Lepi pirhi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lepi pirhi.
Anonimno
Izdano: Domoljub 2. april 1891 (4/7), 74—78
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Z Bogom, oče, z Bogom!« klicala je mlada deklica za železniškim sprevodnikom Florijanom, »srečni se vozite in srečni se vrnite, ravno na Veliko noč bodete že doma. Bom že molila za vas, da se vrnete zdravi, da bomo skupaj pri vstajenji in da nam bote sami prinesli lepih pirhov in narezali velikonočnega kolača.«

»Prav, Minka, prav, le moli za-me lepo, da se vrnem, pa tudi za mater, da ozdravijo in da nas Velika noč reši občutljivega pomanjkanja.« S temi besedami se sprevodnik poslovi od svojih domačih ter hiti na kolodvor. Bil je po obrazu soditi še mlad mož v najboljših letih, vendar so mu gosti črni lasje že zelo osiveli. Ni čuda, skusil je že mnogo hudega. Po poti gredočemu begajo mu razne misli po glavi; nagloma se sredi pota ustavi in glasno spregovori:

»Ne! Ne! to je le skušnjava!« Premišljeval je namreč, kako bi hitro odpomogel ubogi svoji družini iz revščine, katera jih tare vsled dolge materine bolezni. In prišlo mu je na misel: »Kaj ko bi se mi kaj primerilo na železnici, kaka nesreča, smrt. tedaj bi žena dobila za-me vso zavarovalnino, in ne bilo bi ji treba stradati z otroci. Za prihodnje bi pa že Bog poskrbel.« — Nekako vstrašil se je te misli; vedel je, da si človek ne sme prikrajšati življenja za nobeno ceno; a prišla mu je v glavo zlasti zaradi mašinskega vodje pri vlaku, s katerim se je vozil sprevodnik. Ta strojevodja je bil namreč sam seboj zelo nezadovoljen in sprt s celim svetom; živel je v misli, da ga vse preganja, ter da je vsakemu na potu; vzlasti je postal zadnje tedne zelo zamišljen in sprevodniki so se po pravici bali, da bi se vsled duševne bolezni strojevodje ne prigodila kaka nesreča pri vlaku.

Kmalu je odšel vlak, katerega je spremljal tudi naš Florijan kot sprevodnik. Poslušajmo, kaj se je zgodilo na tem vlaku, kakor nam to pripoveduje popotnik, ki se je sam vozil s tem vlakom: Sedel sem z dvema gospodoma v vozu druzega razreda. Bila je že noč, a luna je sijala na nebu in noč je bila svetla. Govorili smo popotniki o raznih stvareh, kakor je med potovalci navada. Mej potoma začelo pa se mi je čudno dozdevati, kako da mi kôli za telegraf tako hitro kakor blisk švigajo mimo očij, in sicer vedno hitreje; čutili smo vsi, da vlak drdra z nenavadno, neznansko hitrostjo. Groza nas je spreletavala in naši bledi obrazi so nam pričali, da vsi čutimo veliko nevarnost, ki nam grozi vsled prenagle vožnje. Bali smo se govoriti in si razodeti nevarni položaj. Pred oči pa mi je stopil prizor, kaka groza da zavlada, ako trčita skupaj dva vlaka, ali ako vlak skoči s tira, in po pravici moram povedati: resno sem jel misliti, da bom morebiti v malo trenotkih mrtev. Dajali smo znamenja, kakoršna so ob času nevarnosti v navadi, nikdo se ni menil zanje. Videl sem, ko smo se bližali stražnicam, kako da je mahal čuvaj z rudečo zastavo in vil z rokama, hoteč dati znamenje strojevodju, da naj ustavi vlak. Vse ni nič pomagalo.

Približam se oknu, ki je bilo odprto ter pogledam, kaj se zunaj godi. Zapazil sem sprevodnika Florijana, ki se je po zunanjih stopnjicah vedno bolj bližal našemu vozu ter stopal proti železničnemu stroju. Smrtno bled in vtrujen približa se do našega okna. Burja mu je pihala v obraz in vsled silno nagle vožnje ni mogel skoraj sape loviti; veter mu je spodnašal noge in ko bi ne bil imel toliko moči in hladnokrvnosti, odletel bi bil že davno z železniških stopnjic, ter si v kakem jarku v padcu razbil glavo.

Pred našim oknom nekoliko postoji, da zopet zasope. Komaj sem ga mogel nagovoriti:

»Sprevodnik, za božjo voljo, kaj delate tukaj. Ali ste ob pamet? Saj morate obnemoči in odleteti z voza pri tem neznansko hitrem drdranju!«

»Priti moram do stroja, mogoče da še rešim vlak in popotnike; strojevodju se je najbrže — zmešalo!« pravi Florijan in stopa počasi dalje. Zvedel sem vse, preveč. Po človeško soditi ni bilo več pričakovati rešitve, jel sem moliti ter se pripravljati za smrt ... Zopet se približam oknu, vrli sprevodnik je že blizo stroja; vlak je švignil ravno mimo neke stražnice, ki je stala pred mostom, kjer je imel iti vlak čez široko vodo. V tem trenotku je bil tudi sprevodnik že pri stroju.

»Še je upanje,« rekel sem svojim tovarišem v vozu, »sprevodnik je prilezel do stroja.« — V tem začul se je strašen, obupen krik. Ali je morda sprevodnik padel iz železnice? Ali se je kaj zgodilo brezumnemu strojevodju? Precej pa smo začutili, da vlak že ponehuje v svoji hitrosti in čez most smo se vozili z navadno, bolj počasno in varno vožnjo. V kakih deset minutah ustavil se je vlak na bližnji majhni postaji.

Lahko si mislite, kaj se je med tem časom godilo na vlaku. Kako se je zopet vračala nada v srca obupanih popotnikov, kako so zopet jeli prosteje dihati, kako so Boga zahvaljevali za rešitev. Nekateri skoro niso mogli verjeti, da so rešeni iz smrtne nevarnosti. Vsi pa smo hiteli kar mogoče hitro iz vozov proti stroju, da bi videli, kdo da je bil vzrok toliki nevarnosti. Mirno in trdno je pri stroju sedel znani nam sprevodnik, poleg tira pa je ležal človek, ki ni kazal nobenega znamenja življenja; odnesli so ga v čakalnico na postajo. Bil je to »zmešani strojevodja«. S pomočjo kurjača, ki sam ni mogel vstrahovati norega strojevodjo, posrečilo se je to sprevodniku, ko je ravno v onem trenotku stopil k stroju, ko je bil vlak že blizo mostu, kjer bi se bila gotovo dovršila grozna nesreča, ako bi no bili vlaka po nekoliko ustavljali. Zvezala sta ga in tako rešila vlak in vse popotnike nesreče, na katero skoro misliti nismo smeli.

Ako sem bil kedaj zares hvaležen, bil sem našemu rešitelju sprevodniku v tem trenotku. V smrtno nevarnost se je podal, ki se je pri tako silovito naglem drdranju vlaka oprijemši plazil po stopnjicah od voza do voza, dokler ni srečno dospel do stroja ravno v naj nevarnejšem trenotku. Hitro so vsi popotniki zvedeli, kedo jih je rešil smrtne nevarnosti in kako da je sam postavil zaradi tega v nevarnost svoje življenje.

Vrli sprevodnik pa se je branil vsake hvale.

»Storil sem le svojo dolžnost,« rekel je vesel, da je zatrl hudo poskušnjo, ki je nekaj časa divjala v njegovem srcu. Ko je namreč zapazil, kako je jel vlak urno voziti, precej je spoznal nevarnost, vedel je tudi za vzrok, in zopet mu je prišla v glavo misel, katero je komaj odgnal, ko je šel z doma na kolodvor. A vest se mu je vzbudila. Toliko ljudij je v smrtni nevarnosti, mislil je in moja dolžnost je pomagati jim, ako mogoče.

Popotniki pa so se skazali hvaležne vrlemu sprevodniku. Bilo je med njimi nekaj prav bogatih mož; nabrali so v naglici lepo svoto denarja, dovolj veliko, da sprevodnik poravna vse dolgove, v katere je zabredel vsled dolgotrajne bolezni v družini in da so mu še ostali lepi denarji za čas sile in potrebe. K temu denarju je pozneje še dobil lep znesek od vodstva železnic, ker je tako hrabro izvršil več, kakor je bil storiti dolžan.

Ravno je vzhajalo solnce v jutru velikonočne nedelje, ko se je sprevodnik bližal s svojim vlakom zopet svojemu domu. Vbrano so peli zvonovi v mestu, vršila se je ravno slovesnost vstajenja Gospodovega. Sprevodnikova družina se ni vdeležila procesije pri vstajenju. Kako hudo je bilo sprevodnikovi ženi zadnje dneve. Toliko je okrevala, da je vstala iz postelje. Tedaj pa so jeli otroci prositi, naj jim kupi obleke in svečk, da bodo šli svetit za procesijo, kakor bodo šli sosedovi in drugi otroci. Kakor šivanke, zadirale so se te prošnje nedolžnih otrok v materino srce. In kako ne? Niti za kosilo ni imela za Veliko nedeljo in kako naj bi bila otrokom kupila obleke in druzega, kar so jo prosili. — Tožnih lic so torej klečali otroci pri oknu, ko je šla procesija mimo hiše in nekako zavidno gledali dečke in deklice, ki so svetili pred Najsvetejšim.

»Le potrpite otroci,« tolažila jih je mati, ko je bila končana slovesnost Vstajenja, »sedaj pridejo kmalo oče domov in gotovo vam bodo prinesli lepih velikonočnih pirhov.«

Otroci so pozabili na vso žalost, lepi pirhi, ki jih jim imajo prinesti oče, blesteli so jim pred očmi; od veselja niso mogli očeta pričakati domov, zato so mu hiteli naproti.

Mati pa sama doma se je britko zjokala. — Kaj pač hočejo oče prinesti? Par drobtin za otroke, da jih potolažijo; toda kaj bomo jedli, s čem se bomo oblačili, kako dolgove poplačali, ako se nas Bog ne usmili? — Tako žalostno misli so mučile bolehno mater na velikonočno jutro. Bila je Velikanoč res žalostna za sprevodnikovo družino.

Ura je odbila že osem in očeta le še ni bilo domov, dasi je bil sicer že vselej ob sedmih doma. Otroci so žalostni pritekli domov brez očeta ter popraševali, kako da očeta danes tako dolgo ni videti. Mater je jelo tudi skrbeti, vzlasti, ker je že prejšnji dan po mestu zašumela govorica o neki nesreči, ki se je ali ki bi se bila kmalo pripetila na oni železnici, kjer je naš sprevodnik opravljal svojo službo. V upu in strahu čakala je uboga žena na prihod svojega moža.

»Pravijo, da je danes Velika nedelja in vendar se nam zdi, kakor — Veliki petek,« tožila je uboga mati omahujoča pod težo svojih nezgod in skrbij. Otroke pa in sebe je tolažila, da od mrtvih vstali Izveličar tudi nanje ne bo pozabil.

V tem se odprô vrata in v sobo stopi — oče, obtežen z veliko torbo. V trenutku obkrožijo otroci očeta, povprašujoč, kaj da so jim prinesli lepega za pirhe. — Ženi pa se je zdelo čudno, kaj da bi bil oče prinesel s pota, vzlasti ker ga je videla tako neizmerno veselega.

»Otroci, le veseli bodite, prinesel sem vam najlepših pirhov, samo ako ste bili pridni in poslušni.« In jel je skladati iz svoje torbe najraznovrstnejše stvari, katere je v naglici nakupil v mestu in se zaradi tega dalje časa zadržal. Bili so pirhi, pomaranče, kolač, pleče, nova obleka za otroke itd. Otroci vsi veseli so pozabili vprašati očeta, odkod vse to, bili so popolno srečni. Materi pa je sprevodnik pojasnil, kaj je doživel zadnje dni na vlaku in kako velike nevarnosti je rešil sebe in popotnike in kako so se mu ti hvaležne skazali, povedal ji je dogodbo, katero smo tukaj napisali.

V sprevodnikovi družini so od tedaj živeli srečno in zadovoljno in s hvaležnostjo do Boga so se vsako leto vzlasti v Velikinoči spominjali opisanega veselega dogodka. — Aleluja!«