vsa družina je bila zbrana v njegovem imenu — obhajali imenovanje njegovo, a zaeno tudi odhod. Težko nam je bilo res, da ne bodemo več videli ljubega Levstika med sabo; a kaj mi! Mož je bil preskrbljen za vse življenje svoje! Bog mu ga daj še prav dolgo in veselo! -

Tu sem zopet enkrat videl rojake svoje, da sem jih bil vesel — nikoli se mi niso videli tako ljubeznivi, nikoli jih nisem imel tako rad; na obrazih se jim je bralo vsem, kako ljubijo svojega Levstika!

Spremil sem ga v vozu do Badna — treba se je bilo posloviti, ločiti; Levstiku se je milo storilo. — Objame me solzan. V živem spominu so mi še besede, ki sva jih govorila ob slovesu — bile so zadnje! — — »Veš, prijatelj, toliko si storil zame — nikoli pozabil — vse povrnil!« — »Levstik, ali si ti prijatelj moj ali nisi?« — »Kako moreš tako govoriti!« — »Prijatelj ne posoja prijatelju, ti mi nisi nič dolžan, bognedaj!« — »Zbogom!« — »Zbogom!« — Nisva se več videla na tem svetu! — —

Več let ni dal glasu od sebe. Pisal sem mu večkrat, prijazno, naj se me vendar včasi malo spomni, poroči mi, kako se mu godi, da mi ne bode treba vedno drugih popraševati. Nič odgovora! To me je bolelo, kaj bi tajil. — Še več — naj se tu očitno spovem za pokoro — bila so trenutja, ko sem začel skoraj dvomiti o značaju, o moštvu njegovem. Nisem ga več nadlegoval z dopisovanjem. Lepo se je maščeval. Ko sem se ga najmanj nadejal, pride mi od njega pismo in z njim tri sto goldinarjev. Oprostite, častita gospoda, da govorim tu o novcih — to ni lepo, imenitno, vem. Ali potrebno je tukaj, brez tega bi podoba Levstikova ne bila resnična, popolna. Pravica me sili govoriti. — Sedaj mi je bilo vse jasno; to pismo, ves Levstik je bil v tem pismu! Boga hvali s konca, da mu je dal doživeti to trenutje; zdaj more zopet govoriti z menoj. Bral bi vam to pismo, ali ne morem, lahko bi mislil kdo, da hočem samega sebe poveličevati. In vendar poveličuje to pismo najbolj Levstika. Solze so mi prišle v oči, ko sem ga bral. Čez leto mi je prišlo drugo pismo, zdaj je bilo priloženih dve sto goldinarjev. Obljubil mi jih je bil v prvem pismu in poslal sedaj, nič ni pomagalo vse moje protestovanje. Kdor pozna svet, vedel bode, kaj je to, jaz vem. Tu mi morebiti poreče kdo: Vse lepo, ali tega pa ne veš, kaj je morebiti prav o tistem času govoril o tebi po Ljubljani! Vem, vem; slišal sem praviti mnogo čudnih stvari o Levstiku, morebiti več, nego je bilo res. In bodi, da je bilo vse to res in še več; vse to mene čisto nič ne moti.

Levstik je bil bolan, dolgo je že nosil bolezen svojo v sebi; in to je bila bolezen, ki dela človeka posebno hudomušnega, nezadovoljnega. Naposled se je prijela, kakor je znano, tudi njegovega duha. Pisava moja, katero je prej tako povzdigoval, bila mu je sedaj mehkužna, neslovanska! Spisov, pesmi mojih prej ni mogel prehvaliti; ko je zapustil Dunaj, preobrnilo se je mahoma vse na slabo. Kaj je slovansko, to vprašanje mu je rojilo vedno po glavi. Pravega slovanstva je iskal povsod, v jeziku, v poeziji, v mišljenju in dejanju. In čim bolj ga je iskal, tem bolj je bežalo pred njim! Naposled ni mu bilo že nič več slovansko; tudi svoja pisava ne! (S tem je Levstik pri nas mnogo zakrivil.) Kdor ne ume te patologične prikazni, temu se bode mnoga stvar kar nerazumna zdela v Levstikovem življenju. In kar je tu posebno žalostno, da, res tragično: blagi, plemeniti mož, ki je tako iz srca ljubil narod svoj — saj ni imel druge ljubezni — njemu je posvetil vse svoje moči, vse življenje svoje; njemu je zvest ostal, ko ni našel mesta, kamor bi položil glavo, v svoji domovini — ta mož ni bil brez nekega nesrečnega vpliva, zlasti naš mladi rod, poslednji čas svojega življenja! Tisto nesrečno radikalstvo se je rodilo ne daleč od njega. Ali to naj nam ne kali nikakor v spomin svetle, jasne podobe tega vzornega moža, moža, kakršnega jaz nisem videl in ga ne bodem! -

Završimo! Toliko lepega je podaril Levstik svojemu narodu; pesmi njegove so pravi dragi biser; proza njegova čisto zlato. In vendar najlepši dar, ki ga je podaril Levstik domovini svoji, bil je on sam, značaj njegov. Levstik je bil mož; kaj so proti temu vse tiste male hibe in slabosti njegove! Moško je bilo na njem vse: obličje in hoja, mišljenje in dejanje, govor in pisanje. Podla misel, zvijača ni imela mesta v srcu njegovem. Kar je rekel, to je stalo, fraze ni bilo iz njegovih ust, niti iz peresa! Klanjal se ni; ni se mogel, pretrd mu je bil vrat. In kar je največ: zgled, kako ljubímo svoj narod, zapustil nam je Levslik, sijajen zgled; Levstik je bil vzor rodoljubja za vse časel — Rodoljubje! Življenje nam kaže dve različni vrsti rodoljubov; eni vpijejo, drugi delajo; eni se gosté za mizo, drugi strežejo; eni imajo sad, drugi trud; enih je mnogo, drugi so redki. Med te, imenoval bi jih tihe rodoljube, ne med one glasne, spadal je Levstik ves čas življenja svojega in med njimi je bil prvi. Imenoval sem ga »narodnega mučenika«; to ime mu ostani! Med narodne svetnike — mučenike zapišimo Levstikovo ime. Sonca potrebuje plemenita rastlina, da se veselo razvija; sonca je imel Levstik premalo v življenju; od tod, kar je neveselega, trpkega na njem. Preden sklenem, še eno besedo v svojem imenu:

Levstik! — če gledaš iz jasnih svojih višav, s poštenim svojim, ljubim obličjem, dol na nas, ki smo zbrani nocoj v tvojem imenu, name, ki se te v ljubezni in hvaležnosti spominjam pred svojimi rojaki: jaz sem te tako rad imel od tistega trenutja, ko mi je mati moja prvič te pokazala: »Rétinski«- a ti mi nisi spolnil zadnje prošnje moje! Glej, ko sem si gradil hišico svojo, nisem zábil tebe. Pod streho gori se je zidala prijazna sobica, nekako taka, kakor tista tvoja v Retjah, kjer si tako pridno pisal in pušil. Namenjena je bila tebi. Ko je bilo vse gotovo, pisal sem ti: Pusti vse ter pridi in živi z menoj; skupaj, prijatelj, preživiva dni, kar nama jih ostaja. V življenja svojega večerni zarji hočeva sprehajati se družno, pogovarjati se prijazno. Pod eno streho končajva svoje dni! Nič nisem dobil povoljnega odgovora; vendar sem upal in čakal! Zdaj je vse minilo! — Nobene želje nimam več zate. Pač, še eno: Narod tvoj, ki si ga ljubil tako, ki si mu posvetil vse: ljubezen svojo vso in svoj trud, svojo srečo in življenje svoje — ta narod naj te spozna in časti, kakor si vreden. Posnema te naj in vodijo naj ga povsod zlate besede tvoje:

»Skrbi záse, ljubi brata,
dvigni ga, odpri mu vrata,
in sodnik naj bo srcé!«