Lesena riba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zaprta smrt lesena riba
Slovenske legende
Anton Medved
Kvatrna sobota
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




  Lesena riba


Tam, kjer valovje rensko
med gorami sumi,
da Švici, zemlji prosti,
do dna srca doni,

tam hišica je stala,
oj hišica 'z lesa,
pokrita z reynim bičjem,
na breg postavljena.

V tej hišici leseni
stanuje siromak;
otroke, njega, ženo
hranjeva ribji vlak.

V tej hišici leseni
ni srebra, ni zlata,
pa biva v njej družina
pobožnega srca. —

Odhajalo že solnce
za strme je gore,
oblaki črnosivi
nad hišico vise.

In pogubljivc strele
v oblakih švigajo,
v brloge izpod neba
zveri se umikajo.

Za mizo svojo ribič
z družinico sedi;
od zunaj dež uliva,
on v hiši kruh deli.

Ta čas nekdo na vrata
trdo potrka kar,
od mize naglo vstane,
odpirat gre ribar.

Čez prag duhovnik stopi
in v roki križ drži,
pa brada se mu bela,
ko čisti sneg blešči.

"0j hvaljen bodi Jezus!"
popotni mož je djal.
"Na večne čase, amen!"
ribar odgovor dal.

"Preljubi moji, prosim,
naj tu se posušim;
pri vas do zore bele
pod streho naj zaspim."


Pošteni ribič pravi:
"Castiti moj gospod,
nocoj hudo je vreme
zadelo vašo pot.

Postreči vam ne morem;
pa kolikor imam,
to vam z roko veselo,
z veselo dušo dam.

Vzemite kruha z mize,
ak' vam je z nami vseč;
potem se z nami grejte,
na gorko pojte leč!"

Že vstaja zora zlata
in sije nad goro,
popotni mož pa jemlje
od rib'čevih slovo.

In gospodar se spremi
do ceste ga vesel;
tam sede trudni starec,
ker hod ga je prevzel.

Rezilo v roke prime,
odreže palico,
iz palice pa dolbe
leseno ribico.

Nad ribo čudno moli,
nareja sveti križ,
potem veli ribarju:
"Glej, da je ne zgubiš!

Privezana ti v mrežo
bo srečo klicala,
veliko rib in ribic
iz reke dvigala.

Al kadar več ne bo je,
tud' več lovi ne bo;
vsa tvoja sreča pojde,
ves blagoslov za njo."

In ribič je hvaležen
leseno ribo vzel; d
omov se je povrnil,
za vado jo pripel.

Nalovil z njo je blaga,
nalovil dobrih dni;
ko tolstemu županu
obraz mu zablešči.

Ze nekaj let ni rezal
več kruha črnega
naložil v svoje hrame
srebra je in zlata.

Sosedje so poznali
ribarja nekedaj;
al' s čim si je pomogel,
s čim obogatel zdaj?

Skrivaj za njim so vedno
obračali oći;
pa kaj se jim pokaže?
Da mnogo rib lovi.

Natočijo mu vinca,
srce se mu odpre;
o ribici leseni povedal jim je vse. -


Sosedje preveseli
hite od njega preč;
al' drugi dan ze v mreži
ni bilo ribe vec.

Zastonj je solze točil,
zastonj se je kesal;
z druzino je ubožen
v prezgodnjo jamo pal.