Lenka v deželi sanj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lenka v deželi sanj
Olga Gutman
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dan je utonil v noč. Vse je zaspalo in se umirilo. Vse je bilo tiho, tako tiho, da si slišal zven zvezd, ki so krožile po svoji večni nebesni poti. Ljudje so spali, odrasli in otroci, tudi Lenka. Ona je bila majhna deklica, ki je živela v hišici ob potoku na koncu vasi. Imela je belega muca Miška in psa Runija. Oba sta ji bila prijatelja in sta jo imela rada. Včasih sta se stepla, ker bi ji oba hkrati rada zlezla v naročje.

Te noči Lenka dolgo ni mogla zaspati. Mama je že poslala na dvorišče Miška in Runija, daje ne bi motila Povedala ji je najdaljšo in najlepšo pravljico, pa vse zaman. Sele ko je na nebu zažarel trop svetlih zvezd, je Lenka utonila v spanec. Mama jo je pobožala po ličkih in jo rahlo poljubila, da je ne bi zbudila. Lenka pa je ni več slišala, ker je odpotovala v Deželo sanj Pa poglejmo, kaj je slišala in videla tam!

Pod velikim hrastom na zeleni jasi sredi gozda se je prebujalo pravljično jutro. Trava in praprot sta šelesteli. V travi se je igrala družina zajčjih mladičev. Srnjak je pasel svojo družino ob robu jase. Žolna je trkala na drevesno deblo in budila zaspance v dreves¬nih krošnjah:

"Tok, tok, tok, tok! Vstanite! Jutro je."

In kmalu so se začeli prebujati še drugi gozdni prebivalci. Prebudil se je tudi vesoljni gozdni radio v visoki smreki in ni trajalo dolgo, ko je začelo odmevati po gozdu:

"Re-pe-pe-pe! Re-pe-pe-pe! Škra, škra, škraaaa. Halo, halo, halo! Tukaj Razglasna postaja ena na visoki smreki. Poslušajte, poslušajte! Vsi pernati štirinožni in krilati. Vsi, ki se plazite po tleh in po rastlinah lazite, vsi, ki z bodicami strašite, vsi, ki mreže pletete ali vas stotere noge naokrog nosijo- poslušajte, poslušajte! Vsi prebivalci Zelenega gaja naj se zberejo jutri na jasi z visokim hrastom! Ko bo posijal prvi sončni žarek, se bo začela oddaja "Pokaži kaj znaš". Nagrade bodo bogate. Zmagovalec dobi: skledo lešnikov, košaro želoda, tri prgišča pšeničnega zrnja, vedro žira in kupček sočnih jagod. Halo, halo...!"

Ta razglas so slišali vsi gozdni prebivalci. Eni so se nasmehnili in nejeverno zmajali z glavo, drugi so se od začudenja in razburjenja kar naprej klanjali in s kljuni tolkli ob debla dreves. Star srnjak je visoko dvignil mogočno rogovje.

Jelen, ki je stal ob robu gozda, je sunil z rogovjem naprej in nazaj, na levo in desno, kot da je že zmagovalec. Drevesa so zašelestela, kot da bi tudi ona hotela kaj povedati.

Sonce je že poljubilo vrhove dreves in se dvigalo vedno višje na svoji vsakdanji poti. Vse, kar je živelo v gozdu, je komaj čakalo na tekmovanje. V tako nestrpnem pričakovanju je mineval dan, počasi, korak za korakom, kot da se sploh ne misli umakniti. Potem se je sonce le začelo nagibati v zaton in se končno izgubilo v svoji lastni večerni zarji. Mrak je zagrinjal gozd in čez nebo so zavele večerne sape in pometle prah z oblakov, ki se je nabral na njih čez dan. Vse se je umirilo. Le cingljanje zvezd in srebrni zven lune sta motila nočno tišino. Na drugi strani Zemlje pa se je rojeval nov dan.

Kuža Runi se je v svoji utici prevrnil z levega boka na desni bok in zaspano zazehal:

"Au, au. Škoda, da je še noč. Tudi jaz bom šel na tekmovanje. Gotovo bom zmagal. Kdo pa ve in zna kaj več kot jaz. Lenko zavoham, ko teče po potki za grmovjem in je še nihče ne vidi. In nikoli se mi ne more tako skriti, da je ne bi našel. Au ..."

Ravno takrat je s ponosno dvignjenim repom pri- mahal čez dvorišče maček Miško in splezal na skedenj. In ko je bil na varnem, se ni mogel vzdržati, da ne bi malo ponagajal Runiju:

"Kaj se širokoustiš? Saj si le pes. Kaj pa naj pes zna drugega kot lajati, tuliti in vohati po tleh. Kaj se le bahaš? Mijauu!"

Runi je že napol spal, a je kljub temu razumel, da ga hoče Miško razjeziti. Toda ni strpel, da mu ne bi odgovoril:

"Kaj se pa ti napihuješ tam na skednju? Žlezi na tla, če si upaš. In pokaži, kaj znaš! Auuo!"

"Več kot ti že," mu ni ostal dolžan Miško. "Tako tiho se znam plaziti naokrog, da me še ti ne slišiš in najbolje vidiš. Mijauuuo!"

Kdo ve, kako dolgo bi se še prepirala, če Runija ne bi do kraja premagal spanec. Zasmrčal je, da so loputale naoknice njegove koče. Miško pa se je od jeze, ker ni bilo več nikogar, ki bi se hotel z njim prepirati, z vi l v klobčič in tudi zaspal.

Zjutraj, ko je bilo sonce že precej visoko, je Miško na vrat na nos pritekel pred Runijevo hiško in zavpil, kar mu je dopuščal glas:

"Zaspane zaspani! Spiš in smrčiš, da se hiše tresejo! Lenko pa tako čuvaš, da je izginila. In ti praviš, da si najboljši čuvaj ... ti ... mijauuuo!"

Runi se je pretegnil, dvignil glavo, našilil ušesa in pomislil:

"Je mogoče to spet ena Miškovih potegavščin?" Tako jeznega ga ni videl še nikoli. "Nekaj ne more biti v redu. Nekaj se je zgodilo."

Obrnil se je k Mišku in ga navidez jezno nadrl:

"Kaj pa rentačiš? Lenka gotovo še spi."

Maček Miško pa se je zagnal proti Runiju in kričal nad njim, kot da je on glavni krivec:

"Ne spi, ne! Postelja je prazna. Nje pa ni. Ti si spal in je nisi čuval! Ti! ... Mijauuuo!"

"Če ne spi, gotovo nabira cvetlice ali se igra ob potoku. Auuuo."

"Nikjer je ni, nikjer je ni," je ponavljala črnorepa raca.

"Ukradli so jo, ukradli so jo, ukradli so jo," jo je dopolnila belorepa raca.

"Gremo jo iskat, gremo jo iskat," se je odločil stari gosak in nameril korak mimo ostalih.

"Kikirikiki! Vsi bomo šli. Kikirikiki!" je dodal pisani petelin.

"Kokokokoko! Le kaj bo z njo?" je potarnala grahasta kokoš.

"Gloglogat! Pojdimo jo iskat!" je odločil veliki črni purman in zapeljal kočijo na sredino dvorišča. Ob en bok mu je stopil Runi, ob drugega Miško in kot zastavo visoko dvignil rep. Drugi so se zavrteli v kolono in se vsi odpravili iskat Lenko.

Runi je drsel s smrčkom po tleh, da bi zavohal Lenkino sled. Krenili so prek dvorišča na travnik, pa nič. Pretaknili in ovohali so vsak kamen ob bližnjem potoku, pa spet nič. Potem so se napotili proti obronku gozda. Na poti ob prvih drevesih je Runija nekaj zaščegetalo v nosu:

"Vonj! Znan vonj! Tod je hodila Lenka. Za menoj!" je zaklical Runi in kolona za njim na čelu je pohitela po kolovozu in utonila v gozdu. Še ob pravem času, kajti sonce je začelo tako neusmiljeno pripekati, da so se živalim že delali krogi pred očmi.

Ko je Lenkina mama to jutro vstala in postorila, kar je bilo potrebno, je odšla v hčerino sobo, da bi jo zbudila in poklicala k zajtrku. Toda postelja je bila prazna, Lenke pa nikjer. Mama je pomislila, da je hčerka že vstala in se odšla igrat na dvorišče.

"Zakaj je le danes tako zgodnja? In kje neki sedaj tiči?" se je spraševala mama.

Šla jo je iskat na dvorišče, pa je ni našla. Pogledala je na vrt, toda tudi tam je ni bilo. Vse kotičke, katerih seje spomnila, je poiskala, pa je ni nikjer našla. Pograbil jo je strah in poklicala je sosede na pomoč, da so ji pomagali iskati. Toda o Lenki niso odkrili niti sledu.

Živali pa je ta čas šibka sled vodila vedno globlje v gozd. Dan se je že prevesil v večer. Živali so bile lačne, žejne in utrujene. Toda niso odnehale iskati. Tekle so za Runijem, ki je hitel po sledi. Ta je postajala čedalje močnejša.

"Stoj! Kaj pa je tam?" je nenadoma zaklical purman Puri.

Kolona se je ustavila. Petelin in putke so od strahu zleteli v krošnjo bližnje bukve. Goske in race so se razvrstile v krog z repi v središču in sikale, pripravljene na boj. Miško je nasršil dlako in pripravil kremplje. Runi pa je veselo lajajoč skočil k deblu stare bukve, kjer je bilo nekaj temnega in stokajočega. Bila je Lenka.

Tega jutra, še preden je sonce pokukalo izza Kuzmovega brega, se je zbudila in krenila v gozd. Hotela je najti jaso z visokim hrastom, ki jo je videla v sanjah in na kateri bi se naj odvijalo živalsko tekmovanje. Hodila je in hodila, tonila vedno globlje v gozd, prečkala nešteto jas, ki so si bile podobne toda nobena ni bila tista, ki jo je videla v sanjah. Dan se je začel nagibati v večer in v gozdu je že postajalo temneje. Lenka pa ni več vedela ne naprej in ne nazaj Usedla se je k deblu stare bukve in zajokala.

Tu so jo odkrile njene prijateljice živali. Ko se je Rum pognal proti njej, se je pošteno ustrašila, ker je mislila, da je volk. Zato je bila še bolj vesela, ko je spoznala, da je to njen zvesti pes Runi.

Živali so se spet zvrstile v kolono. Runo je hodil na čelu in s smrčkom vohal sled domov, ob njem je šla Lenka z mačkom v naročju, ki je bil že tako utrujen, da ni mogel narediti niti koraka več V Lenkinem naročju mu je bilo tako prijetno, da ie zadovoljno predel.

Ko so prišli iz gozda, se je že čisto stemnilo. Na travniku in po poteh so kot kresnice tavale lučke To so bili ljudje, ki so s svetilkami iskali Lenko in jo klicali. Ko jih je zaslišala, se je oglasila:

"Tukaj sem! Runi me je našel in pripeljal domov!"

Mama je pritekla in objela Lenko. Ta je mami povedala, kako je iskala svojo deželo iz sanj. Doma so živali dobile obilno in dobro večerjo in so utrujene zaspale. Tudi Lenka in mama sta povečerjali, a zaspati kljub utrujenosti dolgo nista mogli. Bili sta preveč vznemirjeni.