Lenica (Ivo Brnčić)
| Lenica Ivo Brnčič |
(Odlomek iz daljše povesti.)
| |||||||||||||
Ko je stopila v jedilnico, se je Lenica neizmerno trudila, da bi bila videti zbrana in mirna. Nagonsko je slutila, da se mora zgoditi prav danes nekaj odločilnega: tri leta je že skrivala svojo ljubezen pred družino, tri leta je že kršila zakone tega sveta – in sedaj je zanosila nezakonskega otroka ... Ne ta družina ne ta svet pa nista bila med tistimi, ki zlahka odpuščajo upor; narobe: zakaj zaplankanost je kakor stavba iz kart, ki ji utegne že naj manjši stresljaj izpodnesti same temelje; in zategadelj je bilo tod prvo in edino pravilo slepa pokornost, odpoved najneznatnejši misli o morebitni slabosti uredb, kakršne so – in navsezadnje je bila tu že gola misel nevaren zarotniški obet ...
Topli vonj juhe se je v obednici zoprno mešal z osladno zatohlostjo neprezračenega prostora, z duhom obledelih, izlizanih preprog in starinskega pohištva. Mati je postopala okoli mize in je žvenketala s krožniki. Oče je sedel na svojem običajnem prostoru na čelu mize in je buljil v časopis. Vse je bilo poznano do poslednjih odtenkov, do bolečine. Tu se je dan za dnem dogajalo vse, kar se je sploh še moglo dogajati, v okamenelem redu in v znamenju enkrat za vselej predpisane, mrtvaške tradicije; bilo je videti, kakor bi ti ljudje, ki so že zdavnaj izgubili svojo vsebino in so počeli večno le ene in iste reči, skrivali za tem redom in to nepremakljivostjo navad svojo praznino, ki je morala biti tolikšna, da bi se drugače nekoč celo njim samim zarežala v obraz.
»Dober dan!« je dejala Lenica kakor že sto in stokrat, pa ji je zatrepetal glas. Zakaj to pot je vse napovedovalo, da jo zares čaka tisti veliki spopad, ki ga je temno pričakovala že od prvega trenotka, ko se je zavedla, da je šla preko njih posvečenih meja, katerih prestop je pomenil v tem svetu izobčenje in izgon. Oče jo je nagloma pogledal izza svojega lista in je koj s sumljivim molkom umaknil oči; v materinem odzdravu je bilo čutiti nemo, pretečo užaljenost in teta Melita je ždela v svojem stolu s prekrižanimi rokami (molila je) kakor živa vest te rodbine in utelešen očitek.
Posedli so v neprijetni, s pretenjem nabiti tišini. Oče je glasno srebal svojo juho in Lenica ga je opazovala skoraj s sovražnostjo. Vedela je določno: ta suhi, vsakdanji človek, ta izrezani zaprašeni uradnik, ki se mu je poznalo, da vsa ta leta, odkar je postala Lenica samosvoja mlada žena, ni vedel prav, kako in kaj bi s svojim očetovstvom pred njo, se čuti prav sedaj naenkrat spet močnega nasproti njej. Kakor so tudi bili zakoni te hiše utrdeli in nepopustljivi, jim je Lenica semintja vendarle lahko ubežala tudi pred očmi svojih staršev. Zakaj v bistvu so ti ljudje znabiti motno čutili, da so z vso navlako svojih predsodkov in okorelih navad zaostali za časom; prepad med molkom in enoličnostjo teh sob, tega življenja, med starokopitnostjo teh načel in med onim življenjem, ki je nekje tam zunaj drvelo svojo omotično pot v znamenju avionov in anten, športa in kratkih kril, plesa in filma, sproščenja žena in osamosvojitve mladine (kajti edino to so oni na tem življenju opazili) – ta prepad je bil prevelik, da bi ga bilo moči enostavno utajiti. Zategadelj je branilo dejansko stanje stvari sámo, da bi bili Lenico popolnoma zadržali v svojem ozkem krogu. Bilo je nujno – a ta nujnost je bila docela izven njih – da so ji prepuščali na zunaj nekaj tiste svobode, ki je bila varljiva krinka tega časa. Najsi tudi so se nenehoma obregovali ob to, njim nerazumljivo in grozno življenje, ki so mu pravili, da je moderno, akoprav so zmeraj zabavljali čezenj, jim je bilo v bistvu docela nejasno in so se čutili v njegovem vrvežu globoko negotovi; in del tega občutja negotovosti se je prenesel na Lenico, ki je bila mlada in dete tega časa ter je zanje zavoljo tega veljala kot njegov predstavnik.
Ves čas ni nihče prekinil molka. Oče je venomer glasno cmokal in to samosilniško preziranje forme in okostenelih manir, ki so bile vendar glavni živec tega malomeščanskega okolja, je pri tem gospodarju družine in v krogu te družine učinkovalo nenavadno pomenljivo in priskutno. »Stari lev se je prebudil ...« je bogve zakaj pomislila Lenica, ki je bila ta čas v pričakovanju napada začuda dovzetna za slednji gibljaj svojega nasprotnika. Dà, zdaj je prišel pri njih tisti občutek negotovosti do svojega viška; in to, kar so zaslutili ali izvohali na njej, je bilo zgolj povod, da se je to občutje izprevrglo v lastno nasprotje, da so se umaknili v varne trdnjave svoje okamenelosti nazaj, ko niso več mogli s časom naprej. Oče je bil vrhu vsega že postaren človek, poročil se je bil pozno, in tudi mati ni bila več mlada. In zdaj je naposled prišlo tisto, kar je nekoč moralo priti: poslednji obračun in boj.
Juha in prikuhe, meso in močnata jed – vse je prihajalo na mizo in je odhajalo, kakor bi bil ta red določen že od početka sveta. Počasi se je oče razgovoril: navada je bila celó ta trenotek nepremagljiva. Bilo je prazno, omledno besedičenje o uradu, o sosedih in sosedah, o brezpomembnih dogodkih s ceste, o novicah iz časopisa; in vendar je Lenica čutila, da tiči za tem pogovorom predpriprava za spopad in da si hoče oče dati poguma. Zdaj, ko jo je po vsej priliki menil zagrabiti iz varnih ograd svojih malomeščanskih načel, ki naj bi mu dajale sugestijo trdnosti, je moral priliti olja slabo brleči lučki svoje odločnosti ... Lenica je trepetala v napetem opazovanju.
Vino je prišlo na mizo in je izginilo: zadnja postaja. Tedaj se je oče dvignil: postal je za trenotek, premeril jih je po vrsti s pomenljivim pogledom (pri Lenici je spet naglo umaknil oči), nato se je brez besede zazrl v mater z zgovornim, malone smešno svečanim izrazom. Čakal je; zdaj bi bilo treba izpregovoriti. Ali Lenica je že slutila, da zatrdno ne bo izpregovoril; v tej družini očetje o takih rečeh niso razpravljali s hčerami – to bi bilo malodane nespodobno. In res se je oče vidno obotavljal: odločnosti so se v tem kraju bali bolj kakor greha in hudiča. Lenica je trepetala na tihem. Sovje oči tete Melite so žarele v škodoželjnem pričakovanju. Potlej je oče nenadoma izjavil, da mora biti večerja ob osmih (»... natanko ob osmih!«), vzel je klobuk in površnik ter je odšel s kratkim, odsekanim »Zbogom«. Teta Melita je zavzdihnila, to naj bi bil konec poobedne molitve, v resnici pa je bilo od polnega želodca; tudi ona je premerila mater s tihim opominom v očeh in je oddrsala v črnem šumenju svojih kril, ki so se kakor podoba njenih čuvstev vlekla za njo.
Lenica se matere ni bala. Bili sta daleč narazen po letih in sta si bili že dolga leta povsem tuji; vrhu tega je Lenica izpregledala svojo mater bolj do dna, kakor le-ta svojo hčer, in to je slednji dajalo neko prednost pred materjo. Ali ta hip mati ni bila več samó tista dobro poznana ženska, katero je Lenica po navadi motrila hladno in s kritično razdaljo, ki je že pomenila neko nadmoč. Ta čas je bila ta ženska zastopnica vsega, kar je Lenico postopoma in nezavedno dušilo že od prve mladosti, ter zavedno od tistega časa, ko je pričela njena ljubezen z Jernejem – in kar jo je davilo ko vrv, odkar je vedela za svojo nosečnost; zdaj je mati predstavljala te mračne hiše pod Gradom, te zakotne in tesne ulice, to pusto in zaplankano vsakdanjost, predstavljala je teto Melito, deklo Meto, očeta, nasilnost malomeščanskih predsodkov, okrutnost bogaboječih načel, vsevedno omejenost, dež, meglo in malomestni pogreb, ki je bil šel pred pičle pol ure mimo Lenice kakor končna obsodba, kakor zadnji zaključek vsega, kar se je v tem strašnem svetu še moglo in moralo zgoditi.
Lenica je pričakovala materine besede z napeto, bolečo pozornostjo. Dala si je opraviti s knjigami: popoldne je morala v šolo. Zvezek ji je pal na tla, pobrala ga je in takoj se ji je spet knjiga izmuznila izmed prstov. Top, ko blato gost strah, za katerim ni bilo nobene zavesti greha in krivde, ki bi nemara pomenila olajšanje, jo je zalil do grla. Mati je pospravljala mizo; potem je sedla s pletenjem v rokah; videti je bilo, da ji je prva beseda še tež ja kakor hčeri. Molk je ležal med njima ko skala. Mati je čudno mežikala. »Kako trapast obraz ima,« je spreletelo Lenico. Potlej je mati butnila naenkrat:
»Lenica!«
Mlado dekle je obstalo z ledenim obrazom. Misli so ji švigale skozi glavo ko roj preplašenih ptic. Spomnila se je, da je že nekajkrat skrila pred materjo izostanek mesečnega ... moj bog, to bo navsezadnje moralo priti na dan! In vendar ni vedela, s katere strani jo mislijo prijeti. Res da jo je teta Melita, ki ji menda nobene reči ni mogoče utajiti, zadnji čas že večkrat srečala z Jernejem. Nekaj babnic iz soseščine, ki nimajo ljubšega opravka, kakor vohljati za ljudmi in njihovimi intimnimi početji, takisto ni moglo prezreti teh sestankov. In naposled današnji prizor s teto Melito, tisto sumeče, nesramno otipavanje njenih oči ... oh, vse je bilo zamotano in sumljivo in vendar niso mogli vedeti nič gotovega. O, ta večni strah pred zahrbtnim zalezovanjem domačih je moril Lenico že toliko let! Zdaj je visel nad njo kakor pečina ... Stresla se je ob misli, da bodo slednjič morali izvedeti tudi za to, da nosi to drobno dete od Jerneja pod srcem. Docela brez moči je dahnila:
»Kaj?«
»Pravili so mi ... slišala sem, da ... Sploh, kaj imaš prav za prav s tistim študentom iz Florjanske ulice?«
»Z Jernejem ...? « je zajecljala Lenica brez premisleka in ni opazila, da se je izdala. Zmedenost in strah sta ji prodrla v kosti in zdaj je stala pred mater jo kakor pred krutim sodnikom brez vse pomoči in čisto majhna, tako sramotno majhna, da se je bala pogledati kvišku.
Mati se je za trenotek žolčno nasmejala; zdaj je imela karte v rokah in bi bila z vso avtoriteto lahko zbesnela; ali predmet je bil tolikanj kočljiv, da se je bala hrupa. Hrup je v teh hišah nezaželena in nevarna reč nasploh in še posebej, kadar gre za zadevo, ki se dotika najobčutljivejšega malomeščanskega živca: morale in splošnosti. V tej hiši se ni ne o ljubezni ne o njeni vnanji podobi nikoli govorilo; to je bila nespodobna ter v najboljšem slučaju neprijetna in nepotrebna stvar, ki bi mogla samó vznemirjati pobožni, ugledni mir teh sob in teh ljudi, bila je stvar, ki je sami niso nikdar poznali in ki so zavoljo tega vedeli le za njeno prostaško spolno plat, stvar, ki so jo sovražili s pridigarsko mržnjo, s tercialsko nevednostjo in z evnuško nevošljivostjo.
»Oh, celó Jernej mu je ime, temu ... temu ... temu tvojemu vitezu!« se je prisiljeno nasmejala mati in ni vedela, da skriva za porog svojo lastno zbeganost. Zasmehovati neznanega človeka je bilo ta trenotek udobneje; zakaj še vedno ji je bilo nerodno pred hčerjo.
Lenica je osupnila. Zdaj ni šlo zanjo! Porogljiva ost v materinih besedah je bolestno zadela njen ponos; na mah se ji je povrnila hladnost. Kljubovalno se je vzravnala in rdečica ji je planila v lica.
»No, in kaj potem?« je rekla s tiho sovražnostjo. »Kaj pa mi hočeš prav za prav?«
Mati jo je zdaj pogledala z negotovimi očmi; ni bilo več moči prikriti, da je svojo kar to izigrala. Vnovič jo je zajela zadrega. Spet je pričela negotovo in skorajda obzirno:
»No, ne jezi se, ne jezi se ... Rada bi le vedela ... Končno sem tvoja mati in nosim odgovornost za tebe ... (zdaj se je zadirčno zaletela, da bi premotila svojo zmedenost in je ponevedoma venomer zvišala glas.) – Pravili so mi, da zmerom postopaš s tem fantom, ki menda nima nič in tudi ti nimaš nič, sploh si pa še v šoli in pred maturo in se ne spodobi, da brez moje vednosti hodiš z njim. To se ne spodobi in –«
»Slišiš, mama, jaz nisem dveletna frklja in vem, kaj počnem!«
Mati je prebledela. Dotehmal so se v tej hiši vedno znali z nagonsko strahopetnosjo izogniti prizorom, ki bi utegnili postati vznemirljivi. In tako se je nagromadilo med njimi in Lenico toliko nejasnosti, to večno izbegavanje je rodilo toliko brezupno zavozlanih vprašanj, da je zdaj mati začutila, da jim ni kos. Toda do konca je bilo treba priti! Popustiti pred mladim človekom je bilo tem ljudem prav tako nemogoče kakor ne verovati v boga ... Ali občutek nemoči pred tem dekletom, ki je zdaj stalo trdno in samozavestno pred njo in ki je mati spoznala, da ne ve o njej nič, docela nič – in da ji zategadelj tudi ne more do živega – vse to je v njej zbudilo onemogel bes. Vstala je z drhtečimi mišicami v obrazu in je iznenada histerično izbruhnila:
»Veš, kaj počneš! Torej veš? Deklina umazana, ti da veš, kaj počneš! Vlačiš se z nekakšnim capinom, pa ti še na misel ne pride, da bi meni, svoji materi, kaj povedala, da bi me prosila za svet ... Povej, kaj počneta! Kaj sploh počneta? Kaj imata med seboj?«
Planila je proti hčeri in v strahopetni slutnji, ki se ji je sami zazdelo, da je že resnica, je kričala v Lenico, ki je bleda in čudno mirna stala pred njo in ni trenila z očesom. Materin glas je bil cvileč ter je razodeval vso strašno notranjo puhlost tistega strahu, ki je govoril iz njega:
»Ali je že kaj silil vate? Povej! Ne laži! Ali sta že kaj imela?«
Lenica je začutila, da je dospela tik do odločitve. Ali ta materin izbruh je bil tolikanj grd in nizek v primeri s tistim, kar jo je vezalo na Jerneja in kar je skrivala v svojem telesu, da se ji je ves ta prizor zazdel bedno malenkosten in oduren. In tedaj se je spomnila: o teh stvareh, ki jih je sedajle hotela slišati od nje, ni mati še nikoli, še nikoli izpregovorila ž njo ene same besedice! V skrajnem razburjenju, ki ga je skrivala v leden mir, je bliskovito izpregledala slabo stran svojega nasprotnika; brez slehernega glumaštva je z neko drzno in malone nesramno odločnostjo vrgla materi vprašanje naravnost v obraz:
»Kaj?«
Mati jo je pogledala prepadeno. Lenicin mir in brutalna golota vprašanja sta jo v enem samem trenotku vrgla iz tira. Zajecljala je:
»Kako ... kako, kaj?«
»No, kaj sploh naj bi z Jernejem imela med sabo?«
Ženska je obstala z odprtimi usti. Kaj? Moj bog! Nikdar še ni o tem govorila s hčerjo! Nikdar! Kako ... kako ... kako naj govori zdaj? Nemogoče! Ujela se je ... Kaj sedaj?
Lenica jo je motrila s hladno preračunljivostjo skrajne napetosti. Začutila je, da je ta dan igra za njo dobljena. Zakaj materi se je beseda utrgala na mah: zdaj je stala pred njo v bedasti, topoumni začudenosti in ni našla ne diha ne enega samega zloga; nemo je zrla v Lenico in je mežikala z izbuljenimi očmi.
Nato je sklenila roke in jih je zopet razklenila – bila je kretnja popolne upadlosti volje in dokončnega iztirjenja. Tako je stala zmedena in razorožena pred hčerjo in Lenici, ki se je oddahnila globoko in boleče, bi se bila domala zasmilila; ali preveč klavrnosti, preveč smešnosti, žalostne in bedne smešnosti je bilo v tem položaju; in zaradi te poniglave, brezmočne smešnosti, ki je bila nemara bolj ubijajoča in težka, kakor bi bilo samo razkritje, je v Lenici shlapel še zadnji ostanek čuvstev, ki jih je še morda nezavedno gojila do matere. V njej je ta čas ostalo le dvoje: občutek neznanske praznote in kakor bodalo oster spomin, kako je prav za prav z njo. Zavedala se je, da s to današnjo zmago ni pridobila nič, da se ni končalo še nič, temveč se je šele začelo. Misli so se ji viharno podile v glavi in so se prepletale ko zvitki vrvi. Dete nosi pod srcem. Jernej je siromašen študent, delavski sin. Ona sama je še v šoli. Če doma zvedo – ni si upala pomisliti do kraja. Pognali jo bodo na cesto ... in taista ženska, ki stoji zdajle pred njo v tej smešni zmedenosti, bo postala krvoločna volkulja. Teta Melita bo hladna in zlobna furija, oče jo bo križal kakor blodnico ...
Od žalosti se ji je zamračilo pred očmi. Pogled na mater je postal neznosen. Z občutjem skrajne zoprnosti in smrtne tegobe, ki jo je zalila ko staljen vosek, se je Lenica obrnila. Z mrtvimi, zlomljenimi kretnjami je zbrala knjige, kakor bi jo bilo sram je rekla tiho »Zbogom« in je odšla. – –
Dež je še zmerom lil v slapovih, dež je pljuskal po cestah in jih je izpreminjal v blatna, rjava gnojišča, dež je nenehno pel v žlebovih svojo goltajočo popevko in v kanalih je klokotalo, kakor bi trop norcev blebetal nekje pod zemljo. Lenica je stopala skozi veter in dež po blatnem tlaku; mokrota jo je nevšečno mrazila v noge. Z obeh strani so se preko ozke ulice sklanjale nad njo hiše kakor da ji hočejo s tatinsko zvedavostjo pogledati v obraz. Vsa okna so bila majhna, zaprta in mrtva ko oči na obličju mrliča. Vsiljivo in ostudno je dišalo po gnilem, kislem zelju, po trohnobi in po blatu. V tem koncu mesta je bilo ozračje vselej pokvarjeno ko na smetišču. Lenica je hitela in se ni ozrla nikamor; vse ji je bilo znano, tu se že leta in leta ni zgodilo nič in se ni izpremenilo nič. Nekje zdolaj je ubito cingljal tramvaj in se je ko razmajana barka opotekal med zidovi. Voz s konjem, ki ga je bil pijan voznik po suhih rebrih med točo kletvin, je priropotal mimo Lenice in jo je oškropil z brozgo. Ljudje so hiteli, skakali so čez luže, nerodno so se izogibali na preozkem tlaku, zaletavali so se drug v drugega in se zapletali z dežniki; v vsej te j naglici, teh hitrih korakih in v tem videzu zaposlenosti ni bilo resničnega gibanja, resničnega življenja; vse je bilo zgolj enakomerno, do neznosnosti poznano in neizpremenljivo tekanje v zaprtem krogu, bilo je beganje jetnika v celici iz kota v kot. Lenica se je trudila, da bi ne gledala nikamor in da bi ne opazila ničesar. Toda vendar so se ji z nadležnostjo ovaduhov vsiljevali vtiski, ki se jim v tem majhnem mestu ni bilo moči izogniti, ki so človeka razdrobili na tisoč malenkostnih, postranskih pozornosti in pogledov, ki so razbili zavest na množico plehkih, do brezupnosti vsakdanjih koščkov in razbitih misli in čuvstev, da je bila tod človeška pamet podobna ogledalu, razdejanem v nešteto črepinj. Tam je stal brivec Negoda kakor slednji dan brez posla med vrati svoje brivnice, leno je slonel na podbojih, gledal je v prazno in ni mislil po vsem videzu docela nič, ko je žulil med rumenimi zobmi svojo nesnažno cigaro. Nekje na dvorišču je bil prepir in nemara pretep; posurovel in vreščeč ženski glas je zadirčno bevskal med robatim in divjim moškim preklinjanjem. Iz krčme onkraj ceste je drlo kakor pomije motno prerekan je pijancev, hripava harmonika je rezgetala s prav tako pijanim, hreščečim glasom. Stari, debeli in nadušljivi Žuč je stal kakor zmeraj pod ostrešjem ob cestni ograji svojega vrta; naslanjal se je oberoč na črvivi les, kašljal je, dušil se je, da so mu izstopale oči in žile na vratu, rjovel je kakor trobenta, prhal je, debelo je pljuval na cesto in se je vmes kričé razgovarjal s stražnikom, ki se je v zavetju ob zidu naveličano prestopal na mestu. In vse: ta dež, ta umazana in plesniva vlaga, mrtvi blesk zapahnjenih oken, smrad kislega zelja, blata in zatohlih prostorov, prerekanje pijancev, vozovi na blatni cesti, betežni tramvaj, brivec s svojo cigaro in stari Žuč za ograjo, otroci, ki so čudno bledični in starikavi v obraz tekali med ljudmi, stara bogomolka, ki je zavila Lenico v neprijeten duh po kadilu in neopranem telesu, delavec, ki je s težkim in trudnim korakom prihajal navkreber in je bil črn, naguban in zgaran v obraz – vse, vse je bilo turobno in brezupno, da je Lenica le siloma tlačila stokanje v grlo. In ko je tako stopala po svoji vsakdanji poti proti gimnazijskemu poslopju, je čutila in je vedela s strašno gotovostjo, da v tem groznem mestu, ki je v vsej njegovi majhnosti dovolj prostora za toliko ljudi, za toliko prahu, umazanije, zaostalosti, krivice in smradu, da v lem kraju vendarle ni prostora ne za Jerneja ne za njo ne za njeno dete, ki ga bodo še pred rojstvom nedolžnega obsodili in zavrgli.