Lenora. Balada iz nemškiga prestavljena
| ← Pſhize. | Lenora. Balada is nemſhkiga prestavljena. Zbirka Krajnska zhbeliza, 1 Dr. P. |
Kasalo. → |
| |||||||||||
Js ſtraſhnih ſanj, ko ſe sorí,
Lenora kviſhko plane:
»Li sveſt, al’ shiv Vilhelm ni!
Kje tako dolg’ oſtane?«
Je kralja Friderika roj
Pred Prag vneſel ga ji v’ boj,
Zhe sdrav je, kar ſe lozhil,
Ni piſal, ne porozhil.
˛Se kralj in zeſariza ſta
She vender omezhila,
Prepira trudna dolgiga
Med ſabo ſe vmirila;
In trum ſe ſhum, in vriſh in vriſk,
˛Se turſhki boben ſliſh’ in piſk,
Prot’ domu vojſka zela,
Is boja veſela.
Po vſaki ſtesi vſaki pot’,
Kjer le nogé neſejo,
Mladí, ſtarí is hiſh naprot’
Ukánju trum derejo.
˛Sin hval’ Boga in mati s’ njim,
Neveſta klizhe: Bog te ſprim’!
Lenore vboge ſame
Nobeden ne objame.
Praſhaje gor’ in doli vſe
Je verſte obhodila,
Pa sanj ne vé noben, kar je
Jih vojſka dam puſtila.
Armada komej je odſhla,
Lenora vergla ſe na tla,
Laſje ſi zherne p’lila,
˛Se grosno togotila.
K’ nji mati ſkerbna perletí:
»Bogú ſe vſmil’!« sdihuje;
»O, kaj ti je, o ljuba hzhi! —
Terdó jo objemuje.
»O mati, mati! prezh je, prezh!
Sa zeli ſvet ne maram vezh!
Ni miloſti per Bogi,
Gorjé mi ſroti vbogi!« —
»Uſmiljen Bog, pomagaj tí!
Hzher! ozhenaſh molive!
Vſe dobro je, kar Bog ſturí.
De vſmili ſe, proſive.«
»O mati, mati! lash je to!
Kar ſturil m’ je, ni dobro blo!
Kaj nek’ ſim permolila?
Sdej molit’ vezh ni ſila!« —
"V, kdor Ozheta prav posná,
De rad otrók ſe vſmili;
Ugaſne nam britkoſt ſerzá
Per ſvetim obhajili.« —
»O, mat’! sa to, kar v’ men’ gori,
Na ſveti vezh gaſila ni!
Kdo neki nam isklizhe
Is grobov ſpet mrlizhe?« -
»Na Ogerſkim, pomiſli, hzher!
Nesveſt de ſej morbiti
Je odpovedal pravi ver’,
˛Se drugi perkupiti.
Is glave ’sbi ſi ga! Sa to
Nikoli ſrezhen on ne bo,
Bo pekla kriva tega,
Ko vmiral bo, perſega.« —
»O mati, mati! Prezh, je prezh!
Sgubljena ſim, sgubljena!
O ſmert, o ſmert, ne zhakaj vezh!
O de ſim bla rojena!
Ugaſni luzh mi vekomaj!
Me groba nozh in ſtrah obdaj!
Ni miloſti per Bogi,
Gorje mi ſroti vbogi!« —
»Pomagaj Bog! otroka ti
Ubosiga ne ſodi!
Ne vé, kaj jesik govorí,
Nje greham mili bodi!
˛Slovó ſvetá britkoſti daj,
In miſli raj’na ſveti raj!
Tam boshjiga de ſina
Dobila boſh shenína.« —
»O, mati! kaj je ſveti raj,
Kaj je pekèl, o mati!
Le s’ njim, le s’ njim je ſveti raj,
Pekèl bres njega, mati!
Ugaſni luzh mi vekoma!
Nozh groba me pokri ſtraſhna!
Na tim, na unim ſveti
Bres njega nozhem sh’veti! —
Obup takó po nji norí,
Kri vnema in moshgane,
Na boshje ſklèpe togoti
Predersno ſe nesnane:
˛Si terga perſi, vtrud’ roke,
De ſonze sajde sa goré,
De ſkos nebeſhke vrata
Svesd truma pride slata.
Po vaſi gori pok, pok, pok
Je od podkvá bobnelo,
Sroshljal ras konja mosh viſok
Na klop pred hiſho belo.
In terk, terk, terk! nategama
Na okno vdarja tihama,
Lenora dobro v’ hiſhi
Leté beſede ſliſhi:
»Aló, aló! le brsh odpri!
Lenora! ſpiſh, al’ zhujeſh?
˛Si sveſta li ti, ljubza! mi,
˛Se ſmejaſh, al’ sdihujeſh?«
»O Vilhelm, ti? od kod nek’ te
Tak posno konj perneſel je?
˛Sim zhula, ſim jokala,
Britkoſti dotſ’ preſtala!« —
»O polnozhí ſedlamo mi,
˛Sim vſtal na Pemſkim ſveti,
˛Sim posno vſtal, in bliso ni,
Te hozhem ſabo vseti.« —
»Bersh k’ meni v’ hiſho, Vilhelm moj!
Sló brije sunej mras nezoj,
Bom, ljubi! te objela,
Na ſerzi te ogrela.« —
»Naj, ljubza! sunej brije mras,
Deb’ hotel bolj ſhe briti!
Moj konj zeptá, poteka zhaſ,
Ne ſmem ſe dalj muditi.
Podpaſhi ſe, le rozhnama
Na vranza sa me ljubiza!
S’ neveſto danaſ ſpati,
˛Sto morem milj dirjati."
»Kako me neſil boſh nezoj
˛Sto milj do domazhije?
Poſluſhaj, ljubi Vilhelm moj!
Enajſt she ura bije.« —
"Pot gladko, luno lej ſvetlo,
Mrliízh’ in mi ko bliſk let’mo,
Domú ſhe danaſ svéſto
Perneſel bom nevéſto.«
»Kje je tvoj dom, kje poſtljiza?
Kakovo je oboje?«
»O, dalezh ſta in majhina,
˛Sheſt dilj in diljiz dvoje! —
»Bo proſtor sa me?« — "Ljubza! Bo!
Podpaſhi ſe in ſkozh ſerzhno!
Je poſtljiza poſtlana,
She ſvatovſhina sbrana.« —
Lenora bersh planila je,
Na konja je sletela,
S’ prebelimi rokami ſe
Preljubga poprijela;
In udri, udri, klop, klop, klop!
˛Se urno ſpuſtita v’ kolop,
De ſape ji smanjkuje,
In podkev iſkre kuje.
Na levi, deſni ſtrani, glej!
Kak ſpred ozhi leteli
˛So logi, travniki naprej,
Moſtovi kak gromeli! –
»Te ſtrah ni? - Luno lej ſvetlò!
Merlizhi jesdjo jaderno!
Te ſtrah ni s’ tim dirjati?«
»O ne! - Puſt’ mertve ſpati!"
Kaj tam gerzhé, kaj tam svoné?
Kaj vrane ferfetajo? -
Mrlizha djati v’ grob velé,
In bilje godernjajo.
Lej! blisha ſe pogrebzov trop,
O, zhuden vidi ſe pokop!
Glaſovi ſo enaki
Tulénju ſove v’ mraki.
»Po polnozhi pokop naj bo,
In petje, shalovanje!
Neveſto peljem sdaj ſ ſebo:
S’ menoj na shenitvanje!
Sakroshi, meshnar! peſem ti,
Roke bersh nama, pop! povi,
De sakon naju sveshe,
Po tim ſe s’ mano vleshe!« —
Sdej vtihne vſe! - Pogrebzov ni! —
Pokoren ti beſedi,
Klop, klop! terdó sa njim leti
Zel trop po konja ſledi,
In udri, udri, klop, klop, klop!
Naprej leteli ſo v’ kolop,
De ſape ji smanjkuje
In podkev iſkre kuje.
Na levi, deſni kak letí
Germovje, graja, zeſta!
Kakó leté jim ſpred ozhí
Vaſi, tergovi, meſta. —
»Te ſtrah ni? - - Luno lej ſvitlo!
Mrlízhi jesdjo jaderno!
Te ſtrah ni s’ njimi dirjati?!
»O, puſt’ jih pozhivati!«
Pogledaj na moriſhe tje!
Pleſát okol’ koleſa
Temno per luni vidi ſe
Trop jaſen bres teleſa.
»Aló! poſhaſti, s’ mano sdaj,
Mi pleſat shenitvanſki raj!
Neveſto, ko objamem,
In ſ’ ſabo v’ poſtljo vsamem!"
Poſhaſti gerde vèſh, vèſh, vèſh!
Sa njima ſo jo vnele,
Ko ojſter piſh ſkos srelo rèsh,
Tako ſo té verſhele.
In udri, udri, klop, klop, klop
Naprej leteli ſo v’ kolop,
De ſape ji smanjkuje,
In podkev iſkre kuje.
Kar je pod luno, oh kakó,
Kako je vſe beshalo!
Kak s’ bledimi svesdami nebó,
Nad njima je dirjalo! —
»Te ſtrah ni? — Luno lej ſvitlo!
Mrlizhi jesdjo jederno!
Te ſtrah ni ſ’ tim dirjati?«
»Gorjé mi, puſt’ jih ſpati!«
Petelin poje, ſe mi sdi,
Poteka zhaſ mi tukaj. —
Vranz! jutra ſapa me ſkeli!
Vranz! hitro ſe saſukaj! —
Konzhala pot, konzhala ſva!
Odgrinja ſe ti poſtljiza!
Ko bliſk leté duhovi!
Tlè moji ſo domovi!«
In prot’ shelesnim vrata tí,
Tam ſkókama dervijo,
˛Shverk! ſ’ tenko ſhibo jih vſmodí,
Sapahi odletijo,
In ſtraſhno duri sakrzhé,
Po zhernih grobih v’ ſkók leté,
Mem’ krishov peketajo,
Od lune tí miglajo.
Al’ preden mignil bi s’ ozhmi,
O zhudeſa nesnane!
Lej! ſ’ konjika ſe plajſh sdrobi,
Ko zapize ſeshgane.
Ni ga laſú na glavi vezh,
S’ laſmi mu pade kosha prezh,
Lej! ſmert je s’ uro ſtala,
Koſó v’ rokáh dershala.
Rasbija vraniz, ſpenja ſe,
Od njega plamen ſhine,
In pod Lenoro vbogo ſe,
Udere vſe, in sgine.
In jok in ſtok je nad semljó,
In jok in ſtok je bil pod njo;
Lenora tam u trepeti,
Je jénjala shiveti.
Pod bledo luno ſe nad njó
Duhovi ſo ſklenili,
Pleſali krog in krog, britkó
To peſem satulili:
»Poterp’ voljnó, naj pozh’ ſerzé!
Prah s’ Bogam kregat’ ſe ne ſmé!
˛Si trupla ſe snebila;
Bod’ duſhi ſodba mila!
Dr. P.