Lepa grofičina. (Narodna)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Neka grofinja je imela hčer, ki je bila veliko lepša od nje, dasi je bila tudi mati lepa. To je mater zelo jedlo in grizlo, in poskušala je, kakor je mogla, hči gerjo narediti, da bi bila ona prva lepota. Zaprla jo je v podstrešino, oblekla jo je v cunje in ji je malo jesti dala, pa kdor je mimo šel in je videl grofičino pri lini, vsak je rekel: "Hči je lepša od matere". To je grofinjo še bolj jezilo in vedela ni, kaj bi hčeri naredila, da bi gerja postala.

Zdaj pride k njej stara babnica, ki je slula za čarovnico in njej vse pove. Ta jo hitro utolaži in ji reče, da ji nabere strupenih cvetic; te naj ji dene na prsi, in kakor jih bo poduhala, bo omedlela in se pogerdila. Drugo jutro res ji prinese obljubljene cvetice, ki jih grofinja takoj svojej hčeri nese in v nedrije vtakne. Grofičina je res omedlela, in ležala je ves dan brez zavesti. Drugo jutro so pa cvetice zvenele, in grofičina se je zopet zavedela, pa le za las ni bila gerja, temuč le še lepša. Ko mati vidi, da vse nič ne pomaga, in je hči še vedno lepša od nje, sklene umoriti jo. Kočijažu ukaže kočijo napreči, gre k hčeri in ji reče, da se bo nekoliko peljala na izprehod. Kočijažu in drugemu služabniku, ki ga je spremljal, pa je naročila, naj jo peljeta v hosto in jo tam umorita. Da se pa ona njene smrti prepriča, hoče, da ji prineseta njene oči in jezik, da ga bo snedla. Če tega ne storita, bode ju dala umoriti.

Ta dva jo res peljeta. Ko že daleč pridejo, se grofičini čudno zdi, da jo tako daleč peljeta na izprehod, in vpraša ju, kaj to pomeni. Ona ji zdaj povesta, kakšno povelje imata in kmalu pridejo na omenjeni kraj. Gospodičina obledi, ko to zasliši, na kolena pade in ju za božjo voljo prosi, naj se je usmilita in ji pustita mlado življenje; priseza jima, da se ne bo žive dni več prikazala na gradu in da pojde daleč, daleč stran. Služabnika se je res usmilita in umorita psa, ki je bil ravno zraven prišel, ter neseta oči in jezik materi.

Grofičina pa gre zdaj peš vsa prestrašena dalje, da je dva dni neprenehoma hodila, in ni prišla do ljudi. Morala je torej pod milim nebom prenočiti. Ko že tretji dan ves dan hodi, zagleda na večer kakšne dve uri daleč lučico. Da si je bila tako trudna, da je komaj še pete privzdigovala, šla je le vedno dalje, da je prišla do hišice, iz katere je videla luč goreti.