Legenda o Jezusovem rojstvu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Legenda o Jezusovem rojstvu
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 1 (2. januarja) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nek poseben čuf obide človeka, ako si predstavlja na sv. večer, kako obhajajo to čarno noč celi narodi s posebnimi pomembnimi navadami, kakor da jih vodi jeden duh, jedna posebna nevidna moč. Kakor bi ne mu odgrnilo skrito oelovanje neke vse obsegajoče, vse vodeče ljubezni, tako je človeku, ko si misli, da gredo nocoj pri nekaterih narodih od koče do koče. od ust do u«t milo navdušenost dihajoče legende, kakor da bi mislilo celo ljudstvo le jedno — nebeško misel In laka res nebeška misel je ta-le legenda poljskega naroda, ljubljenca božje porodnice, legenda, ki se glasi na sv. večer v premnogih kočah po vsej Poljski:

Ko je hodila Devica Marija po svetu, prišla je nekoč do hiSice siromašnega kočarja in ga je poprosila prenočišča, ker ni dobila nikjer drugje prostora. Pai, kateri so jo arečavali po vasi, so poklekovali pred njo, mesto da bi jo popadali; spoznali so Gospo z nebeškega doma, kočar pa ni apoznal. kakoSnega gosta ima pod atreho. zato ae je začel izgovarjati, da ji ne more dati prenočišča, kočo da ima tesno tn otrok mnogo, da nt prostora . . .

• Draga žena«, rekel ji je napoeled. >pa pojdite tje-le v kolarmco in lam v Bož.em imenu prenočite; v koči Vam nimam kje dati prenočišča. Ob dveh po polnoči ga je vzbudila naenkrat velika svitloba ; pogleda na dvor, in tam nad kolarnico sveti zvezda izmed vseh najjasnejša in truma zlatokrilih angelov je priplavala nad slamnato streho in kroži kakor oblak golobov nad njo in prepeva in se raduje in veselo oznanuje, da je Devica povila Sina, iz katerega izide: »Čast Bogu na visokosti, in mir na zemlji ljudem dobre volje! . . .«

Tu je začel siromak roke viti in je vzdihnii: • Rad bi bil z otroci zunaj spal in Teb', Mati Božja, dal celo kočo, ko bil vedel, kdo si! — da nisem tega vedel !•

V kolarn ci pa ae mali JezuSček mraza trese in Maii sname pajčolan z glave za plenice zanj, pest sena mu pod nožice dene, a slamo ga odene in ga saziblje v spanje a pesmico: »Spi JezuSček, spi! . . .« In brani se, da bi ji ne stregli angelji, katerih trideset tisoč čaku njenega migljeja, sama se revica trudi in opravlja detice, zakaj, se angelj ne nadomesti matere. Novica o rojstvu božjem pa leti najprej k siromakom, k revnim ljudem, k pastirjem ob gozdu, in jih budi iz spanja in jih vabi, da bi prvi hiteli pozdravit Gospoda iz visokih nebes, ki leži v jaslih na senu v nsjvečji bedi, ponižen kskor cvetka na polju, če je prav celi svet njegova dedsčina. V alavospeve angelov, v pesmico Matere Božjo vmešavajo ae glaaovi pastirjev : malemu otročičku piak^e na moldanke*) in igrajo razne igre, da bi zabavo imelo Božje detice; skromna darilca prinašajo srčno proasč milega JezuSčka, da bi jih blagovolil vzeti, in Jezutcek gleda z jaalij na yse, in hvaležno ae amehlja in ročice k njim spenja, kakor bi blagoslavljal. Mati Božja pa vsa akrbna bodi po siromaini kolarnici, polni nebeške svetlobe in pozemakega gibanja in z dobrotljivostjo in Ijubeznjivostjo vzradoSča in razveseljuje pastirje, kateri ao prvi prihiteli poklonit s* njenemu Sinu.

In bilo je hrumno, Sumno in veselo okog z belke JezuSckove, kakor bi se bila večna radoat in blaženost z nebes razlila po zemlji . . .

Siromak pa, ki je v kolarnici dal Bogu prenočišč«, preprost mož, po rokodelstvu vaSki kovač, dobil je čudežno plačilo za to prenočišče. Imel je hčerko, ljubko dekletce, toda »irotica je bila rojena brez rok in je bedno životarila. Deklica ne je prikradla v kolarnico med angele in pastirje — kolednike. modra očesca sočutno uprla v JezuSčka in stala ponižno in boječe in se je čudila temu, kar je videla.

Ko je Devica Marija zapazila airoiieo, se ji je zasmilila. in rekla je kovačevi hčerki: »Idi in podaj mi z jaslij moje detice!•

Tu so solze zalile dekletcu oči, žalostna je stopila bliže in je rekla silno tožno : • Kako naj ga sirota podam, ko nimam rok V«

• Le aezi, ubož>ua!«

In deklica je segla in naenkrat so ji zrastle roke. n katerimi j« Materi mogla JezuSčka podati. In prekipela |i je duSa nebeškega veselja, z obema ročieama naenkrat zrasllima je žarela mahati po zraku, kakor giblje s svežimi vejicami mlada breza spomladi, smejala se je, jokala in letela v kočo kličoč:

• Glejte, imam roke, imam s čem moliti in s čem delati!«