Lepota jezika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Lepota jezika
Bogumil Vdovič
Objavljeno pod psevdonimom Georges; prestavil 3. marca 2017 France Malešič.
Spisano: Slovenec, št. 101, sobota, 4. maj 1929, str. 4
Viri: [glej dLib]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V zadnjem času se je v znanem slovenskem dnevniku srečno končala dolga polemika o pisavi l-a v raznih končnicah, zlasti pa izgovarjavi takozvanega trdega l-a pred soglasniki in na koncu tvornopreteklega deležnika. Nekateri so ta spor imenovali črkarsko pravdo, drugi glasoslovno, tretji zopet drugače, ampak na vse zadnje je vseeno, kako se temu prepiru pravi, kajti »besedo so imeli čitatelji« in ti so to priložnost pošteno izrabili in najsi o stvari kaj razumejo ali ne.

Spor ni nov. Skoraj natanko pred tridesetimi leti, ko je bil izdal Levec svoj Slovenski pravopis, se je bil začel isti boj, ki se je istotako končal s porazom elovcev. Kaj drugega tudi ni bilo pričakovati.

Zanimivo pa je, kako in s kakšnimi dokazi so podpirali elovci svojo nevednost.

Kdo ne pozna tiste zabavne povesti o Ribničanu, ki je iz neke potrebe stopil z eno nogo na konja, z drugo pa na plot in se je pri tem opravku domislil, kaj bi bilo, če bi kdo rekel »hi«. Zmerom sem mislil, da je ta dovtip samo ribniški, pa ga imajo tudi Angleži in je torej takorekoč svetoven. Toda povest o »postriženem« in »pokošenem« in tisti slovenski dokazi, ki jih omenja Milčinski v svoji humoreski »Uradni jezik«, utegnejo biti pristno naši. To se je zlasti pokazalo v tej polemiki, ker prav za prav ni šlo za nič drugega kakor za »postriženo« in »pokošeno«. Čim bolj so dokazovali filologi, ki so nota bene nastopili vsi s svojimi pravimi imeni, dočim so elovci ostali vsi anonimni, da se ta trdi »l« izgovarja sedaj kot »u« ali »w«, tembolj so trdili elovci, da je tisti »l«, ki ga oni izgovarjajo na konci tvornopreteklega deležnika – (r u s k i (!) »l«.

V tem boju, oziroma mesarskem klanju sta se posebno odlikovala po svoji »učenosti« in »stvarnosti« gospoda Pika in Profesor Sketove šole. Prvi se je ponosno trkal na svoja inteligentna prsa, ozmerjal profesorje sploh, češ da ne bodo samo oni komandirali, temveč »tudi mi, inteligenti«, obenem pa je stopil na politično poprišče in opsoval zaslužnega moža Levca z avstrijakantom. Profesor Sketove šole pa je šel še dalje. Najprej je govoril o nekih znanstvenih načelih, ki sploh ne spadajo k stvari, nato pa je zapeljal v politiko takole: »Nezavestno se borita v razvoju slovenščine dva instinkta za premoč: Trubarjev ali slovanskonapredni instinkt in Hrenov ali avstrijskoklerikalni instinkt.« Po domače povedano se to pravi: el je napredni glas, we pa klerikalni. Zdaj pa ugovarjaj, če si upaš; bomo vsaj videli, kaj si, ali kdor ne pije, je Kajfež!

Torej strankarstvo odločuj povsod, tudi v glasoslovju!

Da pri tej polemiki ni ostalo brez psovk, je samoobsebi umevno, kajti v pismenem sporu nadomeščajo psovke tretji slovenski dokaz – klofuto.

Kar se pa tiče stvarnosti, se mora reči, da vsi elovci z gospodom Piko in Profesorjem Sketove šole vred niso vedeli, zakaj je šlo, in sicer kljub svoji inteligenci. In zato so si pomagali s šlagerji: mijavkanje, lajanje, aukohou, piva kobiva, cela gvala itd. ter z očitanjem rovtarstva. Govorili so torej o stvareh, ki sploh niso bile sporne.

Sploh pa – kaj je rovtarstvo? Ali so rovtarji samo tisti, ki govore: piva kobiva, žvampava, šva itd., torej ki »švapajo«, kakor se pravi? Potemtakem so te Rovte silno velike: predvsem vsa Gorenjska in slovenska Koroška. Kaj ko bi izvolili gospodje elovci to stvar ljudem iz teh krajev osebno povedati! Ali listi, ki ne »švapajo«, niso rovtarji? (Rovte ali Rute so tudi na Dolenjskem in Notranjskem in tam ne »švapajo«.) Prav tako so! Kdor je rovtar, je rovtar (ni pa vsak Rovtar rovtar), mu ne pomaga nič, če izgovarja magari še vse »v« in »r« za »l«, če misli, da je to lepši. Pa ni. Kajti, kakor ena lastovka še ne naredi pomladi, tako tudi en glas še ne napravi jezika niti lepega niti grdega. Rusi in Poljaki poznajo samo dva »l«, mehkega in trdega, in takorekoč (zlasti Poljaki) tudi švapajo, pa ga vendar ni človeka, ki bi rekel, da sta ta dva jezika zastran tega grda ali celo rovtarska. Japonščina ne pozna »l«, potemtakem mora biti grozno grd jezik. Kitajci ne poznajo »r«, potemtakem bi morala biti kitajska angleščina kras vseh jezikov, kajti Kitajci izgovarjajo za »l« tudi vse »r«, ki jih je v angleščini silno veliko. Angleški »w« se skoraj natanko tako izgovarja kakor »rovtarski« debeli »l«, a je kljub temu svetoven jezik in najbrže tudi elovci nimajo te korajže, da bi trdili, da je rovtarski.

Torej je rovtarstvo in rovtarščina vse kaj drugega. To je način vedenja in govorice, ki je grob in sirov. Žal je tega rovtarstva pri nas silno dosti tudi med takozvano inteligenco. Kdor tega ne verjame, naj gre v gostilne, kamor hodijo takozvani boljši ljudje, naj gre na razne veselice, naj posluša in gleda šolarje, ko gredo v šolo – pa bo videl in slišal, da Rovtarji ne zaslužijo, da se sirovost v obnašanju in govorjenju po njih imenuje. Poznam ljudi z akademsko izobrazbo, ki se gredo glede sirovosti v obnašanju in govorjenju lahko meriti za najbolj sirovim Rovtarjem. In tem rovtarjem ne pomaga nič, če še tako izgovarjajo slovenski trdi »l« za »ruski« trdi »l«. Lepota govorice je odvisna od vse kaj drugega: od značaja človeka, njegove izobrazbe in olike, od njegovega organa, temperamenta, od moduliranja glasov, poudarjanja besedi, od mimike, celo od spola itd. itd. Kričeča in zadirčna govorica, zabeljena s kletvicami in psovkami, ne more biti nikdar lepa.

Še več pa zahteva pismeni jezik, da je lep. Vsak, kdor količkaj pozna jezik in literaturo, ve in pozna, kdo piše lep jezik in kdo ne. Predvsem je treba za to temeljitega poznanja jezika, slovnice in pravopisja. Tudi tukaj šušmari in mrcvari pri nas vsak po svoje in ne pripozna nobene avtoritete.

Pri tej priliki naj omenim, kako krvavo potrebujemo foruma, ki bi bil za nas to, kar je za Francoze Akademija. Po svojem imenu bi imela biti to vsaj Slovenska Matica, ki bi naj izdala Slovenski pravopis. Ta bi moral biti obvezen za vse, ki se bavijo s pisanjem, zlasti (ne samo »tudi«) za novinarje. Ta pravopis pa ne bi smel poznati nobenega polovičarstva, temveč bi moral jasno poudariti, kako se piše prav in ne, kako se t u d i lahko piše. Če se je dalo tudi dognati, kdaj se piše »u« in kdaj »v« (urezati – vrezati), se bo dalo tudi dognati, kdaj se piše prav »l« in kdaj »v«. S tistim »nekateri pišejo tako, nekateri pa tako« ni nič pomagano. (Kajti nikakor ne gre, da bi bila n. pr. v eni in isti številki leposlovnega lista kar dva pravopisa ali še več.)

Pri nas še nimamo enotnega književnega jezika, ne v pismu ne v besedi. Enoten pravopis pa bi nemalo pripomogel k enotnemu pisanju in k enotni govorici. Nikakor pa ni nujno, da bi imeli enotno govorico že jutri. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja (ali tam okoli) se je bilo to poskusilo z lažnjivim »pravilom«, da se slovenščina tako piše, kakor se govori, oziroma, da se tako govori, kakor se piše. In takrat je bila nastala tista zoprna slovenska, po nemškem glasoslovju prisiljena »olikana« govorica, ki so jo Nemci imenovali »hochslovenisch«. Ostanki tistih Visokoslovencev so današnji elovci, ki se jim zdi slovenščina, kakor jo narod govori, kmečka ali celo rovtarska in so vsi zaljubljeni v tujstvo in vase, oziroma narobe.

V italijanščini velja toskansko narečje za književni jezik in za najlepši. Še lepša pa je toskanščina, če jo govori Rimljan: La lingua toscana nella bocca romana. Po naše, po rovtarsko bi se to reklo: Iz sirovih in neolikanih ust je najlepši jezik grd, iz prijaznih in olikanih pa je najgrši jezik lahko lep.