Leskova mladost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Leskova mladost
Miha Mate
Spisano: Laura Gabrič
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Miha Mate

Krst[uredi]

Na robu vasi, ob prašni cesti in sanjavem potoku je v skromni hiši zavekalo drobno bitje. Otožno se je oglasilo v soparen avgustovski dan in hotelo prevpiti grmenje topov in strojnic. Prišlo je ob nepravem, neugodnem času, ko so igračke zamenjali trdi vojaški škornji, ko se je podiral svet pod njihovimi nogami in ko so padale z neba mrtve ptice. Kljub temu pa je hlipalo po življenju in stegovalo svoje ročice po številnih trpkostih in majhnih radostih življenja. Stopalo je na svojo pot v krutem času neprizanesljivega otroštva, za katerega pa ni hotelo biti osiromašeno.

Že ko sem se rodil, so bile menda z mano same težave. Najprej so mi hoteli privezniti takšno ime, da se ga bog usmili. Na Alfonza se je spomnila mati, in čeprav nimam nič proti kakršnimkoli imenom, ne Fonzi, Fonzelj ali celo Fonzek pa že ne bi hotel biti. K sreči je bil tudi moj krstni boter proti takšnim malomeščanskim imenom, katerim se je resno uprl in dejal, da me sploh ne bo odnesel h krstu, če bo moral nositi kakšnega Fonzeljna.

Tako sem hočeš nočeš na pritisk botra in sosedov postal Miha. Sam pri tem kajpada nisem imel nič besede, zapletlo pa se je, kot so mi pozneje pripovedovali, že pri moji prvi poti h krstilnemu kamnu. Ribnica, ki je bila tedaj že polovico manjša, a obdana z bodečo žico, ki so jo okrog nje razpletli Italijani, še enkrat tolikšna kot danes, me je prvič kar nekolikanj nerada sprejela, saj sem postal najmlajši komunist leskove doline.

Ko sem imel približno šest mesecev, sta me boter in botra povila v sveže plenice, razrezane iz starih rjuh, a skrbno oprane, na katerih je kar mrgolelo različnih barv. Da je bilo največ rdečih, belih in modrih, mi ni treba še posebej omenjati. Toda prav to bi bilo kmalu usodno za mojo nadaljnjo življenjsko pot, kajti ko se je naš krstni sprevo približal italijanskemu bloku, so se po botrovem pripovedovanju zbrali okrog nas Italijani in nas strokovnjaško pretipavali. Najprej botra, potem botro in nazadnje sem prišel na vrsto še jaz. Zdelo se jim je namreč sumljivo, da je otrok lahko zavit v takšne plenice, ki so bolj spominjale na trobojnico kot na kaj drugega.

Strokovnjaško so me otipavali in neprestano govorili:

"Comunista, partigiano, bandito!"

"Kako comunisto, kako partigiano, kako bandito, če pa še svojega imena nima, revšče," se je potil in zatrjeval boter.

Toda nič ni pomagalo, Italijani so še kar naprej gonili svoje:

"Partigiano, bandito!"

"Ne, on bo Mikaelo, niente partigiano, saj vidite, kako je še majhen in nebogljen!" se je zopet razburjal boter, da bi jih prepričal.

"Bandito, partigiano!" so vztrajali Italijani.

Tako so se na bloku menda kar nekaj časa prepirali, dokler ni debelušnemu karabinjerju kapnilo v glavo, da prav gotovo pod svojo pleničasto trobojnico prenašam pošto. Hočeš nočeš, botra me je morala razviti, kar pa ni bilo preveč enostavno, saj sem bil povit s kilometrskimi trakovi. Pa kaj je hotela? Lotila se je posla v splošno zadovoljstvo našopirjenih Italijano, ki so se zbrali okrog mene kot muhe, da ne rečem ob čem. Ko je ostala na meni zadnja plenička, jo je pustila na mojem telesu, da se ne bi prehladil. Tedaj pa se je sklonil nadme sam tenente in se hotel prepričati, kaj se skriva pod njo. Previdno jo je dvignil in pod menoj so se pokazali drobni fižolčki nedolžnega drekca. Na hitro je poskušal pokriti ta veliki čudež sveta, toda v svoji zagnanosti se je sklonil preveč globoko. Kot sta mi pozneje pripovedovala boter in botra, me je menda tedaj moralo nekaj zmraziti in majhen, toda dobro merjen curek blažene vodice je zadel vročekrvnega in radovednega karabinjerja naravnost v obraz.

"O mama mia, mama mia, padre mio!" je zavpil in odskočil. "Merda, bandito!" se je slišalo iz njegovih sopečih ust, vojaki pa so se pričeli na ves glas režati. Italijan se je ves besen in užaljen izgubil v stražarnico, jaz pa sem menda veselo pobrcal in pristavil:

"E, e, e!"

Menda sem bil tako zadovoljen s tem svojim krstom, da nisem pozneje niti protestiral, ko me je ribiški župnik vtaknil pod mrzlo žegnano vodo.

Verjemite mi, kaj takega kakšen Alfonz res ne bi mogel napraviti, toda Miha, ta pa že, ta, saj nisem zaman že tedaj nosil trobojnice.

Klobase[uredi]

Dolina ga je že prvi trenutek sprejela medse. S svojimi širokimi pleči in z dobrodušnim izrazom na obrazu jo je na mah osvojil. Šale so kar deževale iz njegovih ust in celo palica, ki jo je uporabljal kot pomožno vzgojno sredstvo, nujnejše od table in krede, je veselo poskakovala v njegovih rokah.

Deček je od njega zavzeto vpijal svojo prvo učenost in drobne življenjske resnice, od katerih se mu je najbolj vtisnila v spomin dogodivščina s klobasami in fižolom. Če mu je bilo kdaj pozneje hudo, se je spomnil nanjo, se od srca nasmejal in vzkliknil: "Uh, naš dobri, stari učitelj!

Prišel je od nekod iz Srbije, toda površen opazovalec tega sploh ne bi zaznal, kaj šele otroci, ki smo željno vpijali vsako njegovo besedo. Le kadar ga je kdo močno razjezil, je njegov obraz v trenutku pozelenel, se že v naslednjem hipu umiril, dvignil je prst in dejal:

"Pridi bliže, golobček!"

Seveda je golobček takoj vedel, kaj ga čaka, zato je boječe stopil h katedru, povesil pogled in čakal.

"Pruži ruku!" je dejal stari učitelj in izza omare, v kateri so bili shranjeni šolski zvezki, privlekel na dan drobno, drobceno enoletno palico, ki je bila verjetno najtanjša, kar se jih je lahko dobilo v naši dolini. Iztegnjena roka je trepetaje čakala, medtem pa je učitelj že vprašal razred:

"Koliko je zaslužil?"

Seveda smo se takšnemu samoupravljanju v začetku težko privadili, toda vedeli smo, če ne bomo odgovorili, potem jih bo nesrečnež dobil po enotnem merilu starega učitelja: na vsako roko po pet udarcev. To pa bi bilo vseeno prehudo. Zato smo raje glasovali, saj smo vedeli, da tako krivec ne bo nikoli prejel najvišjega števila udarcev. Če nas je na primer glasovalo pet in je vsak za prestopek prisodil tri udarce, je to bilo petnajst točk, katerim je potem učitelj dodal še svojih pet, kar je zneslo dvajset. To število je potem razdelil s šestico, kar je zneslo tri, in če si potem zopet pomnožil s šest, je bilo osemnajst, ostali sta torej še dve kazenski točki.

"Pa isto se ti piše!" je ponavadi dejal učitelj po izidu našega glasovanja, pri tem pa seveda ni pozabil na tisti dve točki in dodal:

"Tri udarce, a brez milosti!"

Včasih je bila vsota tudi manjša, kar je učitelj upošteval kot olajševalno okoliščino in milostno dejal krivcu:

"Pet, toda srednje težkih."

Ta njegova merila so krepko čutile naše roke, saj se stari učitelj ni nikoli spozabil, s kakšno močjo mora udarjati. Prav zaradi te pravičnosti smo ga še bolj spoštovali, pa čeprav so nekateri starši trdili, da takšna metoda ni preveč vzgojna.

Tudi v mestu je bil učitelj zelo priljubljen. S hudomušnim brivcem, ki je imel pravi pravcati salon za dame in gospode, sta se kar kosala, kdo bo koga ugnal v kozji rog.

"E, moj olepševalni tehnik, težko tebi, če bi bili v mestu sami plešci."

"Nič hudega,"mu je odgovarjal brivec, "bi jim pa lase risal. Boga hvali, da niso vsi pametni, kajti potem bi bil tudi ti ob kruh."

"Zame nič ne skrbi, nisem bil še v takšnem mestu, kjer ne bi bilo vsaj nekaj neumnih. Toda, kako bi ti lase risal, ko se ti roka trese?"

"Bi bili pa kodrčki!" se je vlekel njun pogovor.

Toda kljub temu da sta neprestano drezala drug v drugega, je med njima obstajalo trdno prijateljstvo, in kadar sta ga uporabila proti tretjemu, sta bila neizprosna. Tako sta za Frtajčkovega Gustlja ugotovila, da je tako skop, da svojim otrokom ne pusti gledati skozi okna na cerkveno uro, ker se boji, da se ne bi stekla preveč obrabila. Učitelj pa je še dostavil, da je svoji Franci naročil, da ga morajo pokopati kar stoje, da ne bo treba postaviti spomenika. Za to je zvedelo vse mesto, in če Frtajčkov Gustelj res ne bi bil tak skopuh, bi za to zvedela tudi sodnija. Tako pa je vse skupaj ostalo le pri grožnjah, seveda v splošno zadovoljstvo našega malega mesta in obeh duhovitežev.

Pa o tem nisem hotel pisati, kajti spomin na mojega starega učitelja je ostal v meni zaradi drobne, drobcene zgodbe o fižolu. In kako tudi ne?

Mraz je že krepko pritiskal in vsi premraženi smo se tiščali v šolskih klopeh. Končali smo z uro prirodopisa in medtem ko je učitelj že pospravljal v posebne škatle živopisane metulje, je ne preveč vpadljivo dejal:

"Otročički moji, bi lahko kje kupil nekaj kilogramov fižola. Ravno danes mi ga je zmanjkalo, zima pa, kot kaže, bo še dolga."

To je povedal tako naravno in mimogrede, da ga ne bi niti slišali, če ne bi bili skoraj vsi zbrani ob katedru, ker smo si hoteli še enkrat ogledati z bucikami skrbno pripete metulje.

"Seveda bomo vprašali," so odgovorili kmečki sinovi, mi pa, kar nas je bilo bajtarjev, smo le povesili svoje poglede.

Naslednjega dne smo bili priča skromnih učiteljevih besed. V rokah kmečkih sinov in hčera so se pozibavale različne vrečke in vreče fižola. Živopisano so se muzale ob sijočih obrazih, ki so žareli v zadovoljstvu, da lahko kaj podarijo staremu učitelju.

"Bogami, pa to je za celo leto," se je muzal učitelj in me poklical, naj mu pomagam zbrati vrečke.

"In kako naj vam plačam?"

"Ni treba, mama so dejali ..." se je razigrano usulo iz otroških ust.

"Mnogo vam hvala, mnogo vam hvala," je zatrjeval hvaležno učitelj.

Do vratu obložena sva stopila v njegovo stanovanje, ki je bilo na drugi strani hodnika. Ustavila sva se ob srednje veliki skrinji, na katere dnu je bilo res že bolj malo fižola.

"E, vidiš, tako, dobri ljudje, kdo bi si mislil," je mrmljal stari učitelj. "Bogami, dobri ljudje!"

Toda ko sva pričela stresati fižol v skrinjo, se je učiteljev obraz še bolj razpotegnil v širok smehljaj.

"E, bogami, bogami, še vedo ljudje, kaj je prav. Naj jim fižol tudi drugo leto tisočkratno obrodi!"

Tudi sam nisem mogel skriti začudenja, kajti skoraj iz vsake vrečke se je med fižolom usula v skrinjo lepo zavita, prekajena klobasa, a iz nekaterih celo dve.

Po prvem navdušenju pa je učitelj postajal vse bolj preudaren, in ko sem mu podajal v roke vrečko za vrečko, je poskušal uganiti, kdo mu jo pošilja. No, pri nekaterih to ni bilo potrebno, kajti z okorno kmečko roko je bilo zapisano: "Svojemu učitelju" in potem je sledil nevešč podpis darovalca.

"Vidiš, tale je gotovo Koširjeva," je razpletal stari učitelj, "nimajo bogve kaj prida prašičev, pa tudi z otrobi jim ne zablodijo, to pa se salamensko pozna na klobasah.

"Ha, ha, poglej tole, še repek ima, kot podgana. Vrtačnikova, dobra, trdna kmečka hiša, ti vedo, kaj delajo. Tudi s klobasami se ne bodo blamirali."

"In tale, preveč špeha je v njej. Zaplotnikarjeva. Vanjo so namešali vsega hudiča, da ostane čimveč za krače. Te pa v župnišče. Župnik klobas sploh ne mara in pravi: — Vrag si ga vedi, kaj vse ne nameštrajo vanje kmetje."

"Tole bi pa najraje vrnil. Gusteljnova je, na pol je suha in že malo plesniva. Ženska jih je premalo pustila v dimu. In kako tudi ne? Dedec hoče vse znositi v gostilno za frakeljček žganja. Zato jih je že prej pobrala iz dimnice in jih skrila. Kakšna škoda?!"

Bližala sva se koncu, učitelj pa je še kar naprej pleteničil: "Pa vseeno, dobri ljudje, tako je prav. Fižol brez klobase je kot posneto mleko, takole pa je vse nekaj drugega. Mar ne?!"

Prikimal sem mu, čeprav med vsem tem fižolom in klobasami ni bilo mojega darila. Učitelj je uganil moje misli. Pogladil me je po laseh in dejal:

"Nič si ne ženi k srcu, kdor ima, ta da. Prosil sem za fižol, a dobil sem celo svinjo. Pa vendar se jim ne bo poznalo!"

Nato je njegova roka segla po največji klobasi, mi jo zavila v časopisni papir in mi jo potisnila v žep.

"To je zate, vem, da pri vas ne koljete prašiča."

Širokogrudno kot največji kmet me je potrepljal po rami in me že potiskal proti vratom, čeprav sem se hotel upreti njegovemu darilu.

"Le pojdi, le pojdi," mi je pokimal, "in ne zahvaljuj se, zakaj bi prašiči obrodili le za nekatere. Še so dobri ljudje na svetu, mar ne!?"

Naslednja ura je kar žarela v duhovitostih našega učitelja. Pripovedoval nam je tako smešne zgodbe, da smo se valjali po klopeh. Ob koncu pa se je le umiril in resno dejal:

"Povejte doma, da imam zaenkrat kar dovolj fižola in da se vsem prav lepo zahvaljujem. Bogami, lep je, ribniški, kdo bi si mislil!"

Ob teh besedah me je poiskal s pogledom, mi hudomušno pomežiknil, kot bi hotel reči, midva že veva, kako je s tem, in odšel iz razreda. Sam pa sem v globokem hlačnem žepu stiskal okroglo zavaljeno klobaso in trepetal, da se mi ne bi izvila iz časopisnega papirja in pokukala iz žepa.