Legenda o desnem razbojniku
| Legenda o desnem razbojniku Narodne pravljice in legende Manica Koman |
| |||||||||
Ko sta Marija in sv. Jožef bežala z božjim detecem pred krvoločnim Herodom v Egipt, ju je dohitela sredi dolge pustinje noč in morala sta prositi prenočišča v razbojniškem zavetišču. K sreči je bila doma le razbojnikova žena z malim sinkom, ki je bil bolan in ves pokrit z ostudnimi gobami. Razbojnikova žena je sveto družino prijazno sprejela ter pripomnila, naj si le brez skrbi odpočijejo, ker ne bo niti njenega moža niti njegovih tovarišev najmanj teden dni domov. Preden so sc odpravili počivat, je prosila Marija ženo, naj ji pripravi nekoliko gorke vode, da bo okopala v njej božje detece. Zcna ji je takoj postregla z gorko vodo, in ko je Marija skopala Jezuščka, je velela ženi, naj še ona svojega gobavega otroka položi v vodo, v kateri sc je kopal njen božji sin. Zena hitro stori, kar ji je velela božja Mati in — oj, čudo — komaj položi otroka v vodo, že so se oluščile smrdljive gobe z njegovega telesa in deslej tako nesrečni otrok je bil popolnoma očiščen ter postal tako zdrav kakor še nikoli poprej. Razbojnikova žena je polna hvaležnosti pokleknila pred Marijo ter se ji ginjeno zahvaljevala za tako veliko milost, ki jo je naklonila njenemu otroku. Poznejši čas je Marija večkrat svojemu božjemu sinu pripovedovala o tem dogodku ter ga prosila, naj se kdaj spomni onega otroka, čigar mati mu je nekoč dala prenočišče. Ko je potem razbojnikov sinček dorastel je postal prav tako velik razbojnik kakor njegov oče. In ko je nekoč v družbi s tovarišem pomoril in oplenil več ljudi, je padel v roke pravici ter bil s tovarišem vred obsojen na smrt To pa se je zgodilo ravno o času, ko je bil po ne« dolžnem na smrt obsojen tudi naš božji Zveličar. Kraljeva sodba se je glasila, da naj skupno vsi trije storijo sramotno smrt na križu. Krvniki so storili, kakor jim jc bilo ukazano. Po« stavili so na Golgati tri križe, srednjega za Zveličarja, druga dva pa za razbojnika. Že so viseli vsi trije obsojenci na križih, ko se ozre Zveličar na desnega razbojnika. In ker je Zveličar vsegaveden, takoj ve, da je to tisti človek, čigar mati je nekoč tako prijazno postregla njemu, njegovi materi Mariji in redniku sv. Jožefu. V svoji neskončni milosti pošlje v razbojnikovo srce žarek spoznanja in kesanja nad njegovimi brezštevilnimi grehi. In glejte, doslej tako zakrknjeni razbojnik postane krotak kakor jagnje, se ozre v sveti Zveličarjcv obraz ter ga zaprosi skesano in ponižno: »Gospod, spomni se mene, ko prideš v nebeško kraljestvo!« Zveličar se zdajci vnovič ozre vanj ter mu reče z milim glasom: »Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raju!«