Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Tudi takrat smo začeli hoditi v osnovno šolo s sedmimi leti; trajala pa je 8 let, tako kot še dolgo časa potem. Šolska stavba je stala na pobočju nad domačo vasjo. Do tja sem z drugega konca vasi »Na Pečeh«, kjer je živela naša družina, imela približno pol ure hoje. Pouk se je začenjal ob osmih in trajal do poldneva. Ponavadi smo hodili v šolo in nazaj domov v gručah s sošolkami, da je bilo bolj zabavno.

Šola je bila stara zgradba s samo eno učilnico, tako da smo imeli pouk prvi trije razredi kar skupaj, vsak četrtek pa smo bili prosti, ker je takrat učilnico zasedel četrti razred, ki je imel pouk od 8 h do dveh popoldne.

Naši učitelji so nas naučili veliko koristnega in zanimivega, a če se učenci niso vedli primerno, so jih poslali klečat pred tablo. Ponavadi so si to kazen prislužili srboriti fantje, ki so se radi prerivali. Nobenega nereda ni smelo biti, kar se mi še danes zdi edina pravilna vzgoja. Ko je učitelj ali učiteljica stopila v razred, smo mirno vstali in pozdravili: »Dober dan!«, potem pa skupaj zmolili kratko molitev.

Dvakrat tedensko po eno uro nas je obiskal župnik in nas učil verouka. Župnika smo ob njegovem prihodu in odhodu pozdravili s »Hvaljen Jezus!« Telovadbo smo imeli pred šolo, včasih pa nas je učiteljica peljala na polurni sprehod po vasi. Hodili smo v parih po eni strani ceste, čeprav takrat še ni bilo prometa, razen kakšne vprege.

Dvakrat na leto nas je obiskal šolski nadzornik, ki se je pozanimal, kako napredujemo.

Vsako dopoldne okrog 10. ure smo imeli pol ure odmora. Takrat smo se šli igrat na dvorišče, malicali pa so samo tisti, ki so prinesli s sabo kakšen kos kruha. Kakšne jedilnice, kjer nam bi pripravljali tople obroke, v šoli seveda ni bilo.

Med uro so nas ocenjevali z naslednjimi ocenami: 1-nezadostno, 2-slabo, 3-dobro, 4-prav dobro, 5-odlično. Ob koncu šolskega leta je vsak učenec prejel spričevalo. Za zakljiček šolskega leta smo se odpravili na končni izlet, in to kar peš, ker avtobusov takrat še ni bilo veliko pa tudi stroškov si ne bi mogli privoščiti. Spomnim se, kako smo se enkrat podali v Zali Log, kjer smo imeli v gostilni skupno kosilo. To je bilo za nas posebno doživetje.

Na našo učiteljico Jegličevo, doma s Podbrezij, imam zelo lepe spomine. Tudi ostali Dražgošani so jo spoštovali in jo vzljubili, tako da so ji ob njeni upokojitvi zgradili hišico, da je lahko tudi na stara leta ostala med njimi.

Šolo smo morali nehote zapustiti v začetku januarja 1942, ko je 2. svetovna vojna segla tudi v našo vas. V Dražgošah so se naselil partizani (Cankarjev bataljon), za njimi je po par dneh pridrla nemška vojska, ki je postrelila številne partizane in domačine, vas pa požgala. Zgorela je tudi naša šola. Mi smo imeli srečo, da smo se še začasa umaknili na varno čez Jelovico in dalje proti Radovljici. Tu pa se začenja že druga zgodba …

Na Srednji Dobravi, 9. 12. 2012, zapisano po pripovedovanju Antonije Šolar, rojene Krek.