Lepa Vida/4. poglavje
| Lepa Vida 4. poglavje Josip Jurčič |
| |||||||
Idimo v sobico za njo. Tam ukaže dekli, ki je čakala gospodinje pri posteljici malega spečega dečka, kateremu se je sama črnolasa glavica izpod odeje videla, naj ide danes v kuhinjsko izbo spat, ker ostane sama tu. Dekla odide. Mlada gospa postavi svečo na malo mizico, povesi obraz in se zamisli.
"Tu spati tri noči sem mu morala obljubiti," šepeta. "Nocoj je druga noč. In kar je obetal, to je storil. V Trstu je raztrosil novost o pomorskih tolovajih, da jo je zvedel moj moz. Moj mož?"
Pri tej besedi se Vida stresne, vrže od sebe nekaj vrhovne obleke, kakor v nevolji zapahne duri. Sede potem na stolec pri mizi, odpne si naprsje in iz belih nederij izvleče majhno jajčje okroglo podobico, obrobljeno z rdečo svilo, ter jo začne gledati; gleda jo dolgo, nepremično.
Slika je kazala mladega, lepega moža z italijanskim tipom, črnimi lasmi in črnimi obrvmi, živimi, simpatičnimi očmi, grškim nosom in mladeniško smelim, krasnim obličjem.
Strastno začne Vida čez nekaj časa to sliko poljubljati, solze ji prilezejo po gladkem licu in polglasno jame govoriti:
"O ti, mož ljubljeni, zakaj nisi prišel prej, prej že pred moje oči, ko je bil še čas za mojo srečo, ko nisem bila še na večno vezana, vezana na tega cloveka ..." Stresne z lepo glavo, postane, potem se pa zopet na podobico pripogne in nadaljuje:
"Večno nanj navezana, do smrti nesrečna! In vendar si ti na svetu, ki bi bil moja sreča, ki te je Bog ustvaril zame, a peklenska volja te mi je prekasno pokazala, privedla pred oči, prej slepe, preden se niso odprle, tebe videč, moj sladki, moj ljubljeni Alberto, Alberto, o – o!"
Zunaj buči vihar, dežne kaplje udarjajo na okno, ona pa nasloni komolce na kolena in skrije mlado razjarjeno obličje v beli roki ter sloni, kakor da bi dremala.
Psi zalajajo. Mlada žena skoči pokonci prestrašena, mahoma vtakne sliko v nedrje in stori dva koraka proti oknu, a obstane takoj in posluša z naprej pripognjeno glavo.
Psi ne lajajo več. Vse je tiho. Le posamezne kaplje se bijejo ob okno in doli spodaj se čuje pljuskanje morsko.
"Ni ne," odgovori si sama na svoje misli in se obrne.
"Ko bi pa zares prišel, kakor je obetal! Ko bi prišel, dasi sem ga prosila, naj ne hodi! Prosila? Oh, ne vselej!
Že sem bila na pol odločila se, vse vezi pretrgati, vse ojnice podreti, svoje spone poteptati in se vreči svoji sreči v naročje. In ko bi zdaj le prišel? Da, pridi, pridi. Alberto moj, brez tebe jaz umrjem."
"Mama!" začuje se zaspano zategnjen otroški glasek iz posteljice in mlada žena skoči tja, odene razgaljenega dečka, sede na posteljo k njemu in, oprimši z obema rokama vročo njegovo glavico, poljubi ga na čelo.
"Kako morem zabiti tebe, sladko dete moje? Samo moje, njegovo nič, ne! Oh, zakaj ni Alberto tvoj oče? Potem bi tebe vzel s seboj in jaz bi lahko šla z njim daleč proč, kjer je lepši svet in kjer biva sreča. A zdaj on pravi, da si Samorodov, tega odurnega človeka kri, in nima te rad, kakor ima mene. A jaz te ne pustim, tebe ne, ne, zlato dete moje!"
Sinek pa ni poslušal mlade matere, kajti spal je že zopet z vso trdnostjo otroškega spanca, vendar so bili njegovi prstki instinktivno ovili se kazalca Vidine roke, kakor bi hotelo dete pridržavati mater: "Pri meni bodi, matka rodna, zlata matka!"
Ko je nekaj časa pri detetu sedela, vstane in korači proti mizi, da bi se pripravila spat iti. Tam pa zopet obstoji, zopet ono sliko iz nedrja izvleče, zopet jo dolgo gleda, nazadnje pa možato, odločno s peto ob tla udari in govori strastno, s plamenečimi očmi ter v pest stisnjeno desnico.
"Moj Bog, moj Bog, kaj bode iz mene! Moram li zblazneti, živeti ali poginiti? Dva dni šele je, kar je od mene šel, a zdi se mi, da tretjega in četrtega dneva že ne prestanem, če ga ne vidim. Če se silim misliti na kaj drugega, mislim le nanj; če si ga hočem iz glave izbiti, prikaže se mi še lepši, zmerom in povsod on! In kako bi mogla vse življenje brez njega biti? Zdaj, ko sem ga videla! Bog, zakaj si mi ga pokazal, če mi ga ne daš, zakaj!"
Sede, nasloni se in zopet zatopljena v svoje misli dolgo tako čepi.
Nekdo na okno potrka.
Silno prestrašena Vida pokonci skoči in strmi na okno. Pri luči stoje v temo gledajoč ni mogla razločiti, vendar je opazila pri oknu nekaj črnega kakor človeška glava, a samo premakniti se prvi hip z mesta ni mogla.
"Vida!" zakliče nekdo zamolklo in zopet potrka na okno.
Ona skoči tja in hlastno odpre ter reče:
"Ti tukaj? Za Boga svetega, beži, beži, da te ne izdado psi, da te hlapci ne zapazijo! Beži! On, on ..."
"Odpri mi!" reče oni zunaj.
"Jezus ..." hoče ona ugovarjati.
"Odpret pojdi brzo, če ne, izgubljen sem, pse že težko krotim in na onem koncu sem videl, da nekdo hodi, da ne spe vsi. Odpri!"
Vida se obrne od okna, hlastno poseže po sveči, ali ker je preveč razburjena, preobrne tresoča se njena roka svečnik z mize na tla, da luč ugasne, svečnik glasno zaropota, dečko v posteljici se zbudi in začne jokati, psi zunaj pod oknom zalajajo ...
"Ženska, ne pogubi me, ali mi nisi obljubila? Odpri!" sili oni skozi okno.
"Bog mi pomagaj!" zaječi ona, tipajoč po steni za ključem in ne misleč, zakaj Boga potrebuje, in kliče Boga, ostrega in pravičnega.
"Mama," vpije dete in joka na vse pretege, kajti prepih hladne nočne sape vleče skozi odprto okno in skozi odprta puščena vrata in poleg nezdravega hlada prinaša v temno izbo tudi tuleče glasove lajajočih psov.