Ledniki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ledniki
Ivan Macher
Spisal Ivan Macher
Izdano: Planinski vestnik aprila 1903, leto 9, št. 4, str. 57-60;
Planinski vestnik junija 1903, leto 9, št. 6, str. 88-91;
Planinski vestnik julija 1903, leto 9, št. 7, str. 105-107
Viri: dLib 4

dLib 6 dLib 7

Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Št. 4[uredi]

Sladkovodni led je sestavljen iz šesterostranih tankih in gostih igel. Če je jako mrzlo, je ta led jedrnat, prozoren, zelenkaste barve. Ko se pa tali, postane neprozoren, protast in vlaknast. Znano je, da je led lažji od vode ter plava na njej.

Ledene jame. V vlažnih jamah z velikim prepihom nastanejo ledene sveče, ki se tudi po leti ne stalé. Takih jam je mnogo na Ogrskem, pa tudi v Trnovskem gozdu. Iz njih dobivajo Goričani led, ako ga primanjkuje daleč naokolo. Toplina v teh jamah je + 5° C po leti, - 8"7° C po zimi.

Morski led. Morska voda ima najnižjo gostobo šele pri - 4° do - 5° C, zmrzne pri - 2'2° C in pri tem se izločijo soli; led je tudi sladek.

Sneg sestoji iz pravilnih šesterostranih zvezdic. Ako je zrak mrzel, suh in miren, so zvezdice povsem enostavne, ob višji toplini in vlagi se združijo kristali v kosmulje.

Čim više se vzdignemo nad morjem, tem nižja je toplina. V visokih hribih redkokdaj dežuje, navadno pada sneg. V takih hribih dospemo pa tudi do meje, ob kateri sneg nikdar ne skopni; imenujemo jo ločilnico večnega snega. Take ločilnice imamo tudi na visokih gorah v najtoplejših krajih.

Ločilnica se pa ne nahaja povsod v isti višini. Nje višina je odvisna od poletne topline in od množine zimskega snega. Na Norveškem je ločilnica 1000—1500 visoko, v Alpah 2700—2800 m, v Kavkazu 4000 m, v Afriki ob ravniku 5000 m. Nad ločilnico se sneg torej nikdar ne stali. Tyndall je izračunal, da bi se po Kristovem rojstvu moralo nakopičiti snega po naših Alpah 1800 m visoko, toliko višje bi torej morale biti Alpe.

Kako se iznebe gore te silne teže?

Od solnčne toplote in toplih vetrov se sneg na površini pod ločilnico, torej pri nas pod 2700 m, tali. Snežnica leze skozi rahli sneg navzdol in zopet zmrzne. Vsled tega se ves sneg pretvori v obla zrna, ki se zlepe v bolj ali manj gobasto tvarino, zvano sren (nemški Firn). Zrnati sren in nad njim ležeči sneg silita vsled težnosti navzdol, sneg se odtrga ter zdrkne v dolino. Tako nastajajo plazovi.

Najnevarnejši so suhi plazovi, ki jih provzroča mrzel, suh sneg med sneženjem ali takoj pozneje. Ko se rahli sneg začne pomikati, se ga razprši mnogo v zrak, drugo se pa pomiče navzdol kakor pesek preko tal, ko ga veter nosi. Eazpršeni sneg pritiska na zrak, da nastane veter, polagoma velikanski vihar, kateremu sledi šele sneg. Tak strašen piš podira cele gozdove, ruje največja drevesa, odnaša koče in lomi skale. Leta 1827. je odnesel suh plaz v Lengadinu v Švici cel macesnov gozd, ga drevil črez stolp kaznilnice, črez reko In ter ga položil 100 m dalje od brega. Sledove takega viharja je zapaziti še na začetku Gornje Krme, kjer je uničil macesnov gozd. Zato je treba paziti, da se ne stavijo planinske koče na taka mesta, kjer bi bile v nevarnosti pred suhimi plazovi. Ker nastanejo hipoma, zasujejo večkrat ljudi in živali, osobito pa mnogo divjih koz ali gamzov. So pa precej redki. Suhi plazovi nastanejo tudi, ako nov sneg leži na zmrzlem starem.

Mokri plazovi nastajajo iz vlažnega snega, ako namreč sneži ob južnem vremenu ali spomladi, ko se sneg tali. Niso toliko nevarni. Ponavljajo se skoraj vsako leto v istih krajih. Prinašajo pa s seboj kamenja, drevja in večkrat toliko snega, da skopni komaj do jeseni. Mokri plaz se giblje spočetka počasi; spredaj je širji, zadaj ožji. Ako se potrudiš spomladi do Aljaževe koče v Vratih, imel bodeš gotovo priliko, opazovati take plazove, ki se udirajo od vseh strani. O Veliki noči leta 1898. so jih izletniki videli nad 40.

Včasi gredo plazovi do nasprotnega brega, zapro dolino ter napravijo majhna jezera. Ko voda zopet prodre, nastanejo poplave. Tak plaz, ki je prigrmel s Suhega plaza, je zaprl pred leti dolino Vrata. Vidi se to še jako dobro. Po alpskih cestah napravijo v njih varstvo galerije, da plaz zdrči preko ceste v dolino. Ko se tak plaz ustavi, vsled trenja vse hrešči in prasketa, da se sliši daleč naokolo; zato pravijo, da plaz „kriči".

Če so gore manj strme, se zbira sneg po kadunjah in kotlinah ter sili in pritiska po koritih od vseh strani navzdol. Čim niže je sren, tem bolj vpliva nanj toplota. Skoro vsakdanje taljenje in zopetno strjenje, združeno z velikim pritiskom, pretvaija sren v ledniški led, ki v obliki ledene reke zapušča gorske kadunje. To ledeno reko, v katero se steka ta planinski sneg in sren, imenujemo lednik (lat. glacies, franc. glacier, odtod nemški Gletscher. V Tirolah ga zovejo Ferner, v Turah pa Kees). To je nekaka velikanska ledena sveča, ki visi v gornje doline najvišjih gora, spodaj se tali, zgoraj pa raste isto tako kakor ledene sveče naših streh, ki so torej tudi nekaki ledniki. Pod ločilnico je po leti samo led, nad ločilnico pa po leti in po zimi sneg. Prvo je lednik, drugo sren. Sren redi lednik.

Vzemimo kepo južnega snega ter jo stlačimo. Spodnje plasti se zgoste, zrak se iztisne in kepa postane podobna ledu. Na poševnem svetu pritiska torej gornji sneg na spodnji, vsled tega se ta stlači in pretvori v led ter se tudi pomika navzdol v dolino. To pomikanje se vrši neprestano po vseh lednikih. Zmrzla voda po luknjicah se razširi in potiska led naprej. Zgoščeni sneg ali led se vleče, drsa po strmem pobočju kakor kaka napol tekoča smola, obrusi pri tem hrapave robove in ogle skal ter zgladi in zlika njih trdo površino. Lednik pa dobi pri tem na spodnji strani podolžne brazgotine in drage od skal, črez katere se pomika. Čim niže dospe, tem bolj se tali in gine in, predno pride v dolino, ni ga več, a iz njega je nastal šumljajoč potok. Led pride torej daleč pod ločilnico, izgine pa tam, kjer se ga toliko stali, kolikor ga priteče.

Središče lednika se hitreje pomika nego njega strani ali kraji, površina hitreje nego dno. Sploh se lednik giblje isto-tako in po istih zakonih kakor tekoča reka, samo počasneje. To gibanje se je natančno opazovalo na Mont Blanku. Večina velikih alpskih lednikov napravi po leti v sredini 5—20 cm brzine na dan, po zimi le polovico. Gibanje je hitrejše, če se led tali ali če dežuje. Čim večja je strmina, tem hitrejše je pomikanje. Na leto znaša 150—300 m in v 24 urah po leti do 20 cm. Aarski lednik se premakne le 70 m na leto, Pastirica s svojim malim padcem le 1 ½ cm na dan. Najnovejše preiskave še niso dovršene, ker so se lansko leto priprave vsled neugodnega vremena pokvarile.

Glavne in stranske doline se vijejo večkrat v slokih črtah, ledniki morajo torej svojo mer izpreminjati. Ako se dolina razširi, razlije se lednik po njej, ako se zoži, mora se lednik preriti skozi žlebe in tesni. Ves tok pri tem zastaja in nakopiči se ledu kakor vode nad visokim jezom. Led torej ni krhka tvarina, ampak ima vsa svojstva žilavih teles, kakor je Faradnay dokazal že leta 1850. Ko se lednik tali, ima vedno 0°C. Ob tej toplini se združita dva kosa, ako se dotikata, isto tako kakor dva kosa razbeljenega železa. To svojstvo ledu imenujejo učenjaki „regelacijo". To se vrši celo poletje, ker ima lednik vedno 0° C, a tudi večkrat po zimi ob južnem vremenu. Ako imam v vodi več kosov ledu, združim jih lahko v en kos, ker se takoj zlepijo, ako jih le malo pritisnem skupaj. Iz ledene sveče se polagoma napravi popolnoma zavit obroč. Iz razdrobljenega ledu napravim s pomočjo kalupov in močnih stiskalnic poljubne oblike: ledene valje, leče, krogle, sploh vse oblike, kakršne vidimo pri medičarjih in svečarjih, ki jih iz žilavega testa ali voska izdelujejo s pomočjo kalupov. Isto je pri snegu. Sneg se da stisniti v kepo in potem pretvoriti v led, le ako je južen, ker takrat ima 0° C. Iz suhega, mrzlega snega pa ne napravimo poprej kepe, dokler ga z roko do 0° ne ogrejemo. Voda in led se trpita drug poleg drugega le pri 0°, le takrat sta namreč prijatelja. Sedaj nam bode marsikaj umevno, česar bi sicer ne mogli razumeti. (Dalje prih.)


Št. 6[uredi]

Površina lednikov je le tam ravna in brez razpok in lomov, kjer je struga enakomerno nagnjena. Ako se pa padec poveča, nastanejo v ledu, ki ni prav nič raztezen, poprečne razpoke, ki pa pozneje navadno zopet izginejo, ker se ledeni kosi zopet sprimejo v celoto. Ako postane struga v sredini višja, prikažejo se po dolžne razpoke. Te razpoke so včasi po 5-10 m široke in 150-200 m dolge. Ker ne ostanejo vedno na istih mestih, so kaj nevarne hribolazcem. Marsikdo je že izginil v take razpoke. Naš Janko nam je mnogo zanimivega o njih povedal. Ker palednik teče naprej, pomikajo se tudi razpoke ž njim, dokler ne izginejo. Posebno nevarne so razpoke, ako jih zakriva nov sneg. Vešč vodnik si pa napravi v sili tudi most po snegu črez razpoke: previdno stlači sneg, ki se tako vsled regelacije sprime in učvrsti. A tudi najsmelejšemu hribolazcu se tresejo hlačice, ako mora koračiti črez tak most, dobro vedoč, da so na desno in levo po 50 ali več metrov globoke razpoke, pokrite z rahlim snegom. Strmi gorski zidci provzročajo pa, da razpade led na posamezne kose, ki se potem talé ter se vzdigujejo kot ledene piramide in ledeni možje. Imenujemo jih ledniške slape ali kaskade.

Ledniški led je kompakten, prozoren, modre ali zelene barve, sestavljen iz posameznih oblik, nepravilnih ledenih zrn, ki so tako tesno združena, da jih šele opazimo, ko se lednik tali in razpada. Zrna so debela kot golobja jajca. Včasi pa opazimo v ledniku azurnomodre plasti in proge. To je stlačen sneg, ki je pri razpokah prišel med led.

Lednik se vedno tali in led tudi izhlapeva, ker znano je, da se zmrzlo perilo tudi posuši. Lednika je vedno manj. Voda se odteka preko površine, osobito pa skozi razpoke ter si napravi in izdolbe pota pod lednikom. Male vodne struge se združijo potem v ledniški potok, ki pri visoko obokanih, z modrim ledom obrobljenih ledniških vratih zapušča lednik. Voda ledniškega potoka je kalna, ker nosi s seboj mnogo v fin pesek in blato strtega kamenja. Kmalu se pa izčisti ter teče potem dalje kot kristalno čista in bistra voda ali se pa poizgubi v naplavljeui zemlji. Nje toplina je le malo nad O stopnij. Dogodilo se je v Švici, da je vodnik padel v ledniško razpoko, a prilezel je pri ledniških vratih na dan. Tako srečen je bil dosedaj le en sam, vsi drugi so pa ostali notri, če jih niso z velikim naporom izvlekli iz razpok.

Ako voda zmrzne, poveča za 1/11 svojo prostornino. V razpoke prispela voda zmrzuje in se tali neprestano. Vsled tega se kamenje po visokih hribih močno rahlja, manjši in večji kosi, da cele stene se odločijo, zdrobe in pokrivajo gorska pobočja, npr. lani v Krmi na pobočju Draškega vrha. Isto se vrši tudi ob stenah ledniške struge. Tako nastanejo ob straneh stranske groblje, ki jih nosi lednik s seboj. Ako se združita dva lednika, nastane iz dveh stranskih grobelj srednja grobija. Več takih grobelj nam priča, da se je steklo skupaj več lednikov. Groblja brani led solnčnih žarkov. Prosti led se torej hitreje tali, z grobljo pokriti je pa vedno višji.

Navadno se misli, da je groblja tako na debelo nasuta, a to nastane, kakor smo omenili, le vsled hitrejšega taljenja prostega lednika. Ako pride na lednik velika kamenita plošča, ne propušča solnčnih žarkov. Led se tali le od strani okoli kraja. Kmalu zapazimo, da taka plošča sedi na debeli ledeni nogi. Nastala je ledniška miza. Naš Janko vedno obeduje po svojih višjih turah pri taki mizi. Zdrobljeno kamenje pa vpija več toplote nego led, spričo tega se pogreza v led ter provzroča livniku podobne globelice. V ledniku dobimo vsled tega vedno tudi mnogo manjšega kamenja, listja in drugih stvari. V spodnjem delu lednika (v led-niškem jeziku) pokriva pa groblja lednik črezinčrez. Tu se nabira potem končna groblja v obliki polmeseca, ko se lednik popolnoma stali. V njej se nahaja kamenja iz vsega dotičnega ledniškega porečja. Po več tisoč kilogramov težke kose prinaša tako lednik v dolino, večkrat s povsem ostrimi robovi in ogli. V končni groblji leži vse popolnoma brez reda: pesek, zaokroženo in oglato kamenje, zemlja, skale, blato itd.

Nekoliko grohlje dospe skozi razpoke in ob straneh pod lednik, ali jo pa primrznjeni lednik odtrga od tal, ko se pomiče dalje. To je talna groblja .To vleče lednik s seboj, jo drobi in tare, zaokrožuje in gladi. Ves ta izglajeni drobiž pa kaže na površini podolžne raze. Talna groblja izgladi in obrazi pa tudi ledniško strugo in stene ob straneh lednika, osobito ker se ta stesni ali se led vsled večje strmine hitreje pomiče. Lednik se s svojim jezikom pomakne včasi par metrov naprej, včasi pa nazaj. To imenujemo 'oscilacijo'. V Švici, kjer se ledniki sistematično opazujejo, so se pomaknili v Oberengadinu predlansko leto vsi ledniki za kakih 15-20m nazaj. Vzrok tiči v tem, da je padlo po zimi premalo snega, ali pa je bila poletna toplina nenavadno visoka.

Vsled večjih razpok na jeziku in večjega potoka pod njim se odtrga včasi celi jezik ter zdrsne z vso svojo velikansko grobljo v dolino. To so takozvani ledniški plazovi, ki provzročajo največje nesreče. Sploh so pa precej redki.

Razločujemo velike in male lednike. Veliki mole daleč v glavno dolino ter so iz trdega ledu. Mali pokrivajo pa le visoko ležeče kadunje, korita in zelo strma rebra ter so največ iz rahlega ledu; v glavno dolino ne segajo nikdar.

Ledniki so bili nekdaj mnogo bolj razširjeni. Vsi naši snežniki so imeli lednike. Sedaj imamo samo še mali lednik na severni strani Triglava. Povsod pa vidimo sledove nekdanjih lednikov, namreč oglajene, zaokrožene, podolžno brazdaste skale in nakopičene groblje. Natančneje so to študirali v Bernskem pogorju in v dolinah, ki vodijo na Montblank. Podolžno obražene stene in sredi gorskih dolin isto tako obražene skale zapazimo tudi v Triglavskih glavnih dolinah. Široke struge je izgladil led, raze je pa napravil kremenjak, ki se je nahajal v talni groblji. Pojdite v Vrata in videli boste še dandanes sledove lednikov, istotako tudi v Kotu, kjer se začne svet vzdigovati. Kamenje je tako izglajeno, da je bilo treba povsod vsekati stopnice, čeprav strmina ni posebno huda. Veliko sledov je zasula nova groblja, manjše raze so izginile vsled vpliva vetra in vode. Ako pa odstranimo rušo, ki pokriva skale sredi gorskih dolin ali njih pobočij, opazimo takoj karakteristične vzporedne, podolžne črte. Ledniki so segali pa še dalje. Celo starodavne libanonske cedre stoje na ledniški groblji. Naša planinska jezera, kakor Klanski jezeri, Bohinjsko jezero itd. je provzročila le končna groblja.

Polarni ledniki. Že v Skandinaviji segajo ledniki do morja. Spitzbergen, Mayen, Grönland imajo ločilnico večnega snega 460, da celo 300 metrov. Vsi grönlandski ledniki dospevajo do morja. Notranji del se vzdiguje do 1300 m nad morjem. Največji je Humboldtov lednik na zahodni strani, na koncu 6 ½ mm dolg in do 200 m debel. Polarni ledniki mole daleč in globoko v morje, tako da ni možno ločiti meje med potopljenim ledom in morjem. Toplejša morska voda jih vedno topi. Vsled vzgona in razburkanega morja se pa včasi odtrgajo velikanski kosi lednika ter padejo v morje, kar provzroči seveda silne valove. Ti kosi potem plavajo kot ledene gore po morju. Ker nosijo v sebi, na sebi in pod seboj velikanske skale, ledniško grobljo, moli navadno le 1/7-1/12 ledene gore iznad morja. Potem se počasi tope v morju. Ako pa pridejo v morske toke, plavajo proti ravniku ter dospejo včasi v Atlantskem morju do New-Yorka, vedno se taleč in izgubljajoč svojo grobljo, ki pada na dno morja.

(Konec prih.)

Št. 7[uredi]

(Konec.)

Ledniki prinašajo pesek in tudi velike skale v doline. Čudno pa je, da nahajamo kamenje in velike skale po pokrajinah, ki so daleč od lednikov. Voda jih ni prinesla, ker sicer bi bile oglajene in zaokrožene. Navadno so ploščate, na eni strani oglajene, na drugi pa vzporedno ostro obražene. Glede sestave se ne skladajo navadno s sosednjim gorovjem. Ker so prave tujke na svojem mestu, imenujemo jih eratske ali blodne skale. Tako leži pri Orsiéru v Švici 3200 m³ velik kos granita sredi med samim apnencem, po 200—400 m³ velike pa kaj pogosto po drugih švicarskih planjavah in dolinah, še drugod po obronkih ledniške groblje, ki se ujemajo glede tvorbe z daleč zadaj ležečim višjim gorovjem. Navadno so pa razstavljene take klade po vrstah in prógah, ki drže na eno stran. To se da pojasniti le s tem, da so ledniki nekdaj bili bolj razširjeni, da se segali dalje v doline in da se je morje raztezalo do Alp in Karpat ter donašalo z ledenimi gorami groblje s severa v te kraje, ker tudi po Nemškem, Moravskem, po Galiciji in Rusiji imamo iste prikazni. Isto opazujemo v Severni Ameriki. Dežele na severni poluti so imele torej nekdaj več vode in mrzlejše podnebje nego sedaj.

Postanek lednikov se pripisuje večinoma nizki toplini, mrazu. Mraz pa ne dela lednikov. Najmrzlejši severovzhodni vetrovi ne prineso včasi celo zimo nobene snežinke, ker nimajo vlage. Vodno paro in vlago pa napravi le toplota in to prinašajo s seboj južni topli vetrovi. Solnce mora dati za 1 kg vodne pare toliko toplote, da bi lahko raztalili 5 kg železa. Veliko snega in leda v hribih priča torej o veliki množini vodnih par, o velikem delovanju solnčne toplote. Ne mraz, ampak toplota je napravila lednike. Radi njih je prišlo k nam mnogo solnčne toplote.

Ledniki vplivajo na podnebje dotičnih pokrajin, osobito ako segajo daleč v dolino. Prinašajo nam pa tvarine za novo suho zemljo. Prinašajo nam tudi tvarine, po katerih spoznamo sestav najvišjih, nepristopnih gora. Dovajajo nam pa tudi najčistejšo pitno vodo, ker vsi ledniki v Alpah nam dajo v enem gorkem poletnem dnevu do 133 milijonov m3 vode. Aarski lednik napravi sredi avgusta potok, ki donese v 24 urah 2 m³ vode, v kateri je 27.000 kg razpuščene trde tvarine. Večji je ta potok ob južnem vremenu nego ob dežju.

V Alpah je 35 ℳy pokritih s snegom, srenom in ledom, lednikov je 2000, med temi 200 velikih. Ledniki se nahajajo le v Centralnih Alpah, ker njih vrhovi so nad 3000 m visoki, imajo razsežne kadunje in manj strma pobočja; ledniki se torej laže razvijajo. Južne apnene in dolomitne Alpe so pa preveč razorane in strme, ne more se torej nakopičiti toliko snega, ker ga plazovi hitro odneso v doline. Tod je samo 20 malih lednikov, ki vsi skupaj merijo le 40 km². — Največji so na Wettersteinu, Watzmannu in Dachsteinu.

Največji in najrazsežnejši ledniki so v Švici, imajo jih pa Montblank, Monte Rosa, Bernina, Bernske Alpe, Jungfrau, Finsteraarhorn. Dolenji aarski lednik je 1000—2000 m širok, 13 km dolg in okolo 250 m debel; v njega se izteka 20 malih lednikov. Silno velike lednike ima Montblank, n. pr. Mer de Glase, ledeno morje, 35 km dolgo, 10 km široko in 260 m debelo. V Avstriji imajo Otztalske in Stubajske gore najrazsežnejše lednike. Nad 100 vrhov se vzdiguje nad 3200 m nad morjem. Okolo 6 ℳy² tega gorovja je pokritega s snegom in ledom. Tu imamo 300 lednikov, in sicer 19 velikih. Največji je Gepaatschferner, 11.300 m dolg (najdaljši v Avstriji) ter pokriva 22 m². Venagtferner dospe tu včasi celo v Rofnersko dolino, napravi tam 100—160 m visoko, 600—4200 m široko zagrajo, ki zapira odtok sosednjim jezerom. Tako nastane ¼ ― ½ ure dolgo jezero, ledniško jezero. Če se o pravem času ne prekoplje in ne napravi odtok, nastane velika nesreča. Voda namreč sama predre ledeno zagrajo ter pokonča in zasuje vse, kar doseže. Zillertalske planine imajo okolo 100 lednikov, ki pokrivajo 2 ℳy². Visoke Ture imajo 270 lednikov, ki merijo 5 ℳy². Največje ima Veliki Venediger (3670 m) in Veliki Klek (3796). Veliki Klek je 10.100 m dolg, meri 31 m² ter sega 1915 m globoko v dolino. Severne Alpe imajo le, kakor sem že omenil, na Wettersteinu, Watzmannu in Dachsteinu lednike. Pirenejske gore imajo v svojem srednjem delu male lednike, in sicer na severnem pobočju, na južnem samo dva mala. Kavkaz je preveč razoran in razdrt; ledniki torej niso tako razširjeni, kakor bi sodili po višini in legi njegovih vrhuncev. Velikanski ledniki so v Aziji na Himalaji in na Karakorumu. Južnoameriške Alpe, najvišje gore v Meksiki, in južne Alpe v Novi Zelandiji imajo nekaj lednikov.

Mi Slovenci imamo pa le mali lednik na severni strani Triglava. Kdor ga še ni videl, naj ga letos obišče, ker ni nič nevaren, par korakov nad njim bode pa v zavetju v Triglavski koči. Če se ga pa le boji, naj jo udari skozi Krmo. Do Kredarice pride po tej poti vsak človek.