Lepa Vida/1. poglavje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lepa Vida
1. poglavje
Josip Jurčič
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Adrijansko morje se je nekega popoldne o prvi jeseni leta, katero je skončevalo prejšnje stoletje, burno gibalo kakor vselej pred viharjem. Otve so letale nad valčki in valovi, ki so se vedno nemirneje zibali, dasi je bilo vetra še prav malo čuti. Ovčji pastir Stoklas, ki je šepal na eno nogo, a vendar visoko nad morjem na redki in pičli travi med skalovjem pasel po skromnih kraških tleh svojo brav, opazoval je z veščim očesom nebo, ogrnil svoj dežni plašč iz lipovega lubja čez ramo, tako da je bil videti kakor kak pokonci hodeč oven, stopil na visoko skalo in zagnal preko doline glasan "hoj-hoj!" Na onem hribu, daleč proč, odzval se mu je tovariš in zategnjeno vpijoča sta se črednika zmenila, da danes je treba prej domov gnati, ker bode vihar.

Oni prekogorski pastir kmalu izgine s svojo čredo za skalami v notranjost suhe zemlje od morja proč, ker je bil s posestva Basnigojevega, katero je ležalo v rodovitni, z drevjem lepo obrasteni oazi kraške zemlje. Ovčar Stoklas pa je bil služabnik Samorodov, gospodarja, čigar posestvo je ležalo prav na morski obali komaj za dober streljaj od morja vzreber, tudi na samoti. Da bi ga vihar predaleč od doma ne prehitel, požene Stoklas čredo proti jugu. Žvižgaje pada njegov dolgi bič po kosmatinskih hrbteh ovnom in ovcam, da se gnetoč in rijoč spuste v hiter dir proti potu, bosopeti pastir kakor strela šepa jim vedno za petami z divjim kričem in neusmiljenim bičem.

Tam na potu pa sta stala dva jezdeca in opazovala neusmiljenega pastirja dalje časa, a tako, da ju on ni ugledal.

"Čakaj, jaz mu pokazem, žival tako pretepavati," reče eden jezdecev, skoči z malega konja, s katerega so dolge noge velikanske njegove postave tako že skoro do tal mahale, vrže vajeti svojemu drugu in zavihti mali konjski bič ter z gromovitim glasom zavpije Stoklasu ovčarju: "Kaj je to, ti pes! Semkaj k meni!"

Kakor okamenel obstane pastir: njegova prej preplašena čreda dirja še nekaj korakov dalje, potem se pa zopet začne pasti. Mož je bil njegov gospodar Anton Samorod in oni, na konju obsedeli, Samorodov brat, duhovnik, župnik pri cerkvi dve uri proč.

"Pusti ga zdaj, razkačen si, kaznuj ga drug pot," reče duhovnik, mož okoli petdeset let star in mnogo manjši od brata Antona.

Ali Anton Samorod je že svojega ovčarja imel v železni pesti; z eno roko ga je za obleko pod hrbtom čez sredo ubral in privzdignil suhega Stoklasa kakor snop ovsen, z drugo pa z bičem neusmiljeno udrihal po zadnji pastirjevi oplati, tako da je prej tolikanj pogumni ovčar zdaj na vse čeljusti kričal: "Jazes! Jazes! Jazes!" Njegovo vpitje se je razlegalo tjakaj do morja, da so celo pomorske otve strmele ter sta tudi konja na potu ušesa nastavila in gledala, kaj tu gospodar Samorod z ovčarjevim častitim sedalom vrši in dela, da vrli Stoklasek kriče pači sveto ime zveličarjevo.

"Dovolj, dovolj, pusti ga!" prosi duhovnik, ali Samorod tepe prilično dolgo, nazadnje pa izpusti pastirja ne ravno na mehko ob tla.

"Obležal je! Bog pomagaj, ubil si ga!" vpije prestrašen dobrodušni duhovnik dolgemu bratu, ki je počasi korakal proti njemu in konju nazaj. Zdaj se Samorod obrne, postoji in vidi, da se pastir res ne gane z mesta.

"Za Boga, kam te spravlja tvoja nagla jeza!" toži duhovnik in hoče že tudi s konja splezati, da bi šel ubogi potepeni človeški podobi pomagat.

"Ubil sem ga?" zagrohoče se Anton, naglo stopi k ležečemu Stoklasu ter govori: "Pritajil se je, žaba, pritajil; stoj, da vidiš!" Rekši, dvakrat ležečo kepo po bosih nogah z bičem švrkne. Kakor blisk je bil pastir na nogah in se je brzonog spustil v beg in točil čez kamen in brin, tako da se je sam duhovnik ta hipec malo nasmehnil.

"Prekleta mačka!" jezi se Anton, ko zopet konja zaseda, ves bled.

"To je prav, da kaznuješ takega človeka; ali prav ni, da se sam tako raztogotuješ, da ne moreš svoje nagle narave prevladovati," kara starejši brat, morda že po svojem poklicu karanja vajen.

"Pusti, spremenil me ne bodeš. — Kaj sva govorila prej? Obtičalo mi je nekaj v mozganih, a ne domišljam se kaj. Pomagaj mi. Da, že vem! Tebi ni po volji moj prijatelj in gost Alberto Paoli. Zakaj ne? Zopet samo zaradi tega ne, ker je Italijan? Ti imaš rajši Nemce, Španjole in vse druge, to vem. Ali kaj pomaga? Mi tu ob morju imamo največ z Italijani posla, oni s trgovino vladajo in jaz sem trgovec."

"To mi še na mislih ni bilo. Res, da sem dostikrat obžaloval, da naš rod do zdaj ni pokazal še toliko moči, da bi bil mogel tuj element odrivati, ali zdaj o tem nisem mislil. Temu tvojemu prijatelju Paoliju jaz iz drugih razlogov ne bi zaupal in ga ne bi vabil na tako dolga gostovanja kakor ti. Benečana se je treba paziti, posebno pa tega."

"A zakaj govoriš tako?" vpraša Anton z nekim nevoljnim glasom.

"Vidiš, že zopet si na pol vzkipel: kako bi ti mogel kaj mirno povedati? Kako dolgo je bil zdaj zopet pri tebi?"

"Paoli? Včeraj v jutro je odplul domov v Benetke, ni ga več pri meni; ne boj se, ne bodeš ga videl, če ti je tako zoprn, čemur se moram čuditi, ker nima nič strašnega na sebi. Sicer pa je bil samo štirinajst dni moj gost."

"Bilo bi morda bolje, ko bi imel kaj strašnega na sebi, kakor praviš ti," reče svečenik z naglasom, "in bolje, da ne bi po štirinajst dni ostajal."

"A zakaj? Kakov razlog mi vendar moraš povedati! Ali si pozabil, da je že najin oče s Paolijevim dedom po trgovini in prijateljstvu znan bil in vezan in da sem jaz morda za polovico zdajnega premoženja in vsa svoja potovanja samo temu znanju hvale dolžan?"

"Vse res! Ali zaradi tega ni potreba, da zdaj mladi Paoli brez trgovanja, brez posla, brez dela kar po tri dni ali celo po štirinajst dni pri tebi na domu gostuje. Ti hodiš po kupčevalstvu in po poslih naokoli in okoli, ni te po več ur na dan, časi ves dan doma, a doma – ne zameri, da ti naravnost govorim – doma puščaš mladega gosta z mlado in lepo svojo ženo, ti, ki sam nisi več tako mlad."

"Mlado in lepo svojo ženo!" zakliče Anton, ustavi konja, prestrašeno pogleda brata, kri mu šine v zarjavelo, že malo nagubančeno suho lice in oko mu divje iskri. "Kaj si rekel?"

"Nič!" odgovori brat duhovnik naglo; ustrašil se je bil vtisa, ki so ga naredile njegove besede na Samoroda. "Jaz nisem nič rekel, da kaj vem. Samo tako malo opominjati sem te mislil."

"Ti si kaj slišal!" grmi brat.

"Nič, verjemi, da nič. Ali jaz sem duhovnik, iz spovednice poznam slabosti človeškega bitja in imam v vednem vidu in spominu, da molimo vsak dan Boga: ,Ne vodi nas v skušnjavo!' No, vidiš, kar prosimo Boga, da naj nam stori, to storimo sami prvi, kjer moremo, to je: kjer je kakova skušnjava, ogibljimo se je, če se da. Tako sem jaz mislil, nič drugače, brate."

"Pojdi drugam s takimi nauki in pridigami, a meni prizanesi – vsaj v delavnik," reče Anton in požene svojega konja, tako da tudi duhovnikov konj poskoči in dolgi otepki duhovnikove črne suknje čudno v vetru zafrfotajo.

"Menim, da ravno jaz imam pravico reči ti, kar spoznam, da je potrebno."

"Da, da, in vedi še, da, ko bi ti ne bil tisti, ki je moje žene s tako mislijo omenjal, zgovoril bi se bil Anton Samorod drugače z njim, brate moj." Rekoč, naredi v zraku naglo s pestjo razumno znamenje.

"Petinštirideset let si star, mnogo morja si že prevozil, vdrugič si že oženjen, a še vedno si tako nagel in hitro jezen, kakor si bil pred tridesetimi leti."

Anton ne reče na to novo pripovedovanje nekaj časa ničesar.

"Zdaj bode pa treba brže pognati, če ne, bodeva mokra domov prišla," spregovori potem mirno in oba izpodbodeta konja, da sta zaporedoma v diru bežala, kolikor hitro se je pač dalo po vrlo slabem, kamnitem potu.

Res je bila že sila. Preoblačilo se je bilo po vsem nebesu in morje pod njima je že velikanske valove metalo.

"Smo že tukaj, hvala Bogu!" reče duhovnik, ko se jima naglo z vrha v dolinico razgled odpre, kjer je stal komaj streljaj nad morjem dom Samorodov. "Rojstna hiša! Glej, komaj pol leta je, kar sem bil tu pri vas, a zdaj, ko zopet vidim svoj dom, zdi se mi, kakor da bi bilo že dolgo in dolgo."

Anton zopet nič ne odgovori, molče jezdi pred bratom proti svojim dvorom, od koder ga je z glasnim lajanjem tropa velikih psov, čuvajev samotne hise, pozdravljala.