Legenda o sv. Ceciliji
| Legenda o sv. Ceciliji Ksaver Meško |
| |||||||||||
V vsem ogromnem Rimu ni bilo lepše deklice od mlade plemenitašinje Cecilije. Že poprej krasna, se je, kar jo je papež Urban uvedel v globokosti, skrivnosti in blaženosti vere Kristusove, v veliki sreči deviškega, Boga ljubečega srca razcvetela vprav čudežno. Ustavljali so se ljudje na ulicah, kadar je šla mlada Cecilija mimo, in za njo strme so povpraševali: »Kdo pa je ta čudovita deklica?«
Devica Cecilija se za vse to ni prav nič menila, kakor da ničesar videla in opazila ni. V resnici tudi ni, zakaj v vseh mislih ji je bil le Gospod Bog, ki se mu je pri svelem krstu posvetila in mu dala svojo dušo in svoje deviško telo v dar. Da bi bila lepa in prijetna pred njegovim obličjem, edino to je bilo vse njeno mišljenje in hrepenenje.
Štirinajst let je bilo Ceciliji, ko se ji je prigodilo to-le:
Šla je nekega dne iz očetove hiše, stoječo onstran Tibere pod hribom Janiklom, na le-ta hrib. Dan je bil silno vroč; kakor srdito je žgalo solnce zbrezpegastega, jeklenastega neba; nad Rimom in v rimskih ulicah se je kuhala vročina, kakor bi hotela raztopiti in sežgati kamenje ulic, zidove hiš, ogromne sklade poganskih svetišč.
Do približno sredine hriba je šla Cecilija, pa je sedla tam na klop pod samotno stoječ hrast, da si oddahne in se ohladi.
Čisto sama je sedela tam. Vse naokrog jo bilo prazno, tiho, kakor izumrlo. Le iz mesta gor, iz ogromnega flavijskega amfiteatra sem, je skoz razbeljeno ozračje, negibno, kakor da je v strašni vročini omedlelo, zazvenel zdaj zdaj kak glas: zateglo, srdito, krvi željno rjovenje leva, leoparda, tigra; zlovešče, v silnem srdu se trgajoče, besno mukanje divjega bika, ki so ga dregali pazniki z razbeljenim železnim drogom, da bi ga razvneli do najvišje divjosti; čez čas zamolklo valovanje: kričanje in besnenje gledalcev, ki se je zdelo, dasi po oddaljenosti zabrisano, kakor šumenje v daljavi padajočega slapa, ni manj grozno in neusmiljeno kot strašna krvoločnost glasov zverinskih.
»Brate in sestre nam trpinčijo in morijo,« je pomišljala Cecilija, s široko razprtimi očmi strmeča doli proti cirkusu, kipečemu z veličastnim svojim zidovjem mogočno in visoko v ozračje. Sklenila je drobni, lilijski roki: »Sladki Gospod Jezus, ki si s svojo bridko smrtjo smrti strahoto premagal, daj jim moč in pogum, da ostanejo stanovitni in zmagajo tudi oni. Ne eden naj te ne zataji, o ljubljeni naš Gospod Jezus!«
Zamaknjeno zroča proti amfiteatru, kakor bi s telesnimi očmi gledala vse, kar se tam godi, in bi se radovala zmag bratov in sester v Gospodu, je polglasno molila za nje, ki jih trpljenje in smrt še čakata, naj bi vsi zmagali in bi čez nekaj trenutkov že oni v večnosti za njo molili.
Kar se je je nenadoma med molitvijo polotila težka zaspanost. Drobni roki sta ji omahnili kakor dve natrti beli cvetki. Da sama ni vedela kdaj, je zadremala.
In imela je v snu čudne sanje in prikazni.
Zazdelo se ji je, da stoji v amfiteatru na katasti, kjer so čakali zadnje ure na smrt obsojeni. Kar se ji približa po areni lep mlad lev. Motri jo nekaj časa s čudnim pogledom, Cecilija si ni jasnem, ali s prijaznim ali neprijaznim, zaupnim ali nezaupnim. Kar veselo zamaha z repom, pride povsem k njej, ji leže krotko in vdano k nogam ter se ji laska na vse načine, kakor ne bi vedel, kako naj ji pokaže svojo vdanost in veliko radost, da sme biti v njeni bližini.
Ne traja dolgo, kar se ji po isti poti kakor poprej lev, približa lep mlad tiger. Tudi ta jo motri nekaj časa nezaupno, njo in leva pri njenih nogah. Pa pride čez čas tudi on ves krotak in vdan k njej, leže tik leva ter se ji istotako vdano laska in ji kaže svoje veliko veselje in svojo ljubezen.
Cecilija jima gladi mehko, bujno se svetlikajočo dlako, govori z njima kakor s človekoma in jima kaže s pogledi, s smehljajem in z besedami svoje veselje in svojo naklonjenost.
A ta tiha sreča ne traja dolgo. Pribiti čez areno mišičast, divjegled človek z mečem v roki. Ves besen plane na srečno trojico; z enim zamahljejem odseka glavo levu, z enim zamahljajem tigru. Cecilija razširi roke, da bi ju branila: Pa zamahne krvnik še po njenem vratu, enkrat, dvakrat, trikrat. Dale na okoli brizgne kri, krvnika sameca vsega oškropi in pordeči. A vedi Bog, je li bil me od premnogega morjenja že skrhan, ali se je celo barbarskemu silovitežu zasmilila in je zapustila njegovo sicer redkokdaj onemoglo roko, njena silna žilavost in moč — navzlic trem udarcem še ni mrtva. Samega rablja to tako preplaši — četrti udarec mu je po zakonu itak prepovedan — da zbeži in je pusti v krvi ležečo, a še pri popolni zavesti.
Od vznemirjenja in začudenja se Cecilija prebudi. Mane si spanca iz oči in premišlja: »Kaj pomeni to? So li bile res samo prazne, brezpomembne sanje, ali mi je hotel dobrotni Bog z njimi kaj na znanje dati? Se bodo li izpolnile in kako?«
Izpolnile so se tako-le:
Čez leto dni je umrla Ceciliji mati. Zadnja njena prošnja jokajoči Ceciliji je bila, naj vestno in v vsem sluša očeta in naj mu bo veselje in solnce zadnja leta njegovega življenja.
Kakor bi obljubljala samemu Bogu ali presladki Devici, je Cecilija obečala umirajoči, da bo njeno poslednjo voljo vestno in zvesto izpolnjevala.
Oče, resen mož že poprej, je postal po smrti ženini še bolj tih in zamišljen. Živel je sam zase, spominu na rajno ženo in pripravi na smrt. Čutil je, da ne bo preteklo mnogo let in bo sledil rajni ženi reni. Že pred leti si je nakopal na nekem potovanju ob hudem deževju nevarno mrzlico. Trpinčila in tresla ga je zdaj hudo, zdaj manj, in dasi je zdravnik, grški suženj, poizkusil na njem vso svojo umetnost, je bolnik čutil, da zdrav več ne bo. Ni se bal smrti. Le usoda hčerke Cecilije mu je povzročala neprestane in velike skrbi. Prigovarjal ji je že čestokrat, naj bi uslišala prošnje mladega plemenitaša Valerijana, ki je že ponovno zaprosil njene roke. »V vsem Rimu ne dobiš plemenitejšega in odličnejšega po rodu in mišljenju, ne bogatejšega. Vzemi ga!« jo je prosil. — »Oče, kaj pa, če sem se zaročila jaz že plemenitejšemu, odličnejšemu in bogatejšemu? Ne silite me, oče, prosim vas,« se je nežno, a vendar odločno branila Cecilija.
Osemnajst let je bilo Ceciliji, ko je oče zbolel smrtnonevarno. Prosil je hčerko še enkrat, naj mu vsaj zdaj izpolni željo. Laže se bo ločil s sveta, če bo vedel, da je edinoljubljeno njegovo dete v varstvu krepka, v ljubezni ji vdanega moža.
Hud boj je bila Cecilija v srcu ob tej prošnji: zaobljubila je izvoljenemu ženinu, Gospodu Jezusu, vedno zvestobo, nedotaknjeno devištvo, a tudi voljo očetovo je dolžna spoštovati. Kaj naj stori? Pa je, kakor hipoma razsvetljena z nadnaravnim napihnjenjem, zaprosila očeta: »Oče, potažite se in umirite se, prosim vas. Pred solčnim zahodom vam odgovorim. In predana sem, da vas bo odgovor zadovoljil.«
Šla je skoz obsežno dvorano, atrium, v svojo sobico, katere tla so bila bogato okrašena z mozaikom in stene z raznobarvnimi slikarijami. Ob steni vhodu nasprotni, je stala neke vrste orgelj, dragoceno delo iz črne ebenovine z vloženimi slonokoščenimi okraski. Star grški suženj, globoka umetniška duša, jo je poučeval na njih v godbi, ki ji je bila draga skoraj kakor molitev, ker je tudi v njej in po njej govorila svojemu Bogu.
Ob teh orgljah jo pokleknila kakor čestokrat, ko se ji je duša dvigala na kipečih glasovih v nebeške višave in je čutila veliko hrepenenje, da pove Bogu tudi z besedami, kako veruje in upa vanj, kako ga z vsem srcem ljubi. A zdaj je hotela Boga prositi, naj jo razsvetli, kaj naj stori, naj ji pomaga. Toda ker je že dve noči prečula pri bolnem očetu, se ji med molitvijo glava povesi na orglje, utrujene oči se ji kar same od sebe zapro.
Tedaj pa je imela čudežne sanje, apokaliptiško prikazen, prav kakor je brala v pergamentih, ki jih ji je podaril papež Urban.
Kakor velikemu pregnancu na samotnem otoku Patmosu so se odprla pred njo nebesa »in sedež je bil postavljen v nebesih in na njem je nekdo sedel. In tisti, ki je sedel, je bil videti sličen kamnu jaspidu in sardinu, in mavrica je bila videti okrog sedeža, smaragdu podobna. In pred sedežem je bilo kakor stekleno morje, kristalu podobno«.
Ščemele so oči Cecilijo od tega bleska in veličastva in svetosti. Odvrnila bi jih, da ni v istem trenutku zagledala svojega očeta, ki ga je angel vodil po tistem steklenem morju pred veličastvo božje. In slišala je glas, mil in prijazen kakor glas njenih orgelj, kadar se je dotikala strun le nalahko. — »Torej si zapustil svet, sin j moj, in prišel k nam?« — »Prišel, po tvojem velikem usmiljenju, Gospod moj premogočni. A polovico duše sem zapustil na svetu.« — »Kako to, sin moj?« — »Zaradi Cecilije, moje hčerke. V velikih skrbeh sem jo zapustil.« — »Zakaj? Cecilija, ta blagi otrok, ti je delal skrbi?« — Začudenje, tiho nevoljo je slišala Cecilija iz glasu Večnega. In videla je, kako je potemnelo njegovo prozorno, goreče obličje; potemnela je v istem hipu tudi smaragdna mavrica nad prestolom Vsemogočnega, in senca je padla vsenaokrog po neskončnem kristalnem morju… »Da, Veliki, Presveti. Možiti se ne mara.« — »In čemu ne, če ti, njen oče, želiš?« — »Pravi, da si je izbrala odličnejšega, plemenitejšega in bogatejšega ženina.« — Še globlja senca je zatemnela obličje Vsevečnemu in vse prostore nebeške… »Sina tvojega, Gospoda Jezusa Kristusa, sem si zvolila,« je kriknila tedaj Cecilija v veliki stiski svojega srca, ko je videla, da se Gospod Bog na njo srdi. »In mu naj li postanem nezvesta?« — V hipu je zažarela mavrica okoli prestola v še večjem sijaju, nego je plamtela izpočetka, v čudežno sladkem, nekako pojočem sijaju so zablestela in zaplamtela vsa nebesa… »Kaj skrbiš in se bojiš, Cecilija, dete moje?« je zaslišala srebrn glas. »Izroči se meni, jaz bom skrbel.«
Cecilija ie planila pokoncu. Solnce je lilo v mogočnih toplih snopih zlati svoj smehljaj v sobico, na lase Cecilijine, valoveče kakor tekoče zlato Ceciliji čez kolena doli, na burno se dvigajoče njene prsi. Prijela se je z rokami za srce, kakor bi se bala, da zastane od presilnega začudenja in vznemirjenja.
A prihodnji hip je padla spet na kolena, dvignila roke in zaplakala v sreči in hvaležnosti: »Hvala ti, predobri moj Gospod. Da, tebi se izročim, ti boš vse prav naredil.«
Pohitela je v spalnico k očetu, pokleknila ob njegovo postelj, mu poljubila izsušeno roko in dejala: »Dobri moj oče, saj vzamem Valerijana. Gospod Bog bo vse prav naredil…«
Oče jo je nekaj hipov molče gledal. Počasi je odklonil roko, jo položil na zlato njeno glavico in je mirno rekel: »Blagoslovi te Bog, dete moje. Prav je, da se v Boga zaupaš — on bo vse prav naredil.«
Dve solzi sta mu privreli iz oči in mu spolzeli po vročičavem licu…
V noči navrh je oče umrl.
Kar je bila Cecilija umirajočemu očetu obljubila, je vestno izpolnila: poročila je mladega in lepega plemenitaša Valerijana, dasi je bil pogan. In prav ni nemira in strahu ni čutila v srcu zaradi prihodnosti in zaradi zaobljube vednega devištva: vse je izročila v očetovske roke božje in vedela je, da bo Gospod Bog vse prav uredil.
Zvečer po poročnem dnevu je dejala ženinu: »Valerijan, ne dotikaj se me z nesveto mislijo. Mene čuva angel božji; kaznoval bi te in vsako nasilnost proti meni bi hudo maščeval.«
Zavzeto in precej nevarno je vprašal Vročekrvni plemič: »Kakšen angel? Kako ti naj tako čudo verujem, nevesta moja? Pokaži mi tega angela, sicer ti ne morem verjeti.«
Cecilija na to: »Kako ga naj vidijo tvoje oči, ko so pa še slepe od teme nevere! Ko bi se ti odprl pogled v skrivnosti božje, bi videl tudi angele božje.«
Valerijan: »A kako se mi naj odpro oči za take malo verjetne čudeže?«
Cecilija: »Vera v Kristusa Gospoda in voda sv. krsta ti jih odpreta.«
Valerijan: »In kje dobim to vero in kako čudotvorno vodo?«
Cecilija: »Pri škofu očetu Urbanu. Napišem ti zanj list. Stari Glaukos, moj uvesti služabnik in goreč učenec Gospodov, ti bo pokazal pot k njemu. Kadar te pouči in krsti, pridi spet, ženin moj. Do tedaj bom mislila nate z nevestinsko zvestobo in bom molila zate.«
Valerijan: »Dobro, nevesta moja, bodi tako.«
Še tisto noč je starec Glaukos povedel novega svojega gospodarja po skrivnih potih v podzemska grobišča in skrivališča kristjanov zunaj mesta.
Več dni je ostal Valerijan pri starem papežu, ki ga je poučeval v resnicah in skrivnostih nauka Kristusovega, ga krstil in odpustil z očetovskim blagoslovom.
Valerijan se je vračal v dom svoje neveste z veliko, blažilno skrivnostjo v srcu, ki ga je vsega predelala; ni stopal več tako mladostno neugnano, nasilno skoraj, kakor poprej, ampak mimo, zamišljeno, kakor v sanjah, čudežno nežnih, a nebeško lepih, rajsko osrečujočih sanjah.
Ko je šel skoz vestibulum, hodnik z veliko dvorano, atrium, je privzdignil glavo in se je silno začudil: »Odkod ta sladki vonj rož? Saj je vendar zima!« Vstopil je v atrium in se je vznemiril. Čuj, iz sobice Cecilijine se glase Cecilijine orgle in cela vrsta glasov, čudežno nežnih in sladkih, da bi kar stal in poslušal. V hipu se je zbudila v novokrščenem stara, nasilna nrav poganska: »Ha, obisk ima moja nevesta in brž zelo vesel obisk. Ali me je zato odpravila iz hiše?«
S tihimi, a razburjenimi koraki je prehitel atrium, naglo, na stežaj odprl duri v sobo Cecilijino, da bi planil na nezvesto nevesto — a je v hipu omahnil za korak nazaj, dvignil roko in si obsenčil oči, zakaj skoraj oslepila jih je svetloba, ki mu je iz stanice Cecilijine zavalovila nasproti. Glej, Cecilija sedi ob orglah, okrog nje in nad njo pa plava v zraku cela množica angelov, ki trosijo na mlado pevko najkrasnejše, čudežno dehteče cvetje in pojo z njo himnus, sličen tistim, ki jih je slišal Valerijan pri službi božji v podzemskih rovih zunaj mesta, le neskončno nežnejši in slndkejši.
Cecilija je slišala, kako so se odprle dveri, pa se je ozrla. Z radostnim smehljajem je pozdravila Valerijana: »Angel, ki te spremlja, dragi moj ženin, mi je priča, da si kristjan. Zato glej, tukaj angele, ki me varujejo in pojo z menoj slavo našemu in tvojemu Bogu. Odzdaj boš hvalil z nami istega Boga tudi ti, Valerijan. Pozdravljen v mojem domu, ženin moj v Kristusu Gospodu.«
Valerijan se ozre in vidi ob sebi mladeniča nebeške lepote. Prevzet od teh čudežev pade na kolena in vzklikne: »Velik in čudovit je tvoj Bog, o Cecilija. Kako sem srečen, da sem ga po tebi, ljubljena nevesta moja, spoznal tudi jaz.«
Ker Valerijan tako dolgo ni nič prišel v domačo hišo, ga je šel brat Tiburcij iskat na dom Cecilijin. Prišel je tja prav tedaj, ko je bil prišel Valerijan od škofa Urbana.
In tudi Tiburcij se je začudil, stopajo skoz vestibulum: »Odkod ta sladki vonj rož? Saj smo vendar sredi zime!«
Poklical je sužnja, da bi ga naznanil pri gospodarici. A že je Valerijan, ki je slišal v atriumu glas Tiburcijev, odprl duri in zaklical: »Kar vstopi, Tiburcij, brat moj!«
Tiburcij je vstopil, pozdravil in takoj razodel svoje začudenje: »Tvoja hiša, draga Cecilija, se zdi en sam vrt. Le da še v nobenem vrtu nisem dihal tako sladkega vonja.« — »Je vrt hiša moje neveste Cecilije, Tiburcij. A nebeški vrt.« — In Valerijan je ves srečen pripovedoval bratu vse, kar je doživel in videl te dni in prav zdaj zadnje hipe. — »Te angele pa bi videl tudi jaz! Dajta, pokažita mi jih!« — »Ne moreš jih videti, dokler so tvoje oči zamračene s temo poganstva,« sta mu razkladala Cecilija in Valerijan. »A pojdi k škofu Urbanu, da te razsvetli, in videl jih boš tudi ti.«
Zgodilo se je tako. Urban je poučil Tiburcija in ga krstil. In tudi Tiburcij je videl angele božje in je veroval in slavil z bratom in s svakinjo veličastvo, mogočnost in dobroto božjo.
Kakor brata s sestro sta živela Valerijan in Tiburcij s Cecilijo v tihi sreči in sveti ljubezni. —
Cecilija se je zdaj večkrat spominjala nekdanjih sanj na Janiklu in se je vprašala: »Sta li Valerijan in Tiburcij tista lev in tiger, ki sta vdano legla k mojim nogam? Tedaj se je prvi del prikazni izpolnil. Izpolnil se bo tudi drugi del. Tebe Gospod, moj Bog, izročim vse. Ti boš prav napravil.«
In je bila vesela in srečna ter je čakala, da se izpolni tudi drugi del.
In ni bilo treba dolgo čakati.
Sužnji v hiši Valerijanovi so bili še vsi pogani. Dočim so bili oni, sicer ne vejo sužnji, ampak zvesti služabniki in služabnice, skoraj bratje in sestre Cecilijine, palači Cecilijini že vsi poučeni v veri Kristusovi, po večini jih je bila poučevala Cecilija sama. Pa so se čudili, kako sta se njih gospodarja nenadoma povsem izpremenila. Začelo se je šušljati med njimi, da sta postala Kristijana. Glasnejša in glasnejša je postala izpočetka negotova govorica, čim dobrotnejša sta bila dan za dne s sužnji. Ko jim je Tiburcij priznal samo, da veruje v Kristusa iz Nazareta, pred katerim sta enaka gospod in suženj, ki za najzadnjega sužnja umrl prav tako kakor za najmogočnejšega cesarja, se je večina radostno oklenila tega sladkega nauka ter se je dala krstiti. Kakor Cecilija s svojim sta dala tudi Valerijan in Tiburcij vsem krščenim sužnjem na prosto voljo, da po sv. krstu ali ostanejo pri njima ali zapustijo hišo: prosti so. Bogato sta vse obdarila, vobče razsipavala svoje bogastvo ubogim in potrebnim z obema rokama.
Bil pa je med sužnji nek Afrikanec, vročekrven in strasten mož, ki ga je Valerijan nekoč v svoji nagli in silni jezi po krivici do krvi pretepel. Če bi bil kazen zaslužil, se ne bi srdil; a krivice razžaljeni mož ni mogel pozabiti. Ta tudi vere Kristusove ni hotel sprejeti. Ni mu šlo v glavo, zakaj in kako bi mogel svojim razžaljivcem in sovražnikom, in to mu je bil v mislih Valerijan še vedno, iz srca odpustiti in jih celo ljubiti. Pa je šel in v svojem hlepenju po osveti je svoja gospoda naznanil, da sta vdana krivi veri kristjanov.
Almahij, mestni sodnik, ju je brez odloga poklical pred se. Da je prišla do njega neka tožba, a neverjetna, ker presmešna, jima je povedal. Tožili so ju, da častita in molita tistega judovskega zločinca, ki so ga na križ pribili. — »Da, jasni gospod, Kristusa križanega, Sinu božjega, ki mu bodi čast in slava vekomaj, moliva. — Sodnik, ki ju je hotel rešiti, se je zavzel. Dolgo in mnogo jima je govoril, kako sramotita svoj visoki stan in rimsko plemstvo, če se ??? tej veri sužnjev in hudodelnikov.
»Prejasni sodnik, ko bi poznal ti sladkega Gospoda Jezusa, bi mu služil tudi ti z vsem srcem.« – »Na, taka nespamet! In taka drznost! Takoj darujta našim mogočnim bogovom, ali pa bosta umrla!« – »Saj vaši bogovi niti vedeli ne bi, če bi jim darovala. Les so in bron, mrtvi maliki.« ??? pa je že od sile, celo bogove božanstvenega našega cesarja preklinjata! In sta rimska plemiča! Žal mi je vaju. Imejta ???ljenje sama s seboj, darujta!« – »Ne moreva, prejasni sodnik, dasi nama je žal, da sva te vznevoljila.« — »Pa umrita!« — »Z veseljem, saj za Kristusa Gospoda. Hvala ti, prejasni gospod. Ne bi nama mogel storiti lepše usluge.«
Še isti dan jima je krvnik odsekal glavi.
Cecilija je ob njih smrti molila: »Že se izpolnjuje drugi del prikazni. Hvala ti, Gospod Bog, vse si prav naredil: meni si ohranil nedolžnost, brata si mi ovenčal z večno slavo… Vidva pa, brata moja ljubljena, mučenca Gospodova, prosita zame, da dosežem tudi jaz krono, ki sta jo vidva že deležna.«
Vedela je, da ji ne bo treba dolgo čakati. Zato je hitela, da v tem kratkem času razda vse premoženje svoje, moževo in svakovo, kar ga še ni bilo razdeljenega, siromakom ter si z njim kupi biserov za večno krono.
Res ni čakala dolgo, kakor bi brata v večnosti prosila zelo goreče Gospoda Boga, naj jih brž združi v večni ljubezni, ki so bili združeni v tako sveti ljubezni na svetu.
Sodnik Almahij je poslal tudi ponjo.
»Tvoj mož, prejasna gospa,« jo je nagovoril vljudno, a resno, »je preklinjal bogove, zato je moral umreti. Po zakonu je njegovo premoženje cesarjevo.«
Cecilija: »Aj, prejasni gospod, povedal si mi io prepozno. Vse ženinovo in svoje premoženje sem prodala ubogim in trpečim.«
Sodnik: »Prodala? Zakaj?«
Cecilija: »Za večno plačilo.«
Sodnik: »Eja, jasna gospa, ali moliš tudi ti oslovsko glavo?«
Cecilija: »Gospoda Jezusa, Sinu božjega, molim.«
Sodnik: »Dekle iz tako plemenite hiše — pa moli boga sužnjev in beračev? Te li ni nič sram?«
Cecilija: »Vsi smo berači pred Gospodom Bogom, prejasni sodnik. In naša čast je to. A prosti smo vsi po Gospodu Jezusu Kristusu, ki je naše strasti, in le-te nas delajo sužnje, s svojim naukom, s svojim življenjem in s svojo smrtjo premagal in križal.«
Sodnik: »Ne čenčaj, jasna gospa. Saj veš, da imam oblast, pri priči te poslati v smrt.«
Cecilija: »Vsa posvetna oblast, prejasni sodnik, je kakor meh z zrakom napolnjen. Dregni z iglo vanj, pa se sesede, da ga skoraj vec ni.«
Sodnik: »Zasmehuješ me, jasna gospa. DovoJj bodi teh praznih besed, ki sem jih dovolil le zavoljo tvojega odličnega stanu, daruj nesmrtnim našim bogovom, ali pa umri!«
Cecilija: »Volim drugo, ker si s tem pridam nesmrtnost.«
Sodnik: »Tvoja kriva vera ti je zmešala pamet.«
Cecilija: »Želim ti, jasni gospod, da bi jo še tebi tako. Prosila bom Gospoda Boga za to milost.«
Srdit je zapovedal Almahij, naj povedo Cecilijo na njen dom, naj jo zapro v kopalno sobo in kopalnico kar najhuje razgrejejo. — »Tako se bo zadušila v lastni kopalnici; »po nesreči«, lahko rečemo. In jaz se ognem sovraštvu njenih mogočnih sorodnikov.«
Storili so tako.
Tretji dan pošlje Almahij rablja, naj pogleda, je li Cecilija že mrtva. Ako bi še ne bila, naj ji odseka glavo.
Krvnik gre, a najde Cecilijo v strašno razgreti kopalnici na tleh klečečo, v molitev zatopljeno, svežo kakor bi klečala pozimi v prijetno zakurjeni stanici.
Potegne meč, zamahne po devici. A čudno, ali ga je premagal do tedaj neznan strah ali se mu je res smilila čudežna krasota mlado device, roka se mu je tresla. Pa je zaškropila rdeča kri dale okrog po kopalnici, oškropila tudi krvnika, a Cecilija moli dalje. Zamahne drugič. Cecilija se zruši na bela marmornata tla, a glasno moli dalje, moli tudi zanj, ki ji odpira vrata nebeška.
Tedaj je krvnik, prevzet od velikega začudenja in strahu, vrgel me na tla in zbežal.
Šele čez tri dni je sveta devica in mučenica umrla.
Tako so še izpolnile tiste čudne sanjal štirinajstletne Cecilije. —
V slavi nebeški pa sv. Cecilija s svojim svetim ženinom Valerijanom in svetim svakom Tiburcijem prosi tudi za nas, da bomo kdaj deležni iste slave.