Lepa Vida/3. poglavje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lepa Vida
3. poglavje
Josip Jurčič
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mlada hišna gospodinja pride. Sede k njima, vpraša duhovenskega svaka, kako dolgo ostane tukaj, kje sta se z možem dobila, ali je bil kaj na njenem domu, na Basnigojevini, kako so ji starši.

Duhovnik je obširno odgovarjal; in glas njegove besede je bil vesel in dobrovoljen; vidno je bilo, da bi bil rad svoje sorodne ljudi razvedril in smejoče videl pred seboj.

A ni se mu posrečilo. Vida, katero je nekdaj, pred tremi, štirimi leti, kot najveselejšo deklico poznal, bila je danes nenavadno resna. Nobena šala ji ni obraza razvedrila, noben dovtip se je ni prijel. Kakor neobčutna in nepazljiva je govorila, kar je govorila kratko in tako, da se je videlo, da je posiljeno, neiskreno.

"Zakaj to?" vprašal se je župnik, oster opazovalec. Tudi njen mož je videl, da je žena bolj bleda nego druge krati, in vprašal jo je, ali je morda kaj bolna; ona mu je odločno in skoraj nevoljno dejala, da ne.

Zdajci stopi Bernard, prvi med Samorodovimi služabniki in krmilec njegove ladje, v izbo.

Anton mu da piti iz svoje čaše črnega vina terana ter pravi:

"Davi sem bil v Trstu in tam sem nekaj zvedel, česar ne bodeš vesel. Zato sem te dal poklicati."

Preko obraza mlade gospodinje, katera se je pri tej priliki močno zganila, premaknil se je majhen oblak zardenja, vendar oči obeh prič so bile v Antona obrnjene.

"Kaj takega, gospodar?" vpraša Bernard.

"Pomorski razbojniki od Afrike so se zopet na naših obalah prikazali. Trebalo bode, da smo mi obrežniki pripravljeni in da se pazno stražimo."

"Kdo ti je to povedal?" vpraša Vida in se pripogne nekaj pobirat.

"Govorilo se je glasno v gostilni, kjer smo bili," odgovori mož.

"Ali nisi človeka poznal?"

"Ne. A zakaj vprašaš ti to?"

"Zato, ker sem danes popoldne sama videla majhno ladjo, manjšo, nego je tvoja, ob obali navzdol pluti in ljudje na njej so se mi sumni zdeli," reče gospodinja možu; a ne pogleda mu v lice, nego igra se z oglom miznega prta.

"Kje si jih videla?" vpraša Samorod.

"Onkraj Pečin."

"Od blizu? Kako so bili?"

"Od daleč samo."

"In to mi šele zdaj praviš in tako, kakor da bi bilo kaj navadnega! Bernard, glej, da imajo te dni vsi moji ljudje orožje pri roki. Vso noč mora eden od vas stražiti. Vrata morate povsod zapirati. V luki veliko verigo potegnite. Za nocoj se ni bati ničesar, dokler je vihar. Vendar kadar potihne, potem ne smemo biti brez pažnje, zlasti nekoliko dni. Lopovi si dolgo ne bodo upali tod strašiti, odšli bodo, ako jih prej ne ulove. Pojdi in precej stori, kar sem ti rekel," ukazuje Samorod.

"Vso noč morate pokonci biti!" kliče prestrašeni duhovnik za njim.

"Tako se bojite?" vpraša Vida z ne posebno spoštljivim nasmehom.

"Previdnost je povsod potrebna," reče njen mož karajoč.

"Nisi li slisala, kako so bili nekdaj – naju dveh ni bilo še na svetu, še manj pa tebe, ali pokojni najin oče je rad to pripovedoval – kako so bili taki pomorski razbojniki enkrat napali našo hiso, dva človeka nam ubili in mnogo škode storili?"

Duhovnik začne obširno pripovedovati, kako je tačas bilo grozovito, da nikdar tega, kako je še dandanes treba čuvati se in kako je res človek dalje od morja proč, globočje v deželi stanujoč, vendar še bolj gotov svojega življenja, katero pa je sicer v božjih rokah povsod in povsod.

"A kam si hodila, ko si videla ono ladjo?" vpraša Samorod.

"Domov, k staršem."

"Sama?"

"Z Volkom," odgovori ona. Volk je bil velik pes, ki je rad spremljal svojo gospodinjo.

"Sama mi nimaš več hoditi ob morju in sploh nikamor z doma," reče mož.

"Nimaš?" zategne ona.

"Ne spotikaj se ob malo besedo, ko vendar vidiš, da zate skrbim," odgovori on.

Odslej pa sta govorila samo brata med seboj. Mlada žena je molčala; ako jo je duhovni svak kaj vprašal, odgovarjala je pač, ali tako kratko, da se je videlo, da sedi še samo iz vljudnosti pri njima. Zatorej se je župnik pobrigal, da je v prilično kratkem času toliko pojedel, kolikor mu je trebalo, in popil oni del terana, katerega je bil vsak večer vajen, da je dobro spaval; potem je pa vzdignil ude svojega telesa in rekel, da želi v božjem imenu spat iti.

Oba, gospodar in gospodinja, sta ga po stari hišni šegi spremila v veliko izbo, ki je bila nalašč za spalnico tujim gostom odločena. Tam je Vida nažgala gostu luč v svečniku, drug svečnik pripravila možu in hotela oditi.

"Zadnji je bil mladi Paoli, ki je tu spal, ne li?" vpraša duhovnik in pogleda odhajajočo gospodinjo, ki se pa še ozrla ni.

"Lahko noč!" reče ona in odide iz izbe.

"Ne pojdeš z menoj?" vpraša Anton, za njo gledajoč po hodniku.

"Ne, nocoj hočem pri dečku spati, bolan je," odgovori ona osorno in si sveti do zadnjih vrat po dolgem hodniku ter tam vrata za seboj zaloputne.