Lepi janičar (Rado Murnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lepi janičar
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod, 30. 9. 1905, (38/224)
Viri: dLib 224
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.[uredi]

Tiho in mirno je bilo v mračnem gozdu, ki se je razprostiral od skalovitega pogorja daleč noter do Starega gradu. Le tupatam je moglo predirati jutranje solnce skozi košato vejevje, slikalo cekinaste lise po mahovitih tleh in vžigalo blesteče diamante na rosnih listih in bilkah.

Počasi je prišla nežna srna skozi grmičje in se ozirala na vse strani; oprezno je stopicala dalje. Naenkrat pa jo je zagnalo nazaj; poizkusila je poskočiti in ubežati, toda ni mogla nikamor. Močna žimnata zanka ji je zadrgnila obe sprednji nogi.

Ta trenutek je priletela izza gostega olšja razcapana stara ciganka. Oster nož je zablisnil v njenih rjavih rokah in po zelenem mahu se je kadila rdeča kri. Ciganka je zažvižgala. Od strani, kamor je bila hotela prej srna, je prihitel mlad cigan z nemirnimi očmi, zaeno divjimi in tožnimi. Molče sta otrebila žival in jo odnesla globoče v gozd. Nista bila še daleč, ko ju je obstopilo pet oboroženih hlapcev s Starega gradu. Zagrabiti so mogli le starko; mladi cigan jim je izmuznil iz rok kakor jegulja in izginil v hosti.

»Smo te vendar enkrat zalotili, he, ciganska golazen?« se je grohotal Andrejec, najstarejši. »No, le čakaj, danes boš videla, po čem so srne, haha! Alo, z nami!«

»Pustite ubogo Činko, dragi, lepi moji gospodje!« je prosila ciganka. »Nikdar več se ne dotaknem nič tujega. Prosim vas, pustite me!«

»Naprej, stara coprnica« je vpil Andrejec. »Lani si tudi obetala, da ne boš več kradla. Komaj so te izpustili, smo že pogrešali dvoje najlepših konj.« »Pustite me še enkrat, prav lepo vas prosim, ljubi, dragi, žlahtni gospodje! Molila bom za vas in vaše žene in vaše otroke in vaših otrok otroke.«

»I - kaj si še vsega ne izmisli ciganska vragulja!« se je hudoval drugi hlapec. »Mara Bog ciganskih molitev!«

»Alo, brž!« je zaukazal najstarejši. »Srno poneseš sama, in če ne boš kar precej tiho in mi zineš le najmanjšo besedico, te naklestim kar tukaj, da boš imela zadosti!«

Naložili so ji srno in jo gnali na Stari grad pred oskrbnika.

»O ti hudimanska griža črna!« je zakričal oskrbnik Pankracij, ko jo je zagledal. Mož je bil dolg kakor žrd. Na rdečem nosu se mu je poznalo, da je prerad praznil majolike, polne čislanega vipavskega vina, in ošabni obraz se mu je svetil kakor dobro zabeljen žganec. »Molči, baba!«

Takoj je šel v prvo nadstropje svojemu gospodu javit, koga so ujeli hlapci. Grof Erazem Starigrajski, impozanten mož z resnim obrazom in jako lepo, dolgo brado, ga ni sprejel posebno prijazno. Pri njem je bil sel deželnega glavarja; prinesel je bil grofu važnih poročil o utrdbi ljubljanskega mesta proti pretečim turškim navalom. Bilo je leta 1458. in vse se je balo divjih roparjev mohamedanskih. Grof je oskrbnika takoj odslovil in mu velel, naj kaznuje tatico, kakor hoče.

Privezali so staro grešnico na klop in kmalu so padali silni udarci po golih petah. Ciganka se je zvijala kakor kača na žerjavici. Za gozdnim robom pa je čepel mladi cigan; divje so se mu svetile oči, ko je slišal materine krike.

II.[uredi]

Bilo je pol meseca pozneje. Nad Starim gradom se je razpenjalo vedro poletno nebo in zrak je bil preplavljen z vonjavo dehtečega cvetja v širnem vrtu pred grajskim poslopjem.

Na klopici blizu vrtnih vrat je sedela mlada pestunja Cila in pela pesmico; pred varihinjo se je igrala v travi petletna Julija, edinica grofa Starigrajskega.

»Pogledkaj Julči, kako se ves grad sveti v solnce! Ali ni to pipi?« je dejala pestunja.

»Pipi,« je resno potrdila varovanka. Kar se je zgenila Cila; pred vhodom je zagledala staro ciganko. »Zlata moja, ljuba moja, daj, odpri mi!« je prosila ciganka priliznjeno. »Odpri mi, da ti morem pogledati roko in ti prerokovati.«

»Ne smem.«

»Zakaj ne? Ali se bojiš slabe, bolne starke? Odpri mi, mlada lepa moja, da ti povem, kdo in kakšen ti bo mož! Odpri dušica sladka!«

»Ne smem pa ne smem!« se je branila Cila, ki je živo zardela. »Posebno danes ne, ko gospoda grofa ni doma.«

»Ne bodi taka! Le odpri, rada prerokujem lepim dekletom in nisem se zmotila še nikdar! Ti ne veš, kako te ljubi lep mlad fant!«

Cila je še nekoliko omahovala; naposled pa jo je presvojila radovednost in deklica je zavrtela zarjaveli ključ, ki je tičal v vratih.

Ciganka je hitro stopila na vrt, prijela Cilo za roke in jela prerokovati. Kakor da bi bolje videla, je rahlo obrnila deklino proti gradu. V tem je pa smuknil na vrt tudi mlad cigan, skočil tiho otroku za hrbet, mu zamašil ustca z ruto in urno odnesel svoj plen. V kratkem se je vrnil, se pritihotapil za Cilo , vso zamaknjeno v prerokovanje, in ji bliskoma zakril usta z rokama. Pravtako naglo je zvezala starka prestrašeni varhinji roke. Vrgla jo je na tla in ji zvezala še noge. Mladi cigan pa je porinil dekletu kepo smole na usta in jo zavezal z umazano ruto.

Urno sta bežala k otroku; strgala sta mu modrobaršunasto obleko s telesa in ga oblekla v zamazano suknjico in hlačice kakor dečka. In izginila sta z njim hitro in brez sledu kakor veter.

III.[uredi]

Po krasnem vrtu carigrajskega ortabaše ali majorja Sejd Osman-age se je izprehajal mladi janičarski častnik Ahmed. Lep mladenič je bil Ahmed in lepo opravljen in vse je gledalo za njim, koder se je pokazal v Stambulu. Na glavi je nosil rdečo kapo, ob straneh ovito z belo svilo; lepo se mu je podala kratka zelena suknja, spredaj vsa z zlatom vezena. Nad rdečimi hlačami se mu je lesketal srebrn pas z vdelanimi rubini in smaragdi; nanj je bila pripeta sablja krivulja. Vso to opravo, od čepice do rdečih opank, mu je podaril ortabaša Osman-aga; njemu je mladi Ahmed lani leta 1470. v boju za osvojitev Albanije rešil življenje, ko je prestregel s svojim mečem smrtni udarec, namenjen poveljniku. Odslej je bil mladi častnik ljubljenec Osman-age.

Dasi je štel Ahmed šele osemnajst let, vendar ni bil nikoli prav vesel. Sanjavo, skoro tožno so mu gledale oči v svet.

V sanjah je videl včasi mogočno poslopje, bajno razsvetljeno od solnčnih žarkov; v sanjah je videl lepo oblečeno hanumo in bradatega efendija; v sanjah je slišal včasi sladkotožno pesem. Hrepenel je po takih sanjah, ali zastonj se je trudil zapomniti si nočne podobe in pesem. Po dnevi je vse zopet zatonilo v neprodorni megli.

Med gredicami je delal suženj. Ahmed je šel k njemu.

»Kdo si in odkod?« ga je vprašal v slovanščini, kolikor se je je naučil od bosenskih janičarjev.

»Vid Lenkovič s Kranjskega, blizu Benečanskega.«

»Kaj ti je oče?«

»Toliko kakor vaši veliki age, baron. Tudi jaz sem zapovedoval četam, dokler me niste ujeli.«

»Pa te oče ne reši z zlatom?«

»Prejkone so poslano vsoto poneverili. Ali pa oče ni dobil obvestila.«

Odslej se je Ahmed večkrat pomenkoval s sužnjem. Vid mu je moral pripovedovati o svoji domovini, o svojem narodu, o njegovih šegah in navadah; zlasti pa je Ahmed rad poslušal Vidove pesmi. Tako podobne so se mu zdele oni, ki jo je slišal včasi v sanjah, in tajna sila ga je vlekla k Vidu. Rob pa je hujšal od dne do dne.

»Tebi se toži po domu, ubogi moj«, mu je dejal Ahmed nekega popoldne. »Tukaj bi umrl. Pripravi se na beg! Jutri odpotuje naš ortabaša v Malo Azijo. Preskrbim ti denar in obleke. Čez tri dni odplove italijanska ladja v Benetke.«

Vid od veselja ni vedel, kam in kaj. Hotel je svojemu rešitelju poljubiti roko, ali ta mu jo je odtegnil in naglo odšel.

Tretji dan se je vozil Vid, preoblečen v italijanskega plemiča že skozi Dardanele.

IV.[uredi]

Drugo spomlad, meseca marca, so prihrumele hitre turške čete četrtič pred Ljubljano. Šatorile so v treh taborih, v Zeleni jami pri Sv. Krištofu, na Poljanah pod Gradom in v šišenski Jami. Ljubljana je bila dobro zavarovana z novim močnim ozidjem. Nikjer niso mogli sovražniki v mesto; zato so tem huje divjali po okolici. Takoj so zažgali najstarejšo cerkev ljubljansko pri Sv. Petru.

Pri oddelku, taborečem na Poljanah, sta bila tudi janičarska častnika Sejd Osman aga in Ahmed. Ponoči je naročil ortabaša Ahmedu, naj pregleda straže, postavljene pod Gradom noter do pred Pisana vrata in na Prulah do Ljubljanice. Tiho je jezdil Ahmed od straže do straže, ki so klicale v temno noč svoj: »Jek dür Allah bis millah«

Takrat sta bila oba brega Ljubljanice od Ljubljane do Vrhnike zarasla s hrastovino in vrbami. Na teh močvirnih tleh je zgrešil Ahmed smer. Zašel je v megli preblizo pred mesto. Naenkrat je počil strel, sedem možje je skočilo iz zasede in potegnilo ranjenca raz konja. Kar so mogli, so hiteli z njim proti mestu, proti Pisanim ali Karlovškim vratom, ki so zapirala vhod v Florijanske ulice. Stražnik jih je takoj spustil čez most in vkratkem so stali vojščaki pred svojim poveljnikom, Vidom baronom Lenkovičem.

»Ahmed!« je vzkliknil začudeni Vid, ko so posvetili omedlelemu janičarju v obraz. Obezal je rano, kakor je znal in vedel; nato je ukazal, naj neso ranjenca v hišo, kjer je bival za obleganja sam, in naj precej pokličejo ranocelnika žida Arona.

Aron je rano izpral in prevezal. Izjavil je Vidu, da ni nobene nevarnosti, pač pa da je Ahmed izgubil mnogo krvi. Obenem pa je razodel osuplemu Vidu skrivnost, da je lepi janičar — devojka. Vid je židu strogo zapovedal, naj molči o tem.

Drugo jutro so grmeli na Gradu vsi topovi. Ko so Turki uvideli, da ne opravijo ničesar, so odšli prav tako hitro, kakor so prišli. Vsa Ljubljana se je oddahnila in hrumela od velikega selja. Vid Lenkovič pa je sedel ob Ahmedovi postelji in držal njegovo roko v svoji.

»Ahmed, bodi miren!« ga je prosil. »Čez dober teden pojdeš z menoj na Dolenjsko na naš grad Pečino. Kadar tam okrevaš dodobra, se moreš vrniti, če te bo volja. Ne morem ti povedati, kako sem vesel, da morem tebi, svojemu rešitelju in prijatelju, vrniti dobroto!«

Vidu so prekipela čuvstva, sklonil se je nad "prijateljem" in ga poljubil na ustne. Ta poljub je bil ves drugačen kakor prijateljski, toda Ahmed se ni branil, ker ni vedel, da ga je izdal stari Aron. In akotudi bi bil Ahmed tisto vedel, se ne bi bil preveč branil, zakaj Vid Lenkovič ni bil napačen mladenič.

V.[uredi]

Ahmedu se je obrnilo kmalu na bolje. Čez poldrugi teden sta bila z Vidom že na Pečini, kjer je pasel stari baron Lenkovič svojo vitežko bolezen, dolgo časno putiko, in ni maral za nikogar.

»Ježeš, ježeš, kako zal je ta nevernik!« je vzkliknila stara kuharica na Pečini večkrat sama zase in vpričo drugih. »Mislila sem, da je vsak Turek ves kosmat, kakor sveti Hromelj, ki dela točo in blisk. Na, ta janičar je pa lep in prijazen kakor sveti Alojzij!«

Ko se je Ahmedu zacelila rana, sta jela jahati po krasni okolici in pridno zahajala na lov na srne in jelene. Kmalu se je vrnila Ahmedu zdrava barva in moč.

»Ahmed, mislim, da si že zadosti krepak in da ti ne more več škodovati, četudi se majhno razburiš!« je dejal Vid, ko sta nekoč jezdila skozi bukov gozd. »Prosim te, ne bodi hud! Čaka te imenitno presenečenje! Ne boš hud?«

»Ne bom,« se je nasmehnil Ahmed. »Tako mi turške vere!«

Vid je ustavil konja in prijel Ahmeda za roko.

Ahmed, ti si devojka!«

Ahmeda je oblila rdečica do las in v krasnih očeh so zablestele solze.

»Ahmed, rajši te imam nego vse na svetu! Bodi moja žena! Če me odkloniš, zblaznim!« je šepetal. In privil je trepetajočega lepega janičarja k sebi in mu poljubljal čelo, lica in ustne.

***

Kmalu potem sta se soparnega popoldne ustavila pred leseno kočo ob robu gozda. Na nebu je pretila črna ujma. Privezala sta konja ob vratih in stopila v vežo. V pritlični izbi je pel ženski glas: »Priletela grlica...« Kakor od kamena je obstal Ahmed, še vedno oblečen kakor kranjski plemenitaš, in pozorno poslušal.

»To je ona pesem!« je vzkliknil in planil v sobico. Pri peči je sedela žena v rjavi kočemajki in zibala dete.

»Kdo ste, žena?« je vprašal Ahmed ves razburjen. »Ne bojte se! Govorite!«

»Cila mi pravijo,« je odgovorila preplašena Žena. »Služila sem na Starem gradu in pozneje sem se omožila tukaj, žlahtni gospod!«

»Vid, pravil si mi, da so janičarji uplenjeni krščanski dečki,« je hitel Ahmed. »Žena, povejte, ali niso ukradli tukaj blizu pred...pred štirinajstimi leti kakšnega otroka?«

»Oh,« je vzdihnila žena, »so, so! In jaz sem kriva vsega tega. Gospa grofica so skoraj umrli od žalosti. Na Starem gradu . . .

»Vid, na Stari grad!« je zaklical Ahmed.

Navzlic preteči nevihti sta takoj zopet odjezdila. Medpotoma ju je zasačila ploha. Zavila sta na Pečino in se preoblekla. Ahmed je oblekel na prošnjo Vidovo svojo janičarsko obleko.

Komaj se je razvedrilo, že sta jo drvila proti Staremu gradu. Stara grofica je omedlela, dasi so jo z vso opreznostjo pripravili na veselo presenečenje. Ko se je zopet zavedla, je odprl Vid stranska vrata in dejal: »Tukaj imate vašo Julijano!«

Z veselim krikom sta skočila oče in mati k dolgo pogrešanemu otroku in poljubov in vprašanj ni bilo ne konca ne kraja. Naposled je skočila lepa Julijana k Vidu, predstavila roditeljem svojega ženina in z dražestnim nasmehom obljubila, da nikoli več ne bo nosila hlač.